Poletja na Sv. Višarjah in srebrna maša leta 1970
Po prihodu g. Vinka Žaklja v Belgijo so bile razmere v domovini še neurejene in tudi s potnim listom so bile težave, zato so se le redki odločali za potovanje v domače kraje; po nekaj letih pa se je vse to nekoliko izboljšalo in marsikateri njegov faran je odšel v Slovenijo na oddih in obisk sorodnikov. G. Vinko je v tistem času veliko mislil na dom in rojstni kraj, od koder so prihajale same slabe novice:
Sestra Fanika je bila v zaporu šest let, skoraj 70-letna mati pa nekaj več kot eno leto. Mati, ki je bila lastnica domačije in posestva, je bila obsojena tudi na zaplembo celotnega premoženja – vse so odvzeli in organizirali državno posestvo. Ko se je vrnila iz zapora, nekaj časa ni imela niti stanovanja v domači hiši. Ob neki priložnosti je sin Pavel prišel iz Italije ilegalno pogledat domov in skoraj padel v roke Udbi, potem pa pretresljivo pisal bratu v Belgijo: »… mati in Fanika zaprti, domačija uničena …« Ko je mati konec leta 1954 umrla, Vinko ni mogel na pogreb.
Sv. Višarje so mu bile blizu že zaradi dr. Lamberta Ehrlicha in višarskega slovenstva. Z njimi je bil povezan tudi prek Celovca, kjer je izhajala Naša luč, ter po goriških znancih. Dobro sta se ujela s takratnim žabniško-višarskim župnikom g. Mariom Černetom. Začel je prihajati tja ter združeval počitnice v gorskem svetu z delom za višarske romarje. Znanje jezikov mu je omogočalo, da je lahko bil na razpolago vsem, posebno je bil vesel Slovencev iz zamejstva in zdomstva, nekateri pa so prišli tudi iz domovine.
Ves prosti čas je namenil izletom na svoje Lovce in pri tem je vedno vzel s seboj fotoaparat. Ob posebnih motivih, ki jih je pri tem posnel, so tako v idilični gorski tišini nastajale tudi strani njegove knjige Molitev na gori, ki jo je izdal leta 1992. Mislim, da je v tistem času nastala tudi tale njegova prošnja k Mariji: »Poslušaj vroče prošnje samotnega slovenskega romarja, ki zaskrbljeno premišljuje o usodi svojega naroda. Marija na svetih Višarjah, imenovali so te Kraljica Evrope, posreduj pri Sinu, da bo v vseh odgovornih luč duha, da bodo znali oblikovati evropski prostor resnice, pravice in svobode. Posreduj in pomagaj, da bodo v takšno Evropo vključeni kot enakovredni tudi tvoji Slovenci …« (Molitev na gori)
Verjetno je v tisti tihoti dozorela tudi ideja, da bi praznoval 25-letnico duhovništva na Višarjah, saj bi se je tako lahko udeležili tudi sorodniki in drugi iz domačega kraja ter iz zamejstva, ki v Belgijo ne bi mogli priti. Tako smo se na veliki šmaren 1970 z dvema avtobusoma pripeljali v Ovčjo vas, kjer je takrat bila spodnja postaja žičnice za Višarje. Večina šentjoških romarjev je imela skupinski potni list, katerega nosilec je bil župnik g. Janko Oblak. Ko smo čakali na žičnico, me je opozoril na postavnega gospoda v vrsti pred nami: »Ali ni to dr. Janez Zdešar?« Oba sta bila horjulska rojaka, vendar se že dolgo nista srečala. Nisem ga poznal, vedel pa sem, da je bil celo domobranec v Šentjoštu, da je leta 1945 pobegnil s Teharij, nato dokončal gimnazijo v begunskem taborišču Peggetz in študiral teologijo v Rimu. Ko je potem v višarski cerkvi donela pesem Srebrnomašnik bod‘ pozdravljen, je z jubilantom tudi on pristopil k oltarju. Pridigal je g. Nace Čretnik, slovenski izseljenski duhovnik v Parizu. Župnik Oblak je bil ves čas vožnje z avtobusom in tudi pred mašo na Višarjah živahen in ni kazal nobenih znakov slabosti; pri maši je prebral še berilo, med pridigo pa mu je postalo slabo: spravili so ga v zakristijo, vprašali, če je v cerkvi kak zdravnik in obred se je nadaljeval. Zdravnika ni bilo, prišla pa je neka bolniška
sestra in župniku, ki je ležal v zakristiji na tleh, skušala pomagati. Izzvenela je zahvalna pesem na koncu maše, g. župnik v zakristiji pa ni več kazal znakov življenja. Domači župnik g. Černet je klical v Trbiž zdravnika, karabinjerje in gasilce. Ko so prišli, je zdravnik ugotovil smrt zaradi srčnega infarkta, gasilci pa so pokojnega odnesli na žičnico ter odpeljali v mrtvašnico v Trbiž. Šentjoški romarji so se z njegovim skupinskim potnim listom odpeljali domov. Po pridobitvi potrebnih dovoljenj smo dva dni kasneje v zapečateni krsti odpeljali v Šentjošt tudi pokojnega g. župnika Oblaka. Pogreb v Šentjoštu je vodil škof dr. Lenič skupaj s koprskim škofom g. Janezom Jenkom, ki je bil Oblakov sošolec. Med mnogimi duhovniki, ki so prišli na pogreb, je bil tudi višarski župnik g. Černet. G. Vinko ni prišel na pogreb, ni pa skrival, da ga je župnikova smrt med mašo ob jubileju močno prizadela. Kdaj je potem z Višarij prišel tudi v Šentjošt? Vsekakor še pred letom 1990. Že drugi dan po njegovem prvem prihodu domov sta se iz Ljubljane pripeljala na razgovor dva tovariša. Kljub svarilom sestre Fanike so bili Vinkovi odgovori na njuna vprašanja precej v stilu člankov, ki jih je pred leti objavil v Naši luči v bran sobratu Babniku. Se je pa kmalu po tistem poslovil od doma in odpeljal nazaj v Belgijo.
