13. 5. 1945
Nedelja je – teden dni, odkar sem šel od doma. 2 Najprej k sv. maši. Mašuje stopiški kaplan Janez Urbanč (eden izmed prvih ustanoviteljev štajerskega bataljona). Zajtrk je bil samo za ženske in otroke. Mi se zato podamo raje v mesto.
Videm je že tipično italijansko mesto. Iščemo kak liker ali kaj sličnega, da si potolažimo prazen želodec. Dolgo iščemo zaman. Končno le v Caffe Roma dobimo malo črne kave in kozarček “grappe”. Trg je prazen, le zelenjave je dovolj (salata, špinača, redkvice). Italijanski partizani (brigada Garibaldi) imajo v bližini, kjer smo mi nastanjeni, kasarno.
Vročina je že prav poletna. Mesta imamo dovolj. V glavnem smo si ogledali cerkve in nekaj ulic. Vrnemo se “domov”. Ravno prav smo prišli: deli se malica (moški: kruh in ovčji sir, ženske: sveža jajca, otroci: pečena jajca). Prija nam to kot le kaj!
V mesto nam odsvetujejo hoditi, ker ni izključeno, da gremo kmalu naprej. Za kosilo nam postrežejo z okusno riževo mineštro. Po kosilu lenarimo. Proti večeru sledi popis vseh. Iz varnostnih razlogov, da se ne vrinejo med nas nepoklicani. No ležišču najde Čop uš, Krivec pa stenico. Poberem šila in kopita in se preselim v umivalnico, kjer si naredim ležišče v betonskem koritu.
Spet svare, naj ne hodimo po mestu. Rdeči so nekje v mestu sneli tri naše, ki jih je pozneje rešila angleška policija.
Prihajajo poročila, da gre za nami iz Celovca 15.000 domobrancev, ki so se prebili na Koroško, z njimi pa še 20.000 beguncev.
14. 5. 1945
Držimo se kar doma. Angleži so sporočili, da jamčijo za našo varnost le v hiši. Trije Kranjci so šli vkljub odsvetovanju popoldne v mesto. V neki slaščičarni so se sporekli z italijanskimi partizani, ki so jih odvedli na angleško policijo. S posredovanjem našega odbora so jih spustili. – Odbor sta obiskala tukajšnji škof ter angleški major, ki je obljubil, da bo poslal hrano in priskrbel transport za nadaljevanje naše poti južno od Naročil je, naj bomo za naslednji dan pripravljeni.[nečitljivo].
Sedaj nas je že 1200. Za večerjo nam dado kavo s kruhom in marmelado. Po večerji so šmarnice. Nepozabno lepo je govoril svetnik Košmrlj, šentpetrski
1 Objavljamo del dnevnika in drugih zapisov dr. Julija Savellija iz leta 1945, ki bodo kot celota v knjižni izdaji predvidoma prihodnje leto izšli pri Študijskem centru za narodno spravo. Dr. Julij Savelli (1912–1993) je bil zborovodja, glasbeni pisec in aktiven član slovenske povojne emigracije v Argentini. Pred vojno je v Ljubljani doštudiral pravo, a se je že med študijem ukvarjal z glasbo. Pel je pri Akademskem pevskem zboru in vodil Cerkveni akademski pevski zbor. Tik pred začetkom vojne se je dr. Savelli poročil z Lijo Kristan. Do odhoda na Koroško maja 1945 se je njuna družina povečala za hčerki Anko in Alenko. Med vojno je bil član obveščevalne mreže Slovenske legije in bil priprt od Gestapa od januarja do aprila 1945. Maja se je prek Ljubelja, Celovca in Beljaka umaknil v Italijo. Leta 1948 se je preselil v Argentino, kjer je kmalu zasnoval in ustvaril Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 36 let, potem pa taktirko prepustil hčerki Anki. SPZ Gallus ni bil samo osrednji pevski zbor slovenske povojne emigracije v Argentini in pojoča ambasada slovenstva pod Južnim križem, ampak tudi eden od pomembnejših argentinskih zborov. Ob tem je bil dr. Savelli odbornik v osrednjem Društvu Slovencev oziroma kasneje Zedinjeni Sloveniji in član načelstva zgodovinske SLS. Bil je večletni predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, dvakratni predsednik Slovenske Pristave v Castelarju, za katero je urejeval tudi Glas s Pristave, in profesor na Slovenskem srednješolskem tečaju Marko Bajuk v Buenos Airesu. Savellijev dnevnik in druga besedila (poezija, pisma) je skrbno prepisal njegov vnuk ing. Marko Gaser, ki je besedilo opremil tudi z večino opomb.
2 Janez Urbanč, pred vojno kaplan v Stopičah pri Novem mestu. Iz Italije je odšel v Argentino, tam je deloval v provinci Tucumán na severu Argentine. Njegov nečak Alojz Urbanč (Luis Urbanc) je škof v Argentini v severni provinci Catamarca.
župnik.[3] “Križev teden se je pričel za nas! Vaši nasprotniki se bodo smejali, vi pa boste žalovali.” (Kako res je to! Še sedaj vidim zasmehljive poglede nekaterih Ljubljančanov ob našem odhodu.) Mnogim so tekle solze po zaskrbljenih licih, a nas je gospod župnik pozival, naj zaupamo v Boga in Marijo, molimo za naše drage, ki so ostali doma, in za rešitev domovine, domobrancev in drugih beguncev.
Po govoru so bile pete litanije. Takšnega ljudskega petja še nisem slišal. Res od srca smo vsi peli! Na koncu smo vsi zapeli: Marija skoz’ življenje … Ti vodi naš čolnič življenja!
Pred spanjem se razlega po dvorišču naša prelepa slovenska pesem.
15. 5. 1945
Po sv. maši smo spet enkrat v redu zajtrkovali. Postregli so nam s črno kavo, zelo okusnim angleškim belim prepečencem z lešniki in z marmelado. Kako se je prileglo! – Pomagam malo pri pospravljanju hrane. Vročina vsak dan hujša, voda ni najboljša. Kar želimo si že odhoda, tako vsaj upamo, da pridemo na bolje, kjer bi se končno le ustavili.
