Še kot mladostnika so me nagovarjale slike redkih časopisov, ki so mi prišli v roke. V spomin se mi je vtisnila neka taka podoba, ki jo imam še vedno pred očmi. Morda se je takrat večkrat ponavljala podobna tematika ali pa je le moje vživetje v dogajanje poskrbelo za živ spomin. Še vedno imam pred očmi sliko pogreba na oddaljenem vojnem območju. Slika prikazuje nepopisno gnečo na tesnih ulicah nekega mesta, v ospredju pa z zastavami prekrite krste na ramenih temno zagorelih prebivalcev Bližnjega vzhoda. Iztegnjene roke množice valovijo proti rjavim krstam. Tudi oči vseh prisotnih izražajo spoštovanje do padlih junakov. Med njimi je v ospredju črnolas mladenič, morda brat ubitega. Pogreb, slovesno vzdušje, njegove oči pa izražajo nekaj zares velikega …
Nikoli si nisem mislil, da se lahko znajdem v podobni situaciji. Ne potujem na oddaljeni Bližnji vzhod. Domači kraji me prevzamejo povsem dovolj … Čeprav naši kraji niso podvrženi vojnim razmeram, pa nas preveva neko posebno stanje. Bela garda, naziv, ki so ga komunisti za svoje potrebe iznašli kot žaljivko, še vedno deluje. Podobno je z imenom domobranci, vaški stražarji in tja do zadnje žrtve revolucije. Tudi beseda zveza Nova Slovenska zaveza povzroči nekakšen vonj po zatohlem, če slučajno priplava v povprečno slovensko kuhinjo. Po pomoti se kdaj iz prsi, polnih zadrege, izvije tudi: »Aja, pa saj si drugače kar v redu možak …« Smisel besedne zveze fant od fare je čisto izgubljen.
»Blaž, jaz ne bi. Prosim, nesi ti!« In že se skozi gnečo, za križem in državno zastavo ter pred predsednikom republike prebijam iz cerkve v Begunjah. Krsta z vso težo pritiska k tlom, odločujoči so še enkrat zmogli nemogoče: za deset Slovencev ena krsta! Začutim trenutek zgodovine. Trenutek bi bil lahko resnično slovesen, če bi čustva vseh Slovencev temeljito prevetrila vse kotičke naroda. Kamere snemajo, Bog ve, kaj bodo ob teh slikah govorili novinarji. Sprevod se zaradi gneče ustavi, krsta z vso težo pritiska k tlom. Pogrebci se bežno spogledamo in na skrivaj grizemo ustnice. Slovenska sprava je očitno desetkrat težja, kot je videti! Za nami se prebijajo otroci z otroško krsto. Za njimi pa obrazi, čakajoči na bežne trenutke, ko se odprejo vratca temnih škatlic, ki shranjujejo barvne trenutke zgodovine.
Če ne bi bilo zakona o pokopu, ki ga je na predlog NSi sprejel državni zbor, sploh ne bi bilo pogreba, govori mlado in staro. Toda v resnici so že pred dvema letoma na begunjskem pokopališču pokopali žrtve iz Mačkovca. Takrat so sledili le zakonu, večnemu zakonu, da je mrtve potrebno pokopati. Kako da se je te dni v Sloveniji pojavil tak elan in vnema za pogrebe? Sum na taka spravna dejanja mečejo že besede Jožeta Dežmana, izrečene v Studiu ob sedemnajstih na dan pogreba v Mariboru. Dejal je, da je predlog za dopolnilo zakona, ki ga je predlagal SDS, nekvalificirano iskanje pozornosti in usmerjeno stran od sprave. SDS je namreč predlagal dopolnilo, da bi bila ob izkopu posmrtnih ostankov pobitih obvezna prisotnost organov pregona. V tem primeru bi po njegovih besedah do onemoglosti čakali na prihod omenjenih organov … Za kakšne vrste sprave se torej potegujejo predsednik Pahor in njegovi sodelavci? Morda za spravo, kot smo jo preživljali že v deklarirani totalitarni državi, ki so nam jo, krvavo, priborili revolucionarji. Takrat v SFRJ, kjer so se sistematično kršile človekove pravice in smo to tudi navedli kot enega poglavitnih razlogov za odhod iz bivše države. Ali je pogrebni elan vračanje, sicer na demokratičen način, pred Temeljno ustavno listino republike Slovenije, pred Ustavo? Razburjenje je seveda odveč. Vračanje bomo verjetno občutili le demokratično razmišljujoči Slovenci. Za večino pa seveda ne bo sprememb … [Stran 108]
Figure 1. Krimska Jama 2016 – Čemu otroci?!