Šentjoška podružnica v Smrečju, posvečena Mariji Vnebovzeti, vsako leto ob velikem šmarnu praznuje žegnanje in vedno se tedaj zbere veliko ljudi. Če je le mogel, se je g. Vinko odzval župnikovemu vabilu in za ta praznik prišel v Smrečje. Ljudje so bili posebno veseli njegove pridige, saj je vedno poudarjal potrebo po močnih krščanskih osebnostih: »Biti moramo gosti (pokončni in vztrajni) ter zaupati v Marijino varstvo!« Znana je zgodba, ki jo je g. Vinko omenil celo v svojem govoru na 36. Slovenskem dnevu v Torontu leta 1995. Na Višarje je prišla skupina slovenskih novinarjev in sprejel jih je župnik g. Mario Černet. Eden od njih ga je potegnil na stran in ga skrivnostno vprašal, ali ve, da je duhovnik Vinko Žakelj, ki prihaja na Višarje iz Belgije, med vojno maševal s puško na rami. Župnik seveda ni o tem nič vedel. Ob prvi priložnosti je Vinku to omenil in potem sta se pogovorila, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila njegova nova maša v Vetrinju. »Morali bi videti župnika Černeta, tega beneškega garača, ki je s ponošenim klobučkom in starim nahrbtnikom kot vihar prihajal na Višarje, kako se je prijel za glavo in vzkliknil: ʹO lažnivci!ʹ« Lahko si predstavljamo, da sta se g. Černet in Vinko pogovorila tudi po pogrebu v Šentjoštu in da je župnik razumel Vinkovo prizadetost ob nenadni smrti na Višarjah.
Ko je poudarjal potrebo po močnih krščanskih osebnostih, ki se ne obračajo po vetru,
je navadno dodal, da človek nima pravice misliti samo nase in delati samo zase, temveč mora žrtvovati del svojih moči za skupne ideale. Kako je želel, da bi se Slovenci v domovini zavedeli dolžnosti in pravic do javnega življenja in zgradili zdravo, resnično demokratično družbo. Še v eni svojih zadnjih pridig je ponovil sledeče: »Povsod dosledno, a mirno podpirajmo prizadevanje za resnico, pravico in svobodo. Da bo to mogoče, moramo večjo pozornost polagati na biti kot na imeti, zato moramo vedeti, kaj smo in kaj hočemo biti.«
Slovenski dan v Belgiji leta 1990
V času od 1945 do 1990, ko je v Sloveniji vladal komunistični totalitarizem, je med Slovenci v Zahodni Evropi in tudi v prekomorskih deželah prišel v navado Slovenski dan. Osrednji dogodek tega, ponekod vsakoletnega praznovanja je bila slovesna sv. maša, sledil pa je kulturni program. Na to praznovanje so prišli tudi sosedi in drugi povabljeni. Seveda udeležba iz domovine v času totalitarizma ni bila možna. Drugače pa je bilo leta 1990, ko so v Eisdenu v Belgiji praznovali 30. Slovenski dan.
