Družbeno-politično ž …
Družbeno-politično življenje je tudi v Sloveniji zelo razgibano in dinamično posega v kakovost življenja državljanov. Morda celo bolj kot v drugih državah je usoda posameznega človeka odvisna od tega, kdo oziroma katera politična opcija prevzame oblast. Pa naj gre za zakonodajno, izvršno ali sodno vejo oblasti. Ali pa celo za medijsko oblast, ki ustvarja javno mnenje, s tem pa določa voljo volivcev, ki odločajo o sestavi parlamenta.
Na začetku poletja smo po volji volivcev dobili novo vlado, ki je takoj pokazala, da zastopa povsem drugačne prioritete kot prejšnja. Že prve mesece se ukvarja skoraj izključno z ideološkimi vprašanji, in če se po jutru dan pozna, potem bo ta mandat glede praktičnih problemov manj učinkovit, ideološko pa dobesedno pretresljivo razgiban.
Ponuja se nam občutek, da smo tak pretres nekoč že izkusili. Zgodovina je res učiteljica življenja. Predvsem tista zgodovina, ki je globoko zarezala v usodo slovenskega naroda. Teh izkušenj se ne da niti ne sme ignorirati. Govorimo namreč o komunizmu.
Že videno
Prve mesece se je nova vlada ukvarjala z ideološkimi vprašanji: ne le zaletavo, ampak tudi surovo in histerično. V vseh teh stvareh (abortus, posvojitev, evtanazija, ideološke kadrovske čistke itd.) se je pokazala ne le obsedenost s totalno oblastjo, ampak tudi izrazito pomanjkanje državniške odgovornosti. Če temu prištejemo še ideološko sprevržen odnos do migracij in slepo ignoriranje problemov dolgotrajne oskrbe in demografskega zatona, potem se Sloveniji ne piše dobro. Vsiljuje se nam podobnost zgodbe iz leta 1945. Tisto človeško življenje, ki je bilo po mnenju oblasti nekoristno ali celo nezaželeno, je izgubilo državno zaščito in oblast ga je sistemsko uničevala. Surova kadrovska politika je služila le še razbohotenemu egoizmu vladajočih privilegirancev. Pubertetniška zaletavost in neizkušenost sta bili celo zaželeni za lažje obvladovanje aktivistov. Kot da bi šlo za ponavljanje zgodovine, ki ni bila nikoli uradno sistemsko raziskana in obsojena. Prvi ukrep komunistične oblasti je bil vedno razlastitev državljanov, ki se ne navdušujejo nad komunizmom. Tudi prvi projekt sedanje leve oblasti se je začel z izdelavo seznama zaposlenih v državnih službah, za katere obstaja možnost, da se ne navdušujejo nad levičarsko politično agendo. Seznam bo služil hitremu postopku razlastitve delovnega razmerja, kot je Mačkov seznam sumljivih oseb leta 1945 služil za razlastitev življenja. Zadnji dve leti smo poslušali ulico, obsedeno s sovraštvom, ki se je hranilo z lažjo in prostaško diskreditacijo. In ta poulična miselnost je na zadnjih volitvah zmagala. S svojim primitivnim občutkom totalitarne oblasti je prevzela zakonodajno in izvršno oblast, sodno pa v veliki meri že itak obvladuje – vse tja do najvišjih položajev. V prepričanju, da ji je 60 odstotkov volivcev dalo pravico, da popolnoma ignorira, zatira in izniči preostalih 40 odstotkov državljanov, je nova vlada z levo roko najprej izničila pojem družine in s tem ustavne kategorije očetovstva in materinstva, razpustila Urad za demografijo, ustavila reševanje dolgotrajne oskrbe, iz nacionalne RTV pa hoče izgnati še zadnje ostanke nelevičarske misli.
