Italijanska specialk …
1943, z največjo koncentracijo objektov (tudi državnih uslužbencev). Križci označujejo potek meje. Poimenovanja: M. d’ Oro – italij. prevod Zlata gora, Zlatnik, danes Slatnik nad Soriško planino. Forc. d.
Bove – Baško sedlo, Piedicolle – Podbrdo, Colle Pietro – Petrovo Brdo
Prerokba
»Zgodilo se je približno pred dvesto leti. Pripovedovala mi je očetova mama, njej pa je povedala njena mama. Oče je bil rojen leta 1893. Janezova mama je bila doma pri Mohori (Zala), kjer so večkrat špilali karte. Prababica jim je svetila s trskami, da so lahko igrali, in poslušala je, kar so pripovedovali. Eden od kvartopircev je pripovedoval, da ni daleč dan, ko se bodo ljudje skrivali po gmajnah, da bo ubijal brat brata, oče sina, sin očeta in da bo iz vsake strgane bajte prišla gospoda. Posestniki bodo prišli ob vse svoje premoženje, Avstrija bo tako obubožala, da bo na kasneje si bo opomogla. Vladal bo cvernovi niti,antikrist, vsak otrok bo imel denar. Nemčija bo zasedla Poljsko in vse druge dežele. Dekleta bodo nosila kratke kikle, da bodo moškim všeč. Če bo kdo od Kranjske Gore do Ljubljane dobil kravo, ji bo lahko privezal zlat zvonec. Rekel je, da bo na svetu tako, kdor bo imel tri hlebe kruha, bo lahko enega prodal. Svet bo tako nor, da bodo zemljo poglihavali.«[1]
Meja med vojno
Med vojno je na območju Davče potekala meja med nemškim in italijanskim vojnim območjem. Nemci so takoj leta 1941 iz Davče pregnali 13 ljudi, tudi župnika Kopitarja, ki se ni več vrnil. Pregnali so Mravljevega Miha, za druge pregnance ljudje ne vedo več. Pregnanci so se po dveh tednih vrnili z obrazložitvijo, da kmetje niso intelektualci. Domačini so izražali veliko sumov, kdo je Nemcem dal seznam sovaščanov.
V Davči je bil leta 1942 izveden 50-metrski presek meje. S posekom je bila utrjena meja med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Mama in ata Janeza Primožiča (1930–2019), ki mi je pripovedoval zgoraj napisano zgodbo, sta les na svoji parceli sama pogolcvala. Ta posek je viden še danes. Ni pa šlo samo za posek, družinam sta torej leta 1942 nemška in italijanska oblast na tej meji porušili domačije in gospodarska poslopja. Po rušitvi hiš leta 1942 ti ljudje niso imeli ničesar več. Družine, ki so bile številne, so pod streho vzeli sosedje, domačini, sovaščani. Eno izmed družin, Sorčanove, so Nemci preselili v Tuhinjsko dolino. Sorčana so sicer Nemci dvakrat dobili pri tihotapljenju. Ljudje so morali preživeti. Kaznovan je bil s selitvijo.
Nemško-italijanska meja ni potekala točno po rapalski meji. Nekateri lastniki so med vojno morali očistiti površine svojega zemljišča na meji. Les so sekali sami in morali so svoj les pospraviti, da so očistili mejni pas. Les so lahko uporabili za svoje potrebe. Kdor pa tega ni bil sposoben, so mu presek izvajale različne skupine golcarjev. Nemci so za rušenje poslopij aktivirali domačine iz okoliških vasi in jih za to tudi plačali.