Aprila tega leta so bile v Sloveniji prve svobodne, večstrankarske volitve, na katerih je večino dobil Demos, in na Slovenski dan 13. oktobra je že prišel predstavnik nove demokratične vlade dr. Janez Dular, minister za Slovence po svetu. Slovesno sveto mašo je vodil g. Janez Rihar, vodja Rafaelove družbe, z njim pa so somaševali domači izseljenski duhovnik g. Vinko in še trije drugi. G. J. Rihar je sporočil pozdrave slovenskih škofov in v pridigi spodbujal k zvestobi veri in domovini, ki je dočakala svoj veliki dan. G. Vinko je v uvodnem nagovoru pozdravil oba visoka gosta iz Ljubljane in vse druge ter izrekel priznanje in zahvalo sodelujočima pevskima zboroma Slomšku in Zvonu kot tudi vsem številnim sodelavcem in sodelavkam pri tem praznovanju in ob drugih dogodkih v izseljenski skupnosti. Pevska zbora je primerjal z žlahtnim vinom, ki z leti postaja vse bolj vrhunsko.
V kulturnem programu so poleg obeh pevskih zborov nastopile tudi skupine najmlajših iz Biba šole pod vodstvom svojih učiteljev, folklorna skupina iz Nizozemske in hrvaška folklorna skupina iz Liègea v slikovitih narodnih nošah. Pomemben del tega programa je bil govor dr. Janeza Dularja, ki je prinesel pozdrave domovine in njene demokratične vlade in govoril o slovenski pomladi, ki je vrnila pomen zvestobe slovenskim koreninam in resnici, pravičnosti ter svobodi. Dvojezično napovedovalsko službo je opravljal g. Stani Revinšek, ki je v imenu društva A. M. Slomšek g. Žaklju tudi izročil ček za 10.000 frankov za Dom na Sv. Višarjah, g. Polde Cverle pa mu je
kot tajnik Sveta slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi podelil priznanje, da vsako poletje sodeluje pri duhovni oskrbi višarskih romarjev in s svojimi fotografijami prikazuje lepote slovenskega alpskega sveta.
G. Vinko se je zahvalil za ček in za priznanje ter povabil udeležence, naj še naprej zbirajo prispevke za slovenski Dom na Višarjah, da bo mogoče poravnati kupnino in stroške prepisa. Pri tem pa ni pozabil na znani rek, da se zidarji zaman trudijo, če Gospod ne zida hiše, ter zaključil s prošnjo, ki je bila na vidnem mestu z velikimi črkami napisana tudi v dvorani: »Gospod, pošlji nam mož in žena, mož in žena duha, srca, značaja in dejanj!« (Povzeto po Naši luči, december 1990) Mogoče se kdo ob teh spominih dolgočasi in se mu zdijo odveč. Toda ali bi bilo prav pozabiti na več kot polstoletno enoumje, ko se je bilo prepovedano spominjati grozote povojnih pobojev, ko so o nekaterih za narod in slovenstvo bistvenih vprašanjih lahko govorili in pi
sali samo naši ljudje, ki so se umaknili iz domovine? Zakaj je g. Vinko v Naši luči razmišljal o Slovenskih domovih v Zahodni Evropi in delček tega uresničil z Domom srečanja na Sv. Višarjah? Ali ne tudi zato, da bi pomagal domovini? Zakaj je ob vsaki priložnosti ponavljal, da naš čas potrebuje močne osebnosti, ki vedo, kaj hočejo, da »potrebuje mož in žena duha, srca, značajev in dejanj«?
Kljub rezultatu volitev in plebiscita leta 1990 stare totalitarne sile marsikje niso sestopile z oblasti, ampak so na vse mogoče načine ovirale demokratizacijo. Pomislimo samo na prvo spominsko slovesnost v Kočevskem Rogu, komaj dva meseca po prvih svobodnih volitvah. Okrog 30.000 ljudi, večinoma sorodnikov in prijateljev po koncu vojne nečloveško pomorjenih domobrancev, se je tedaj zbralo pod Krenom, pravzaprav so prišli k pogrebni maši oziroma na simbolni pogreb svojih dragih. Metropolit dr. Alojzij Šuštar je tedaj v pridigi tudi opozoril, da je simbolni pogreb samo predpogoj za začetek resnične sprave: »Podajmo se torej na težko in dolgotrajno pot sprave med živimi!« In kje smo glede tega danes – po več kot tridesetih letih? Evropski parlament je leta 2009 z veliko večino sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu ter obsodil fašizem, nacizem in komunizem; Slovenija je edina od držav Evropske zveze okusila vse tri in za nameček še pol stoletja po koncu druge svetovne vojne preživela v komunistični diktaturi. Je pa menda tudi edina država EZ, ki omenjene Resolucije do danes v parlamentu ni podprla. Zakaj? Zakaj je tudi pri vprašanju narodne sprave prišlo do zastoja? Vsi vemo, da je našemu narodu sprava nujno potrebna, da je ključ do nje resnica o medvojnih in povojnih pobojih in resnica o vzrokih slovenske razdeljenosti. »Resnica vas bo osvobodila,« je zapisano v knjigi vseh knjig.