Kot je poudarila gostja iste oddaje na Radiu Slovenija: Izdajalci nikoli ne morejo biti junaki! Komunisti, ki so se najprej polastili OF, so že septembra 1941 sprejeli »Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja«. Vsako udejstvovanje izven OF in partizanskih enot, pa četudi proti okupatorju, je bilo s tem »odlokom« označeno za izdajstvo. Če v tem smislu beremo različne izjave o izdajalcih, je vse logično. Seveda, saj nas je vendar večina izven njihovega društva. Torej smo po njihovo vsi izdajalci. Zares so torej »izdajalci«: še nerojen otrok, enomesečni dojenček, otrok, star dve do tri leta … in ostali iz Krimske jame! In ostali iz preostalih preko 600 morišč … Ali pa je vendarle že čas, da dobijo stvari in ljudje prava imena!?
Krščanskemu obredu je v Begunjah sledil govor svojcev. V slovo le enemu od osemindvajsetih. Čeprav tudi omenjeni svojci niso sigurni, ali so med pokojnimi tudi njihovi domači. Ker naj bi na Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč »še zbirali sredstva« za DNK identifikacijo. »Zbirajo sredstva!« potem ko je ista država odklonila ponudbo komercialne družbe iz tujine, da brezplačno opravi vse potrebne analize. Potem ko ima vsaka krsta v Srebrenici svoje ime in priimek. Slovenski svojci, do izmaličenosti ranjeni v svojem življenju, so pripravljeni sodelovati pri takem sprenevedavem protokolarnem norčevanju iz logike in ljudi. Svojih, slovenskih ljudi in splošno veljavne logike! Istočasno se seveda v firme stricev iz ozadja preko javnih naročil pretakajo lepi denarci. Imen torej žrtve nimajo. Bili naj bi na napačni strani zgodovine. Kot da se Slovenci nismo odrekli SFRJ, ker je bila na napačni strani zgodovine. Ali ni SFRJ priborila ravno tista prava stran? Do kdaj se bomo še šli slepe miši? Kosti žrtev torej ta vlada noče prepustiti svojcem, ampak jih vpričo njih pokopava. Žrtve nimajo imen. So žrtve izvensodnih umorov. Človek dobi občutek, da bi bile žrtve pač umorjene sodno, če bi le delova-[Stran 109]la sodišča. Krivda tako ostaja kar a priori na strani žrtev. Ali tudi Islamska država ali Al Kaida izvajata izvensodne umore? Dobro ime žrtev je zadnja stvar, ki jo lahko pričakujemo od tovrstnih spravnih dejanj in pobudnikov. V istem Studiu smo tudi izvedeli, da je Erwin Rösener, ki je pokopan na ljubljanskih Žalah, verjetno večji vojni zločinec kot kdorkoli iz Hude jame. Je sporočilo povsem jasno? Žrtve iz Hude jame naj bi bili manjši vojni zločinci od Rösenerja. Podobno naj obvelja tudi za ostale jame, med njimi Krimsko.