Da imam kaj za “eleganco”, mi je Marija kupila v mestu nizke platnene čevlje s podplati iz lepenke in furnirja – 390 lir. Pač avtarkična roba – a upam, da jih bom vsaj dva meseca lahko nosil. Tudi kruha so nekaj nakupili v mestu: majhna štručica po eno liro kos. Ob 11[h] pride potni maršal Bine Mozetič s sporočilom, da gremo ob 13[h] naprej – v Treviso. 45 Hitro kosimo. Razdele nam še popotnico: prepečenec, kruh in antipasto (Brotaufstrich). 15 Ob napovedani uri pripelje 39 angleških kamionov. Vkrcamo se – na vsakega 30. Ob 15 je vkrcavanje končano. Ko čakamo na odhod, se pod našim kamionom usti neki Primorec, ki
3 Alojzij Košmrlj (25. 7. 1899, Sodražica–22. 7. 1974, Buenos Aires), od leta 1936 župnik pri sv. Petru v Ljubljani.
4 Italijansko za predjed.
5 Nemško za krušni namaz.
da se vrača nazaj v Ljubljano (Valentin Božič). Pripoveduje, kako ga srce boli, ker bežimo z doma; da je angleški oficir; da bi nas vse lahko dal aretirati, a da je dobrega srca. Poslovi se: “Če ste klerikalci – živijo! – mi, liberalci, pozdravljamo z zdravo!” – Krenemo na pot.
Že prve minute vožnje srečujemo vedno in vedno nove angleške avtokolone, vmes ogromni traktorji za tanke, gradbene stroje itd. Vozimo skozi Campoformio, mimo velikih letališč, polnih najrazličnejših angleških letal. [6] Na desetine letal stalno kroži nad nami. – Pokrajina je krasna, žito visoko, košnja se pospravlja, povsod vrtnice v bujnem cvetju. Ob cesti je nebroj zasilno zgrajenih zaklonišč za umik vozil s ceste v primeru prihoda letal. Cesta je lepo asfaltirana in ravna, ob njej drevoredi akacij in lip ter vrb. Naselja ob cesti so lepa, urejena, snažna – toda skoro ga ni, ki ne bi kazalo sledov bombardiranja.
Od glavne ceste se cepi pot na desno. Na razcepu stoji angleški vojaški policist z belimi rokavi suknjiča in nas napoti z glavne ceste na stransko. Most na glavni cesti je razbit, zato moramo na zasilno pot. Na Taljamentu[7] smo. Narodnostna meja. Po mojem mnenju le še – zgodovina, saj daleč od nje ni več Slovencev. Taljamento ima en kilometer široko strugo, a vode zelo malo. Ogromna mostova: železniški in cestni, sta temeljito zbombardirana. Zato smo zavili po zasilni poti: čez “podvodni” most, ki so ga zgradili menda še Nemci. Pod vodno gladino – do pol metra so zbetonirali cesto, po kateri lahko vozijo vozila – po vodi seveda. Toda cesta je zavarovana pred zračnimi napadi: ne vidi se, ker je ob vodi.
Spet se vrnemo na glavno cesto. Cel kilometer železniške proge je naravnost prevrnjen. Vozimo naprej. Za nami so Pordenone, Sacile, Orsago, S. Fior in S. Vendemiano. Sami čudni kraji, polno vinogradov v okolici, zemlja bogata, sredi polj in vinogradov gradiči. Pri S. Vendemianu se odcepi cesta na od Italijanov toliko opevani Vittorio Veneto.
Conegliano – večji kraj je spet za nami. Že drvimo naprej po asfaltni cesti. Vožnja je prijetna. Kolone avtomobilov se neprestano srečavajo. Mimo nas se vozi v smeri proti Vidmu mnogo črncev. – Prahu ni, cesta je široka, ravna, asfaltirana, ob njej še vedno drevoredi. Sonce je danes prizanesljivo.
Bližamo se kupu ruševin. Pred njim stoji napisana tabla: Priula. Bila je nekoč. Zdaj je ni več. Bombe so tu svoje delo temeljito opravile. Ni hiše, ki bi stala kolikor toliko cela. Vse je izumrlo. – Angleški policist nas spet dirigira na stransko pot. Na Piavi smo. Oba mostova spet strahotno porušena, mi pa spet peljemo po podvodni cesti. Koliko Slovencev se z grozo spominja te vode? Koliko naše krvi je bilo tu prelite? Koliko src je zadnjič ob tej reki bilo v mislih na dom, domače …[8] Ni časa, da bi si kaj več ogledovali in razmišljali. Drvimo naprej, skozi Spresiano naprej proti Trevisu. Še par km in na cilju smo. Ura je 19[15]. Monigo![9] Kraj, ki ga tisoče Slovencev z grozo in prezirom izgovarjajo. Oni, ki taborišče poznajo, ker so v njem preživeli dolge mesece internacije, ga že vnaprej opisujejo. Tolaži nas le, da je za nas to le prehodna postaja za nadaljevanje poti.
Avtomobili zapeljejo v taborišče. Množica 1200 slovenskih beguncev izstopi – s kar moči mešanimi občutki. Nekatere ženske jokajo: go-
6 Sedaj Campoformido.
7 Reka v severni Italiji, po slovensko Tilment, po italijansko Tagliamento.
8 Opazka se nanaša na slovenske vojake v avstro-ogrski vojski, ki so se bojevali v znameniti bitki na reki Piave junija 1918.
9 Vojašnica v Monigu, kjer je bilo od julija 1942 do italijanske kapitulacije septembra 1943 koncentracijsko taborišče za slovenske in hrvaške civiliste. Od približno 4000 jih je umrlo 200, od tega 53 otrok. Med majem in avgustom 1945 pa je bilo tu prehodno taborišče za begunce iz vse Evrope. Med 20.000 begunci je bilo 1500 Slovencev. Največ, okrog 1200 domobrancev, so s prvima dvema transportoma iz avstrijske Koroške prek Vidma maja 1945 pripeljali Britanci. Kot je znano, so kasnejši transporti iz Koroške končali na moriščih v Kočevskem Rogu in na Teharjah. Slovenski begunci v Monigu so bili zelo dobro organizirani in zavedni. Zelo so bili aktivni na kulturnem, šolskem in verskem področju. Izkazali so se kot zelo odgovorna in zaupanja vredna skupnost. O tem v svoji knjigi Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949 podrobno piše Helena Jaklitsch.
tovo se spominjajo pripovedovanja svojcev o dneh, ki so jih v tem taborišču že preživeli.