Jaz in moj politični nasprotnik o določenem zgodovinskem dogodku ne moreva imeti dveh ali več resnic, kajti resnica je samo ena, možne pa so različne razlage. Mislim, da je g. Vinko vse to razmeroma dobro poznal. Upal bi si celo trditi, da se kot izseljenski duhovnik in sodelavec Naše luči na to področje ni pretirano spuščal. Res, da je, na primer, na konkretne napade na sobrata Babnika znal tudi zelo konkretno odgovoriti, večinoma pa je v duhu papeških okrožnic razmišljal o Zahodni Evropi in njenem razkristjanjenju ter o tem, kako v tujem svetu ohranjati slovenstvo. Ko so v poletnih mesecih mnogi njegovi farani odhajali na obisk v domovino, je on začel hoditi na Sv. Višarje in tam združeval izlete med gorske vršace z delom za višarske romarje.
Do konca izseljenski duhovnik ter zvest domu in domovini
V letu 1995 je zlatomašnik g. Vinko dopolnil 77 let, ki pa jih ni bilo opaziti, saj je z nekaj krajšimi postanki še sam prevozil več kot tisoč kilometrov dolgo pot od Maasmechelena v Belgiji do spodnje postaje višarske žičnice. Bil je poln načrtov za delo med izseljenci. Poročilo v februarski številki Naše luči leta 1996 nazorno kaže njegovo tesno povezanost z izseljensko skupnostjo. Tudi izseljenci so se tedaj pripravljali na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, zato najprej opozori na pomembnost tega obiska, nato pa se razgovori o domačih zadevah: »V božičnem jutru je v Eisdenu kot običajno prepeval ,Slomšek‘, ki prepeva že desetletja. Njegov prvi vodja je bil legendarni Štefan Rogelj, pred 33 leti pa ga je nasledil sin Vili, ki za vsako pevsko vajo naredi preko 250 km. Imam polstoletno izkušnjo in bi mogel o slovenski kulturi na tujem marsikaj povedati. ‚Slomšek‘ je skozi desetletja zvesto opravljal svoje kulturno poslanstvo, a je domovina dosledno molčala o njegovem delu. Zakaj? Krivo je bilo enoumje, ki je želelo gojiti kulturo brez vere. Vendar je to skoraj nemogoče. Kultura in vera sta dvojčka, ki spadata skupaj. Uspevata v korist človeka in družbe le v povezavi. Naš rojak oče Peter na Madagaskarju zbira otroke, ki so na smetiščih iskali hrano, in jim gradi človeka vredna stanovanja. Ko evangelij spreminja obličje zemlje, rodi kulturo. Tako je tudi s slovensko kulturo v tujini, ki je naš najboljši ambasador. O tem je
naš tisk okrog božiča precej govoril, toda domovina je daleč in enoumja še ni konec. Le Cerkev nam je blizu in Cerkev je videla ,Slomškove‘ napore in dolgotrajno požrtvovalnost pevovodja Vilija Roglja ter mu podelila slovensko odlikovanje, odličje sv. Cirila in Metoda. To je počastitev ne samo Vilija Roglja, ampak vseh naših udarnikov za dobro stvar, vseh tistih, ki pred zastonjskim delom ne bežijo. Hkrati je to počastitev tudi rajnkega Štefana Roglja, rudarja, ki je Vilija s svojim zgledom oblikoval. Ko bosta čas in varnost ceste dopuščala, se bodo g. Vili in spremstvo zapodili proti Ljubljani in iz rok slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja prejeli omenjeni dokument. G. Viliju in skupnosti iskreno čestitamo, Cerkvi na Slovenskem pa se zahvaljujemo za njeno pozornost.« Slovesnost zlate maše med izseljenci v Belgiji je bila v nedeljo, 30. aprila 1995, v Eisdenu. Velika cerkev sv. Barbare je bila polna do zadnjega kotička. Domača pevska zbora Slomšek in Zvon sta se za slovesnost pripravila na skupnih vajah. Z zlatomašnikom so somaševali: msgr. Moretti, apostolski nuncij v Bruslju (po materi Slovenec), gospoda Anton Ilc in Karel Kozina iz Bruslja, g. Kazimir Gaberc, Charleroi, g. Janez Pucelj, Oberhausen, g. Martin Mlakar, Köln, g. Nace Čretnik, Pariz, ki je tudi pridigal, in nekaj belgijskih župnikov. Slovesnosti sta se udeležila slovenska veleposlanika iz Bruslja Jaša Zlobec in dr. Boris Cizelj, predstavniki občinskega urada Maasmechelen ter nekaj sorodnikov iz domovine.
