Družina, Ljubljana 2017
Seznam slovenskih književnikov in književnic, zaprtih v času komunistične diktature, je komparativist in slavist Adrijan Lah začel izdelovati že precej pred letom 2017, ko je pri Družini izšla njegova knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih. Nabralo se je več kot 60 imen. Ob tem pa avtor opozarja, da so obravnavani književniki le »mali del velikanskih skupin sovražnikov, ki jih je komunistična oblast paranoično iskala in tudi najdevala«.
Literati so v knjigi prikazani različno izčrpno: od enostavnih skic do obsežnejših podob. Kolikor se je dalo, pa je avtor poskrbel za sistematičnost. O vsakem je najprej zbral osnovne biografske podatke: o mladosti, družini, šolanju, poklicnem življenju in delu. Sledi sklop, v katerem navaja verjetne ali možne razloge za njegov zapor ter pravne in nepravne značilnosti obtožbe (ponekod za ponazoritev objavlja ključne delčke obtožnic, sodnih zapiskov, poročil z zaslišanj …). V zadnji sklop uvrsti spominske in literarne odzive književnikov oziroma književnic na lastne zapore in delno tudi na zapore sozapornikov. Prav avtobiografska njihova izpoved o lastni zaporniški usodi mu je dostikrat služila kot osnova za tematsko raziskavo, ki se je je lotil. Naletel pa je tudi na precej primerov, ko književniki o svojem zaporništvu sami niso spregovorili, in v najboljšem primeru obstaja le kakšna informacija; na primer o tem, koliko časa in kje so bili zaprti. V teh primerih so predstavitve skope, omejene zgolj na dostopne informacije. Avtor potarna tudi o težavah z arhivskimi viri. V Arhivu Slovenije da so ti dostikrat skopi in nepopolni. Obregne se tudi ob biografske članke v slovenskih leksikonih, ki praviloma izpuščajo informacije o zaporih slovenskih književnikov, marsikdaj pa navajajo tudi neresnične ali prirejene podatke.
Knjiga Adrijana Laha Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih deluje kot izčrpen leksikon oseb, katerih enoznačna kategorizacija ni mogoča v nikakršnem smislu – ne generacijsko, ne po spolu, ne po stanovski, razredni ali politično-ideološki pripadnosti, ne po času ali teži (ne)storjenega dejanja, ne po vrsti obsodbe, ki je posameznika privedla za zapahe … V zaporu so se namreč znašli tako rekoč vsi, ki so s svojim (kulturnim) delovanjem »šli v nos« komunistični oblasti: poleg odkritih upornikov proti uradni partijski politiki tudi taki, ki so bili v resnici komunistični simpatizerji ali v nekem obdobju celo njihovi brezpogojni verniki. Na seznamu so tako bivši domobranci (na primer Andrej Hieng, Pavel Kogej, Marko Kremžar, Franc Pediček, Jakob Savinšek, Mirko Zupančič) kot tudi bivši partizani (na primer Viktor Blažič, Emilijan Cevc, Jože Javoršek, Dušan Pirjevec in drugi). Tu sta dva bivša komunista (Ciril Štrukelj in Angela Vode) ter bivši zaporniki v italijanskih in nemških taboriščih med 2. svetovno vojno (Rado Bednarik, Rado Bordon, Januš Golec, Vitomil Zupan …). Za obsojence na Nagodetovem procesu (Pavla Hočevar, Ljubo Sirc, Angela Vode) in na Bitenčevem procesu (Radivoj Rehar) Adrijan Lah uporabi poimenovanje »demokratični opozicionalci«. Precej oseb na seznamu je iz skupine Informbirojevcev – Golootočanov (na primer Ladislav Kiauta, Vinko Möderndorfer, Vladimir Premru, Cvetko Zagorski in števili drugi). Gre za tiste, ki se po resoluciji Informbiroja niso mogli kar na hitro obrniti od vere v »stalinizem« v »titoizem«, kar je največkrat privedlo do prevzgoje na Golem otoku. Na Lahovem seznamu je tudi en izgnanec zaradi nemškega porekla (Karel Mauser), obsojenca na dachauskih procesih (Ludvik Mrzel, Igor Torkar), pisec protikomunistične brošure (Narte Velikonja), sodelavci nepravovernih revij (Viktor Blažič, Taras Kermauner, Lojze Kovačič, Tomaž Šalamun, Veno Taufer …), sodelujoči z emigracijo (Marijan Brecelj, Drago Jančar, Žarko Petan, Ljubo Sirc, Gregor in Gustav Strniša), sovražna govorka in preveč vneta odvetnica (Ljuba Prenner), sovražna propagandista (Žarko Petan, Marjan Rožanc), sovražni šaljivci (Jože Javoršek, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan), tigrovec (Slavko Tuta), vrnjenci s Koroške (Pavel Kogej, Marko Kremžar, Franc Pediček, Marijan Tršar) … Poleg »čistih« literatov (pesniki, pisatelji, dramatiki) v knjigi najdemo tudi nekatere publiciste in esejiste ter druge kulturnike oziroma kulturno angažirane izobražence. Stanovska razvrstitev omenjenih oseb kaže, da so bili komunističnemu režimu a priori v napoto seveda duhovniki, redovniki in katoliško usmerjeni časnikarji, pa tudi šolniki in drugi kršitelji od »komunistov zapovedanega kulturnega molka«. Generacijsko gledano je vključenih nekaj takih, ki so bili zaprti kot dijaki (na primer Marijan Brecelj, Kajetan Gantar, Andrej Hieng, Pavel Kogej, Lojze Kovačič, Marko Kremžar, Gregor Strniša, Dane Zajc in Mirko Zupančič), deset je bilo študentov (na primer Jure Detela, Dušan Pirjevec, Tomaž Šalamun, Veno Taufer, Marjan Tršar …), ostali so bili starejši. Nekateri so bili v zaporu zelo dolgo (na primer Vitomil Zupan, ki je bil obsojen na 15 let), drugi kratek čas, Narte Velikonja, Filip Terčelj in številni drugi so bili usmrčeni po hitrem procesu.