Čakati moramo na navodila. Žejni smo. Vprašamo karabinjerja, ki vrši tu stražarsko službo pod angl. komando (AMG – Allied Military Government), kako je z vodo. Pove mi, da je bil v taborišču krasno speljan vodovod, a so ga Nemci pred odhodom popolnoma razbili in odnesli, kar se je dalo (pipe, cevi). Škoda! Mnogo bolje bi se počutili, če bi bila voda. Saj ima taborišče krasno urejene kopalnice s prhami. Dobimo listke za hrano. Nato iščemo prostore za prenočišče. Tu je cel Babilon: Srbi, Hrvati, Poljaki, Čehi, Francozi, Italijani, Internacionalci – kar si poželiš! Sobe so neurejene, spati bi morali na betonskih tleh. Sklenemo, da bomo rajši prenočili na prostem (Marko, Miro, Čop, Sonja, Makovec, Marija in jaz). Neki srbski pravnik – tako se nam je predstavil – nam pokaže, kje se dobe “prične”, nato pripravljamo prične oz. postelje na travi. Spali bomo kot na lestvi. Pretrdo je in hladno postaja. Pihati je začel veter. Odenem se v plašč, a veter najde vsako luknjo. Z Marijo zato skleneva, da ne bova spala – tudi varnostni moment je pri tem sklepu igral važno vlogo. Sosedje so nekateri prav sumljivi tipi. Stalno se sučejo okrog nas, vprašujejo, kdo smo, mi jih pa vlečemo za nos. Okrog polnoči se priplazi do mene neki Gorenjec (iz okolice Kranja), pogrne si odejo tik mene in mi, ne da bi ga kaj vprašal, začne pripovedovati, da je bil pri SS, pa je ušel v Italijo, kjer se je pridružil italijanskim partizanom. “To smo klali fašiste in strigli fašistke!” Zraven je krepko preklinjal. Kar groza me je takega soseda. Pod pretvezo, da me zebe in da grem rajši v sobo spat, sem se poslovil in poiskal drug prostor v travi. Oblekel sem se v plašč, se zavil v odejo in se naslonil na svojo prtljago. Okrog nas še vedno hodijo ogledniki. Marsikaj tu zmanjka, treba je biti previden.
Zadremam. Nisem dremal uro, ko se nekdo priplazi do mene. – “Io ho freddo”, in že pripravlja moj nahrbtnik za svoje vzglavje in se tišči k meni, češ naj mu odstopim del odeje. Malo grobo ga odženem, naj poskusi srečo v blizu stoječem angleškem sanitetnem avtomobilu. Rešil sem se ga. Še malo sem zadremal. Še v jutranjem somraku sem se že sprehajal. Ko se je zdanilo, sem zbudil preostalo družbo, spečo na prostem.
16. 5. 1945
Preselili smo se v sobo. Spali bomo sicer na trdem, a vsaj varnejši bomo pred vsiljivci. No, se bomo že navadili.
Za zajtrk smo dobili ruski čaj z mlekom in keksi. Iz taborišča nas ne puščajo brez posebnega angleškega dovoljenja. To pa je težko dobiti. Le duhovniki (88 jih je tu in 23 bogoslovcev) so ga dobili, da lahko mašujejo zunaj.
Tudi v Trevisu mora biti veliko letališče. Ves dan krožijo med nami skupine letal v najrazličnejših formacijah in brzinah. Večinoma so to šolska letala. Razmišljam, koliko bencina porabijo samo za vežbanje. In čemu toliko vežbanja, če je vojna končana! Fantazija deluje, morala se dviga! Pred kosilom smo sprejeli treviškega škofa, ki je prišel obiskat prav nas, Slovence. Zapeli smo mu Marija Pomagaj nam sleherni čas in Marija skoz življenje. Tolažil in bodril nas je. Odboru je izročil 50.000 lir za najnujnejše potrebe. – Z njimi je prišel pravkar iz Vatikana prispeli papežev delegat msgr. Carole. Izročili smo mu spomenico o vzrokih našega bega. [10] Obljubil je, da jo bo v kratkem izročil neposredno v roke sv. očeta. Sedaj še potuje na opazovanje razmer v Trstu, nato se vrne. V taborišče se je pripeljal z ameriškim avtomobilom. Popoldne smo spali. Vročina je neznosna. Hlad nastopi šele zvečer. Vodo kar naprej dovažajo s cisternami.
Zvečer imamo šmarnice, pete litanije in branje. Ad hoc urejena kapela bobni od našega ljudskega petja. V kapeli je postavljen oltarček s sliko brezjanske Marije, ki jo nekdo že iz Ljubljane nosi vso pot s seboj. Marija nas torej spremlja na vsej žalostni poti. Če jo bomo zvesto prosili, nas bo gotovo pripeljala tudi nazaj v svoj prestolni kraj. Iz taborišča so odpeljali proti jugu skoro vse Italijane, ki se vračajo na svoje domove. Drugih zvez ni, vse se mora prevažati samo z avtomobili. – Proti večeru pripeljejo v taborišče okrog tisoč Poljakov iz poljske armade. Tudi oni so namenjeni proti jugu, da se vključijo v svojo armado in se potem bore za demokratično Poljsko. Pravijo, da bodo morali biti v enem mescu izvežbani. Z njimi so tudi njihovi oficirji. – Vsi smo prepričani, da bo še vihrala vojna za dosego demokracije tam, kjer je še ni. – Vsi Poljaki so zelo zgovorni, polni optimizma in vere v boljšo bodočnost svoje domovine. Na nas so napravili simpatičen vtis, tudi mi smo postali večji optimisti.
Med šmarnicami je nekje ob taboriščnem zidu eksplodirala mina. Ranila je dva fantka iz skupine Slovencev.
17. 5. 1945
Poljaki so danes že odpotovali. Tudi za nas se že govori, da bomo šli kmalu proti jugu. Kraja nihče ne imenuje. V taborišču sta nas obiskala dva Ljubljančana, ki sta se že aprila umaknila v Trst in od tu dalje. Mudita se v Trevisu in v Benetkah. Eden od njiju se vrača v Benetke, zato s Čopom oddava pismo za Michielija. Spet je nekje eksplodirala mina in precej razmesarila fantka iz slovenske skupine.
10 Drugi viri ga navajajo kot mons. Carold. SLOVENSKI BEGUNCI V TABORIŠČIH V ITALIJI 1945–1949, Helena Jaklitsch, stran 67.