»Med vojno so Nemci porušili sedem hiš v Davči. Hoteli so poudariti mejo, 50-metrski pas, da je to dokončna meja med Italijo in Nemčijo. Na delovišče so mobilizirali več fantov. Posek je vodil Dolenc, lesni trgovec iz Škofje Loke. Pripovedovali so, da kjer so bile parcele z več lesa, je bil posek širši. V tem pasu so bile tudi domačije, ki so jih porušili. Na delovišče je moralo tudi več fantov iz Selške doline: Mišo, Janko Prezelj – Andrejovcev, Jože Gartner, Štefan Bertoncelj, Franc Čufar, Jože Blaznik. Vse te fante so potem zajeli partizani in jih mobilizirali. Akcija, ki se je zgodila v Soteski, je bila s partizani dogovorjena. Zadnja dva sta potem partizanom ušla na Koroško. Blaznik je potem na Koroškem dobil poziv v nemško vojsko, a je tudi od tam dezertiral na Štajersko. Na Štajerskem ga je prepoznal Janko 2 Prezelj in zahteval zanj smrtno obsodbo. Komandant čete tega ni dovolil, saj je skrbel za njegovega konja. Po vojni je bil Blaznik glavni zaupnik oblasti.« Mnogo lesa od tega poseka je šlo za partizanske barake in partizane. Na šverc so nekaj lesa spravili tudi v Italijo. Janez Primožič se je spominjal, ko so Nemci zapledli mejo, a nič niso branili, če jo je kdo od domačinov prestopil. Na Črnem vrhu so bili italijanski graničarji, ki so se tod prosto sprehajali. Na obeh straneh meje so bili vojaki, ki so se med seboj in z domačini dobro razumeli. Vedno je bila čez mejo vidna gaz, pozimi in poleti. Med vojno sta bili povezani nemški postojanki Sorica in Davča. Nemci so v Davči sami požgali župnišče in se leta 1943 umaknili iz Davče. O tej nemški postojanki je v partizanski literaturi veliko nebuloznega. Domačini so povedali, da so se z Nemci razumeli. Nemci nad domačini niso zganjali nasilja. Vaščani so se počutili varne. Niso pa se počutili varne, ko je bila Davča osvobojeno območje. Po kapitulaciji Italije meje med Italijo in Nemčijo ni bilo več, v celoti je pokrajina pripadala nemškemu območju. Davčarji pa so bili od takrat izpostavljeni nasilju partizanov: »Leta 1942 sem pasel kravo. Partizani so
1 Ustni vir: Primožič Janez (1930–2019), Čenda. Poglihavali – ravnali, gmajna – gozd.
2 Ustni vir: Polajnar Peter (1928). Pogovor 16. 11. 2021.
jo prišli iskat. V bližini je bila bolnišnica. Naslednji večer so prišli po mleko. Ker ni bilo več krave, ga niso dobili, zato so zganjali nasilje nad očetom in mamo. V bližini Kenda, na Slugovi rajdi, je bila partizanska bolnišnica, ki je čez nekaj časa pogorela. Pozimi smo za partizane vozili drva na Slugov grič. Strojevc je imel okoli 400 ha gozda. Spomnim se, da so iz lesa v njegovem gozdu leta 1943 zgradili bolnico Franjo. Leta 1943 so partizani iz Davče: Pstinar, Zakovkar, Jurež, Črtiški Miha, s konji vlekli les za bolnico v Slugovi rajdi. Stanovali so pri Mravlju. V Cerknem so naredili 13 metrov dolgo barako, ki so jo potem Pogorišar, Krivc in Košan morali zvleči s pomočjo partizanov do mesta, kjer je bilo bolj varno. Že leta 1943 so v bližini hiše partizani zgradili barako, v kateri je bila bolnišnica do konca vojne. Nemci so tod večkrat hodili v patrulji, vendar surovosti niso zganjali. Spomnim se Nemcev, ki so se prismučali v času velike ofenzive sredi aprila 1944. Kidali smo gnoj. Očetu so dali roko, kupili so skodelico mleka, s seboj so imeli komis. S seboj so imeli dva konja in tudi velikega psa. Ljudje se jih nismo bali,« se je spominjal Janez Primožič. »Surovosti so počenjali partizani. Z očetom sva leta 1944 peljala hrano za partizane. Delali smo za partizane, hkrati pa smo se jih bali. Med vojno so partizani na veliko klali živino okrog naše hiše. Jaz sem pobiral kože in jih vozil k Brentaču v Farji Potok. Tam sem v zameno dobil usnje. To usnje je Mravljev Miha, ki je bil terenec in obveščevalec, v košu nosil v Novake, da so iz njega tamkajšnji čevljarji delali škornje. Z Jesenovca je Petrač prav tako dovažal usnje do Brentača pod Osojnikom, nazaj pa je peljal kože k Dermotu v Železnike. Leta 1944 sta v naši hiši dva krojača dva tedna šivala na šivalni stroj sedem oblek za partizanskega komandanta. Predelovala sta mu jih iz angleških montelnov (plaščev),« je povedal o obdobju svoje mladosti Janez Primožič. Povedal je tudi, da so ljudje morali prisostvovati na mitingih, kjer so komisarji imeli razna politična predavanja, da se
