»Ko vam nekdo reče, …
»Ko vam nekdo reče, da so desni tedniki posnetek Völkischer Beobachter – kakšen učinek ima to na vas? Učinek onemoglosti, ker ne morete nič. To je ta boljševiška spretnost. Nekaj podobnega se je zgodilo med vojno, ko so v času leninskega terorja od spomladi 1942 naprej ljudje začeli izginjati; in to ljudje, za katere pri najboljši volji nihče ni vedel, kaj bi lahko naredili. In veste, kaj so rekli? ‘Nekaj je že moral storiti, drugače ga ne bi ubili.’ Slovenski človek je bil toliko normalen, da ni mogel verjeti, da nekoga ubiješ, ne da bi kaj naredil.« Justin Stanovnik
Avtor gornje misli s …
Avtor gornje misli se nekje sprašuje, kaj napraviti v času hude stiske, in odgovarja, da tako stanje zahteva prisebnost vseh mislečih ljudi in da so vsi dobri ljudje poklicani, da začnejo živeti intenzivno življenje državljana.
Če nas na eni strani boljševiška manipulacija navdaja z občutkom onemoglosti, nas na svoj način tudi ta Stanovnikov poziv. Ni težava v njegovi veljavnosti. Za nas je prav tako samoumeven, a neodgovorjeno ostaja vprašanje, kako ga doseči. Navsezadnje je prav Justin Stanovnik za poseben fenomen, ki močno določa našo družbo in posameznika, našel izraz totalitarna poškodovanost. Več kot očitno je, da niti »misleči ljudje« niti »dobri ljudje« niso imuni na ta pojav. Nasprotno, če pogledamo visokošolske ustanove, neštete inštitute, pisateljska združenja, akademijo znanosti in umetnosti, vidimo udinjanje mamonu, zlagani zgodovini, modnim ideologijam in drugim (mehkim) prisilam. Te sfere so, namesto da bi bile vest družbe ali vsaj glas razuma, transmisije, če ne celo generatorji uničujočih silnic. Kako pa je z dobrimi ljudmi? V nekem ljubljanskem lokalu je stregla natakarica, ki je do vsakega gosta stopila z vedro in decentno prijaznostjo, obenem pa jo je krasila poudarjena, z ničimer posebej naglašena človeška toplina. Kar zadeva svet okrog nje, je gotovo, da ne mara zla in nasilja – seveda še posebej ne v družbenih strukturah, kot na primer v »fašistični vladi« lani in predlani … Ob tem bi bil odgovor na vprašanje, če se šteje med krščansko občestvo, poveden na več načinov. Po človeški plati je sevala nekaj, kar bi kristjan moral po definiciji, pa (mnogokrat) ne. Če pa se prišteva h kristjanom, ponazarja vzorec mnogih, ki so ali se trudijo biti dobri ljudje in kristjani, a jih nekje zmanjka in (nehote) podpirajo zlo. Kje jih zmanjka? Tam, kjer bi morali znati presojati svet in »začeti živeti intenzivno življenje državljana«. Kamorkoli človek zaide k nedeljski pridigi, domala povsod bo slišal lepe besede, bržčas koristne za del osebnostne rasti. Čez poletje sem po sili razmer večkrat zašel k nekim patrom, ki veljajo za bolj pametne in svetovljanske. In res so pri nedeljskem bogoslužju videli tudi konkretne razmere, v katerih sta se znašla Slovenija in svet. Tako so redno dodajali prošnje, da bi blag dež napojil suho zemljo. Večkrat so molili tudi za mir v Ukrajini, kar je toliko bolj hvalevredno, kolikor je nesamoumevno … Posebej zanimiva pa je bila tretja v ta nekakšen dodaten kanon uvrščena prošnja. Naglašala je odpravo smrtne kazni. Seveda nimamo nič proti temu, a izbira prav te prošnje v zvezi s človeškim življenjem kriči o tem, kako nekatere druge teme, ki niso splošno popularne v zahodnem svetu, niso bile izbrane. Vsaj troja zasuta usta so nemo kričala: nikoli rojeni otroci, ljudje, ki jim grozi evtanazija, in seveda