Ni še potihnilo praznovanje letošnje velike noči, ko nas je pretresla vest, da je Gospodar življenja nepričakovano poklical k sebi Henrika Krneca, našega zvestega člana od prvega dne Nove Slovenske zaveze. Na Belo nedeljo je še bil z bratoma na prazničnem kosilu, ob povratku pa je pred domom ostarelih na Koleziji nesrečno padel in odšel obhajat večne praznike. V sončnem jutru 7. maja smo ga v velikem številu pospremili k zadnjemu zemeljskemu domu na ljubljanskih Žalah.
Henrik Krnec je bil rojen leta 1932 v Zalogu pri Ljubljani. Midva sva se spoznala že leta 1943 v 1. razredu Škofijske klasične gimnazije, ki so jo Nemci dve leti poprej pregnali iz Jegličevega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Z nami so bili ravnatelj dr. Anton Breznik in profesorji dr. Anton Čepon, Stanko Jeglič, Anton Moder, Franc Glinšek in drugi. Žal je bila Škofijska gimnazija že po dveh letih ukinjena in dijaki smo se razšli na vse strani, kakor je kdo mogel in znal. S Henrikom sva se ponovno srečala šele po letu 1990, ko je obnovljeni Zavod v Šentvidu ob godu sv. Stanislava vabil tudi bivše dijake na praznovanje. Prišla sta celo Jože Vide in Polde Švalj iz Šentjerneja na Dolenjskem. Menda smo se istega leta videli kot člani Nove Slovenske zaveze tudi na Orlovem vrhu v Ljubljani na spominski slovesnosti oskrunjenega in izpraznjenega domobranskega pokopališča.
Na tem kraju niti skromen križ ni imel miru, medtem ko so se po mnogih župnijah tedaj dvigale farne spominske plošče in pri tem je opravil Henrik Krnec, ki je bil po poklicu gradbeni tehnik, pomembno delo: svetoval je svojcem in prijateljem pomorjenih pri postavljanju obeležij in za marsikatero tudi naredil načrt. Seveda je moral za to potovati na razne strani, včasih tudi neuspešno, in pri tem izgubljal prosti čas, ki ga je sicer posvečal domnevnemu hobiju – slikarstvu; vemo, da pa je bilo to več kot hobi, saj je Henrik postal pravi slikar. S tem svojim darom je veliko pomagal tudi nov Slovenski zavezi: Omenili smo že zahtevno delo za farne spominske plošče. Sejno sobo na sedežu NSZ je opremil s portreti vidnejših članov društva in upamo, da jim bomo sedaj lahko pridružili tudi njegov avtoportret. Za prilogo Mi med seboj je pripravil številne karikature in če je bilo potrebno priznanje ali zahvala, jo je kaligrafsko izdelal Henrik – z veseljem in brezplačno. Seveda moramo vsaj omeniti domobranski križ. Njegova zamisel je bila, naj bo zaradi prenašanja in prevažanja zložljiv in je to tudi realiziral. Številka na križu naj bi spominjala na presežnost dogodkov, ki so zlasti leta 1945 po koncu vojne zahtevali toliko mladih življenj naših najboljših. Zdi se, da se je Henrika to posebej dotaknilo in je hotel s zamislijo križa prenesti tudi na druge.
Slikarstvu se je zares posvetil šele po upokojitvi in izpopolnil svojo tehniko pastela, napredoval pa je tudi v portretiranju. Vključil se je v Kulturno umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Alojz Kraigher in postal eden izmed 60 članov njegove Likovne sekcije. O tem je le malo govoril, zato marsikdo ne ve, da glavne podatke o slikarju in kaligrafu Krnecu najde tudi na spletu.
Ne bi bilo pa prav, če bi govorili o Krnecu samo kot o umetniku, saj je bil najprej dober življenjski sopotnik svoje žene Brede in skrben oče sinovoma Henriku in Gregorju. Dokler je bila gospa Breda še vsaj za silo zdrava, ni zamudila nobenega razpošiljanja naše revije oziroma priloge Mi med seboj. Njeno prezgodnje slovo je bilo gotovo težak udarec za vse najbližje, zanj pa je pomenilo tudi grenkobo osamljenosti v zadnjih letih, vendar tega na zunaj ni nikoli pokazal.
Na koncu izrekamo v imenu Nove Slovenske zaveze sinovoma in vsem najbližjim pa tudi prijateljem in znancem globoko sožalje, njemu pa se zahvaljujemo za zvestobo in sodelovanje. Dragi Henrik, naj ti bo dobri Bog bogat plačnik. Počivaj v Božjem miru!