kmetje po vojni ne bodo več matrali po teh hribih, da ne bo treba delati in da bomo belim vse pobrali. Ljudje so vedeli, da kar govorijo, ne drži. Toda za ceno lastnega življenja niso smeli nasprotovati. »Hiša pomeni dnevni prostor. Bil je edini ogrevan prostor. Mi nismo smeli v hišo, čeprav drugje ni bilo nič ogrevano. V naši kmečki hiši se je dolgo zadrževal partizanski štab. Pri nas je bil precej časa med drugo vojno 3. bataljon Prešernove brigade. Zunaj je bil bataljon na gospodarskem poslopju, po gmajni, po šupi. Kuhali so v velikem kotlu, iz štale so vzeli kravo. Kuhali so krompir, fižol. Dolgo so bili pri nas. Otroci smo morali ven, sestri, ki je bila invalidka, pa so dovolili, da je bila na peči,« je povedal Janez.
Nemški vojaki v Davči
Vse je samo v ljudeh. Kaj pa tuji, nemški vojaki v Davči? Nasilno mobilizirani, večinoma strpni do domačinov, tudi spoštljivi, človeški do domačinov, v hrepenenju vrniti se v lastne družine. Večinoma nenasilni, saj so vedeli, če bodo prvi dvignili roko, bodo plačali z življenjem. Tudi oni, mladi fantje, so razumeli vsemu svetu znano Stille Nacht, heilige Nacht, v pričakovanju konca tega nesmisla in raztepenosti ljudi po celem svetu. Se jim je uspelo vrniti k svojim ognjiščem? Povezanost iste usode, razlika je le v straneh neba. Kaj so doživljali ob vrnitvi domov? Verjetno ne totalitarne poškodovanosti, ki je prizadela naš, slovenski narod. Poškodovanost je tako
globoka in huda, zajedena, da se je ljudje niti ne zavedamo. »Bilo je leta 1943. Brat Polde je bil kurir. Večkrat je bil doma. Ko so otroci po Davči pobirali v neke posodice – kanglice denar za nemški Rdeči križ, so otroke, ki so pfeninge prinesli v farovž, marsikaj spraševali. Spraševali so jih, kako je z bratom, s Podgrivarjevim sinom Poldetom. Otroci so povedali, da ga vidijo, ko prihaja domov. Povedali so vse, tako da so bili Nemci z vsem na tekočem. Nemški vojaki so se z domačini dobro razumeli, večkrat in radi so se ustavili na domačijah. Tudi plesali so enkrat v naši hiši. Nismo se jih bali, radi so popili mleko ali kozarček močnega, domačega. Nekega dne se odprejo vrata in na vratih se pojavi velik Nemec, komandant v Davči, in brez pozdrava zavpije nad očetom v nemščini: ‚Sofort auf Gestapo Zaier Laak‘ (Takoj na gestapo v Škofjo Loko)!‘ Oče je sedel za mizo in jedel. Bil je zelo odločen: ‚Samo bati se ne smeš!‘ V istem tonu mu je odgovoril: ‚Nkamer, dokler se ne najem. Do konca bom pojedu!‘ Nato so ga gnali v farovž. Jaz sem takrat pasel. Oče mi je rekel, da ga verjetno ne bom več videl. Potem mi je oče Ivan pripovedoval, da je nemškemu komandantu med potjo odgovarjal. Podgrivar je razumel, govoril je nemško, saj je bil vojak že v Avstro-Ogrski. Nemški komandir mu je dejal, da ga bo ustrelil v trebuh, pa mu je oče odgovoril nemško: ‚Lahko, ker imaš orožje!‘ V kevdru župnišča v Davči je bil zaprt eno noč. Ko je nemški komandant telefoniral v Škofjo Loko, so mu ostali vojaki za hrbtom kazali pesti. Držali so z očetom, mu mežikali. Potem je eden od vojakov prišel k Jemcu in povedal, da ga bodo izpustili. Nemci niso ubijali kar tako. Oče je zaradi otrok veliko pretrpel. V Davči so davški partizani enkrat ubili enega Nemca. Po čudežu ni bilo maščevanja.« [3]
