Je bila tranzicija v Sloveniji uspešna?

Ko sem zadnjič pripravljala prispevek za neko drugo konferenco, sem še enkrat prebrala svoj prispevek za »Vseslovenski zbor kristjanov in ljudi dobre volje«, ki je bil v Šentvidu 12. novembra 2011. Ugotovila sem, da se od takrat ni skoraj nič spremenilo, na nekaterih področjih pa je danes še slabše, kot je bilo takrat. Naj začnem torej podobno kot takrat in spomnim na to, da je bila Slovenija po osamosvojitvi zgled za celoten prostor bivše Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa tudi celotnega komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BIP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem. To je bil tudi vzrok, da je potem že 1. maja 2004 Slovenija postala članica Evropske unije in da je lahko 1. januarja 2007 uvedla evro. Prav v omenjenem obdobju je Slovenija imela učinkovito desnosredinsko vlado, ki je vladala cel mandat in je celo leta 2008 uspešno predsedovala EU. V letu 2008 je skoraj 50 % državljanov Slovenije imelo zaupanje v vlado, to je bilo nad povprečjem OECD, po podatkih, ki jih je nedavno objavil OECD v informativnem biltenu, pa se je sedaj Slovenija znašla na dnu lestvice. Zajetih je bilo 40 držav po celem svetu. Zaupanje v vlado je leta 2015 padlo na okoli 19 % in je bilo s tem za 30 % nižje kot leta 2008 – in seveda daleč pod povrečjem OECD, ki je pri okoli 42 %.³⁰ To je zelo zaskrbljujoče, vendar za tistega, ki redno spremlja položaj v Sloveniji, ni presenetljivo.

Poglejmo najprej področje gospodarstva. Na lestvici ekonomske svobode sveta, ki jo je objavil Inštitut Fraser v letnem poročilu za 2016, prikazuje pa stanje iz leta 2014, je Slovenija najslabše uvrščena med članicami Evropske unije. Znašla se je na 97. mestu od 159 držav. Pred njo so Estonija (19), Češka (31), Slovaška (39), Poljska (40), Albanija (42), Bolgarija (45), Madžarska (57), Makedonija (65), Hrvaška (81), Bosna in Hercegovina (91).³¹ Študija analizira 42 kazalnikov iz petih področij, in sicer prisotnost države v gospodarstvu, pravni sistem in lastninske pravice, trdnost valute, svobodo mednarodne trgovine in ekonomske predpise. Najnižjo oceno je Slovenija dobila na področju prisotnosti države v gospodarstvu, tukaj je zasedla celo 147. mesto od 159. To seveda ni presenetljivo. Država je še vedno lastnica podjetij v vrednosti 11 miljard dolarjev. Zelo neuspešna je tudi na področju pravnih predpisov, kjer je zasedla 123. mesto. Predpisi omejujejo posojila na trgih, omejujeo delo in poslovanje. Prevelika birokracija onemogoča nastajanje novih podjetij in projektov v razumnem času, zato se podjetniki po začetnih poskusih odločajo za druge države, ki so gospodarstvu bolj naklonjene. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo – v socialno­tržno gospodarstvo v Sloveniji torej ni bilo preveč uspešno. Vzrok za to je bil in je še vedno, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung leta 2011, socialistični balast, ki ga država ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle.³²

Tranzicija v Sloveniji poteka povsem drugače kot domala v vseh postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko je večina teh z radikalnimi reformami prestrukturirala [Stran 111]svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega je dramatično padla konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU. Na lestvici, ki ga objavlja švicarski »World Competitiveness Center« [Svetovni konkurenčnostni center], ki meri štiri področja, namreč ekonomsko uspešnost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost ter infrastrukturo, je Slovenija pristala na 43. mestu od 61.³³ To je sicer v primerjavi s pred letom dni napredek za šest mest, ne moremo pa prezreti, da so napredovale tudi druge nekdanje komunistične države.

