Hladnikova knjiga, ki nosi podnaslov V službi Cerkve in naroda, ima posebno čast, da je bila vključena med štiri knjige, ki jih je povojni boljševiški režim vključil na svoj uradni cenzurni seznam. In to v času, ko lakajski apologeti socializmu že zdavnaj odrekajo totalitarno naravo; na pragu osemdesetih – leta 1978! Že ta osnovna dejstva kažejo na celo vrsto nasprotij in nesmislov, ki jih je bilo treba trpeti pod totalitarizmom. Štiri knjige na seznamu, ko vendar vsi vemo, da si z literaturo še tik pred osamosvojitvijo tvegal vsaj sitnosti, v prvih povojnih desetletjih pa tudi glavo. Prepovedano je bilo vse, kar bi lahko bilo razumljeno proti dlaki režima. Še prav posebej je to veljalo za »sovražno emigrantsko« literaturo. Vseeno se bo, kdor bo segel po spominih Janeza Hladnika, ob vsem, kar je bilo po vojni napisano v svobodnem svetu, čudil, zakaj neki je prav ta knjiga postala članica prestižnega seznama, na katerem je bila denimo – dosti razumljiveje – Žabotova Slovenija včeraj, danes in jutri.
V Zavezi ni treba razlagati okoliščin, v katerih se je slovenski človek znašel ob koncu vojne. Svetovna politika in domači boljševiki so demokratični strani zazidali vsa vrata. Pregnana ali zasužnjena elita je bila obsojena, da skupaj s celotnim našim narodom izgine z obličja zemlje, a tu in tam je kljub temu proniknil žarek življenjskega vzgona. Najprej in najbolj polno so zaživeli prav tisti, ki so odšli v svoboden svet. Besede o argentinskem čudežu, ki je pravzaprav nadaljevanje taboriščnega življenja, se upravičeno ne poležejo, čeprav danes lahko že vsak ve, da pri tem ni šlo za tlesk božanskih prstov. Čudež je v tem, da je skupina rojakov zmogla toliko naporov, toliko vsakršne odličnosti in toliko vztrajnosti, da nam je v svoji mali domovini sredi Argentine ohranila idejo in ideal svobodne Slovenije. Vendar ima tudi ta dosežek svojo predzgodovino, ki ga je omogočila.
In tu nastopi Janez Hladnik. Preprosto si ni mogoče misliti, da bi bil brez njega razcvet Slovenije v Argentini mogoč. Njegov več kot enoleten trud je bil zaman in nikakor nikjer ni mogel izposlovati, da bi Argentina sprejela znatno število naših beguncev. Naposled stopi pred predsednika Argentine Juana Perona, od njega pa odide z ekskluzivnim dovoljenjem, da sme sprejeti 10.000 Slovencev. Ne samo zdravih, mladih in samskih kot druge države, pač pa tudi družine, tudi otroke, tudi starejše. Danes se evropske države panično sprašujejo, ali bodo s svojimi bogatimi proračuni in mogočno administracijo oskrbele sto beguncev več ali manj, Janez Hladnik pa se ni ustrašil in je z vso vnemo prestrezal trde pristanke na tuja tla tisočem in tisočem rojakov.
Vendar se njegovo delo ni začelo šele takrat. Kalil se je sredi zdrave pameti in delavnosti naših vasi, zaradi poškodbe na nogi je odšel študirat, pel novo mašo in živel polno na vse strani, kjer je čutil spoj s svojim duhovniškim poslanstvom. Nesvobodnih razmer ni trpel in bil zaradi angažmaja proti krivicam Aleksandrove diktature v stari Jugoslaviji celo obsojen na pol leta zapora. Tako tudi ni čudno, da je kasneje, ko je bil že v Argentini, prek razdalje 12.000 km na podlagi skopih informacij povsem natančno in suvereno razbiral, kaj se v resnici dogaja v domovini med vojno in po njej.
