Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. (Mt 26,65)
Kako naj prepričamo mnoge svoje sogovornike, ki nočejo razumeti vprašanja komunistične revolucije na naših tleh? Če je bilo kdaj nemogoče predstaviti dokaze in vzroke začetkov revolucionarnega nasilja, se danes srečujemo s čisto drugačnimi težavami. Čas, ki ga živimo, je vsaj nenavaden, če že ni ta beseda preblaga za sprevrženost. Zdrav razum se očitno poslavlja s tega sveta. Kakšne nesmisle moramo poslušati od trenutnih političnih voditeljev. Lahko pa smo hvaležni, da je leta 2008 začel delovati Študijski center za narodno spravo. Nedavno je pri njem izšla nova publikacija z naslovom Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945. Knjiga je sad znanstvenega dela vidnega sodelavca Centra.
Dr. Damjan Hančič je avtor že dveh podobnih temeljnih raziskav revolucionarnega nasilja na Gorenjskem. Naslov tokratne knjige pa nam na preko 340 straneh predstavlja revolucionarno nasilje na območju prestolnice. In v delu prikazov nasilja res ne primanjkuje. Nasprotno! Gre za branje o početju, ki sega že na področje demonskega, kar stalno budi dvom v smiselnost vzpostavljanja čustvenega odnosa do obravnavane snovi. Razlog ni v tem, da bi se želel tudi miselno izogibati politično nezaželeni snovi, le duša kliče po oddihu. Podobno kot takrat, ko ugasnemo televizor, če je dogajanje na ekranu preveč nasilno, grozljivo ali gre preko meje sprejemljivega. Bralca knjiga torej ne more pustiti hladnega. Ker je v medijsko obdelanem slovenskem povprečju resnica še vedno popolnoma drugačna, se ob branju te nove knjige lahko zamislimo, kakšen učinek utegne branje pustiti na povprečnega Slovenca. Ob ceni besede, ki smo se je navadili v zadnjih nekaj desetletjih, si prav lahko predstavljamo zamah z roko: zopet nove potvorbe. Morda prinaša komu vsebina nove razloge, da se kristjani trkamo na prsi in si ponovno izprašujemo vest, vsekakor pa predstavlja svetlo luč, ki razjasni pogled na do skrajnosti zamegljeno in zmanipulirano pokrajino nedavne zgodovine.
Seveda smo kot narod lahko (tudi) zadnje knjige Študijskega centra za narodno spravo zelo veseli. V naš prostor prihaja kot blagodejen hladen obkladek na pregreto čelo našega na smrt bolnega narodovega telesa. Skrb vzbuja le njena naklada (samo 500 izvodov), ki pač govori o izkušnjah naših knjigotržcev. Če pa vsebino temeljito precejamo in okušamo, se vedno znova pojavlja čudenje, zgroženost in presenečenje. Kljub mojemu širšemu zanimanju za zgodovino in pogostemu prebiranju razmišljanj o slovenskih prelomnih časih sem imel po branju zadnje Hančičeve knjige občutek, da mi je (do)končno odprla oči. S svojo sistematično vrsto presekov skozi obravnavano snov dobimo občutek globinskega uvida, kot da bi za trenutek tisti čas tudi (pre)živeli. Kljub temu da se je avtor tematsko omejil na območje Ljubljane, se vsebina dotika prav vse Slovenije. Gre za opis amputacije polovice pljuč narodovega telesa, če ne morda polovice možganov.
Žal pa v uvodnih opredelitvah temeljnih pojmov spoznavamo globoko raz, ki jo je žal tudi v jedro intelektualnega telesa našega naroda začrtala revolucionarna prevzgoja od njenih začetkovpa do danes.1Stalna skrb za [Stran 130]pravilen okus v ustih ob zvoku besede partizan, domobranec, izdajalec in podobno ima svoje bogate sadove!