V Sloveniji gospodarstvo seveda ni napredovalo zaradi ukrepov sedanje vlade, temveč zaradi privatnega sektorja, ki je dobro reagiral na okrevanje svetovnega gospodarstva. Izvoz se je izredno povečal. Slovenija je torej napredovala kljub sedanji vladi. Vlada se v glavnem ukvarja samo z lastnimi aferami, edino, kar je na gospodarskem oz. finančnem področju zmogla, je mini davčna reforma, kateri pa gospodarstvo ne daje ravno pozitivne ocene, ker to, kar daje v en žep, vzame iz drugega. Davek na dobiček podjetij je zvišala od 17 na 19 odstotkov. Mimogrede še podatek, da je Slovenija zdrsnila pri pridobivanju kreditov navzdol za sedem mest, pristala je na 133. mestu med 190 državami na lestvici Svetovne banke za poslovanje.³⁴ O delu sedanje vlade pove veliko tudi dejstvo, da je računsko sodišče zaradi pomanjkanja revizijskih dokazov oktobra meseca zavrnilo izrek mnenja o zbirni bilanci stanja državnega proračuna ob koncu lanskega leta.³⁵ Ugotovilo je nepravilnosti v višini 6 miljard evrov. Ta znesek v vrednosti presega dve tretjini letnega proračuna.³⁶ Zato je od ministrstva za finance zahtevalo predložitev odzivnega poročila s popravljalnimi ukrepi in podalo priporočila za izboljšanje priprave te bilance. Pred finančno krizo, ki je Slovenijo zelo prizadela, je bila ta pod vlado pomladne opcije na zelo dobri poti – sprejela je npr. zakon o uravnovešenju javnih financ –, kar je bilo moteče za omrežja v ozadju, ki se napajajo iz podjetij v državnem lastništvu.

Pred kratkim so bili iz t. i. »Bad bank« (DUTB) na nedostojen način odslovljeni tuji vrhunski strokovnjaki,³⁷ ker so začeli delati red in prodajati podjetja, iz katerih se ta omrežja napajajo. S tem je bila npr. preprečena prodaja holdinga Sava. Finančne strokovnjake so odslovili, ker da so si delili previsoke plače, kar je v Sloveniji vedno zelo učinkovit argument.

Vzroki za slabo stanje, na katere opozarjajo mednarodne študije, se že leta bistveno ne spreminjajo: neučinkovita birokracija, omejen dostop do finančnih virov, zaprtost za tuje ideje in investicije, visoka davčna obremenjenost, neprilagodljivost in nenaklonjenost reformam, neprimerna delovnopravna zakonodaja in vpletenost države v gospodarstvo, kar zvišuje stroške poslovanja. Država je prisotna v podjetjih, v katerih nima kaj iskati in kjer je v neposredni konkurenci s privatnimi podjetji. Kadrovanje podjetij v državnem lastništvu poteka po političnih kriterijih. Neposrednih tujih vlaganj je izredno malo, in sicer zaradi strahu pred tujimi investicijami, ki ga podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Ta hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno­tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bila v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov.

Privatizacija državnega premoženja poteka izredno počasi. Kljub zavezi EU se npr. NLB še vedno ni prodala. Vprašanje je, ali se bo to [Stran 112]sploh zgodilo. Tisto premoženje, ki pa je bilo prodano, je bilo privatizirano na izredno netransparenten način. Ta netransparentnost je bila namerna, zato da so se premoženja polastili ljudje, ki pravzaprav niso imeli nobenih sredstev, pa tudi ne potrebnega znanja. Kako je mogoče, da so lahko nekateri brez vsakega kapitala kupovali podjetja in za to dobili kredite državnih bank? Jamčili pa so zgolj s podjetji, ki so jih šele kupovali. V finančni krizi je veliko takih podjetij šlo v stečaj, oškodovani so bili zaposleni. Ker pa so ta podjetja velikokrat bila prodana tudi po sumljivo nizkih cenah, premoženje podjetij se je na čuden način zmanjševalo, so bili oškodovani tudi vsi davkoplačevalci. Tukaj je potrebno v prvi vrsti omeniti menedžerske odkupe podjetij. Generalni sekretar Transperancy International v Sloveniji Vid Doria je leta 2014 izjavil: »Kljub navideznemu naporu za povečanje transparentnosti v javnem delovanju opažamo, da še vedno ni zadostne politične volje za vzpostavitev učinkovitega sistema proaktivne transparentnosti. Ugotavljamo, da se zakonov ne spoštuje, nadzor je šibak, ob tem pa še vedno nimamo vzpostavljene zakonodajne sledi in tako državljani nimamo vpogleda v procese odločanja. Pri upravljanju z državnim premoženjem in javnim dobrim še vedno prevladujejo interesi v prid določenim interesnim skupinam.«³⁸