Lahkotnost prevare in laži, ki jo je ulica prinesla v vladne prostore, se kaže že pri poimenovanju novih zakonov. Zakon o odpravi škodljivih posledic prejšnje vlade v ničemer ne utemelji, ali je šlo in za kakšne škodljive posledice je šlo. Pisci Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja očitno ne vedo ali nočejo vedeti, da noben samomor ni prostovoljen, saj v to težko dejanje človeka vedno potiska nekaj težkega, bodisi neznosna bolečina, trpljenje, osamljenost … Vse to pa bi humana družba morala pomembno omiliti, če ne celo odpraviti. Kako lahkotno se pristopa do tega vprašanja, kaže tudi izjava znanega zdravnika, vplivnega zagovornika levičarskih ideologij in evtanazije, ki je rekel: »Za pomoč pri končanju življenja bodo lahko zaprosili (tudi) tisti, ki bi jim trpljenje sicer lahko dobro ublažila oskrba v domu starostnikov, vendar nimajo denarja, da bi si oskrbo plačali.« Starostnikom, ki jih pogosto bremeni občutek, da so svojim otrokom le še v breme, je nova leva vlada torej že med svojimi prvimi ukrepi umaknila Zakon o dolgotrajni oskrbi, ponudila pa možnost evtanazije. To je torej domet njene humane skrbi za izboljšanje položaja nemočnih državljanov. Uzakonitev evtanazije namreč odpira možnost, da se na tak način razbremenijo domači, s tem pa povzroča velik pritisk na starostnika. To tudi predstavlja grozljiv premik javnega interesa z zagotavljanja pomoči nemočnim k varovanju lastnega ugodja. Odtenke take srhljive sebičnosti najdemo tudi v lahkotnem zagovarjanju abortusa, pri katerem nihče ne pomisli na otrokovo pravico do življenja. Ali pri posvojitvi otroka v istospolno skupnost, pri čemer celo Ustavno sodišče ne pomisli na otrokovo pravico do najbolj primerne možne posvojitve, torej pravico do očeta in matere, ki živita tudi v pričakovano trajnejši življenjski zvezi.
Komunizem je od vsega začetka oznanjal vsesplošno svobodo, predvsem še svobodo govora. Ko pa je prišel na oblast, je dosledno zatiral celo svobodo misli. Tudi sedanje levičarstvo je najprej imelo polna usta svobode govora, a jo je kmalu preimenovalo v »svobodo medijev«, ki jo bo prej ali slej pretopilo v svobodo novinarjev, levičarskih novinarjev. Spomnimo se kričanja skupine novinarjev: »RTV je naša! RTV ne damo!«, kar lahko prevedemo v: »Mi smo lastniki RTV! O čem in kako vas bomo obveščali, pa tudi koliko nas morate plačevati, odločamo mi!« Seveda, saj so skozi desetletja kadrovanja prevzeli praktično ves informativni program, sedaj pa hočejo zavarovati svojo ideološko oblast tako, da programske usmeritve ne bo več določal Programski svet, ki ga v veliki meri imenuje pluralno sestavljen parlament, ampak le ideološko ozko profilirani novinarji, saj jih je menda »je…o več«. Tudi tu gre torej za repliko revolucionarno prostaške miselnosti iz prejšnjega stoletja.
Znano je, da sta si nacizem in komunizem podobna kot prava dvojčka, predvsem v tem, »da sta si oba dodelila pravico in celo dolžnost ubijati«, pravi Alain Besançon. Tudi sedanje slovensko levičarstvo si je dodelilo pravico in celo dolžnost diskreditirati in ubijati vsakogar, ki razmišlja drugače ali si celo drzne javno nasprotovati kriminalnemu početju globoke države. Pravico in dolžnost izmišljanja krivih obtožb, širjenja laži v tujino in pouličnega pozivanja k uboju izbranih političnih žrtev. Komunizem se je v prejšnjem stoletju tudi v Sloveniji izkazal kot živo nasprotje tega, kar so revolucionarji obljubljali. Namesto svobode je nastopila diktatura, namesto socializma skrajno izkoriščevalski partijski kapitalizem, namesto enakosti pa surovo brezobzirna neenakost s kriminalnimi potezami. Zato je bil že komunizem prisiljen izdelati nov jezik. Svoboda, pravičnost, enakost itd. so dobili nov pomen, ki ga avantgarda in njeno sodstvo lahko poljubno spreminjata. Zajelo nas je življenje v laži.
