Kardelj je nekoč svojim sodelavcem učinkovito razložil, zakaj se je vojna partiji zdela priložnost za dosego oblasti, ki je nikakor ne smejo izpustiti; ki je za nobeno ceno ne smejo izpustiti. Če se znajdeš v nekem prostoru, ki ima samo en izhod, potem je, če je v tebi nekaj poštenja in stvarnosti, na vprašanje, zakaj si zlezel ravno skozi tisto luknjo, naravno, da odgovoriš, da si to storil zato, ker je to bila edina možnost. Ko boljševiki navajajo deset razlogov, zakaj so odprli »narodnoosvobodilni boj«, bo samo naravno, da so v odgovoru nakazali edini veljavni razlog: da so to storili zato, da so si rešili življenje. In zakaj so torej boljševiki organizirali enobe? Naravno in logično, zato, da so si rešili življenje. Se pravi, svoje boljševiško življenje. Druge možnosti ni bilo. Zato je Kardelj nekoč govoril svojim naslednje besede: »Za nas je važno, da bo reakcija (!) razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.«
[Stran 121]Izbor teh besed kaže, da so boljševiki povsod pozorno računali z instinkti, ki so jih zavezniki nosili v sebi, instinkti, ki so bili politični in ne razredni, kakor so bili tisti, ki so jih v sebi nosili sami, a so vedeli, da jih morajo za široko publiko skrivati.
Okoliščina, ki je bila v tej situaciji ključna, pa je bila ta, da so to intrigo razumeli samo nekateri Slovenci. Mnogi se ob tem niso zavedeli, za kaj gre. Če upoštevamo Sokratove besede, v njih v nekem pomenu ni bilo duše. Sokrat je namreč nekje izjavil, da lastna duša – če obstaja – nujno pride slej ko prej v skrb za dušo skupnosti. Poleg tega pa moramo upoštevati, da so boljševiki poznali mnogo »povesti«, s katerimi so omamljali ljudi. Poljski filozof Leszek Kolakowski je nekje to dejstvo zajel z besedami, da so ideje respiratorni sistem komunizma. To se pravi, da jim omogoča življenje, politično življenje seveda. Hkrati pa jih to loči od sličnih tiranij fašističnega izvora, ki tega tako važnega dejstva za obstoj politične organizacije totalitarnega tipa nimajo in zato v začetni fazi spopada po navadi tudi izgubljajo. Boljševiki pa so bili briljantni v iznajdevanju in obrambi takih »idej«. To spoznanje izvira iz spoznanj, z enim od katerih nas je seznanil Wolfgang Leonhard: »V letih 1936–1938 je bilo v SZ aretiranih sedem milijonov ljudi – 10.000 na dan, dve leti vsak dan.« Naši politični izletniki v Moskvi so to seveda vedeli, a jih vendar to ni odvrnilo od tega, da so lastni narod vdelali v ta sistem.
Tudi bolj etablirana in manj etablirana Ljubljana je eno takih nakan slavila dan na dan. Ko je Josip Broz 26. maja 1945 z balkona ljubljanske Univerze naznanil idejo, ki je pomenila nič manj kot slovenski genocid, so slovenske množice na Kongresnem trgu samo vzvalovile in zahrumele. Seveda takrat ljudje zvečine niso vedeli, napoved česa prihaja z balkona; čez nekaj mesecev pa je večina od njih to zvedela, a čudo prečudno, nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi nekdanje sotrudnike iz istega trga povabil nazaj na tisti znameniti kraj, da bi tam zmolili CONFITEOR.
V očeh naroda, ki se je oblikoval v zgodovini – se pravi v okviru evropske civilizacije – temu projektu ali tem projektom ni bilo mogoče reči drugače kot zaplemba naroda. Vse v soglasju s časom: totalitarizem dveh zavojevalcev, zgodba o dveh zavojevalcih: enega od zunaj in enega od znotraj. V enem od osnovnih besedil slovenskega partizanstva, v tako imenovani Dolomitski izjavi od marca 1943, je boljševiški izbor ideološko in genetsko registriran in priznan. Tam stoji stavek: »KPS je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma.«
Stanje, ki so ga s svojo ideologijo v Sloveniji uveljavili boljševiki, je imelo predvsem eno lastnost: nepredstavljivo, dobesedno nepredstavljivo je povečalo in širilo pojem bolečine. Bolečina, o kateri govorim, ni bila samo uresničena, fizično uresničena, ampak je bil obsojen in po možnosti tudi zatrt njen krik: zaukazano ji je bilo molčanje. Valovi bolečine, ki jih je gnal veter sovraštva po Sloveniji, so poznali samo silovitost – človek jim ni videl konca. Bolečine kljub njeni neznanskosti ni bilo zato nikjer. Saj veste, kaj bi vam tedanji ljudje pripovedovali (ne vsi, ne vsi): »Ni je smelo biti.« Čisto lahko se zna zgoditi, da se bo v naslednjem stoletju – če ne že prej – zgodovina naše civilizacije prelomila. Preveč očitno je, da zanjo skrbijo in jo vodijo ljudje, ki Evrope ne razumejo, ki mislijo, da je njena edinstvena vrednost zbiranje in razdeljevanje »kohezijskih sredstev«. Da so tista reč, za katero v resnici gre – evropski milijoni. Tako zoženo je njihovo gledanje.