Proces lastninjenja in privatizacije je pustil vidne posledice. Pri preprečevanju prodaje se vedno znova pojavlja izgovor, da prodaja ni v »nacionalnem interesu«. Ekonomist Bernard Brščič je ocenil, da je »nacionalni interes eden izmed najbolj zlorabljenih pojmov slovenskega politično-ekonomskega besedišča … priročna retorična figura, ki so jo posamezne politične skupine uporabile za sleparsko prikazovanje zasebnega interesa kot javnega, z namenom, da bi se nekdanja državna lastnina znašla v ‘pravih’ rokah, rokah ‘tovarišije’«.³⁹

Posledica vsega tega je tudi visoka nezaposlenost, predvsem mladih, dobro izobraženih ljudi, ki odhajajo v tujino in se po vsej verjetnosti ne bodo več vrnili. Slovenija pa bi jih potrebovala, če hoče nekaj spremeniti na boljše.

Vendar vse to ni samo – in sploh ne v prvi vrsti – problem gospodarstva. Tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. Kot je napisal korespondent FAZ Karl­Peter Schwarz, so »komunistične strukture … živahno preživele«.⁴⁰

Velik problem v Sloveniji predstavlja sodstvo. Pravna država ne deluje, lahko celo trdimo, da v Sloveniji trenutno ni pravne varnosti, ker ni enakosti pred zakonom. Medtem ko sodstvo ne zasleduje resničnih krivcev, se vrstijo kazenske ovadbe in postopki proti znanim predstavnikom ‘pomladne’ politične strani: predstavnikom civilne družbe, politikom, novinarjem, teologom, ker se poslužujejo ustavne pravice svobode govora. Po osamosvojitvi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za njihovo polno uveljavitev ni imela dovolj časa. Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za namestnika tajne policije Ozne po vojni in soodgovornega za povojne umore Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov.

Sojenje ne poteka v razumnem roku, zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ustavno sodišče je ugotovilo, da »bivši jugoslovanski in v njegovem okviru slovenski ustavni in državno institucionalni sistem v nasprotju z izročili evropske pravne civilizacije ni postavljal v ospredje človekovih pravic in ni izoblikoval pravnih omejitev državni oblasti in [Stran 113]njenemu nasilju«.⁴¹ Očitno se še nismo povsem oddaljili od tega sistema. Sodni postopki so dolgotrajni, izreki sodb so pogosto brez zadostne utemeljitve, delno celo brez vsake utemeljitve. Isti sodniki sodijo po pritožbah, pa tudi v sodbah, ki jih pošilja višja inštanca v ponovno sojenje, kar je v pravni državi nedopustno. Prav tako tožilci sodelujejo v kazenskih postopkih, na katere bi lahko vplivali njihovi osebni interesi. Seveda z razliko od sodnikov tožilcev v takih primerih ni moč zavrniti zaradi pristranskosti, kljub temu da je v pravnih državah samoumevno, da v takih postopkih ne sodelujejo in da se iz takih postopkov že sami izločijo. V omenjenih primerih gre za zlorabo prava.

Delno so sodniki posredno ali neposredno obremenjeni s preteklostjo. Tako sicer v Sloveniji obstaja en sam lustracijski zakon, to je sodniški zakon, ki v 3. odstavku 8. točke določa, da tisti, »ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine«, nimajo pogojev za pridobitev trajnega sodniškega mandata, vendar se zakon ne izvaja. Imamo sodnike, ki sicer ne bi smeli imeti trajnega mandata, npr. odhajajoči predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Da velik del sodstva v Sloveniji ne deluje po pravnih normah, veljavnih v demokratičnih državah, kažejo primeri iz zadnjega časa. Najbolj znan, še zdaleč pa ne edini, je proces ‘Patria’, ki je bil poskus izločiti neljubega vodjo največje opozicijske stranke v Sloveniji iz politike. Spomnimo se še vsaj na primere Kangler in Novič. Zadnji je že leto in pol v zaporu na podlagi zelo dvomljivih obtožb. Spomnimo se tudi zelo aktualnega problema ugrabitve koroških dečkov s strani socialnega skrbstva, ki je lep čas tudi onemogočalo oz. omejevalo stike vnukov s starimi starši. Dr. Verica Trstenjak, ki predava evropsko pravo na dunajski univerzi, se čudi, kako je mogoče, da se ne izvaja odločitev ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da so se kršile človekove pravice. V intervjuju je poudarila tudi, da bi morali v Sloveniji upoštevati moralne norme in da bi morali voditelji prevzeti odgovornost in odstopiti. Poudarila je, da pride sicer tudi v tujini do nepravilnosti, vendar, kadar se zgodijo, nekdo prevzame zanje odgovornost.⁴²

