Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2018
Inštitut za novejšo zgodovino je kot 34. knjigo iz uveljavljene zbirke Razpoznavanja izdal zajetno knjigo na skoraj petsto straneh o povojnih slovenskih beguncih v Italiji. Pripravila je je zgodovinarka in publicistka dr. Helena Jaklitsch., ki že vrsto let preučuje usode in življenjske zgodbe povojnih slovenskih političnih beguncev. Leta 2016 je pripravila disertacijo z naslovom „Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950“, ki jo je zagovarjala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Avtorica ocenjuje, da se je v prvem povojnem obdobju po celotnem ozemlju Italije nahajalo okrog pet tisoč slovenskih beguncev. Sicer je domove v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne, maja 1945, zapustilo več kot 20.000 beguncev, med njimi skoraj 12.000 domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, takrat že pripadnikov Slovenske narodne vojske. Med begunci najdemo številne izobražence, duhovnike in podjetnike, ki so pozneje sestavljali vodilni slovenski protikomunistični sloj, tako v begunskih taboriščih kot tudi kasneje v emigraciji.
Po vrnitvi slovenskih domobrancev v tedanjo Jugoslavijo v zadnjih majskih dneh 1945, je v begunskih taboriščih na Koroškem ostalo še okrog 6.000 slovenskih beguncev. Britanske zasedbene oblasti so jih nastanile v štiri oz. pozneje tri begunska taborišča. Helena Jaklitsch je tem beguncem posvetila svojo raziskovalno naklonjenost že leta 2014, ko je objavila bogato spremno študijo v monografiji „Cvetoči klas pelina : Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945“, sicer bogato opremljeni tudi s fotografijami.
Slovenska povojna begunska zgodba v Italji je bila nekoliko drugačna in doslej manj raziskana. Prvi slovenski protikomunistični vojaki in begunci so se sicer preko Soče v Furlanijo umaknili že ob koncu aprila 1945, skupaj s srbskimi in hrvaškimi protikomunističnimi borci. Poleg njih so Britanci s tovornjaki v Italijo že 11. in 12. maja 1945 prepeljali tudi dobrih tisoč slovenskih beguncev. Po krajšem postanku v Vidmu so ti svojo izseljensko pot začeli v nekdanjem italijanskem koncentracijskem taborišču v Monigu pri Trevisu, od koder so jih ob koncu avgusta 1946 preselili v taborišče v Serviglianu v deželi Marche. Tam se je zbrala največja skupina slovenskih beguncev, del njih, predvsem družine z majhnimi otroki pa je bil poslan v Senigallio, ob Jadranskem morju, severno od Ancone. Avtorica popiše slovensko prisotnost, odnos vodstev taborišč do beguncev, neprizanesljiv vsakdanjik in bogato kulturno življenje (gledališča, pevski zbori) v vseh begunskih taboriščih po Italiji: Barletta, Eboli, Forli, Modena, Monigo, Riccione, Servigliano, Senigallia, Trani.
Velja poudariti, da je skorajda v vsakem begunskem taborišču izhajalo vsaj eno glasilo, med temi velja izpostaviti časopis „Zedinjena Slovenija“, ki so ga bralci prvič prejeli v roke 6. septembra 1945 v taborišču v Serviglianu, kmalu pa je postal osrednje glasilo vseh slovenskih beguncev v Italiji. Neprekinjeno je izhajal do 1. februarja 1948, potem so njegovo izdajanje preselili v Buenos Aires.
Sicer so slovenske begunce oblasti pogosto selile. Središče avtoričinega zanimanja pa je organizacija in delovanje slovenskega šolstva, od otroških vrtcev do srednjih šol in strokovnih tečajev. Ob tem pa nikakor ne zanemarja obravnave vsakdanjika v begunskih taboriščih. Nenazadnje, poglavje v knjigi je posvečeno tudi slovenskim begunskim študentom na italijanskih univerzah v Bologni in Padovi, ki so po posredovanju dr. Mihe Kreka iz Rima lahko študirali v bližini begunskih taborišč. Knjiga se zaključuje z opisom ukinjanja begunskih taborišč in odhajanja slovenskih beguncev, večinoma v čezoceanske dežele, od tega največ v Argentino.
Knjiga „Slovenski povojni begunci v taboriščih v Italiji“ je sad dolgoletnega avtoričinega dela in raziskovanja na tem področju. Raziskovala je praktično po celem svetu, kar dokazujejo tudi obiskani arhivi in nabrano gradivo. Uporabila je dostopne vire in objavljeno literaturo, osredotočila se je predvsem na bogate zapise iz izseljenstva. Dodatna vrednost tokratne monografije pa so novi arhivski viri, ki jih je dr. Helena Jaklitsch uporabila in z njimi orala ledino na tem področju v Sloveniji. Velja izpostaviti Osrednji zgodovinski arhiv Zedinjene Slovenije v Buenos Airesu, arhiv uprave Združenih narodov za begunce – UNRRA (Archives of the United Nations Relief and Rehabilitation Administration) v New Yorku, begunski periodični tisk iz Avstrije in Italije ter številne dokumente iz osebnih arhivov, predvsem iz Argentine. Morda bi veljalo spomniti še na arhiv Studia Slovenica iz Ljubljane (Šentvid), ki nedvomno hrani relevantne dokumente, a ostaja zaprt in ga avtorici iz objektivnih razlogov ni uspelo pregledati.
Knjiga dr. Helene Jaklitsch prinaša nova spoznanja o slovenskih beguncih v Italiji po drugi svetovni vojni, bogatijo jo številna osebna pričevanja, arhivski dokumenti, bogat izbor relevantne literature in tudi fotografije. Poudariti je potrebno tudi avtoričino skrb za izboren jezik, ki omogoča jasno razumevanje tudi mestoma zapletenih razlag. S to monografijo je zapolnjena pomembna vrzel v slovenskem zgodovinopisju. Verjamem, da bo knjiga našla pot med številne bralce, hkrati pa postala obvezno branje vseh, ki jih zanimajo nova dognanja boginje Klio, muze zgodovine.