Ko smo na občnem zbo …
Ko smo na občnem zboru Nove Slovenske zaveze (17. 9. 2022) pregledovali naše delo v minulih dveh letih, so kot konstante našega delovanja tudi zdaj izstopale spominske slovesnosti in romanja … Najprej tiste najbolj osrednje, kakor Kočevski Rog, Hrastniški hrib, Teharje, ki s svojo vsebino tako rekoč določajo naše poslanstvo in postavljajo pred nas spomin na pobite kot nedokončano nalogo, kot delno še neodgovorjeno vprašanje, spričo katerega je vsak poskus spomina in sočutja vselej na začetku, vselej prvi in nov. Tem krajem se lahko približamo vedno znova, toda če se jim hočemo približati pristno, ugotovimo, da se k njim napotimo vselej na novo, vselej prvič … In potem sledi vrsta spominskih slovesnosti v krajih, kakor so Rovte, Šentjošt, Borovnica, Rakitna, Vranje pečine in marsikje drugje, kjer se spomin na žrtve prepleta s konkretno ohranjenimi zgodbami posameznih vasi, hiš in družin … Tudi tem se je treba vedno približati na novo.
To je brez dvoma substanca in stržen delovanja NSZ. In zakaj ostajajo te slovesnosti za nas privlačne, pomembne, zakaj tja vedno znova pridemo? Vsaka slovesnost bi lahko postavila svoje odgovore, toda en odgovor je možen za vse skupaj: tja prihajamo in se tam zbiramo vedno znova zato, ker čutimo, da je vsebina naših slovesnosti popolno, diametralno nasprotje vsakršne manipulacije, ki sicer kraljuje v slovenski družbi. Vsaka spominska slovesnost, velika ali majhna, ima v sebi to, da ji je popolnoma tuje vsakršno prenarejanje dejstev in lažni videz. Naše slovesnosti niso nikoli oder za lažno postavitev življenja, kar je tako značilno za slovenske medije, marveč ravno nasprotno: vsaka naša slovesnost je tih, avtentičen glas resničnosti: glas pričevalcev, glas pokojnih žrtev, glas tistih, ki so ostali. Zato ostajajo naša srečanja prepričljiva in privlačna, vsaj za tiste, ki cenimo glas resnice.
Nasprotno pa se je večinska slovenska družba pustila tako globoko manipulirati in prevarati, da se zdi, da celo zneski na položnicah, ki letijo v nebo, večine ne predramijo niti ne spravijo v stik z resničnostjo. Zdi se neverjetno, a je res: manipulacija ima nad nekaterimi ljudmi lahko celo večjo moč od čisto stvarnega, finančnega interesa. V tako manipulirani slovenski družbi je nato edino, kar nam še ostane, možnost referendumov, in seveda jo bomo uporabili.
Ne vemo, kakšno agonijo bo Slovenija preživljala v naslednjih štirih letih. Vemo pa, da se bomo spričo agresivnega ideološkega ter političnega boja vedno lahko umirili, očistili svoj notranji pogled ob naših pokojnih, ob njihovih tihih in resničnih glasovih. Stiska, ki so jo morali prestati, je bila mnogo večja od naših težav. Ko se tega zavemo, smo močni: skupaj namreč ostajamo zato, ker se spominjamo.
[Page 5]