Kot zapiše avtor že v uvodu, še jasneje pa v sklepnem razmisleku, je s tem leksikonom želel »nazorno predočiti bitje in žitje nekaterih književnikov in književnic v totalitarnem režimu, delno pa tudi funkcioniranje totalitarnega režima«, ki mu je (še zlasti) plodno kulturno delovanje in izdajanje slovenskih knjig predstavljajo znamenje nacionalnega odpora. Za propagando komunistične oblasti, ki so jo poskušali ubraniti z vsemi možnimi sredstvi, je bila govorjena in pisana beseda ključna, zato so vsako svobodno besedo, zapisano ali izrečeno, vnaprej razumeli kot zametek politične opozicije proti režimu. Na take »po svoje misleče in pišoče književnike« so prežali vsi: od političnih voditeljev, prek različnih cenzorjev in uradnih kritikov do navadnih režimskih priganjačev in ovaduhov. Z zbranim gradivom je avtorju uspelo razgrniti tudi bistvene značilnosti političnega sojenja komunističnemu režimu sumljivih oseb oziroma komunističnega sodstva, ki je bilo del političnega enostrankarskega sistema in je sledilo političnim navodilom. Skupna značilnosti večine sodnih procesov je, da so bili montirani, številne obtožbe izmišljene, obsodbe pa neznansko predimenzionirane. Obtožnice so bile največkrat sestavljene iz tipičnih komunističnih puhlice o vohunstvu, sovražnem združevanju: »ker je sodeloval v ilegalni organizaciji«, ker je »kot fanatični pristaš in idejni pobudnik domobranstva vodil strupeno propagando in agitacijo v škodo NOB«, »ker se je javno udejstvoval na shodil ter v svojih govorih blatil in sramotil OF, partizansko gibanje, njegove pristaše …«. Večini katoliških duhovnikov so naprtili razlago, da »so zlorabljali vero in cerkev v politične namene«. Proti njim so se zvrstile obtožbe, češ da so vojni zločinci, narodni izdajalci, sodelavci okupatorjev, protiljudski duhovniki, hlapci Vatikana …
K leksikonskemu delu knjige je na koncu dodana še spremna beseda Rojstvo nasilja iz duha utopije, ki jo je napisal literarni zgodovinar Marjan Dolgan. Gre za dodatek, ki je »nalepljen« na prehodno vsebino knjige, in bi si zaslužil samostojno recenzijo. V njem je avtor predstavil svetovno zgodovinsko ozadje in se osredotočil zlasti na odnos prikazu totalitarnih režimov do umetnikov in intelektualcev.
Ob prebranem se pred bralcem precej nazorno izrisuje, zakaj in kako je komunistični režim poskrbel za to, da so se premnogi umetniki in intelektualci osebnostno zlomili ali vsaj umaknili. Postali so žrtve komunistične cenzure, njihovo kulturno-posredniško poslanstvo je bilo blokirano, dela mnogih so bila izločena iz knjižnic, oni pa v revščini in pozabi za zmeraj onemogočeni, da bi se normalno preživljali s svojim delom. Na tej točki se bralcu odpirajo številna nova vprašanja, zato je res škoda – kot v svoji recenziji zapiše tudi publicist Nežmah – »da se je avtor v večini primerov omejil na zapor kot tak. Bralno bi bolj pritegnil, ko bi prikazal, kako in kaj so pisali pred zaporom, na kakšen način potem, kakšen slog so iskali, da bi se izmaknili cenzuri, ter seveda katere ideje in kdaj so jim sploh objavljali.«
Figure 1. Andrijan Lah Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih format 14 x 21 cm, trda vezava obseg 228 strani