(Celjska Mohorjeva družba 2016)
Mineva leto dni od izida 228 mehko vezanih strani poučnega in hkrati prijetnega branja za vsakogar. Mineva tudi 96 let od rojstva in 74 let od smrti velikega pesnika Franceta Balantiča. France Pibernik, ki je sedem let mlajši od Balantiča, se z lahkoto vživlja v Balantičev čas in medvojno življenje. O Balantiču ve povedati čisto vse, kar je bilo po vojni o njem mogoče spoznati. Pibernik ni napisal romana o Balantičevem življenju, temveč pripoved o njem, kakršno je v desetletjih »posvečenega dela in življenja« lahko zaokrožil le največji poznavalec pesnika. O njem nam pripoveduje po tem, ko je iz Balantiča ne le diplomiral, magistriral in doktoriral (čeprav ne na kakšni ustanovi), saj je med drugim uredil in napisal komentar 255. knjige Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev Zbrano delo Franceta Balantiča. Razprodano je bilo v treh mesecih. O Balantiču je napisal ali drugače do izdaje pripravil tudi številna druga dela. Vsa so bila dolgo pričakovana in bralci so jih željno sprejeli . Ob branju se torej ni potrebno spraševati o tem, kako je bilo v resnici in kaj je avtorsko spremenjenega … Za bralca je v lahko berljivo, lahko bi rekli v poljudnoznanstveno besedilo prelil celotno Balantičevo življenje. In ne samo to! Ob opisanih ključnih trenutkih življenja nam Balantič, kot na Pibernikov ukaz, tudi zazveni s kakšnim svojim stihom ali kitico. Povsem suvereno je iz obsežnega poznavanja snovi precedil najpomembnejše ter najbolj smiselne podatke, ki naj jih bralec spozna, da bolje razume izvor vrelca, od koder se je prikradla pesem. Pripoved z veliko začetnico! Ob branju s pesnikom postajamo tako intimni, da bi želeli pobližje spoznati tudi njegove prijatelje; če pa že ne njih, sem pri opremi knjige pogrešal vsaj kakšen Tršarjev lesorez. Kot domačina pa me je zmotila tudi kakšna nepravilna uporaba lokalnega imena ali predloga k le-temu.
Pripoved je izpeljana v treh delih. V prvem delu se na skoraj sto straneh srečujemo z Balantičem od otroštva in mladosti, preko srednje šole in vpisa na slavistiko. Spoznamo njegovo celotno ustvarjalno obdobje, ki mu je bilo dodana tudi huda bolezen in taborišče. V Gonarsu je bolje spoznal tovariše, ki se jim je pridružil na slavistiki, »saj so bili na oddelku sami zavedni Slovenci«. Za njegovo »napačno« odločitev torej ni kriv samo »militantni« Kremžar. Drugi del obsega obdobje po pesnikovem odhodu v Grahovo, njegov ognjeni krst pri partizanskem uničenju postojanke v Pudobu in končno tragične dni poznega novembra. Osrednji del se konča z ustanovitvijo Balantičeve nagrade 8. februarja 1945, ki pa kasneje ni bila podeljena nikoli. Tretji del z naslovom Nekoč bo lepo pa še kar traja. Opisuje usodo Balantičeve poezije in njegove druge zapuščine. Čeprav so bili v skrbno delo za ohranitev Balantičevega dela vključeni mnogi, pri nas in na tujem, pa si naziv ambasadorja kulture zasluži predvsem avtor Pibernik. Sam seveda nima drugih ambicij, kot da Balantiču omogoči, da zadiha kot pesnik. Da bo branje njegovih pesmi brez nenehnega preverjanja, če ni morda iz njegovih ognjev kakšnega vonja, ki spominja na politiko …
Seveda gre pri Poznem novembru v prvi vrsti prav za pesnika in njegove pesmi. In to za vrhunskega lirika s čudovito poezijo, ki nagovarja nove in nove generacije mladih, v pozabo pa ne gre niti zrelim bralcem. Nagovarja vsakogar, če ga le imamo priložnost srečati. Sam sem srednjo šolo zaključil še v jugoslovanskem režimu in smo zato Balantiča zviška preskočili ter se raje posvečali Kajuhu. Še z večjo nejevero sem spremljal šolsko obravnavo Balantiča pri šolskih otrocih te dni. Učiteljica jim ga je sicer na nek način predstavila, vendar ga ni mogla uvrstiti v nobeno kategorijo pesništva. »Pridružili« so ga pesništvu NOB!
Vsi poznamo kamniške težave v zvezi s poimenovanjem knjižnice z imenom književnika. Še bolj pa je zanimiv upor mladih k predlogu ene izmed njih, naj si župnijski zbor nadene njegovo ime. Razdvajanje!
