V časopisu Dolenjski …
V časopisu Dolenjski list je bila 25. marca 2010 objavljena nekoliko drugačna osmrtnica, kot smo vajeni. Brali smo lahko: »Po 65 letih smo 20. marca 2010 na Dvoru pri Žužemberku pokopali Ignaca Novaka, ki je bil po ukazu majorja Mitje zločinsko umorjen v Konfinu 1. … Posebna zahvala Komisiji za povojne poboje, ki nam je omogočila, da smo ata pokopali k mami, ki ga je tako dolgo čakala.« Spomnim se, kako me je ta objava pretresla. Osmrtnico sem shranila in jo čuvam še danes. Zdela se mi je kot znanilka nove dobe; dobe, ko bodo svoj grob morda končno dobili tudi tisti, ki so bili med vojno in po njej umorjeni v imenu višjih ciljev; ciljev, ki slišijo na ime rdeča revolucija. No, danes vem, da sem takrat zmotno upala nekaj, kar se očitno ne bo tako kmalu niti tako zlahka zgodilo. Kako vem? Ker nedopustni »Ne« župana glavnega mesta več kot dva tisoč slovenskim žrtvam, izkopanim iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu, še vedno ne zbudi vsesplošnega zgražanja in obsojanja. Njegov glasni »Ne« preprečuje tudi dostojen pokop posmrtnih ostankov Romov, ki so jih partizani med vojno umorili, na ljubljanskih Žalah. Zanimivo, da ob tem »Ne« molčijo sicer glasni zagovorniki pravic Romov. Je že tako, da ideologija tudi tem zagovornikom zelo jasno diktira in zapoveduje, kdaj smejo govoriti in kdaj je bolje molčati.
Zakaj sem pravzaprav omenila ono nenavadno osmrtnico? Od njene objave je vendarle minilo že več kot dvanajst let. Ne želim razpravljati o pravici vsakega človeka do dostojnega pokopa. O tem morda kdaj drugič; že velikokrat je beseda nanesla na to tudi v preteklosti. Na to osmrtnico sem se spomnila, ko sem pred nedavnim na nacionalni televiziji gledala oddajo Spomini, posneto leta 2018, v kateri je svojo zgodbo pripovedovala zdaj že pokojna dr. Zora Konjajev, ugledna slovenska zdravnica in pediatrinja, ki je med drugo svetovno vojno, takrat še kot študentka medicine, na osvobojenem ozemlju pomagala v partizanskih bolnišnicah.
Ni šlo za to, kaj je gospa pripovedovala. Njeni spomini so bili pač njeni spomini. Tako ali drugače zanimivi. Kot so zanimivi spomini vsakega, ki se v starosti ozira na svojo prehojeno pot in na preizkušnje, ki mu jih je življenje prineslo. Vsakdo jih ima in prav je, da jih lahko pove, če želi. Čeprav se zdi, da ima pri nas pravico do javnega spomina, če govorimo o spominih na preteklost, samo ena stran. Tista, ki je bila na »pravi strani zgodovine«; na strani (totalitarnih) zmagovalcev. Žrtve revolucije in totalitarizma pa so morale molčati. In bi morale molčati še danes, če sklepamo po tem, kakšen odnos imajo npr. nacionalna televizija in nosilci totalitarne dediščine do oddaje Pričevalci, kjer imajo možnost spregovoriti ljudje, ki toliko desetletji niso smeli spregovoriti. Molčati so morali o najtemnejšem času zgodovine Slovencev, kot je obdobje medvojnega nasilja in revolucije ter čas po vojni poimenoval nekdanji kočevski župnik Božidar Metelko pri spominski maši v Verdrengu sredi septembra.
Toda že spet me je zaneslo. To ni tisto, kar sem hotela izpostaviti. Naj se zato vrnem k oni osmrtnici in oni oddaji, ki sem jo omenila. Kot sem že napisala, me ni zmotila pripoved gospe, temveč vmesni inserti, s katerimi je (verjetno) avtor oddaje s črno-belimi fotografijami, nežno glasbo in krajšimi zapisi gledalcu predstavljal medvojno zdravstveno oskrbo med partizani.