V taborišče je spet prišla skupina četnikov – nekaj jih je že tu. Prišli so iz [nečitljivo], kjer so jih tamkajšnji rdeči hoteli mobilizirati. Zatekli so se pod zaščito Angležev, ki so jih pripeljali semkaj.
Šolska letala spet ves dan krožijo in trošijo bencin. V sobi nas obišče neki Hrvat. V Ljubljani je svojčas prodajal preproge. Bil je v Nemčiji na prisilnem delu v tovarni letalskih motorjev BMW. Pripoveduje, da so Nemci imeli ogromno materiala in letal, a nič bencina. Vsak dan so v tovarni izdelali po 500 motorjev.
Zvečer zagledam prvo kresnico letos. In prve češnje sem jedel. Gospa Bajčeva Mirjam jih je dobila nekje zunaj po 45 lir za kg. Ko sem jih jedel, sem se spomnil na svojo ljubo ženko, ki me je vedno, kadar mi je prinesla nove češnje, potegnila za ušesa: “… da se ne bi kregala.” Pri letošnjih prvih češnjah tega ni bilo … Tolikokrat mislim sedaj na njo in na vse dobro, kar mi je vedno tako od srca rada in z otroškim veseljem pripravljala. Sedaj pa je daleč od mene in v božjih rokah je, če se bova še kdaj videla. Ko uživamo večerni hlad na travi pred našo “filo A”, se z Markom[11] pogovarjava o domu, otrocih in družini. Njegova družinska sreča je razbita; žena mu je umrla v februarju, otrok – 5-letna punčka je ostala pri sorodnikih v Ljubljani. Koliko tragedij! Koliko gorja! Koliko notranjih bolečin ob razmišljanju o domačih! Ali bom še kdaj videl otroke in ženo? Mamo, brate in druge? Uboga mama! Štiri leta je molila in prosila Boga, da bi bil kmalu konec vojne, da se lahko spet vidimo. Sedaj je konec vojne tu, a jaz sem moral bežati, zato ker sem ljubil resnico, pravico in poštenost. Barabe pa gospodarijo po naši Ljubljani in usode naših dragih so v njihovih rokah.
Še v “postelji” se pogovarjava z Jožetom Krivcem o naši tragediji. Ta si bo pač nabral snovi za svoje črtice in povesti!
11 Kapetan Kosovinc (opomba dr. Savellija).
Danes so sprejemali prijave za tečaje angleščine. Krivec ve veliko povedati, kako se je v Beljaku poslavljal od Drave, ki bo tekla mimo njegova rodnega doma, in ji naročal pozdrave za vse domače.
18. 5. 1945
Zjutraj najprej k sv. maši v taboriščno kapelo. Zelo skromno je urejena. Gole, zamazane stene, okna razbita. Na sprednji steni so postavljeni trije oltarji. Srednji ima dve stopnici, pokriti z juto, oltarna miza je pokrita z odejo (deko) in italijansko(!!) zastavo. Nad mizo spet stopničasti nastavek iz stebrov za pograde, na njih vaze iz – konzervnih škatel; v njih nekaj cvetic; nekaj svečnikov, križ in slika Srca Jezusovega. – Skromnost in preprostost, da večja ni mogoče.
Levo in desno od tega oltarja po en stranski oltar. Navadna miza na križ, skromno pogrnjena, križ in dve sveči.
Na teh oltarjih mašujejo naši duhovniki v najskromnejših oblačilih in globokih molitvenih prošnjah.
• Naše vodstvo je končno le inštaliralo radioaparat. Odslej imamo vsaj stik s svetom. Saj je pa že potrebno. Ljudje marsikaj govore. Tako se širi vest, da so na Vnebohod, 10. maja, v Ljubljani po mitingu obesili 100 ljudi, 2000 pa jih pripravili za transport v Sibirijo. Mikuš pa da je maševal v nabito polni stolnici. (Bog je gotovo bil vesel te daritve!)
Danes smo se začeli učiti angleščino. Mojo skupino vodi ing. Bine Mozetič. Pripomočkov sicer nimamo (ne table, ne krede, ne zvezkov, ne učbenikov), imamo pa dobro voljo in čas ter upamo, da bomo čas begunstva koristno izrabili.
Naš “skladiščnik” Gorišek mi je prinesel iz mesta liter dobrega belega vina (100 lir). Privoščili smo si ga po kosilu, nato pa sladko spali in tako pretolkli najhujšo vročino. Nekaj naših ljudi se odpravlja v Rim, da navežejo tam stike za boljšo našo bodočnost.
19. 5. 1945
Napovedan je obisk angleškega taboriščnega poveljnika. Čistimo in v red spravljamo sobe,
12 Tone Čepon (opomba dr. Savellija).
da napravimo vtis discipliniranih in redoljubnih ljudi. – Po obisku je to tudi priznal. Naročil pa je, naj se vsi Slovenci preselimo v skupne stavbe, da bomo zase, in sicer moški zase, družine zase in dekleta zase. Malo godrnjanja je sicer bilo, ker smo komaj očistili dosedanje sobe, a končno smo se le preselili. Zasedli smo “filo E” (moški) in F (ženske in družine). Naša družba se je vselila v prostor, določen za učilnico. V sobi 15 se je zbrala kar čedna druščina: družini M?? in Bajca, Makovec, Čop,[12] Marija, Krivec, Kos in Golob.
Hrana je vedno slabša. Kuharji so Italijani. Vsak dan opoldne in zvečer ista: makaroni s krompirjem na vodi. Počasi se nam ta enoličnost upira. Protestiramo, zato komandant obljubi, da dobi kuhinjo v svoje roke, če ostanemo tu dalj časa. Makaronarji nas očitno zapostavljajo in drugim kuhajo bolje kot nam. Nova stanovanja so udobnejša in bolje ohranjena: stranišča so uporabnejša in kar čedna in tudi v umivalnicah je več vode na razpolago.
Za večerjo nas je gospa Mirjam počastila s polento (kg zdroba 8 lir), v kuhinji pa smo dobili maščobo in polivko. Dobro smo se nabasali, za dodatek pa skuhali še kavo. Po šmarnicah ležimo v travi in premlevamo radijska poročila. Anglo-amerikanci vedno huje napadajo Tita, češ da ni demokrat, ampak avtokrat itd. Rusi da so baje zasedli Beograd, Zagreb, Maribor in preostali levi breg Save.