Nekajkrat ga je v mladih duhovniških letih nase opozorila Argentina in Slovenci, ki so bili v njej z enim samim duhovnikom. Naposled je leta 1936 s preroško podporo škofa dr. Gregorija Rožmana in z napotki Rafaelove družbe mednje tudi odšel.
Janez Hladnik je lik, ki bi ga človek rad srečal. Kako se je zakopal v delo že takoj prve dni, ko je stopil na argentinska tla, kako je svoj trud in skrbi izročal v Božje roke, kako je iskal razkropljene Slovence, kako strastno je spotoma raziskoval novo deželo, kako šegavo in privlačno je o svojih potih pisal, kako je urejal revijo Duhovno življenje, ki izhaja še danes, kako se je pobiral s svojimi španskimi kolegi, kako je na noge postavil tudi brezupno argentinsko faro, ki so se je vsi otepali …
Vsekakor je pod njegovo pastirsko skrbjo slovenska skupnost hitro rasla in bližala se je 2. svetovna vojna. Človek bi mislil, da so v vojnem času Slovenci daleč v Argentini živeli brez domačih političnih nasprotij. Toda ne. Agitprop je takoj začel postavljati stvari na lažna mesta. In Hladnika, ki ni nasedal propagandi, so rojaki začeli zapuščati. Ne samo to. Začela se je organizirana gonja proti njegovemu delu, grozili so mu, ga zbujali sredi noči. Od nekdanje množice mu je komaj ostalo toliko ljudi zvestih, da je zanje slovenska maša ostala. Razkol med predvojno in povojno emigracijo je potem režim s klevetanjem in finančnim podmazovanjem vzdrževal vsa povojna desetletja, tako da se je nekoliko zgladil šele v letih samostojne Slovenije.
Janeza Hladnika pa ni iztirilo nič, čeprav je nemalokrat trpel zaradi kratkovidnosti ali opravljivosti rojakov. Trdno je stal na strani resnice in pravice. Trdno je stal na strani pomoči potrebnih. Ustavil se ni niti pred gradnjo skupnega doma, cerkve, šole, doma za ostarele in celo celega naselja v Lanusu, ki se imenuje Slovenska vas.
Tako bi se lahko glasil čisto na kratko povzet osrednji del knjige Od Triglava do Andov. Gre za preprosto in zelo berljivo besedilo, linearno nizane dnevniške slike, ki s svojo neprisiljenostjo nekoliko spomnijo na mamljive zapise nekoliko starejšega kolega duhovnika Janka Mlakarja. Vsekakor priporočljivo branje.
Knjiga je prvič izšla pred štiridesetimi leti in obakrat je za njen izid poskrbela Goriška Mohorjeva družba, letos z levjim deležem urednice Erike Jazbar, ki je prispevala tudi predgovor. Besedilo prve izdaje je bilo sicer v vmesnem času dosegljivo na spletu, a je vse drugače vzeti v roke zajetno in lepo opremljeno knjigo, ki ima tudi vrsto dodatkov. Ko se konča zapis v prvi osebi, sledi še zapis Jožeta Juraka ob slovesu od pokojnega Hladnika, potem pa je dodan še izbor krajših spominskih zapisov, večinoma iz preteklih objav v nekaterih publikacijah.
Vsekakor je človek od prebiranja Hladnikovih zapisov kar nekako privzdignjen. Zdi se, da svojega poslanstva ni opravljal samo v času svojega prezgodaj sklenjenega življenja, ampak ga, če to želimo, opravlja tudi danes. Za zgled nam je lahko kot goreč duhovnik, kot zaveden Slovenec, kot zvest domoljub, kot prepričan demokrat, kot odličen organizator, kot neutruden garač, kot velik dobrotnik, kot odkritosrčen, klen, izobražen, duhovit in veder človek. Argentina že ima cesto, ki se imenuje po njem, z novo izdajo njegovih spominov pa se povečujejo možnosti, da ga med svoje priznane velikane uvrsti tudi celoten slovenski svet.