Zakaj so me ti zapisi zmotili? Seveda so bili med vojno požrtvovalni zdravniki in sestre, ki so pomagale ranjencem in bolnikom. Verjamem, da so mnogi z vsem svojim znanjem in v težkih razmerah odgovorno in z vsem srcem izpolnjevali Hipokratovo prisego, toda vendarle so se mi zdeli zapisi velika manipulacija zgodovine. Med drugim je lahko gledalec prebral: »Uspelo jim je organizirati edinstveno zdravstveno službo v najtežjih razmerah gverilskega vojskovanja, ki ji ni primerjave kadarkoli in kjerkoli v zgodovini. Ranjencem in bolnikom so poleg zdravja zagotovili tudi varnost. … V slovenski zdravniški zbornici je bilo pred vojno včlanjenih 700 zdravnikov. Pozivu OF se je odzvalo 205 zdravnikov in 20 zdravnic. Vodil jih je njihov osebni etični kodeks narodnega ponosa, humanosti in požrtvovalnosti. … S skrbnim upoštevanjem pravil konspiracije so dosegli, da so bili zaman vsi napori sovražnika, da bi odkril postojanke ter pobil ranjence in zdravstvene ekipe. Od 247 partizanskih bolnišničnih postojank jih je sovražnik odkril le 14.«
Inserti so bili pripravljeni tako, da so nagovarjali tista človekova čustva in doživljanja, ki jih je režim skozi desetletja na najbolj prefinjen način sadil v človekovo srce. Zaradi njihovih sadov je še danes toliko nostalgije za časom, ki je bil v resnici zgolj in samo privid. Če bi gledali samo dodane inserte, bi lahko mirno dobili občutek, kot da so nastali v nekem drugem času, ki je potreboval veliko čustvene propagande. Besednjak se je že zdel tak, svoje so temu dodajale črno-bele fotografije ter glasba. Posnetki in zapisi so me spomnili na začetek osnovne šole, ko so nas obiskovali nekdanji partizani in nam pripovedovali o svojih junaških bitkah, pa tudi o ranah, ki so jih dobili v najhujših bojih z okupatorji in seveda domačimi izdajalci. Kot otroci smo z odprtimi usti poslušali njihove pripovedi, saj so se nam zdele silno junaške. Danes vem, da je bilo v njih bore malo resnice, njihove (domišljijske in prenapihnjene) pripovedi pa so predvsem služile indoktrinaciji mladih na polju polpretekle zgodovine. Če bi hotel biti avtor insertov popolnoma odkritosrčen in pokazati podobo tistega časa takšno, kot je bila, bi moral zapise prilagoditi ali vsaj dopolniti. Povedati bi moral, da odnos do ranjencev in bolnikov, še posebej, če je šlo za nasprotnike rdeče ideologije, ni bil vedno tako skrben in ljubeč. Da so se tudi med zdrav
niki našli takšni, ki niso spoštovali Hipokratove prisege. Predvsem pa v ranjencih in bolnikih niso videli človeka tisti, ki so uzurpirali NOB za svoje potrebe. Samo pomislimo na Konfin, ki je omenjen v osmrtnici. Bralcem Zaveze najbrž ni treba posebej pripovedovati o tem kraju groze, kamor je povojna komunistična oblast iz centralnih zaporov varnostno obveščevalne službe Ozna junija 1945 pripeljala 88 ranjencev in bolnikov ter jih umorila. Več kot polovica je bila mlajša od 25 let. Da je šlo za bolnike, invalide in ranjence, je bilo potrjeno ob izkopu leta 2006, ko so v breznu našli več opornic za noge. Da bi storilci prikrili svoj zločin, so na trupla umorjenih vrgli hlodovino in brezno zaminirali. Nobenega osebnega etičnega kodeksa narodnega ponosa, humanosti in požrtvovalnosti ni mogoče najti v tem dejanju. Prav nobenega. Kot ga ni bilo v ravnanju partizanov ob koncu vojne s težko ranjenimi domobranci, 120 naj bi jih bilo, ki so jih zajeli na vlaku proti Jesenicam, ko so se umikali proti Koroški. Še danes se ne ve, kje so jih umorili in kje ležijo zagrebeni. Nekateri naj bi našli svoj zadnji počitek v Iškem Vintgarju. Jelka Mrak Dolinar, ki jih je spremljala na tej njihovi kalvariji, je nekje zapisala: »Komisarji, moški in ženske, oblečeni v elegantne uniforme, so nas ogledovali [takrat že v Škofovih zavodih, kamor so jih pripeljali], upajoč, da v nas prepoznajo kakega znanega. Ponižanj, zasmehovanja ni hotelo biti konec.« Tudi v tem ni bilo nič humanega.