Opredelitve in razlage teh temeljnih pojmov v uvodu so zelo nenavadne. Kritičnega bralca kar „prizemljijo“, saj se ne more izogniti razočaranju ob avtorjevem sprejemanju vsiljenih aksiomov z zelnika revolucionarnega zgodovinopisja. Problematična je avtorjeva uporaba izraza likvidacija (umor) in to, da strankam nadeva nadimek meščanski (meščanski tabor, meščanske stranke …). Ne da bi opazil, kako s takim ponavljanjem zapovedanega besednjaka, smeši smisel besed. Pretežno kmečko prebivalstvo Slovenije naj bi pred vojno volilo SLS, ki naj bo meščanska stranka! V poznejšem besedilu je tudi izraz likvidacija opazno uporabljen le kot citiranje komunističnega besednjaka, „meščanskost“ slovenskega mesta in vasi pa se ohranja skozi celotno besedilo: meščanska stran nasproti revolucionarni?! Mar demokracije nasproti totalitarizmu še vedno ni dovoljeno razlikovati? Buržoazni tabor, kot prevod omenjenega meščanskega tabora, se enkrat pojavi tudi v angleškem povzetku. Če iščemo omenjeno skovanko po medmrežju, jo najdemo v družbi Marxove teorije, v modernem času pa so to skovanko uporabljali kot nalepko in kamen spotike, ki ga je zbral Mussolinijev fašistični režim za ideološki obračun nad nasprotniki na italijanskih tleh. So morda s svojo marksistično propagando slovenski revolucionarji uspeli dobiti na svojo stran tudi okupatorske fašiste? Sta se v sejanju sovraštva na točki „meščanskega tabora“ ideologiji v okupirani Sloveniji medsebojno dopolnjevali?
Eksplicitnost zgodovinskih dejstev sporoča, da je bila protirevolucija izsiljena od revolucionarne strani in da bi jo leta sicer sama organizirala v primeru (še) večje pasivnosti. Vtakem stanju pa tudi besedna zveza državljanska vojna premalo jasno opiše sliko dogajanja na naših tleh. Vsebino uvodnega poglavja „Opredelitve in razlaga temeljnih pojmov“ deloma vidimo kot posledico nezavedne želje ustrezati „sedanjemu pogledu stroke“. V naslednjih poglavjih pa vsak podoben dvom popolnoma odpade!
Vsebinsko se knjiga deli v pet preglednih poglavij. Uvodu sledi predstavitev Komunistične partije in izvajalcev medvojnega revolucionarnega nasilja v Ljubljani. Avtor jasno opredeli pojav partije, Protiimperialistčne fronte in njeno preusmeritev ter preobleko v ovčji kožuh Osvobodilne fronte. Osrednje mesto zavzema opis in delovanje Varnostnoobveščevalne službe. Njena organiziranost, usmeritev, drznost in trdoživost ne more mimo primerjave s kakršnokoli fanatično teroristično skupino kateregakoli časa ali barve.
Število žrtev na različnih spominskih krajih trpljenja, ki je prikazano v tretjem poglavju, je obremenjujoče že za bralca, kaj šele za „osvobodilni“ boj. Preglednica žrtev, ki so jih povzročili revolucionarji v letih 41–42, jasno govori. Za vsako žrtev sledi v opombah vir in okoliščine napada. Podatki v veliki meri izvirajo iz Arhiva RS ali Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ob naštetih „podvigih Vosa“ se lahko, če le želimo, vživimo v neko peklensko organiziranost, že ko plujemo po datumih teh dogodkov. V dosedanjih branjih sem se srečeval z opisi omenjenih dogodkov ali obdobij, a nikoli tako natančno. Tu pa se zgodba o nasilju kar vleče. Če te niso zadeli na tej ulici, so te pa na drugi, če si bil ta mesec le ranjen, so prišli „popravit napako“ prihodnji mesec. Z opisom sosledice dogajanja celotnega obdobja je plastičnost doživetja tistega časa izrazitejša. Na sedemdesetih straneh sledijo opisi primerov nasilja do konca leta 1942. Za Slovence je boleča primerjava števila sočasnih žrtev „osvobajanja“, ki so nastale med pripadniki okupatorjeve vojske. Razmerje je ena proti deset v našo škodo!