Ta veliki komunistični projekt prejšnjega stoletja se ponavlja tudi danes. Tudi sedanjo oblast so preplavila ideološka vprašanja. Svoj mandat začenja z neverjetno surovim in nestrpnim poseganjem v sicer pomembna družbena vprašanja. Nasilno hoče spremeniti tisoče let staro pojmovanje oziroma vrednotenje zakonske zveze in družine. Pri abortusu načrtno ignorira pravico otroka do življenja, pri vprašanju posvojitve pa pravico otroka do kar najbolj primernih posvojiteljev. Lahkotno odpira vrata evtanaziji, obenem pa preprečuje uveljavitev Zakona o dolgotrajni oskrbi starostnikov. Brez kakršnega koli občutka za ohranitev in zaščito slovenskega naroda je takoj ob nastopu ukinila Urad za demografijo, čeprav se vsako leto rodi štiri tisoč Slovencev manj, kot pa jih umre.
Proti življenju
Prav pri teh vprašanjih se kaže, da je tudi v Sloveniji surova oblika komunizma spet na pohodu. Načrtno razgradnjo družine je namreč začel že Lenin. Pri deportacijah v gulage so boljševiki ločevali očete in matere, otroke pa je prevzela država. Za zakonsko ločitev je bilo treba le izpolniti neki obrazec. Že leta 1920 so uzakonili brezplačen abortus in v naslednjih desetletjih v Rusiji ni bilo težko srečati ljudi, ki so bili tudi po petnajstkrat poročeni in ločeni, in Rusinj, ki so imele za seboj tudi po dvajset splavov. Od leta 1920 do 1950 je število prebivalcev padlo s 140 na 104 milijone. Če upoštevamo, da je med drugo svetovno vojno padlo 12 milijonov ruskih vojakov in do štiri milijone civilistov, je zmanjšanje števila prebivalstva za dodatnih 20 milijonov zelo povedno. Ko je znan ameriški profesor političnih znanosti Paul Kengor govoril o tem žalostnem političnem eksperimentu razvrednotenja družine, je svoje predavanje takole zaključil:
»Vse to ni nič novega. Novo je to, da v današnjem času vse to dobiva splošno podporo! Gulage smo obsodili, vse drugo – splav, ločitev, razvrednotenje družine, prepuščanje vzgoje otrok državi pa vse bolj sprejemamo. Uveljavlja se teza Komunizem je vseobsegajoča filozofija, ki obsega vse, kar počnemo, ter neokomunistov: ʹ določa, kakšen imamo zakon, odnos z otroki, z družbo, z našo stroko.ʹ« Ker je od vsega začetka cilj komunizma razgraditi tradicionalno družino, je še dodal: »V istospolnih porokah so končno našli orodje, ki so ga iskali že nekaj sto let. Orodje za preoblikovanje družine in zakonske zveze.« V Slovenijo torej skozi na široko odprta vrata prihaja dekadentno zahodno levičarstvo. Zdi se, da se spet oziroma šele sedaj uveljavlja, kar je že pred drugo svetovno vojno rekel Willi Münzenberg, nemški komunist, vključen v Leninov in Stalinov režim: »Zahod bomo tako pokvarili, da bo zaudarjalo.« Družina, zakonska zveza moškega in ženske, je skozi vso evropsko zgodovino veljala kot najbolj naravna in visoko cenjena skupnost, osnovna celica naroda. Če ne bi bilo to globoko zakoreninjeno v človeški naravi, se mnogi po svetu tej degradaciji ne bi tako vztrajno upirali. Če temu prištejemo še spore v pojmovanju (ne)naravnih ali (ne)normalnih spolnih odnosov in nazore o prosti izbiri spola, dobimo najbolj aktualno jedro ideoloških sporov, ki vse bolj odmevajo tudi na političnem prizorišču.
Permanentna revolucija
Predvolilna kampanja pogosto predstavlja izredno stanje. Politične stranke tekmujejo za volivce. Tekmujejo v leporečju in všečnih obljubah. Med sabo pa se tudi obkladajo z napihnjenimi očitki in celo s hujskaštvom in sovražno lažjo.