Zakaj je bil torej Balantič pri nas toliko časa na Indeksu prepovedanih avtorjev? Ker gre pri zadevi Balantič že od njegove smrti naprej tudi za odnos do »meščanskega tabora« v celoti, kot je revolucionarna stran (ne)posrečeno poimenovala tabor demokratičnih strank slovenske (ne)urbane (med)vojne družbe. Se pravi odnos do vseh Slovencev, ki se niso, se ne in se nikoli ne bomo strinjali z nasilnim, revolucionarnim prevzemom oblasti. (Nelogičnosti, kot je recimo navdušenje [demokratično] izvoljenih predstavnikov slovenskih oblasti do revolucionarjev, so seveda izvzete. Očitno naj revolucija nasilno deluje le enkrat in samo v eni smeri!?) V našem javnem prostoru se praviloma smatra, da vrednote totalitarizma ostajajo. Da je bila Jugoslavija normalna država. Da smo imeli srečo, da so nas partizani “osvobodili” … Tako je v odzivih na izid Balantičeve knjige še vedno največ brskanja po »ideologijah«. Bolj kot branje njegovih stihov je pomembno postavljati vprašanja, če je bil Balantič v domobranstvo zaveden? Ali se je znašel med vaškimi stražarji in domobranci slučajno? Predvsem pri teh vprašanjih je izvir »problematičnosti njegovih verzov«. Kar z olajšanjem se vsepovsod in venomer ponavlja, da Balantič vendarle ni ničesar napisal v prid domobrancem … Ali pač?
Prav pri teh vprašanjih pa tiči kal »izvirnega greha«, ki se imenuje pojav »Balantič« v slovenski drugi svetovni vojni. Balantič seveda ni neki »brezimen izdajalec«. Predstavlja pa pripadnika napadenih katoličanov. In ima svojo vrednost. Balantiču sicer vrednost prinaša njegova sposobnost umetniškega izraza. V svetu brez totalitarizmov pa ima prav vsak državljan svojo vrednost. Kaj nam torej v čisto človeškem smislu pomeni France Balantič? Gre za model mladega fanta, katoličana, ki se zaveda obveze desetih božjih zapovedi. S pesniško tenkočutnostjo živi ideale, ki se jih je navzel od svojih staršev. »Ne ubijaj!« je eden od temeljev civilizacije že kar veliko stoletij. Balantič si je z Bogom kar domač in ker se z Njim redno srečuje ob preverjanju svojih dnevnih odločitev, ga je težko voditi na področja, ki niso v soglasju z utečenim starim svetom. Ali ni vse to verna slika kateregakoli katoliškega Slovenca ob stiku z revolucionarno ideologijo? Ali ni bil vsak tak upornik pred revolucijo že oseba s skoraj pesniško, čisto dušo, ki je v fizičnem spopadu raje streljal mimo. Ker ni verjel, da je mogoče, da bi se svet bolnih ideologij, ki jih je poskušala izboriti Komunistična partija, udejanjil. Kakšne krivde s(m)o sicer bili obtoženi vsi tisti katoličani, ki se nis(m)o navduševali nad uvedbo komunizma? Ki s(m)o (u)trpeli komunistični napad med vojno in po njej, do osamosvojitve, in ga doživljamo vse do današnjih dni? Smo preveč ali premalo naivni, da ne verjamemo komunistom? Prav v Balantiču tiči ena od mnogih razpok monolitnega mita o NOB.
»Ker je bil izdajalec, je kaznovan!« se je glasilo pojasnilo vsakega umora, ki so ga knjigovodsko poimenovali likvidacija. In podpisnik takega pojasnila je bil lahko donedavni sošolec ali pa sosed našega pesnika. Ko se torej Balantič v knjigi odpravlja v Grahovo ali se vrača nazaj v Ljubljano, smo še ob branju kar malo v strahu, saj slutimo, v kakšne nevarnosti se podaja. Po Ljubljani se namreč giblje prav blizu svojega kamniškega sošolca, ki mu je še pred nekaj leti domov pisal prijazno razglednico, sedaj pa že vodi ljubljanske »varnostne grupe« in je nedavno postal član kolegija VOS OF. Kaj je sošolca privedlo v ta položaj? Kaj je privedlo do po odgovornosti podobnega položaja tudi kakšnega katoliškega Kocbeka? Sama vprašanja, ki sicer terjajo odgovore, nakazujejo pa zapletenost, zmedenost, pa tudi neverjeten propagandni “dosežek” leve polovice slovenskega političnega prostora. Očitno je potrebnega veliko napora, da se iz tako prepredenih situacij zmore človek izviti z nepokvarjenim človeškim obrazom. Z Danetom Zajcem lahko zaključimo, da so petinštiridesetega očitno zmagali zasmehovalci poezije, kvazi junaki, kvazi ljudje …
Ob neki priliki je gospod Pibernik izzval manjši krog pobudnikov neke Balantičeve prireditve z jasno postavljenim vprašanjem: »Kdaj si se prvič zares srečal z Balantičem?« Pozno! Odkar sem prebral Pozni november za pesnika, znam na to vprašanje bolje odgovoriti. V poznem novembru!
Več bo branja, manj bo razdvajanja!
Figure 1. France Pibernik Pozni november za pesnika format 13,5 x 21 cm, broširana obseg 228 strani