20. 5. 1945
Binkošti. V duhu gledam življenje tega prazničnega dne v Ljubljani. Moje misli so stalno pri domačih in moji ljubi domovini.
Danes je slovesna sv. maša v veliki taboriščni garaži. Radijska poročila nas navdajajo z optimizmom. Stenski časopis je začel izhajati. Počasi
se urejuje naše taboriščno življenje. Sporoče nam, da bomo odslej vsak dan od 14[h ]do 21[h] lahko odšli ven iz taborišča, da se ne bomo počutili kot kaznjenci ali interniranci.
Zvečer po šmarnicah je bil prirejen 1. Slovenski večer s pestrim sporedom. Moški zbor je pel Triglav, Slovenec sem, Doberdob in Gor čez Izaro. Sodelovale so tudi sestre Finkove. Šaljivi prizori, recitacije. – Naše misli romajo s pesmijo in besedo tja preko. Skrbi nas, kaj je z našimi domačimi, in se tolažimo.
21. 5. 1945
V sobi smo poligloti. Obnavljamo nemščino, italijanščino, francoščino, učimo se angleščino.
Obiskal nas je Michieli in s Čopom smo odšli v mesto. V Palazzo del governo smo dobili nakazilo za kosilo, potem pa odšli v gostilno. Po kosilu smo nakupili nekaj najpotrebnejših stvari.
Med opravki ogledujemo mesto. Precej razbito je. Na veliki petek 1944 je 350 letal 6 minut bombardiralo mesto. Pravijo, da je bilo okrog 10.000 žrtev. Pred vkorakanjem Anglo-amerikancev je bilo mesto kot izumrlo. Prej je štelo 55.000 prebivalcev, ob vkorakanju zaveznikov le 3–4.000, vse drugo se je izselilo ali postalo žrtev bombardiranj. Sedaj se življenje spet obnavlja, izseljenci se še vedno vračajo nazaj v mesto. Po mestu je vse polno plakatov najrazličnejših strank: kršč. demokratske, komunistične, republikanske itd. Povsod vidimo tudi razglase CNL (Comitato Nazionale della Liberazione – Osvobodilni odbor, sestavljen iz vseh strank). Ko iz kavarne Roma opazujemo življenje in vrvež po cestah, se pred nami razvija vsa pestrost in živahnost italijanskega mesta. Vojaštva je vse polno: opiti Amerikanci, Angleži, črnci, italijanski partizani.
Trgovine so prazne. V kavarni postrežejo s črno kavo (surogat) po 3 lire. Tudi vermut z vodo dobiš. Slaščičarne ponujajo sladoled in dobro oranžado z ledom. Tudi pecivo imajo – iz enotne moke,[13] a bolj redko ga dobiš. Čevlje lahko kupiš z gumijastimi podplati (avtarkične) ali pa lesene cokle. – Na trgu je dovolj solate, špinače manj ali vseeno dovolj, graha ter artičok. Krompir je tudi v prosti prodaji. Češenj, kolikor ti srce poželi in želodec dopusti – predpostavljam, da imaš poln žep denarja: po 60 lir kg.
Iz Rima je prinesel p. Prešeren Krekovo pismo, namenjeno v Ljubljano, kjer daje navodila za enotno delo in daje namige za načrtno evakuiranje, če bi to bilo treba. Žal pismo ni prišlo v pravem času. Tako smo spet doživeli razočaranje nad našim vodstvom, ki se je hvalilo, da je v stalnih zvezah z zavezniki, v resnici pa sploh ni bilo zvez od marca 1944 naprej nobenih več. Javno mnenje v taborišču je, da je vodstvo treba označiti za izdajalce, ki so ljudi varali z lažmi in lažnivimi obljubami.
Zvečer so nekateri gospodje sprejemali prijave za JVvD (jugoslovanska vojska v domovini – up. ur.) evidence in za slučaj potrebe. Komentarji so najrazličnejši.
22. 5. 1945
Nameraval sem malo ven, na kmete. Radi prihoda Hrvatov – ustašev, ki so tudi hoteli ven, so okrog 15[h ]zaprli izhod tudi nam. Prišlo je tudi okrog 1800 Francozov, veliko novih Hrvatov in Poljakov. Pravijo, da je v Vidmu še okrog 50.000 Hrvatov, ki so šli skozi Štajersko, kjer so bile nekatere vasi popolnoma prazne – kot izumrle. S Hrvati je tudi hrvaški konzul iz Ljubljane prof. Saljih Bagić. Vsi Hrvati so odločno proti Jugoslaviji, hočejo le NDH in Pavelića. Kvečjemu bi se zadovoljili s Podonavsko federacijo, ki naj bi jo tvorile: Avstrija, Madžarska, Bavarska, Slovenija in Hrvatska – [nečitljivo] so jih. Mi se jih izogibamo. Čenče se neverjetno bujno širijo. S Hrvati
13 Enotna moka: moka, navadno pšenična, ki vsebuje srednjo količino otrobov, polbela moka.
da je baje prišel neki trgovec iz Semiča, ki da je pripovedoval, da so v Ljubljani obesili 160 ljudi, med drugimi tudi dr. Bavsina. Da nam bo še udobneje, smo morali oddati vse deke, ki smo jih imeli za ležišča. Sedaj spimo na golih betonskih tleh. Spal sem slabo; bilo je hladno.
Učimo se angleščine, a nam kar ne gre preveč v glavo. Učenjaki pravijo, da zaradi hrane, ki je vedno enaka in nič preveč okusna. Če bi namreč hoteli v angleščini dobro napredovati, bi morali jesti angleško hrano. Dober dovtip, a samo dovtip! Stražarji so ustanovili zadrugo. Ideja je hvalevredna, a način, kdo se je zbral in kako na tihem so zadrugo ustanovili in izvolili odbor, obsojamo. Ustanovljena v smislu jugoslovanskega zakona o zadrugah, revizijska zveza je taboriščni odbor. Prvi potrebni kapital (15.000 lir) da na razpolago kot posojilo taboriščni odbor. Deleži po 5 lir. 23. 5. 1945 Preveč novih ljudi je v taborišču. Šele okrog 10 smo prišli na vrsto za zajtrk. Iz preventivnih razlogov sem začel danes kuro proti tifusu. [h] 14 Da potolažim želodec, odprem mesno konzervo. Kruh je star, zobje slabi. Rsk, eden se je zlomil. “Mal položi dar …”
24. 5. 1945
Nagaja mi želodec. Polegam in imam dovolj prilike misliti na ženo in otroke. Strašno hudo mi je. Če bi mogel, bi se vrnil, samo da jih vidim, potem pa naj bo, kar hoče. Bog ve, koliko časa se bo stvar vlekla? Kaj, če jih ne bom več videl? O Bog, usmili se nas! – In če bo naše begunstvo trajalo dalj časa, kdo bo skrbel za družino? Najrajši ne bi več razmišljal o tem, a greh bi bil to. Tako lahkomiseln vendar ne morem biti! Edino molitev in zaupanje v božjo pomoč nam še preostane.