Na dan volitev se ta vojna konča vsaj v ostrini in brezobzirnosti. Zmagovalec volitev, ki je izkušen in premore zadovoljiv nivo državniškega čuta, se v trenutku zaveda ne le zmage, ampak tudi odgovornosti. Vodil bo državo, celotno državo, in skrbel za državljane, vse državljane, tudi za tiste, ki ga niso volili. Na tej politični kulturi temeljita sodobna demokracija in državniška urejenost. A zmagovalec letošnjih volitev je takoj naslednji dan začel ustvarjati seznam zaposlenih v državnih službah, ki ga morda niso volili, saj so bili zaposleni v času prejšnje vlade. Zgledujoč se po sebi, je zmagovalec očitno prepričan, da vsaka vlada v vse državne institucije in podjetja zaposluje izključno le svoje zaprisežene ideološke privržence. Poleg obsežnih kadrovskih čistk smo dobili tudi sistematično rušenje
[Page 11]
vsega, kar je dobrega zastavila prejšnja vlada, in vse bolj zaostreno preganjanje medijev in novinarjev, ki ne tulijo v rog globoke države. Vojna z nenašimi se ni umirila, ampak dobesedno razbesnela.
Podobno smo Slovenci doživeli že leta 1945. Revolucija, katere cilj naj bi bila zmaga komunizma, se z vzpostavitvijo komunistične oblasti ni končala. Njen teror se ni niti ublažil. Dobili smo še hujšo in dolgotrajnejšo permanentno revolucijo, katere cilj je bilo dokončno uničenje nenaših.
Spopad med demiurgi in vrtnarji
Surov ideološki začetek delovanja te vlade dokazuje, da smo ideološko globoko razklani. Težko bi to razdeljenost definirali kar pavšalno, kot levičarji – desničarji, revolucionarji – tradicionalisti, komunisti – kristjani itd. Ta ideološki spopad dveh svetov, ki je značilen za ves zahodni svet, še najlepše poimenuje francoska filozofinja Chantal Delsol (Sovraštvo do sveta, 2019). V sedanjem zgodovinskem trenutku, pravi, si nasproti stojijo ljudje, ki želijo ta svet zamenjati, in tisti, ki bi ga radi branili in obvarovali.
Prvi hočejo ustvariti novega človeka, ne glede na njegove notranje zakonitosti, drugi pa spoštujejo njegovo naravo, pa naj jo je ustvaril Stvarnik ali pa Darwinova evolucija. Človek je namreč ali moški ali ženska v vseh celicah svojega telesa, če odmislimo tisti procent z genetskimi motnjami. Prvi hočejo razgraditi družino, ker jo iz neznanih razlogov sovražijo, drugi pa jo ščitijo, ker predstavlja najbolj naravno in osnovno celico družbe ter najpomembnejšo priložnost socialne varnosti in osebne sreče. Prvi hočejo razgraditi narodnostno identiteto, da ne bi bilo mednarodnih sporov, drugi pa v tej identiteti oziroma pripadnosti svojemu narodu vidijo bogastvo in človekovo notranjo stabilnost, brez katere človek težko suvereno prijateljsko sodeluje z drugimi narodi.
Prvi hočejo na stežaj odpreti vrata nelegalnim, to je anarhičnim, ekonomskim migracijam in s tem razgraditi Evropo narodov, drugi pa hočejo ohraniti lastno državo in Evropo, ki je brez nadzorovanja meja ni možno ohraniti. Edino taka Evropa je tudi sposobna pomagati množicam v drugih delih sveta. Prvi hočejo »kakor Bog« po svoji zamisli ustvarjati nov svet, novo družbo, novega človeka, drugi pa, pravi Delsol, to dojemajo kot podivjano vrsto fanatičnega prometejstva, demiurge pa kot dediče sprijenega razsvetljenstva. Druge prežema skrb za obstoječi svet in nimajo izključne želje, da bi ga na novo ustvarjali. Podobni so vrtnarju, ki spoštuje vse zakonitosti narave in skrbi, da rastejo lepe cvetlice in obrodijo dobri sadovi.