Spomnim se tudi pred leti v časopisu Delo objavljenega pisma bralcev, v katerem je gospod zapisal pričevanje nekdanjega partizana. Ta mu je pripovedoval, verjetno tudi zato, da bi še z nekom delil grozo, ki jo je na svoje oči doživel pred desetletji, kako so partizani v bližini partizanske bolnišnice v barako zaprli 24 ali 25 težko ranjenih ter jo zažgali. V okolici barake so postavili stražo, ki naj bi ranjence, če bi se kateri skušal rešiti, ustrelili. Tudi v tem dejanju ni bilo prav veliko humanosti niti etičnega kodeksa narodnega ponosa.
V branje predlagam tudi knjigo z naslovom Partizanski kirurg, ki jo je napisal dr. Lindsay Rogers, doma z Nove Zelandije, ki je kot zavezniški zdravnik med vojno delal v partizanih, tako v Bosni kot na Hrvaškem in v Sloveniji. O tem času govori njegova knjiga. Predlagam, da v roke vzamete tisto izdajo, ki je izšla leta 2018, spremno besedo in opombe pa je napisala Alenka Puhar. Če boste namreč posegli po tisti, ki je izšla leta 1962 pri založbi Borec, boste prebirali cenzurirano verzijo. Verzijo, v kateri so bila najbolj kritična opažanja ravnanja vodstva, politkomisarjev pa tudi odklonov, ki jih je avtor opažal med partizani, preprosto izločena. Tako v izdaji iz leta 2018 najdemo zapis, ki ga boste zaman iskali v oni izpred več kot petdeset let: »Večkrat sem povedal, da se mi zdi boljše, če se odeje uporabljajo za pokrivanje ranjencev, ne pa da jih razrežejo za uniforme, v katerih se petelinijo štabovci.«
Naj bo dovolj primerov. In da ne bo pomote. Z njimi nisem hotela razvrednotiti dela tistih zdravnikov in medicinskega osebja, ki se je res trudilo. Hotela sem le opozoriti, da smo še danes, na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti vedno deležni manipulacije z zgodovino. Da je pravzaprav avtor insertov storil nekaj podobnega, kot so leta 1962 naredili pri založbi Borec. Všečne stvari je objavil, tiste manj lepe pa izpustil. Toda če se hočemo kot narod in kot posamezniki vendarle soočiti s svojo polpreteklostjo, ki nas še danes tako močno determinira in duši, moramo takšne »inserte« opustiti ter sprejeti dobre in temne plati naše zgodovine. Brez cenzure in brez olepševanja. To je naša naloga in naša dolžnost. Vedno znova. Ko bomo znali videti zgodovino takšno, kot je bila, bomo tudi bolj jasno vedeli, kako moramo ravnati danes in kako jutri, če hočemo biti na strani resnice in pravice. Potem nam ne bo treba več plesati.
Dodatek
Česar se človek v takem položaju najbolj boleče zave, je nemoč. Poglavitna nemoč se napaja – če se to ne sliši paradoksno – iz osamljenosti. Muka mislečega človeka v totalitarizmu – posebej v komunističnem totalitarizmu – je ta, da se duši od praznine. Ballestrem, eden od raziskovalcev totalitarizma, pravi naslednje: »Totalitarna partija ima strašno privlačno moč za vse, ki hočejo kaj postati. Nanjo se osredotoči celoten oportunizem prebivalcev.« Vsi, ki se podredijo partiji, ustvarjajo praznino okoli mislečega človeka. Z vsako vdajo je praznina večja. JUSTIN STANOVNIK
[Page 8]