Zunaj je spet lepo vreme. Vsi so odšli ven, jaz sem stražil dom. Danes so začeli postavljati našo kuhinjo. Končno si bomo vendarle kuhali sami. Potemtakem se le ne bomo od tu premaknili še tako kmalu naprej. Pripravljajo tudi šolo za šoloobvezne otroke.
25. 5. 1945
Zdravje se vrača. Po kosilu preferensiramo.[15] Za večerjo so ženske pripravile presenečenje: pražena jajca, solato in kavo. Pri taki hrani človek koj ozdravi. Iz Forlija se je vrnil Dušan, prinesel je s seboj pismo od Emila, Slave in Milita. Zahvaljen Bog, vsaj za tri od svojih ljudi vem sedaj. Še to ga prosim, da bi zvedel tudi za ostale, zlasti za moje tri “babice”.[16] In da bi vsi vedeli o meni in nas. Potem bi vdaneje prinašal to naše bedno življenje. Marko je nocoj poslušal radio: proslavo Titovega rojstnega dne v Ljubljanski operi. Slave “junaka, heroja in osvoboditelja”. Naši pa so v mestu govorili z Angleži in Amerikanci, ki so dejali: “Tito – bandito – finito.”
26. 5. 1945
Zunaj naliv – kvartamo. Kosilo dobro, po kosilu si privoščimo še češnje. Vsak dan cenejše so, danes so že po 34 lir. – Otrokom do 10 let so delili oranže in citrone. Kadar vidim kaj takega, se vedno spomnim svojih otrok in hudo mi je, ker vem, da takih stvari nimajo, a bi jih radi jedli.
14 Mal položi dar domovini na oltar, je bilo geslo zbiralnih akcij slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda. “Annales, Anali za istrske in mediteranske studije. Series historia et sociologia” letnik 6, številka 8 (1996) str. 407.
15 Igrajo preferanso (igra s kartami).
16 Tri babice so dr. Savellija žena in dve hčerki.
27. 5. 1945
Nedelja. Dela je dovolj. Opoldne je začela funkcionirati naša kuhinja. Šef je Magister. Meni so naprtili kontrolo kart. Kosilo je bilo zelo dobro in izdatno. Sedaj so ljudje zadovoljni, je vsaj okusno in snažno. Počasi si bomo že uredili življenje.
Zvečer II. Slovenski večer s petjem. Doberdob, Trnovska fara, Iz stolpa sem (nastopil s solom) in Srce je žalostno. Sestre Finkove so zapele 2 pesmi, Gorenšak narodno – solo, Kos odlomek iz Traviatte[17] in Mahletova?. Prisoten je bil tudi angleški poveljnik taborišča. Zado-
17 Pravilno Traviata (La Traviata, Verdijeva opera).
voljen je z nami, z redom in disciplino. Pravi, da nas bo kar tu obdržal in še druge Slovence semkaj spravil ter vso upravo taborišča izročil nam.
28. 5. 1945
Danes smo se le odločili za sprehod v okolico v smeri proti Feltre. Nekaj sto metrov od našega taborišča ob desni strani asfaltirane ceste so Amerikanci postavili veliko taborišče. Veliki šotori, lepo opremljeni, z radio aparati in električno razsvetljavo (taborišče ima svojo električno centralo). To je lazaret.
Po uri hoda zavijemo z glavne ceste, da bi prišli do kmetij in nakupili kaj za pod zob. Povprašamo tu, povprašamo tam; za jajca, polento itd., a nič ne dobimo. Ljudje so sicer prijazni in dobri, a nimajo ali pa so že razdali drugim našim, ki so že pred nami hodili tod. Povprašam staro ženico, ki stoji pred hišo, če ima kaj jajc; da jih – seveda – dobro plačamo. Toži, da je reva, da ji je pred 4 mesci umrl mož, da živi v pomanjkanju. Na karte dobi le súhor,[18] ki ga pa ne more jesti, ker nima zob.
Spet drugje toži možakar – zelo prijazen je –, da so v hiši tri družine, imajo pa le dva repa v hlevu, zemlje pa nič. Svetuje nam, naj se oglasimo v kaki veliki hiši. Spet se poslovimo.
Po poti smo nabrali jagode. Vse drugačne so kot naše, nič sočne, nič dišeče.
Pridemo v kraj Merlengo. Povprašujemo po vinu. Nikjer ga ni mogoče dobiti. Vsega so odnesli Nemci, kolikor ga niso domačini rajši sami popili. Povprašujemo spet po jajcih in polenti. Moški pokliče žensko, ta nas odpelje v kuhinjo s kaminom. Posade nas za mizo in že narežejo velike kose polente (mesto kruha). Nato pa še krožnik ovčjega sira in domače salame. Dobro se podpremo. Pripovedujemo, kdo smo (seveda malo drugače, kot je res!). Možakarju ponudimo cigarete. Ves žari od sreče in pripoveduje, da je 2. maja dobil paketič tobaka, od takrat pa nič več. Predlagamo mu zamenjavo tobaka za živila. Takoj je pripravljen, zato obljubimo, da se ob priliki spet oglasimo in izvršimo sklenjeni dogovor. – Nato nam pripovedujejo, da sta dva družinska člana v Nemčiji (Berlin), in sprašujejo, če je tako dolga pot od tam do sem, da jih še ni domov. V skrbeh vprašujejo, ali jih naj še pričakujejo. Potolažimo jih. Ko omenimo fašizem, se možakar nasmehne in pravi v šali, da so silno potrti, da ga je vrag vzel. Fašisti da so
18 Prepečenec.
19 Italijansko za trolejbus.
20 Najbrž Mogliano Veneto.
bili mnogo hujši kot Nemci, ki so tudi vedno hodili po hišah in prosili jedi. Sedaj so v vasi Angleži, pa sploh ne vedo zanje. O naših razmerah so – zelo zanimivo – še kar dobro poučeni.