Morda se v Sloveniji še nikoli doslej ni tako jasno odvijal politični spopad med demiurgi in vrtnarji. Ker so demiurgi agresivno samovoljni in ne priznavajo nobenih notranjih meja in zakonitosti oziroma si postavljajo svoje, je njihova pot do oblasti lažja in hitrejša. In prav to se je zgodilo na zadnjih volitvah, ko je bila s strani slovenskih demiurgov tako surovo razgrajena politična kultura. A prihodnost pripada vrtnarjem, ki ravnajo v sozvočju z naravo in ker ima zdrava pamet dolgoročno vedno in povsod več možnosti kot nespamet, ki veliko uniči, a nikoli ne ustvari družbe, ki jo obljublja. V demiurgov način delovanja vstopimo, ko volja po stvarjenju novega sveta in človeka postane slepa in ne priznava več meja, pravi Delsol že na prvih straneh svoje knjige. »Ko elan preseže svoje meje, uniči prav to, kar je želel izboljšati. Ljudje, ki izhajajo iz načela, da mejá ni in da je vse možno – pri čemer ne dopuščajo razprave – so demiurgi in prinašajo pogubo. Demiurgi so nevarni državljani, ker občudujejo le tisto, kar so sposobni narediti sami; v bistvu občudujejo le sami sebe, pri čemer se imajo za najbolj božanske in posledično verjamejo le vase.« Na koncu knjige pa Chantal Delsol opozori: »Rastline potrebujejo čas, da zrastejo in zacvetijo. Demokracija potrebuje čas. Odprava suženjstva je potrebovala čas. Emancipacija žensk potrebuje čas. Kajti nič od tega ni ne mehanično ne tehnično. V tem je vedno tudi narava; o tem govorijo izkušnje stoletij. Kaj pomeni zahteva časa, če ne, da nekje v globini delujejo počela in zakonitosti.« In še: »Človek je vključujoči del narave. Zato ga je treba ohraniti kot naravo in kot naravno bitje. /…/ Zaščititi zakone, ki so človeku lastni, je bistveni del ohranjanja narave.« Pa še nekaj je treba omeniti. Tako kot politični vrtnarji spoštujejo notranje zakonitosti človeka in družbe, pa ekologi spoštujejo zakonitosti zelene narave in zahteve celotnega biosa. Vrtnarji in ekologi izhajajo v bistvu iz istega nazorskega izhodišča. In ko se bosta ti dve gibanji zbližali tudi v delovanju, bodo revolucionarni (slepi) demiurgi izgubili premoč, ki jo temeljijo na ignoriranju človeške narave in na dejstvu, da je laže uničevati kot pa graditi. Braniti in varovati svet pa pomeni, stvarnost jemati resno. Pomeni verjeti, da naravni in človeški svet vsebujeta zakonitosti, ki jih moramo poznati in spoštovati, če hočemo preživeti ali celo lepše živeti. »Rastline ne moreš prevarati. Lahko jo le ponižno in ljubeče zalivaš,« je nekoč rekel Vaclav Havel.
Pa še en pogled od zunaj
V dveh letih Janševe vlade je Slovenija v demokratični tujini dosegla visoko pozitivno prepoznavnost, ki pa je takoj po nastopu leve vlade dobila negativen predznak. 23. julija je madžarski predsednik Viktor Orban na študentskem taboru Balvanyos v svojem zanimivem govoru omenil, da je velika zgodovinska bitka, ki jo bije madžarski narod in po svoje vsa tradicionalna Evropa: demografija, migracije in spol. Kot opozorilo pa je navedel svežo zgodbo neke prijateljske države, katere imena ni hotel omeniti, kako je levica takoj po prevzemu oblasti na svojih mejah začela odstranjevati protimigrantsko ograjo, razvrednotila družino, priznala noro ideologijo spola in vzpostavila ne le istospolne poroke, ampak jim priznala celo pravico do posvojitve otrok. Z novo vlado postaja Slovenija očitno še bolj prepoznavna.
[Page 14]