Krimska jama leži v občini Borovnica. Ker država ni naredila potrebnega, je eden od tamkajšnjih občinskih svetnikov čutil potrebo, da občina zagotovi sredstva za pogreb nepokopanih mrtvih. V svojih nastopih se je vedno izogibal vprašanjem o vzrokih zločinov, povezanih s Krimsko jamo. Organizirala se je skupina prijateljev in se je lotila dejanskega dela. Iz zagotovljenih sredstev iz občinskih proračunov (Borovnica in Cerknica) so kupili nekaj delovne opreme in goriva. Delali so kot prostovoljci: traktoristi, fizični delavci s samokolnicami, jamarji … Iz medijev pa veje zlagani optimizem: izvemo, da je država začela skrbeti za rešitev vprašanja sprave. Če pa se pozornost javnosti obrne le preveč v smer reševanja prikritih grobišč, nam borci za vrednote NOB povedo, da so tisti, ki skrbijo za pokop žrtev revolucije, še večji izdajalci. Kot je bila Krimska jama orodje ustrahovanja za celo osrednje območje Slovenije, predvsem za Notranjsko, imajo v Srbiji stolp, imenovan Ćele kula. Stolp so leta 1809 zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu prebivalstvu vzidali lobanje pobitih srbskih kmetov. Že enainpetdeset let kasneje je lokalni paša ukazal stolp porušiti, vendar krajevni Turki tega niso dopustili. Priborjenih »vrednot« si očitno niso pustili odvzeti, strah med prebivalstvom bi prehitro popustil. Ćele kula ostaja na Balkanu simbol neke skrajne oblike azijskega vojaškega sodstva. A zgodovina se kar naprej ponavlja v taki ali drugačni obliki, zdaj tu, zdaj tam. Vendarle že dolgo velja, da je nedolžen vsak, ki ni bil pravnomočno obsojen. Sodbe so sicer odvisne od pravičnosti sodnikov in nivoja razvitosti družbe. Podobno lahkotno kot tisti skrajneži, ki so Krimsko in druge jame zakrivili, ki so si jih izmislili, skrbno načrtovali in Slovence premišljeno pehali v smrt, tudi njihovi idejni nasledniki kažejo svoj civilizacijski nivo. Danes bi pričakovali vsaj opravičilo in pa dolg spisek preostalih morišč, ki so jih »borci« ves čas totalitarne SFRJ skrbno nadzirali in vzdrževali v anonimnosti, tudi s pomočjo rdeče JLA. Ali je to kaj drugega kot prikrivanje vojnih zločinov?
Zmaga Demosa na prvih demokratičnih volitvah, plebiscit za samostojno Slovenijo in razglasitev države z uspešno obrambo samostojnosti niso bile dovolj, da se dandanašnji ne bi izvajala mafijska denarna in druga politika tako na nivoju občin kot tudi širše. Odvisno pač od izražene volilne volje, ki jo vedno znova vsiljujejo množična glasila. Tako se vedno znova poskuša že začrtane smernice preobrniti v korist mafije, ki smo ji želeli izmakniti podstat z demokratizacijo. Krimska jama je popoln dokaz, za katere vrednote so se borili »borci«. O ciljih NOB se je že v petdesetih, s knjigo The New Class (šele nedavno prevedena v slovenščino!) jasno izrazil Đilas, eden Titovih najtesnejših sodelavcev. Z njo si je prislužil dolgoleten zapor in utišanje. Zahodne evropske države so iz druge svetovne vojne izšle z nekajkrat nižjim odstotkom mrtvih. Najvišje odstotke so si poleg Jugoslavije, prislužile še Litva, Latvija, Poljska, torej države, kjer se je odvijal boj za prevlado »novega razreda«.
Narod torej ostaja brez pomembnega dela svojega telesa. Poštenost in pravičnost pa si kot narod po odločitvi za krivičnost le stežka spet pridobivamo. Zahodna Evropa, ki ni poznala »vrednot NOB«, se je že kmalu po vojni normalno razvila. Proti fašizmu, nacizmu in komunizmu pa se je uprla že vsa Evropa. Čas je za svobodo, inovativnost in ustvarjalnost tudi pri nas.
[Stran 110]