Česar nismo pojedli, vzamemo s seboj. Vprašamo za račun. Nič nočejo. Le naj še pridemo, pravijo. Zadovoljni se poslovimo.
V vasi gostuje vrtiljak, nagradno streljanje itd. Ogledamo si še cerkev. Posebnost za nas so orgle za oltarjem.
Nazaj proti “domu”. Pot nas vodi med polji, prepredenimi s kanali za namakanje. Pšenica, oves, koruza, murve, trta. Murve že zore – po poti si jih privoščimo. – Miro (Krivec) sanjari o polju, njegovih lepotah … Bliža se nevihta. Pohiteti je treba. Mimogrede še izprosimo pri nekem kmetu slame. Uredimo si postelje, povečerjamo in kmalu ležemo. Velika razlika je sedaj, ko je pod nami nekaj slame. Zunaj dežuje …
29. 5. 1945
Navsezgodaj pride Jerman: v Benetke. Družba: inž. Kregar, XXX, gdčna Krušičeva in Smersujeva ter gospa Potočnik ter midva z Marijo. Zakaj pa ne! Tako blizu njih smo, pa si jih ne bi ogledal. Morda nikdar več ne bo takšne prilike.
Ob 7h zjutraj odidemo iz taborišča peš do Trevisa. Ob 8[10] natrpano polna filovia[19] odpelje. Modiano[20] … Mestre … morje … Mestre je znan kraj. Slovi po rafinerijah, tovarnah Montecatini itd. Radi teh je bil med vojno mnogokrat bombardiran in sledovi se poznajo vsepovsod. Od Mestre do Benetk drži 7 km dolg most. Kmalu smo v Benetkah, ustavimo se pri avtoremizi. Velik petnadstropen hotel za avtomobile, ki se po polžastih hodnikih lahko zapeljejo do zadnjega nadstropja do svojih spalnic.
S Piazza Roma[21] se z “motoscafom” peljemo po Canalu Grande. Gledamo v kanalu anglo-ameriške izkrcevalne čolne za moštvo in tanke, kakršne so uporabljali pri izkrcavanjih v Franciji; po vodi križarijo krasni angleški motorni čolni. V njih brezbrižno sede častniki – gospodje so. Vtis se vrsti za vtisom. Drug lepši in mogočnejši od drugega. Naš motorni parnik vozi mimo nove – še nedograjene – železniške postaje (relief bil razstavljen na ljubljanskemu velesejmu l. 1941), dalje mimo stare postaje, mimo znamenite Palazzo Vendramin, kjer je več let živel in delal Richard Wagner; mimo krasne baročne Palazzo Pesaro; spet na levi znamenita Ca’ d’oro (zlata hiša), izredna arhitektonska umetnina, nekoč vsa obložena z zlatom. Ustavimo se pri ponte Rialto in se izkrcamo. Povzpnemo se na most in si z njega ogledamo Canal Grande. Toda čas nas priganja. Hiteti je treba, če hočemo dan koristno izrabiti. Hitimo po ozkih in zavitih beneških ulicah: izložbe so bogate in ne kažejo sledov vojne: bižuterija, obleke, klobuki, knjige, vina, likerji etc. – kar ti srce poželi, a vse seveda “zabeljeno”. Vrvenje po ulicah je izredno bogato, zlasti vojaštva je zelo veliko: Angleži, Amerikanci, Novozelandci, črnci, Indijci, Palestinci.
Ulične ožine se kmalu rešimo. Srce kar zastane pred veličastno krasoto … Markov trg. 22 Dominira vladna palača; ena sama nepravilnost linij, a čudovita harmonija za oko. Na začetku trga je znani razgledni stolp z loggetto. Prevelik naval je na dvigalo, da bi se povzpeli na stolp. Gremo rajši v Doževo palačo: najprej pritegnejo našo pozornost štirje čudovito lepi Konstantinopelski konji. Nato kip sv. Marka, relief beneškega leva (ki ga v celi pokrajini in tudi drugod po Italiji neštetokrat srečavaš). Prelep je kip jezdeca, ki je bil pred posledicami bombardiranja spravljen na dvorišču Doževe palače, sicer pa stoji na Slovanskem nabrežju. – Vendar Benetke niso bile bombardirane, a če bi bile, bi bila ogromna škoda. Toda vse umetnine so zavarovali; zdaj jih postavljajo na stara mesta.
Krasno, bogato okrašeno stopnišče nas vodi v večje sobane, občudujem bogate strope, prečudovite slike od Tintoretta, Tiziana, Veroneseja in drugih iz beneške šole. Pestrost barv, čudovitost svetlobe v teh slikah. Vse se gomili[23] pred očmi; od tolike lepote sem kar utrujen že. Sedem na klop in spet občudujem. Kar naprej bi gledal. A treba je naprej, da si čim več ogledamo! Pridemo v veliko dvorano, slovečo po tem, da je bil v njej podpisan pakt med Nemčijo (Hitler) in Italijo (Mussolini). Je še skoro brez slik; sedaj jih na novo nameščajo na njihova mesta. Ogled palače je končan. Na vrsti je ogled ječ in temnic. Po svojem trimesečnem životarjenju v sodnih zaporih v Ljubljani sem pač dobro spoznal sodobne ječe. Šele tako si lahko sedaj predstavljam gorje, ki so ga ljudje prestajali v teh ječah. Sam kamen, železje, debela, močna lesena vrata. Tu sta preživljala svoje težke dneve Silvio Pellico, Lord Byron. Znamenite so zlasti celice v pritličju. Njih posebnost je bila, da so v posebno poostritev kazni za jetnike od časa do časa vanje spuščali vodo iz kanala. Ječe so tudi na drugi strani kanala. Te so bile namenjene najteže kaznovanim. Do njih vodi Most vzdihljajev (Ponte dei sospiri). Kdor je šel čez njega, je pač zdihoval, zanj ni bilo več vrnitve na svet ali pa vsaj za dolga leta ne.