Odmevno je bilo poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) – Slovenija je njegova članica vse od leta 1993 naprej –, ki je do konca leta 2014 iz Slovenije prejelo več kot 8400 tožb. Razsodilo je 323 primerov in kar v 304 primerih (to je 94%) ugotovilo kršitev človekovih pravic. Če primerjamo število prebivalcev v EU, potem je Slovenija prva po številu ugotovljenih kršitev človekovih pravic med 47 državami članicami EU. Glede tega je Slovenija na isti ravni kot Rusija.⁴³

V Sloveniji vlada tako brezpravje kot tudi zloraba prava. Kaj je to, je pred kratkim v intervjuju razložil odhajajoči predsednik Ustavnega sodišča Miroslav Mozetič, za katerega je oboje zelo nevarno: »Kaj pomeni brezpravje? Pomeni, da vlada ‘pravica’ močnejšega. Zloraba prava pa je huda iz nekega drugega razloga. Pravo namreč zlorablja tisti, ki je v pravni državi pristojen, da uporablja moč, moč prava, ki ima torej oblast. Tisti, ki ima pravico, da uporablja moč in silo. Iz tega razloga je zloraba prava gotovo hujše zlo. Seveda imam tu v mislih razmerje države do državljana. Če človek živi v državi, ki trdi, da je pravna, potem pričakuje, da bodo pristojni ravnali po pravilih in načelih pravne države, predvsem da bodo ta pravni red uporabljali pravično, tj. enako za vse. Zato je oboje zelo hudo in narobe. Pravo je potrebno [Stran 114]

Figure 1. Je tranzicija uspela? arhiv Zaveze

[Stran 115]ravno zato, da se urejajo družbeni odnosi in da ne prevlada vojna vseh zoper vse ter da ne prevlada tisti, ki je močnejši. In če tisti, ki bi morali spoštovati načela pravne države, ta načela kršijo ali jih celo zlorabljajo, je to znak, da je nekaj hudo narobe.«⁴⁴

Pred nekaj meseci je Sodni svet predlagal reformo imenovanja sodnikov. Po 130. členu slovenske ustave sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta.

Za spremembo se navajata dva argumenta, namreč da so pritiski politike na sodstvo in drugič, da je sodstvo dovolj zmožno, neodvisno in nepristransko. Docent za pravo človekovih pravic dr. Jernej Letnar Černič opozarja: »Predlog Sodnega sveta, da bi izvolitve sodnikov rednih sodišč odvzeli zakonodajni veji oblasti, je zaskrbljujoč, saj načenja veljavno ustavno razmerje moči med vsemi tremi vejami oblasti. Istočasno ukinja edini nadzorstveni mehanizem nad delom Sodnega sveta. V tako mladi in nezreli demokratični in pravni državi bi takšen korak pomenil dva koraka nazaj v preteklost in bi, ob krizi pravne države v praksi, posegel tudi v formalne temelje in predpostavke za delovanje pravne države.«⁴⁵

T. i. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji prvi predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. V Frankfurter Allgemeinen Sonnstagszeitung je Karl­Peter Schwarz pred leti napisal nekaj, kar še velja: »Slovenija je postala neodvisna leta 1991. Na mesto komunističnega asbolutizma je stopil pluralni strankarski sistem, država je postala članica Nata in EU, ampak v sodstvu je ostalo vse pri starem. Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo, in isti novinarji, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodnike. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugosla115 vizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«⁴⁶