Pozdravno pismo škofa Metoda Piriha, ravnatelja pastorale med slovenskimi izseljenci, je prebral g. J. Pucelj, predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov. Zlatomašnik se je v sklepnem nagovoru zahvalil vsem, ki so kakorkoli pomagali pri slovesnosti, in nadaljeval: »Lahko si predstavljate, da sem pri zlati maši mislil na novo mašo pred petdesetimi leti na Vetrinjskem polju, ko sem novomašni bla-
goslov dal možem in fantom in mnogim drugim, ki so bili v naslednjih dneh z zvijačo poslani v mučeniško smrt na Teharje, v Kočevski Rog in na druga morišča. Česa takega človek ne more pozabiti. Ta dogodek me je zaznamoval za vse življenje. Lahko rečem, da sem tem žrtvam ostal zvest. Nisem molčal. Ljudje vedo! Vedo tudi zastopniki enoumja! Vedno in povsod sem branil čast naših fantov in mož. Sem za pošteno spravo, toda ta ni mogoča brez resnice in pravice. Komu koristi razdvojenost, ki nas muči zaradi preteklega enoumja v domovini?« (Naša luč 1995, 6/23 ) Po tej slovesnosti v Belgiji se je g. Vinko že pripravljal za potovanje v Kanado. V nedeljo, 25. junija, je namreč bil v Torontu Slovenski dan in naj bi tam govoril. Razumljivo, da je želel to potovanje izkoristiti tudi za obisk sorodnikov in znancev v ZDA, čeprav je bil njegov čas omejen, saj naj bi 6. julija že bil v Šentjoštu, da bi vodil tridnevnico pred blagoslovitvijo kapelice, ki so jo rojaki postavili v spomin po vojni pomorjenim domobrancem in drugim medvojnim in povojnim žrtvam revolucije. Kot zlatomašnik g. Vinko za Našo luč ni več pisal uvodnikov, skoraj v vsaki številki pa najdemo njegovo poročilo o delu med izseljenci, kjer je znal poskrbeti za priznanje sodelavcem za opravljeno delo in za spodbudo za naprej. Naša luč, ki je leta 1995 izhajala v prenovljeni, izboljšani obliki, je dobila tudi novo rubriko Pismo našega župnika, kjer se je kot prvi oglasil odgovorni urednik g. Janez Pucelj, izseljenski župnik v Oberhausnu, sledil mu je p. Robert Podgoršek iz Züricha, v majski številki pa je že pismo Vinka Žaklja, izseljenskega župnika v Eisdenu. Poglejmo nekaj njegovih misli: »Majhni smo, zato naj bi nihče ne stal ob strani, bodimo gosti. Potrebujemo mož in žena duha, zrelega premisleka, srca, značaja in dejanj. Kjer je treba braniti resnico in pravico, bodi nepopustljiv, kjer je treba potrpeti, potrpi, kjer razumeti, razumi, kjer odpustiti, odpusti! Posameznik zmore zelo malo. Nauči se delati v skupini! Nauči se svoje koristi podrejati blaginji skupnosti. Imej odprte oči za stvarnost okrog sebe. Najprej moraš marsikaj videti in razumeti sam, preden začneš ozaveščati druge. Ali znaš razlikovati? Ali razumeš, da je bil boj za svobodo eno, komunistična revolucija pa nekaj čisto drugega. Skrivati komunistično revolucijo za upravičen boj za svobodo je bilo zločinsko varanje dobromislečih ljudi, je bil zločin proti narodu v stiski. Možje in žene značaja in dejanj! Opozarjaj na zlo, dvigaj ljudi, obnavljaj zgodovinski spomin o komunističnih strahotah pred 50 leti. Resnica! Naj se ljudje končno zavedo svojih pravic in dolžnosti! Boj za resnico naj ti bo svet! Ne pozabi ga navdihovati z molitvijo, samo Bog namreč daje rast! Kvišku srca!« Tudi na Slovenskem dnevu v Torontu 25. junija 1995 je g. Vinko poudarjal nujnost raz-
likovanja med osvobodilnim odporom proti okupatorju in komunistično revolucijo. Sprava je potrebna in je možna, toda le ob priznanju resnice in pravice. Ob tridnevnici pred blagoslovitvijo kapelice mučencev v Šentjoštu je tudi sam podoživel grozoto revolucije leta 1942. Tisto poletje je bil doma na počitnicah in je bil na mnogih pogrebih ter od blizu videl žalost in brezup osirotelih otrok, ki so ostali brez doma in staršev. Ko je v novi kapelici bral na marmornih ploščah vklesana imena in ob večini letnico smrti 1945, letnico 1942 pa le pri nekaterih, je razumel, da je pravzaprav to slika naše zgodovine, da so ona večina z letnico 1945 domobranci, katerim je po novi maši v Vetrinju dal novomašni blagoslov in so potem bosi in goli, do kraja razčlovečeni popadali v brezna Kočevskega Roga in opuščene jaške Hrastniškega hriba.