Sledi razdelek o posledicah komunističnega nasilja. Smiselno si sledijo: okupatorjevo maščevanje, protirevolucionarni odpor in državljanska vojna. Opisana je nemoč (skoraj) ne-[Stran 131]organiziranega dela Slovencev, ki je bil zavezan (tudi) moralnim zakonom, nadzoru italijanskih oblasti … Vsebina več poglavij z navajanjem arhivskih dokumentov opisuje pretkano propagando komunistov, medtem ko je bil legalen tisk podvržen okupatorjevi cenzuri. Po prevzemu policijskega nadzora, ki so ga Italijani prepustili 1. novembra 1942, je tudi protirevolucija pokazala zobe in znatno oslabila nižji kader revolucije. To pa je le prililo olja na partijski žrtvenik. S propagandnim strojem, ki je skupaj z vodstvom partije ostal nedotaknjen, je žela nove simpatije, saj je vendar sodelovanje z okupatorjem nekaj najbolj zavrženega! Tako si je odškrnila vrata za neoviran lov na „izdajalce slovenskega naroda“, ki vsaj medijsko še danes ne poneha. To pa je partija že takrat s pridom izkoristila tudi za obračun znotraj OF, ki se je zaključil z Dolomitsko izjavo.
V petem poglavju sledi opis dogajanja ob izstopu Italije iz vojne in upad revolucionarnega nasilja po nemški zasedbi Ljubljane. Že poleti 43 so komunisti pripravili „načrt za pokol prav vsega, kar ni komunistično, na deželi in v Ljubljani“. O osvobodilnosti Osvobodilne fronte vse pove že en sam stavek iz tega navodila: „Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega protikomunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka.“ Za piko na i pa dodajmo še tega: „Pobitje 40.000 ljudi, to za slovenski narod ne bo imelo nobenega pomena.“ Ob asistenci odkritega zavezništva med komunisti in odhajajočo italijansko vojsko se je ta načrt že začel izvajati. Nemška zasedba je spremenila marsikaj. Kljub temu pa je, po VOSovih lastnih izjavah, mnogo dotedanjih dobro zakonspiriranih aktivistov VOSa ostalo tudi v novih razmerah na svojih mestih v okupatorjevem upravnem aparatu; bili so v pokrajinski upravi, gestapu, domobranskih in nemških obveščevalnih organizacijah, na pošti, železnici, v bankah. Na koncu je predstavljeno medvojno sestavljanje spiska za povojne pomore. Kot vemo, je glavni organizator sestavljanja teh spiskov letos na »dan upora proti okupatorju« dobil spomenik v Kočevskem rogu! S tem je nekdo še dodatno potrdil bistvo tega „upora“. V knjigi je objavljen seznam žrtev, vseh tistih, ki so jih na svojih seznamih odkljukali. Za obogatitev že tako kompleksnega dela na koncu sledijo zbrana pričevanja udeleženih s področja Ljubljane in zelo zanimivi arhivski dokumenti, povezani z obravnavano snovjo.
„Kaj je resnica?“ je dejal Pilat in si umil roke. Danes tako zelo moderna intelektualna skepsa in pomanjkanje časa, ki naj bi ga namenjali branju, bosta verjetno podaljšala obdobje raznih „pohodov ob žici“. Čuvarji „resnice“ namreč vedo, da je resnica le ena …
Figure 1. Dr. Damjan Hančič
Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945
založba: študijski center za narodno spravo, 2015 mehka vezava, 346 strani
format: 16,5 x 25 cm [Stran 132]