Ker ni bilo lustracije, paralelna omrežja obvladujejo državo na vseh področjih – v politiki, sodstvu, medijih, bankah, gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, turizmu, zunanji trgovini itn. – ter onemogočajo delovanje pravne države, razčiščevanje preteklosti in sprejemanje potrebnih reform. Predstavniki oblasti velikokrat vzbujajo vtis, kot da bi bili zgolj lutke nekoga v ozadju. Te stare naveze, ki skrbijo tudi za podmladek v lastnih vrstah in skrbijo za elitno izobrazbo svojih otrok, pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije. Prav zato je bil npr. insceniran proces »Patria«. Afera, poimenovana po finskem podjetju za oklepna vozila Patria, se je začela 2008, tik pred parlamentarnimi volitvami z obtožbami korupcije proti Janezu Janši, kar je usodno vplivalo na potek volitev. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami pa je bil insceniran njegov odhod v zapor, kar je zaznamovalo že druge volitve in njihov izzid postavilo pod vprašaj. Vlade do sedaj stanja niso uspele spremeniti – seveda tiste redke, ki so to sploh hotele. 70 % vseh vlad je bilo dosedaj v rokah t. i. levice. Prva vlada Janeza Janše je tako npr. zaman skušala zamenjati direktorja NLB. Pred kratkim je prišlo v javnost, da menda plače vodstva Sava Kranj presegajo kapitalsko vrednost podjetja. Ker se ta stara omrežja čutijo ogrožena, netijo nezaupanje do tujega kapitala, preprečujejo socialno­tržno gospodarstvo in pravno državo, ki bi temeljila na enakosti pred zakonom, kakovosti dela in znanju. Kdaj bomo temu naredili konec?

Če spremljamo seje parlamenta ter seje raznih parlamentanih komisij in odborov, smo lahko samo zgroženi nad izjavami nekaterih poslancev, pa tudi nad tem, da poslanci enostavno ne prihajajo na seje različnih komisij, [Stran 116]potem pa pred razpravno dvorano pijejo kavo. Lahko smo zgroženi nad tem, da se vse, kar opozicija predlaga, zavrže, ne glede na to, za kaj gre. Demokracija ne pomeni samo uveljavljanje volje večine, ampak tudi spoštovanje manjšine – ne samo narodnostne, temveč tudi politične, verske, svetonazorske itd. Tega spoštovanja v Sloveniji ni zaslediti ne v parlamentu in ne v sodstvu, pa tudi ne na drugih področjih, npr. v zgodovinopisju.

Problem Slovenije je nerazčiščena komunistična preteklost. Že sami začetki Jugoslavije so zaznamovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov režima in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji. Neposredno po koncu vojne so umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in številne civiliste. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskih jarkih, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo posmrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo se o teh umorih ni smelo govoriti, po osamosvojitvi pa pri levi politični opciji, ki je bila večinoma na vladi, ni bilo prave volje, da bi se s temi zločini soočila, žrtve identificirala in jih pietetno pokopala. Kljub temu da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, je vprašanje vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredna tema, če uporabimo besede prejšnjega slovenskega predsednika Danila Türka, ki je pravkar pogorel pri kandidaturi za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov. Zelo povedno je tudi to, da ni primernega spoštovanja do mrtvih. Na pokopališču Dobrava v Mariboru se je 27. oktobra 2016 na pogrebu 795 žrtev iz Hude jame, ki so bile odkrite za enajstimi pregradami 3. marca 2009, znašel celoten državni vrh Hrvaške (od predsednice republike, predsednika vlade pa do predsednika Sabora). S tem so hrvaške oblasti pokazale, da imajo drugačen odnos do žrtev, kot ga ima uradna Slovenija. Od slovenskih oblastnikov je bil na pogrebu namreč samo predsednik države. Naj ponovim besede, ki jih je izrekel predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik na istem pogrebu: »Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda. Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil.«⁴⁷

Velike težave so tudi zato, ker je bilo ob osamosvojitvi in v prvih letih po tem, okoli 80 % arhivskega gradiva uničenega. Obstaja upanje, da je v beograjskih arhivih marsikaj ohranjeno. Žal so pogajanja o sukcesiji šele na začetku. Do sedaj so se več ali manj sporazumeli samo o razdelitvi veleposlaništev in konzulatov, niso pa se še prav lotili drugih perečih področij, recimo bančnega sektorja in skupnih arhivov. Sestavljena je bila sicer skupna arhivska komisija, ki naj bi obravnavala problematiko arhivov, v katero je vsaka država naslednica imenovala člana, sporazumeli so se, da se ustanovijo podkomisije. Trenutno nekaj kaže, da se stvari premikajo naprej. Delajo se popisi in začenja se skeniranje dokumentov, vendar se arhivske zapuščine tajne politične policije še vedno niso lotili. Seveda tudi Slovenija ni pokazala preveč velike vneme, da se to uredi.