Po ogledu Doževe palače je na vrsti bazilika sv. Marka. Samo zlato, čudovito lepi zlati mozaiki, mogočne kupole – eno samo veličastje. Ustavi nas možakar – prodaja spominčke na baziliko – podobice Matere božje, prekrasnega mozaika v oltarju leve ladje. Utrujeni smo že in lačni. Treba bo najti kak kot, da si opomoremo. Po ozkih, vijugastih ulicah iščemo primeren lokal, pogledamo še po
21 Pravilno Piazzale Roma.
22 Loggetta je majhna, bogato okrašena zgradba ob vznožju zvonika na trgu svetega Marka v Benetkah.
23 Gomíliti: (ekspresivno) kopičiti, množiti. (SSKJ).
izložbah – pač kranjska radovednost. V neki izložbi se mi ustavi oko na papirnatih vrečkah s slovenskim napisom “Gobe v prahu, odličen dodatek za juho”. Kar milo mi je zapihljalo okrog srca, ko vidim v tem mestu narodov slovenski izdelek v prodaji. Končno le najdemo bar, ki nam prija. Posedemo za mizo in naročimo trdo kuhana jajca (20 lir), preste (15 lir), steklenico odličnega vina (170 lir) in torte – skoro predvojne s čokolado (15 lir). Iz torbic izvlečemo kruh, ki smo ga prinesli kot brašno s seboj. Dobro se okrepčamo.
Ura je čez poldne, ko krenemo spet na Markov trg, od tod pa na Slovansko nabrežje (Riva degli Schiavoni). Ogledujemo otočke pred nami, na levi znani Lido. Žal ni časa, da bi šli do njega, toda z gondolo se moramo na vsak način peljati. Hodimo še malo po živahnih cestah, za nekim oglom staknemo gostilnico in popijemo liter “vina” – za 120 lir. Črnina iz jagod[24] – skoro bi dejal, da je brez alkohola. – Spet se vrnemo na Slovansko nabrežje. Na Markovem trgu sedi za mizo gruča, ki pridno 25 otepava kruh in ima pred seboj odprto konzervo. Že po načinu, kako neženirano se zalagajo sredi pestrobarvnega vrveža, bi jih spoznal, da so Kranjci. Le liter vina jim še manjka na mizi. Izmenjamo si nekaj besed in nadaljujemo pot. Poiščemo gondolo, dogovorimo se za ceno in odpeljemo na otoček S. Giorgio Maggiore. V gondoli sedeč premišljujem pesem, ki smo jo včasih peli:
“Gondoljer se ob veslo upre,
nagne glavo in zasanja v davnino
– Zdrami se, zdrami se! Kdo naj preteklost živi?
Saj svet je prekrasen! Prodajmo spomine!
Saj svet je prekrasen …”
Živo doživljam s pesnikom. Skušam odgnati misli nazaj. A ne gre! Kako lepo bi bilo, če bi bila žena z menoj, če bi z menoj delila veličastnost vseh vtisov današnjega dne. In moja otročka bi gledala s široko odprtimi očmi stvari, ki jih še nikdar niti sanjala nista. Otoček S. Giorgio je majhen, le cerkev sv. Jurija in benediktinski samostan sta na njem. Samostan je prazen, samo 1 menih je njegov prebivalec, da oskrbuje cerkev in samostan. V cerkvi ni bogoslužja. In tako krasna cerkev! Otoček so pred tisoč leti beneški doži dali benediktincem. Takrat je bila na njem le majhna hišica, doževa last, cerkvica in nekaj dreves. Menihi so kmalu sezidali samostan, dopolnjevali in dogradili vse do sedanjega obsega. Okrog l. 1860 je bilo v samostanu okrog 100 menihov, potem so odšli na Monte Cassino in le eden ali dva sta ostajala tu, da sta skrbela za samostansko in cerkveno poslopje.
Radi bi si ogledali cerkev. A od 12[h] do 15[h] so zaprte – prav tako kot trgovine. Zato pozvonimo na porti. Prijazen menih nas sprejme, da nam razkaže cerkev. Povprašuje, kdo smo, od kod nas vodi pot itd. Ko zve, kdo smo, se zanima, kako je v Istri – tam ima sorodnike. Žal mu ne vemo odgovoriti. Pomiluje nas; pravi da je Tito “cattivo”[26] in da Angleži, ki si ogledujejo cerkev vedno govore, da bodo tudi v s Titom še obračunali.
Vstopimo v cerkev. Mogočna notranjost, le precej zapuščena. Zlasti vzbudi našo pozornost kor za oltarjem, prekrasna rezbarija, 27 sad tridesetletnega dela dveh menihov. Posebnost – umetnina je tudi Križani na desnem stranskem oltarju. Tika se kar ne more ločiti od njega. A čas nas preganja, moramo spet nazaj na Markov trg. Pri Ponte Rialto popijemo še čašo piva (8 lir), nato pa nazaj proti “domu”.
Prijetno utrujeni pridemo v Treviso. Nakupimo še češenj, ki so cenejše kot v Benetkah. Ko gremo proti taborišču, zvemo, da je prišlo
24 Najbrž fragolino rosso, sladko lahko vino, s priokusom po jagodah, tipičen za Venetsko regijo.
25 Nèženíran: ki ni v zadregi, se ne sramuje (SSKJ).
26 Italijansko za slab.
27 Arh. Kregar (opomba dr. Savellija).
spet nekaj novih Slovencev v taborišče (družina Prelog iz Celja, Bartol, Bitežnik). Bili so zajeti na Koroškem od partizanov in srečno ušli. Prinesli so vesti, da so domobranci v Špitalu, da je na Koroškem in v Avstriji veliko Slovencev – beguncev itd.
30. 5. 1945
Dela v kuhinji je kar dovolj. Hrana se je izdatno zboljšala. Dali smo v tisk svoje živilske karte.
31. 5. 1945
Telovo. Dekleta so okrasila okna. Pri sv. maši smo peli Missa de Angelis, na koncu Kimovčevo Kraljica Slovencev, med darovanjem Klemenčičevo Mlaji so postavljeni. Procesijo po maši je vodil generalni vikar treviškega škofa. Prvi oltar je bil postavljen pri francoskem paviljonu, drugega so postavili Hrvati pred svojo stavbo, tretji je bil naš, četrti spet francoski. Ljudstvo pri procesiji prepeva. Mnogi jokajo. Misli so nam doma. Imajo tudi tam procesijo? Kako je doma?
Po procesiji je govoril generalni vikar. Očarala ga je naša vernost. Bodri in tolaži in je prepričan, da nas bo Bog uslišal.
Popoldne nas je obiskal odposlanec iz Vatikana. Prinesel je nekaj denarja za najnujnejše potrebe in se zanimal za težave, ki nas tarejo.
[Page 42]