Zase moram tu povedati – če se ne bo bralcem zdelo premalenkostno – da sem svoje življenje v boljševizmu preživel kot učitelj. To je bil razlog, da me je veliko reči te »politične« kulture sicer zadelo, nekaterim pa sem se tudi umaknil. Posebno se rad spominjam nekaterih fantov in deklet iz Loške doline, ki sem jih, bogve zakaj, posebej učil. Kaj takega nisem [Stran 122]videl ne prej, ne pozneje. Sedeli so tam z rokami na hrbtu – kaj takega od njih nisem nikoli zahteval – in me uro za uro pozorno gledali in poslušali. Čim resnejše reči sem jim pripovedoval, tem bolj so bili pozorni. Na nek način so njihove oči pripovedovale, da so doživeli izjemne reči.
Res, kaj je s slovenskim doraščanjem? Kdo jim v tej izjemni dobi vsakega življenja posreduje bistvene reči, predvsem pa njene razlage. Ko doraščajo, ni nikogar, če niso vzgajani od izjemnih staršev, ki bi jih varno vodil skozi džunglo časa. Ali veste, kaj se je zgodilo 15. maja 1945, ko so novinarji izvedeli, da so boljševiki fizično uničili mlado domobransko vojsko: sklenili so, ne čisto vsi, ne čisto vsi seveda, da o tem, kljub vsemu, ne bodo govorili.
To je bil čas, ki je tako ravnal s svojimi prebivalci. Vzemimo pismo Edvarda Kardelja 22. 11. 1942 Jaki Avšiču v Dolomite: »Naša politika mora biti končno taka, da bo belogardistično-mihailovićevska do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov.« (Mislim, da je tu uporabil neko neponovljivo besedo.) Kardelj prepričuje Avšiča, da bodo uspeli, če bodo vztrajali »v najodločnejši vojni proti okupatorjem, ker bo bela garda le tako morala služiti okupatorju in bo tako izgubila tiste zaveznike, ki si jih želi za jutri«. Kardeljev trik temelji torej na »najodločnejši vojni proti okupatorjem«, kar pomeni, da se odpoveduje logiki gverilskega bojevanja, ne glede na usodo prebivalstva. Kardelj hoče Avšiču zabičati, da mora že sedaj misliti na prihodnost, da bi jim bili »lažji jutrišnji dnevi«, ko bodo postavljali boljševiško državo in hkrati ne bodo mogli več tako učinkovito izkoriščati »narodnoosvobodilnega boja«. Posebej pa se jim ne bo treba več tako ozirati na koristi prebivalstva.
Tudi način, kako so boljševiki umevali likvidacije svojih nasprotnikov, kaže konferenca na Cinku julija 1942. Tam so udeleženci končno prišli do zaključka – do tolažljivega zaključka – ki ga lahko razumemo tako, da se ni treba bati, da so člani KP osovraženi zaradi tega, ker so večinsko izbrani za eksekutorje. To jih ni treba vznemirjati, ker so ugotovili, da so ljudje že tako ideološko izvežbani, da jih umori več ne vznemirjajo. Naj še kar naprej veselo pobijajo.
Družba je prišla v stanje, ko ljudje niso več poslušali sami sebe. Zgodovinar Repe je nekoč trdil – to je bilo v času, ko ni bilo več mogoče dvomiti v globalno vrnitev demokracije – naslednje: »Z uvedbo večstrankarske demokracije je obstajala možnost, da bi se Katoliška cerkev postavila na druge temelje.« Res, kje smo? Ali ne bi bilo predvsem od partije pričakovati, da bi se postavila na drugačne temelje? V takem stanju smo se znašli.
In ali se je oglasil kdo od visoke slovenske elite in hotel vedeti, kako to, da še nimamo filmov o Hudi jami. Ali pa filma o Kočevskem rogu. In ali je katera od slovenskih violin že ujela jok matere, ki so ji povedali, da ne bo več videla sina? In ali je kdo od 300 etabliranih pesnikov že napisal pesem o tem? Ali sploh še kaj razumemo, če se tako osnovni stvari ne čudimo? Ali poznate Eliotov izrek o »mrtvi civilizaciji«? Ali ni razumetje nekaterih temeljnih reči pogoj, da jezik ostaja sredstvo dogovarjanja? Seveda pa predvsem sporočanja.
[Stran 123]