Slovenija ni sprejela nobenega pravno zavezujočega dokumenta, ki bi obsodil komunistični totalitarni sistem. Državni zbor je vzel »Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu«, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 2009 in v kateri je razglasil 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totali-[Stran 117]tarnih in avtoritarnih režimov, zgolj ‘na znanje’. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa seveda ni zavezujoč.

Predsednik Ustavnega sodišče Miroslav Mozetič je pred nedavnim v intervjuju z Demokracijo izjavil: »Pravno državo kot institucijo smo nekako formalno zgradili. Bojim pa se, da nam je ni uspelo uresničiti, da nam ni uspelo spraviti v življenje vseh načel in vrednot, ki pomenijo vsebino oziroma bistvo pravne države. Z žalostjo ugotavljam, da je vedno več znakov, ki kažejo, da nam ni uspelo s tranzicijo iz totalitarne v pluralno, demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice. Ni nam povsem uspelo vzpostaviti države, kjer vlada pravo po načelih pravičnosti in ne pravo po načelih totalitarizma. Vedno več stvari in dogodkov kaže na to, da se uresničuje tista grozljiva napoved, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope zapisala v Resoluciji št. 1096 v letu 1996, ko je svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije.«⁴⁸ Kako pa se je glasila napoved Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v »Resoluciji o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov« v točki 3. opozorila na sledeče: »Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«⁴⁹

Z novelo arhivskega zakona leta 2014 je bil spremenjen arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet leta 2006; ta je omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Ščitil je zgolj žrtve. Novela na perfiden način arhivsko gradivo zapira in ne razlikuje med žrtvami in storilci ter uvaja nedostopnost občutljivih osebnih podatkov tako še živih nosilcev javnih služb pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. 5. 1990 kot tudi tistih, od smrti katerih še ni poteklo deset let, če je datum smrti znan. Če ni znan, pa velja doba 75. let. Raziskovalcem je sicer odprta možnost vpogleda v gradivo preko arhivske komisije, vendar je vse odvisno od sestave te komisije. Trenutna je sicer raziskavam polpreteklosti izredno naklonjena, verjetno pa je, da se bo to z naslednjo komisijo spremenilo.

Slovenija se s svojo preteklostjo ustrezno ne sooča, tudi ne v šolah. Večdesetletno marksistično šolanje je pustilo močne sledove. Potrebno bi bilo zamenjati učne načrte, predvsem pri poučevanju zgodovine, ampak tudi tukaj so močna ozadja, ki to preprečujejo. Trenutno si levica prizadeva za potvorbo osamosvojitve. Za to naj bi se borili vse od leta 1941 naprej. Spomnimo se samo na izjavo zadnjega šefa Komunistične partije Milana Kučana, da osamosvojitev ni bila »njegova intimna opcija«.