Vemo, da je pri Vinkovi srebrni maši na Višarjah in pri zlati maši med izseljenci v Eisdenu pridigal g. Nace Čretnik, pri ponovitvi julija 1995 v Šentjoštu pa g. Vinko sam. Slovesnost je bila na prostoru med obema cerkvama in govornik, obrnjen k množici, je v ozadju videl kapelico mučencev. Ob njem pri oltarju je med drugimi duhovniki bil tudi dr. Mirko Gogala iz Argentine, ki je med vojno leta 1944 imel v Šentjoštu novo mašo; kot bogoslovec med vojno namreč ni mogel domov v Mojstrano in je prihajal na počitnice k Pišku, sosedu Krvinetovih (Žakljevih) in smo mu rekli kar »Piškov gospod«. Pri spominu mrtvih po povzdigovanju se je zlatomašnik gotovo spomnil tudi vseh v kapelici zapisanih, med njimi treh bratov in sestre Anice, edine Šentjoščanke, ki so jo po vrnitvi iz Vetrinja še videli na Teharjah, za njen grob pa se še danes ne ve. V septembrski številki Naše luči 1995 najdemo Vinkovo vabilo na 35. Slovenski dan v Eisdenu: »Zelo želimo, da bi tej slovesnosti tudi bolj oddaljeni rojaki posvetili posebno pozornost in jo počastili s svojo navzočnostjo.« Vabilu pa doda poročilo o Romanju treh Slovenij: »6. avgusta smo imeli na Sv. Višarjah čudovit dan. Navzoča je bila tudi skupina naših maturantov iz Argentine. Zjutraj je bil križev pot po stari poti iz Žabnice na Višarje; vodil ga je g. Janez Rihar, vodja slov. katoliškega središča za Slovence po svetu. Sledilo je predavanje dr. Petra Venclja o težavah glede sprave ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne. Sv. mašo v višarski cerkvi ob somaševanju izseljenskih duhovnikov je vodil škof Metod Pirih. Po maši je bila skromna pogostitev v Domu srečanja Lamberta Ehrlicha, za kar so se žrtvovale gospe iz Šentjošta. – Na Višarjah imamo Slovenci posebno poslanstvo. Tam moramo biti navzoči do … sodnega dne. Vinko Žakelj.« 35. Slovenski dan v Eisdenu se je začel v petek, 13. oktobra, z akademijo, na kateri je predsednik društva Slomšek g. Revinšek podelil častne in zahvalne diplome številnim zvestim sodelavcem. Slovesnost sta obogatila moški zbor Vasovalci z Viča in domači Slomšek v moški in mešani zasedbi pod vodstvom g. Vilija Roglja. Sledila je razstava mariborskega slikarja Ervina Kralja Po Slomškovih stopinjah. Spregovoril je duhovni voditelj društva g. Vinko. Naslednji dan dopoldne je bila slovesna sv. maša, ki sta jo darovala g. K. Gaberc in V. Žakelj. Udeležence je pozdravil veleposlanik g. Jaša Zlobec in spet sta nastopila oba pevska zbora. G. Žakelj je med drugim povedal: »Zahod letos slavi bojevnike, ki so pred 50 leti z mnogimi žrtvami osvobodili Evropo. Hvaležni jim moramo biti in jih ne smemo pozabiti! Svobodo mora odgovoren človek imeti za eno največjih vrednot. Smisel za razlikovanje in resnico nam govori, da je bilo pri nas v Sloveniji čisto drugače. Okupacijo treh sosedov smo zamenjali za novo, še hujšo okupacijo domačih ljudi, ki je trajala celih 45 let. Ob 50. obletnici osvoboditve Zahoda in ob 35. Slovenskem dnevu bi želeli opozoriti na naše bojevnike, ki so se med obema vojnama, ne s puško, temveč s pikom in krampom na dnu rudnika bojevali za kruh svojih družin in za belgijsko gospodarstvo v odločilnih časih belgijske zgodovine. V tem boju so si nakopali bolezen silikozo in v velikem trpljenju mladi umirali. Belgija ima do teh ljudi dolg, ki ga nikoli ne bo plačala. – Mi svoj dolg do teh ljudi, prvih ,Slomškarjev‘ na našem območju plačujemo tako, da nadaljujemo, kar so oni začeli. Smemo reči, da so mnogi iz naših vrst ta ,dolg‘ skozi desetletja vestno odplačevali. 35. Slovenski dan je lepa priložnost za zahvalo. Ne smemo pozabiti legendarnega Štefana Roglja, rudarja, pevovodjo, šolnika in človeka, ki je kot pravi ,Slomškar‘ vse sile posvetil slovenski skupnosti. Hvaležni smo našim pevcem, ki se skozi desetletja trudijo, da svoj zbor držijo na vzorni višini. Prav s pevskim zborom se v očeh drugih narodov predstavljamo kot ,gosposki‘ narod.