množice slovenskih kristjanov, ki niso imele sreče, da bi bile usmrčene po kakem pravu pač pa so bile zverinsko pobite in zmetane v jaške. Danes nekatere od njih odkopavajo, pa se odgovorni in družba delajo, kot da jih ni. Za tiste, ki se z njimi ukvarjajo, pa so problem, ki ga bo spet treba nekam (nekoliko dostojneje) zakopati. Ampak mi molimo za odpravo smrtne kazni. Te drobne skice verjetno kar precej točno kažejo, kako je pri nas z dobrimi ljudmi, z inteligenco in z duhovno elito. Po svoje se nam ne zdi čudno, da je tako. Današnji človek je stisnjen vsaj s treh strani. Zgodovina ga bremeni z nerešenimi zločini in totalitarno poškodovanostjo, ki se je niti ne zaveda, je povsem nereflektirana in zato toliko bolj nevarna. Nadalje je tu aktualni politični trenutek, ki je, če smo neposredni, v svoji zločesti potenci grozljiv, saj predstavlja nekakšen skojevski recidiv, za zdaj omejen z za silo delujočim pravnim redom in mednarodnim kontekstom. Tretji dejavnik pa so svetovne razmere, v katerem ne tako oddaljene vojne spet postajajo vsakdanji pojav, v katerem grozijo nekontrolirane migracije z nepredvidljivim trkom različnih kultur, Zahod pa je z vse večjo iracionalnostjo in izpraznjenostjo tarča lastne destrukcije.
Ta prikaz bi moral biti dovolj zgovoren, da nam »čas hude stiske«, o katerem govori Stanovnik, ne more biti nekaj irealnega. Tudi njegova zahteva po skrajni prisebnosti vseh mislečih ljudi je več kot na mestu. Vprašanje, kako jo doseči, pa smo le še poudarili …
Ena osrednjih značilnosti prisebnosti je čim natančnejše prepoznavanje okolja, ki vpliva na naše življenje, še posebej stvari, ki pretijo naši prihodnosti. Druga pomembna stvar pa je poimenovanje stvari s pravim imenom. Zaveza se vsa leta trudi za oboje. Če pogledamo poimenovanje npr. koalicij. Ko so bile leve, se je pisalo o levosredinskih, ko so bile mešane, se je pisalo o desnosredinskih. Tako se izkrivlja realnost, tako se prostor upogiba v levo. Kako se kaže taka prijaznost do postboljševizma po tridesetih letih? Ena stran je pograbila vse, kar se ji je prijazno ponujalo, in igro brez sramu nadaljevala. Tako smo lani in predlani imeli mešano koalicijo, a so vsi pisali o desnosredinski ali desni vladi, levi mediji pa o desničarski in fašistični. Laž so učinkovito prodajali tudi v tujino. Ker tako stanje razpihuje 90 odstotkov medijev, ni čudno, da poimenovanju sledi tudi realnost. Kdo bo volil za skrajneže, za desničarje, za nazadnjake, za fašiste? Normalen človek ne. In tako se zgodi, da poimenovanje začne učinkovati tudi na realno stanje. Mnogi dobri, a politično in zgodovinsko neprisebni ljudje, med njimi tudi tista natakarica in kak duhovnik, se odločijo, da ne bodo podpirali »fašizma«, pač pa »svobodo«.
Ta svoboda pa spominja na tisto »demokracijo«, s katero se je v svojem nazivu kitila npr. Vzhodna Nemčija. In če poleg poimenovanja pogledamo še substanco, vidimo, da tudi ta ostaja v tem mračnem območju. Vsak intenzivno živeči državljan lahko že od daleč vidi, da to, kar gleda v naših oblastnikih, ni skrb za polis, pač pa laž, manipulacija in maščevanje za vsako kal dobrega, ki jim kaže ogledalo. To stanje terja od nas vztrajnost, da odpiramo oči in opozarjamo k prisebnosti. Sicer stavek: »Nekaj je že moral storiti, drugače ga ne bi ubili,« ne bo več izrečen iz nekdanje slovenske normalnosti, pač pa iz postboljševiške zaslepljenosti ali celo iz zlohotnosti.
[Page 3]
[Page 4]