Celjska Mohorjeva je tik pred koncem lanskega leta izdala sicer zelo zanimivo knjigo, ki pa naj ne bi zanimala širšega kroga slovenskih bralcev zaradi lokalne, samo celjske tematike. Pri založbi so se zato odločili za zelo nizko naklado. Takoj po novem letu, ko so knjigo začeli predstavljati zainteresirani publiki, so že morali svoja predvidevanja popraviti s prvim ponatisom. V komaj sto devetdeset strani debeli knjižici je namreč strnjeno opisano, sicer res samo za neko lokalno okolje, vse, kar je čakalo takšno „osvobojeno“ območje ob koncu vojne. Ne čiščenje ruševin in zdravljenje ranjencev, popisovanje škode in pomoč nepreskrbljenim … Nasprotno, gre tako rekoč za univerzalen priročnik, sicer pisan v pretekliku, za nasilen prevzem oblasti. Opisano je, kako so se tega posla lotili komunisti ob koncu druge svetovne vojne in s kakšnimi prijemi so to oblast utrjevali v prvih mesecih in letih.
Po eni strani gre torej res za poseben, samo celjski primer, saj je bilo mesto pred vojno eno najbolj gospodarsko cvetočih slovenskih mest. Gospodarskemu uspehu je opazen prispevek dajala nemška skupnost v Celju. Dodatno edinstvenost daje celjskemu primeru tudi oblikovanje in vzpostavitev otroškega koncentracijskega taborišča. Pa vendar je Celje v revolucionarnih časih čakal enak postopek kot katerokoli drugo območje znotraj slovenskega prostora. V tej luči gre avtorju dr. Milku Mikoli, zgodovinarju domačinu, vsa pohvala za opravljeno delo. V tem času, ko je širši javni prostor tako težko opozarjati na značilnosti pravkar minulega totalitarizma, je več kot izpolnil svojo dolžnost. Ob njegovem širokem poznavanju obravnavane tematike je razumljivo, da je iz svoje dobro založene žitnice za javno rabo izbral le nekaj najbolj ilustrativno pomembnih zrn. Teh se je v predstavljeni knjižici nabralo ravno prav. Svoje delo je opravil kot zaposleni v Zgodovinskem arhivu Celje. Na tem mestu pa zopet trčimo, kljub njihovemu uničenju, na vprašanje slovenskih arhivov in številom zaposlenih v njih. Če namreč to število primerjamo z ostalimi državami nekdanjega komunizma, spoznamo, zakaj se pri nas resnica le stežka prebija na površje.
Knjiga torej ni zajetna, je pa zelo berljivo napisana. Ne skopari z objavljenimi arhivskimi dokumenti, fotografijami, imeni odgovornih ipd. Lep zgled, ki bi mu lahko sledilo vsako lokalno okolje! Avtor je lahko zgled tudi pri zavidanja vrednem jasnem izražanju, ki dejstev nikoli ne zavija v sprenevedanje. Ostaja pa kompleksen: ne naslaja se z opisovanjem podrobnosti, jih pa vsaj omeni ali preleti.
V uvodu spoznavamo odločnost in organiziranost komunistov ter njihov zagrizen boj za oblast. Še marca 1945 jih je bilo namreč v mestu Celje le sedemindvajset (12 ilegalcev in 15 legalcev). Vseeno so si upali prizadevati za svoj pohod na oblast tudi v skoraj popolnoma nemogočih okoliščinah. Občudovanja vredna moč premišljene hujskaške propagande! Objavljeni so tudi zapisniki partijskih sestankov, kjer so organizirali „spontane“ demonstracije.
Po vzpostavitvi oblasti sledi razdelek o poboju civilistov in vojnih ujetnikov. Najprej je opisana organizacija OZNE in njena vpetost v partijsko strukturo. Sledijo kruta dejstva, ki so večinoma zavita v statistiko, ki je sicer grozljiva, pa vendar v veliki meri ostaja le pri številkah. Tudi te so dovolj sporočilne. O pobojih civilistov in njihovih spremljevalnih dejavnostih je avtor zbral zanimiva arhivska poročila celjske Ozne nadrejenim centrom moči – Ozni in partiji. Zgovorni so tudi odgovori iz Ljubljane na teren. Podrejenemu so očitali premalo streljanja, drugega pa so nagovarjali naj ne bo preoster. Hkrati so potekali poboji vojnih ujetnikov. O tem pričajo objavljeni arhivski dokumenti zadevnih poročil, prikazi lokacij morišč oziroma grobišč, pa tudi vladna okro-[Stran 124]žnica z navodili o takojšnji odstranitvi („zravnati z zemljo!“) pokopališč in celo posameznih grobov. Kako taka okrožnica deluje v praksi, sem izkusil na lastni koži spomladi leta 1990. Med služenjem vojaškega roka sem bil namreč del priložnostne skupine, ki je sadila smrekice v gozdu nekje na pobočju Pohorja. Po širitvi nekega makadamskega križišča smo jih sadili v miru, dokler ni prišel „nekdo“ in mojega nadrejenega opozoril, naj me odstranijo, ker naj bi, če bom kaj videl, okrog kaj govoril … Takrat sploh nisem razumel, da je bila JLA v pomoč za prikrivanje komunističnih zločinov.
Sledita poglavji o Teharjih, v katerih preletimo pomembne točke od ustanovitve, definicije (uničevalno koncentracijsko taborišče oz. taborišče smrti) do preoblikovanja v Zavod za prisilno delo Teharje. Sledi skica otroškega taborišča Petriček. Revolucionarji se očitno niso veliko spraševali, kako prevzeti vzvode gospodarske moči. Kot si sledijo naslovi: najprej izgon pripadnikov nemške narodne manjšine iz Celja, nato nasilne razlastitve premoženja (zaplembe, agrarna reforma, nacionalizacija). Zgovorni so objavljeni spiski različnih celjskih gospodarskih subjektov. Zaključek prevzema gospodarske moči in utrjevanja oblasti predstavljajo politični sodni procesi. Že takrat so se nekateri sodniki nalezli politično motiviranega sojenja. Delo sodišč naj bi bilo po njihovi lastni izjavi „zavarovanje državne družbene ureditve“. Še vedno zveni nekam znano, mar ne? Izpostavil bi procese proti lastnikom industrijskih in obrtnih podjetij ter trgovcem. Lov nanje se je zaprl šele, ko so jih uničili do zadnjega. Knjiga se sicer zaključi z zatiranjem verske svobode, kjer izstopa uničenje evangeličanske cerkve v mestu. Najbolj pa se me je dotaknilo pričevanje takrat petnajstletnega dekleta, ki je z osem let starim bratcem na dan smrtne kazni v ljubljanskem zaporu še zadnjič obiskala svojega očeta trgovca Pšeničnika.
Ob prihajajoči obletnici prezgodnje smrti Elze Premšak bi si ta gospa zaslužila spomenik v Celju ali Ljubljani. Takrat 33-letna je že leta 1947 javno spregovorila o povojnih pobojih ter o tem celo obvestila britansko vlado. S tem si je noseča zaslužila, da so jo obsodili na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila izvršena 25. maja 1947. Zmogla je redko lastnost, da je v tistem zmedenem času obdržala popolno moralno držo in se ni obotavljala izreči resnice.
Figure 1. Milko Mikola
Celje v plamenih revolucije
Revolucionarno nasilje v Celju v prvih povojnih letih
Založba: Celjska Mohorjeva družba, 2015 mehka vezava, 200 strani
Format: 16,5 x 25 cm [Stran 134]