Vso pozornost zasluži odbor društva Slomšek, ki mu načeluje g. S. Revinšek. Težko si predstavljate, koliko dela, skrbi in ljubezni zahteva organizacija naše kulturne navzočnosti
preden so ga odpeljali v domovino.
na tujem. Mnogim se nabirajo leta … Kje so mladi, da bi poprijeli?!
Pri vsakem srečanju je zelo pomembno vprašanje kuhinje, poslanstvo gostoljubja. Hvaležni smo vsem, ki pomagajo pri tem in jih imamo za nujen člen naše povezave. Čeprav je mogoče nekaterim beseda sodelovanje precej tuj pojem, smemo reči, hvala Bogu, da ,razsežnost zastonjskosti‘ še ni popolnoma izrinjena iz naše sredine. Smisla za delo v korist skupnosti brez plačila je še vedno precej. Veliko dobrega in plemenitega je odvisno od te pristne evangeljske pripravljenosti. Smo majhna skupina, ena najmanjših v zahodni Evropi, a nastopamo v velikih dvoranah. Naj bo prihodnje leto za nas vse in za naše skupnosti nov začetek plodnega delovanja in soustvarjanja v korist naših idealov. Naj Slomškov duh osvaja naša srca!«
Čeprav g. Vinko kljub svojim letom na zunaj ni kazal utrujenosti, je bilo leto 1995 zanj gotovo naporno. Takoj po Slovenskem dnevu v Eisdenu je bilo treba hiteti v Berlin na jesensko srečanje slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih sodelavcev Zahodne Evrope, ki se srečujejo vsako leto dvakrat, vsakič v drugem kraju. Slovenci v Berlinu so prvič videli tako veliko število duhovnikov ob oltarju. Škofa Metoda Piriha je zastopal urednik Družine dr. Janez Gril, ki je poročal o pripravah na papežev obisk v Sloveniji v maju 1996. Iz Ljubljane sta prišla tudi g. Janez Rihar in g. Ljubo Bekš, urednik Naše luči. Po skupni sv. maši so se srečali z berlinskimi Slovenci. V petek pa so se razkropili na svoje fare po Evropi.
Veselil se je srečanja s papežem, toda Božji Vinogradnik ga je poklical k sebi
Ob novem letu 1996 so tudi v izseljenstvu že mislili na papežev obisk. Naša luč je v januarski številki objavila pogovor z msgr. Metodom Pirihom, koprskim škofom in narodnim ravnateljem za Slovence po svetu, kjer je med drugim govoril o pripravah za obisk papeža Janeza Pavla II. Neposredna priprava se začne v januarju. Ustanovljen je glavni odbor za pripravo. O papeževem obisku bo spregovorilo posebno pastirsko pismo slovenskih škofov in šmarnice. Z vsem tem so seznanjeni duhovniki, ki skrbe za Slovence po svetu. Izrednega pomena je molitev v ta namen in vanjo se lahko vključi vsakdo, ki ima dobro voljo.
Izseljenski duhovnik Martin Mlakar, slovenski župnik v Kölnu, piše v isti številki takole: »V tem letu se pripravljamo na prihod svetega očeta v našo domovino Slovenijo. V duhu in veri, morda pa tudi osebno se ob papeževem obisku pridružimo rojakom v domovini. Srečanje s papežem naj bi bile za nas, Slovence nove binkošti. Kakor so se apostoli na binkošti v moči Sv. Duha utrdili v veri, tako naj bi tudi ta obisk nas potrdil v veri. Geslo tega obiska je namreč: ‚Oče, potrdi nas v veri.‘ Mislim, da je najboljša priprava z Marijo in po Mariji, kajti če je ona pripravila apostole na prejem Sv. Duha, bo znala tudi nas pripraviti na ta pomembni dogodek.« G. Vinko sicer v februarski številki še piše o božičnem praznovanju, ki ga poveže s papeževim obiskom: »Božično praznovanje naj bi seglo v življenje naših družin in jih navdušilo za prenovo. Postali smo površni, podrejamo se manj zahtevni okolici. Kristus in njegov evangelij pomeni mnogim čedalje manj! Tako se često ponavlja zgodba prve svete noči: ‚Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli.‘ Vemo, hvala Bogu, da ta očitek za mnoge ne velja. Še vedno je med nami veliko dobrega in lepega. Leto, ki ga začenjamo, nas kliče k splošni duhovni obnovi. Na programu je obisk papeža Janeza Pavla II. in verjetno tudi beatifikacija škofa Martina Slomška. Pri teh enkratnih dogodkih moremo veljavno sodelovati samo kot prenovljeni in prebujeni ljudje.« Pretežni del svojega poročila pa g. Vinko posveti pevovodji g. Viliju Roglju in njegovemu odlikovanju, o katerem smo že govorili. 17. maja 1996 je na brniškem letališču pristalo letalo, s katerim je prišel na tridnevni obisk v Slovenijo sveti oče Janez Pavel II. Ob prihodu ga je pozdravilo zvonjenje zvonov v