Več kot pet desetletij je prevladovala interpretacija NOB in povojnega časa, ki jo je potrebam komunistične oblasti prikrojilo režimsko zgodovinopisje, kar je bilo usodno predvsem na šolskem področju. Več generacij je zraslo s to falsifikacijo, ki je mnogim narodnozavednim katoliško usmerjenim Slovencem vtisnila pečat kolaboracije. Upor proti okupatorju pod vodstvom OF oz. partizanov je bil prikazan kot edini obstoječi. Tega ni bilo moč postaviti pod vprašaj. Nujna je nova interpretacija zgodovine, in sicer taka, ki bi odstranila potvorbe in odložila plašnice z oči – taka, ki bi brez predsodkov uveljavila nepristransko zgodovinopisje. Seveda je razumljivo, da imajo mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej v službi režimske politike, težave. Marsikje pa prevladuje tudi mnenje, da naj pozabimo ali vsaj zatisnemo oči pred določenimi [Stran 118] dejstvi oz. da naj prepustimo zgodovino zgodovinarjem. Seveda to stališče zagovarjajo predvsem tisti, ki nasprotujejo razkrivanju polpretekle zgodovine. Nekateri tiste, ki pišejo zgodovino, ki sloni na dejstvih, ki so bila dolgo zamolčana, zmerjajo, da so revizionisti. Pri tem pa seveda pozabljajo, da je prav revizija instrument vsakega zgodovinarja, ki dela po pravilih stroke. Vsakikrat, kadar pridejo na dan nova dejstva, ki kažejo drugačno sliko, je potrebo sliko spremeniti. Naj se ustavimo pri praznovanju 27. aprila kot dneva upora proti okupatorju. 27. aprila 1941 ni bilo ne Osvobodilne fronte ne upora proti okupatorju – takrat je bila Komunistična partija kot sekcija Kominterne še zaveznica nacistične Nemčije. Šele ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki je bila usmerjena proti angleškim, francoskim in ameriškim imperialistom in »domači gospodi«, preusmerila v boj proti okupatorju in se preimenovala v Osvobodilno fronto. Bila je pod popolno kontrolo KP. Vrhovni plenum OF je z odloki 16. septembra 1941 monopoliziral upor in sprejel t. i.. »zaščitni odlok«, ki je bil potem podlaga za umore zavednih Slovencev. Te je izvrševala VOS, ki je bila ustanovljena sredi avgusta 1941, pa tudi druge partizanske enote. Kdaj bomo torej odpraviti ta praznik brez vsebine?

Tudi ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo (ŠCNS), ki proučuje kršitve človekovih pravic in nasilja totalitarnih režimov na Slovenskem, se je izkazalo, da zgodovinarji leve tranzicijske opcije niso pripravljeni sodelovati pri obravnavi vseh totalitarizmov po enakih kriterijih. Seveda je moteče, da je največ odprtih vprašanj prav pri obravnavi komunističnega totalitarizma. ŠCNS, ki ga je vlada ustanovila spomladi 2008 in je začel delovati 1. maja 2008, nadaljuje delo »Odseka za popravo krivic«, ki ga je ustanovil minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in ki je bil do takrat na Ministrstvu za pravosodje. Ob tem se je pokazalo, da nekatere vidne predstavnike politike, zgodovinopisja, publicistike pa tudi tiste prejšnjega režimskega prava, torej predstavnike predvsem leve opcije, moti že sam obstoj takega centra, čeprav imajo podobne inštitucije v domala vseh nekdanjih komunističnih državah.

V zadnjem času se opaža renesansa komunističnih simbolov in parol na različnih proslavah, kar ne ovira najvišjih državnih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Imenovanje ceste po Titu v Ljubljani (na Hitlerjev rojstni dan!) je ustavilo šele ustavno sodišče, ker je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno.«⁵⁰ Prejšnji predsednik države Danilo Türk je odlikoval zadnjega šefa Udbe, izdan je bil jubilejni kovanec s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana­Staneta in peterokrato zvezdo itn. In častna četa slovenske vojske je sodelovala pri odkritju spomenikov v Bazi 20 na Kočevskem; med temi spomeniki je tudi spomenik enemu najhujših krvnikov Ivanu Mačku – Matiji. Trenutno smo priča tudi zlorabe otrok v šolah. Tako je vodstvo OŠ v Ajdovščini na otvoritvi nove šole otrokom na glavo nadelo kape z rdečo zvezdo, simbolom prejšnjega totalitarnega sistema. Spomnimo se, da je na proslavi ob osamosvojitvi bila umaknjena zastava s tem simbolom in dala prostor novi zastavi, simbolu demokratične, svobodne Slovenije. Zelo močne so še posledice večdesetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, predvsem Katoliške cerkve.

Poseben problem v Sloveniji so mediji; o pluralnosti in uravnovešenosti medijev ne moremo govoriti. Teolog dr. Ivan Štuhec je napisal, da so »strukture slovenske medijske pokraji-[Stran 119]ne zrcalo politike«.⁵¹ Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važna kontrolna inštanca oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. Povprečni državljan ni dobro informiran in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij, tesno povezanih s silami kontinuitete – in brez vsega pot119 rebnega profesionalnega znanja. Najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« [»Reporters without borders«] ugotavlja dramatični zdrs Slovenije s 30. mesta leta 2008 na 40. mesto leta 2016 – od lanskega leta je nazadovala za pet mest.

Tranzicija v Sloveniji vsaj doslej še ni bila uspešna.