Težko se vživljamo v vzdušje med slovenskim in katoliškim prebivalstvom v vihri vojne in revolucionarnega nasilja. 13. oktobra 1942, v najhujšem letu terorja, ko so umorili Ehrlicha in še okoli 1000 zavednih Slovencev, je revolucionar Pepe preoblečen v talar stopil v Natlačenovo pisarno, se predstavil kot trebanjski kaplan s pismom in zahteval odgovor za dekana Tomažiča. Medtem ko si je ban natikal očala, da bi bral pismo, ga je napadalec hladnokrvno ustrelil. Kljub posredovanju žene in sina je uspel pobegniti. Italijani so dopolnili krvni davek in isti dan pred banovo hišo ustrelili 24 talcev, nabranih po ljubljanskih zaporih. Zakaj je moral umreti ta odlični kristjan, spoštovani državnik, politik in človekoljub, ki so ga cenili tako pred vojno v Dravski banovini kot med vojno v Ljubljanski pokrajini. Celo njegovi nasprotniki so ga imeli za dobrega in nesebičnega, kar ni presenetljivo, če vemo, da je zapisal tudi tole: »Človek, ki ga sedanji družbeni red, boj za vsakdanji kruh, kar sili v materializem, potrebuje, da se od časa do časa odtrga od sveta in materialnih skrbi in se pogovori v samoti s svojim Stvarnikom.« Apostola Pavel in Barnaba sta učila, kot beremo v Apostolskih delih: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« Utemeljeno se sprašujemo, zakaj so morali ravno slovenski kristjani skozi take stiske. Ali je na to vplivalo grdo ravnanje krščanskih gospodarjev s svojimi hlapci, ki so postali novi revolucionarni gospodarji in zatiralci slovenskega, posebej vernega ljudstva, ali pa je bila morda ta krutost posledica prikrivanja slabe vesti tistih, ki so v sebi ubili človeške in krščanske ideale? Kam je odšla krščanska razsodnost, ki naj bi urejala odnose med ljudmi, jih spodbujala k ljubezni in sodelovanju? Očitno je zlezla komunistična zvitost celo pod kleriške talarje. Ta pretkanost in brezobzirnost je pred vojno v duhovniških talarjih zavajala svet in gradila revolucijo že na gradu Goričane, med vojno pa morila zavedne kristjane. Kako dojeti krutost, nečloveški prezir in nenormalnost, ki je zajela deželo? Zakaj še danes ta pohabljenost hromi naš razvoj, da se otepamo s polresnicami, pretvarjanjem in lažmi? Krvniki še danes veljajo za heroje, rodoljubi, ki so zvestobo veri in narodu plačali z življenjem, pa so oklevetani. Žal se še danes celo dostojanstveniki v talarjih in kolarjih priklanjajo ljudem, ki nam še naprej kradejo družino, dom in domovino. Kaj je v Sloveniji še pristnega, resničnega in kje so božji temelji, iz katerih bomo gradili novo nebo in novo zemljo, o čemer govori Razodetje? Kje so danes neustrašni kristjani, pripravljeni zastaviti vse za resnico, pravičnost in svobodo vsakega človeka?!
[Stran 120]In ravno zaradi tega neurejenega stanja smo se zbrali k spominski svečanosti za pokojnim dr. Markom Natlačenom, politikom, ki je svoje duhovne sile zastavil za blagor slovenskega naroda in bil za to tudi umorjen. Zakaj se ga spominjamo in molimo zanj? Najprej nam v smislu današnjega evangelija to narekuje krščanska ljubezen. Ta nas spodbuja k pozornosti do vseh zatiranih, zamolčanih, zasutih in izbrisanih iz narodnega in celo krščanskega spomina. Ljubezen nam narekuje, da kot verni in zavedni kristjani in rodoljubi ne stojimo v vrsti s tistimi, ki so vpili »Križaj ga!«, pač pa sočustvujemo z žrtvami in obenem v srcih nosimo njihovo hrepenenje po svobodi, resnici, pravici ter upanje v rešenje z vstalim Odrešenikom. Ljubezen nam narekuje, da se tudi mi zavzemamo za človeka v stiski in za resnico in pravičnost, se upiramo lažem v nas, med nami in v naši družbi. Zato je naša krščanska in narodna dolžnost, da v samostojni Sloveniji oživljamo spomin na tiste, ki so jih umorili in izbrisali spomin nanje, ter oznanjamo čim bolj celovito resnico o naši preteklosti. Tudi apostoli so Judom kljub nasprotovanju oznanjali Kristusa križanega in vstalega in tako spreminjali tok zgodovine. Kristjani in vsi ljudje dobre volje, ki smo pripravljeni zastaviti svoje življenje za resnico in pravico, bomo gradili novo nebo in novo zemljo. V njej se bodo svetila tudi imena naših mučencev Natlačena, Ehrlicha, Stanovnika,Velikonje, Nagodeta, Terčelja, Krašne in vseh drugih pobitih in zamolčanih. Tako bomo tudi mi zastavljali svoja življenja, da bo med nami več pravičnosti, miru in sožitja. V molitvi se bomo upirali zlu in zdržali v sedanjih stiskah ter dajali poguma drugim, ki ne vedo za razlog našega upanja.
Spominjamo pa se pomorjenih in vseh rajnih tudi zato, da bi molili za njihov pokoj. Molitev nas namreč odpira v duhovni svet in razširja naš pogled iz vsakdanjosti v duhovne višave. Z dr. Markom Natlačenom se tudi mi v svojih stiskah zatekamo h Gospodu, da bi nam dal moči in upanja. V molitvi je naše srce odprto tudi za stisko rabljev, ki so morili med vojno in po njej. V molitvi se naše srce zavzema, da bi vsem pomorjenim omogočili dostojen kraj počitka in miru. Molimo pa tudi za naše sestre in brate, ki so ujetniki laži in v njej vztrajajo, da bi spregledali. V molitvi bomo tudi našo raztrgano zemeljsko resničnost dvigali k nebeškim željam v upanju, da bo Bog dopolnil, kar manjka naši človeški slabosti. V veri v Obujenega in Vstalega bomo iskali in našli moč za upanje v prihod novih nebes in nove zemlje, tudi odrešene slovenske zemlje.