vseh slovenskih cerkvah. Z letališča se je najprej odpeljal na Brezje pozdravit Marijo, nato pa na Brdo pri Kranju, kjer ga je sprejel predsednik države. Ob 20[h] so ga v ljubljanski stolnici pričakali slovenski škofje, kleriki in predstavniki laikov. V imenu slovenske Cerkve ga je pozdravil nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Naslednji dan, 18. maja je papež imel 76. rojstni dan. Že zjutraj mu je na škofijskem dvorišču voščilo več kot sto mladih ljubljanskih pevcev, ki so mu zapeli pesmico Jaz sem otrok Marijin. Medtem se je v Stožicah zbrala stotisočglava množica ter se udeležila svete maše in prisluhnila njegovemu nagovoru. Popoldne je bil sveti oče v Postojni, kjer so se zbrali mladi iz cele Slovenije pa tudi iz Italije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske. Tam je papež izrekel znane besede: »Papež ’ma vas rad.« V nedeljo, 19. maja, je bilo v Slivnici pri Mariboru tretje veliko srečanje. Tudi tu se je zbralo več kot sto tisoč vernikov, ki so želeli prisluhniti njegovim besedam o življenju in delu škofa Martina Slomška. Papež je napovedal njegovo skorajšnjo beatifikacijo in zaključil svoj govor z besedami psalmista: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal.« Iz mariborske stolnice se je papež odpeljal naravnost na mariborsko letališče. Tam se je po protokolu od njega najprej poslovil predsednik države in se mu zahvalil za obisk. V poslovilnem govoru je sveti oče med drugim povedal: »Eden izmed vaših pesnikov, ki je opeval lepote te dežele, je rekel, da ponuja podobo raja … Ohranite nedotaknjeno obličje te čudovite dežele, ki vam jo je Bog zaupal; ne dopustite, da bi zamrlo plemenito državljansko in duhovno izročilo, ki je zaznamovalo zgodovino vašega ljudstva. Bodite vselej enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.
Ob slovesu in zahvali vam simbolično zaupam svetilko vere, ki je bila prižgana pred 1250 leti. V vseh teh stoletjih ta svetilka ni nikoli ugasnila kljub dramatičnim spremembam, nasprotno, vzbujala je čustva in pobude, ki so v čast vašim prednikom … Moj prisrčen pozdrav naj doseže tudi Slovence, ki bivajo onstran meja in sploh v vsakem kotičku sveta. Želim jim, da bi mogli ohraniti nedotaknjeno vero v Boga in zvestobo domovini. Bog blagoslovi Slovenijo!« V teh kratkih utrinkih želimo prikazati vsaj nekaj dogodkov tridnevnega papeževega obiska. G. Vinko bi jih gotovo močno doživljal, če bi se, kot je načrtoval, s svojimi rudarji udeležil srečanja s papežem. Gotovo bi bil vesel, če bi slišal njegove pozdrave, namenjene Slovencem po svetu, in dobre želje, ki jih je imel tudi sam.
Msgr. Vinko Žakelj je umrl 26. marca 1996 v prometni nesreči, ko se je že v mraku vračal z obiska pri družini slovenskega izseljenca v bližini svojega doma v Belgiji. Bil je deževen in pust večer. Hotel je prečkati cesto, ker je imel svoj avto parkiran na drugi strani. Profesor g. Polde Cverle, ki je pomagal pri Dopolnilni šoli slovenske misije v Maasmechelenu, je v junijski številki Naše luči zapisal: »Smrt msgr. Vinka Žaklja nas je pretresla in presenetila. Noben je ni pričakoval, saj je bil vedno poln novih načrtov in vzpodbud.« Ker je bilo tik pred velikim tednom in velikonočnimi prazniki, so lahko organizirali poslovilno slovesnost doma v Maasmechelenu šele za velikonočni ponedeljek, 4. aprila, poskrbeti pa je bilo treba tudi za prevoz v Slovenijo, kjer je bil 11. aprila pogreb v Šentjoštu. Udeležili so se ga tudi predstavniki Slovencev iz Belgije.
V istem zapisu g. Cverle na kratko pove tudi o obisku v Sloveniji: »V dneh obiska svetega očeta smo bili belgijski Slovenci z avtobusom v Sloveniji od 11. do 19. maja. Prenočevali smo v hotelu pri Medijskih toplicah, od tam pa obiskali razne kraje. V Mariboru smo se udeležili slovesne papeževe maše, bili v Postojni in obiskali Šentjošt ter molili na grobu pokojnega Vinka Žaklja.« Za morebitne napake v tem zapisu se opravičujemo. Žal ni bilo prilike, da bi se pred tem pogovorili s kom od znancev v Belgiji. Veseli bomo, če se bo kdo kljub temu oglasil in kaj povedal.
[Page 28]