3 Ustni vir: Prezelj, Janko, po domače Podgrivar (1929–oktober 2016), pogovor v maju 2016.
Meje po kapitulaciji Italije leta 1943 ni bilo več. Žične ovire so odstranili, vendar so ostanki, kupi bodeče žice, še dolgo po vojni ležali povsod. Vojna je Janezu Primožiču vzela otroštvo. Pripovedoval je tudi o spopadu na Poreznu proti koncu vojne, 24. in 25. marca 1945. Zadnje hajke v marcu 1945 se je spominjal kot nepoštenega dejanja. Na Porezen so peljali ljudi, nekatere so mobilizirali le teden ali dva pred bitko. Večina je bila brez orožja, bili so slabo obuti, neprimerno oblečeni za hude zimske razmere. Največja agonija je bila na koncu vojne, ker so se hoteli znebiti svojih razrednih
nasprotnikov, vseh tistih, ki niso bili za komunizem. Neoborožene ljudi so partizani strpali v kasarne in večina je padla pod nemškimi streli. Zgodil pa se je čudežni vremenski pojav goste megle, zato se je nekaj ljudi tudi rešilo. Dovolj, da so povedali, kar še danes pripovedujejo. Partizanska stran je hudo zavajala in v njihovih navedbah v literaturi je polno nesmislov. Rešil se je tudi Franc Močnik – Lahajnar. Vodstvo je svoje ljudi vodilo v strnjenih kolonah, iz katerih ni smel nihče niti na potrebo. Zdrsnil je pod pot in preživel. Iz vseh pridobljenih pričevanj je razvidno, da so partizani načrtno vodili vse te kolone na Porezen, v
nemški obroč. Nekaj srečnežev se je rešilo in so s tem pripomogli k razjasnitvi teh dogodkov. Zadnji čas je, da o tem svoje doda stroka, pošteni zgodovinarji, tema je prezapletena. Na Zali Log je prihajalo v gostilno veliko ljudi. Založani so bili previdni, marsikaj so vedeli. V gostilni še piti niso upali, da ne bi kaj spregovorili. Koblarjev Miha – Ribar pa je nekoč dejal: »Bandeti! (narečno za banditi) Bil sem na Poreznu. Bandeti! To je bilo vse izdano, bili smo lačni, utrujeni. Sem se reševal, pokril
4 Zapis po e-pošti, Žumer, Alojz (1932–2022), 6. 10. 2021.
sem se s hosto. Zagrabil sem kup hoste, jo obrnil in tri dni ležal pod njo. Ropotalo je okoli mene, ampak sem preživel. Gor so nas peljali, nobene straže, slabo oblečene, neoborožene. Na koncu vojne so pobrali tiste, ki niso bili njihovega kova, da bi slepo verjeli. Vzeli so jih, mobilizirali, jih dali pobiti, potem pa so desetletja proslavljali.«
Po vojni
»Še nekaj besed o Davči. Ta vas je bila, dokler niso zgradili ceste, zelo osamljena. Dostopna je bila po kolovoznih poteh iz Farjega Potoka, iz Zalega Loga ter od gostilne pri Zgagi. Razprostirala se je na veliki površini, tako da je bilo od soseda do soseda tudi uro ali več peš hoje. Rekli so, da je tako velika kot Dunaj. Ker je bila tako težko dostopna, je bila seveda idealen kraj za partizane. Tam so nastajali razni partizanski forumi in bile formirane borbene enote. Tam je npr. nastala Prešernova brigada. Zaradi take težke dostopnosti pa so partizanske oblasti tam izvajale tudi zločine. Ljudje so na tihem govorili, da je tam 13. brigada. Kdor je izginil v tej brigadi, je pomenilo, da so ga ustrelili. Po končani vojni so svojci padlih ali izginulih hoteli raziskati njihovo usodo ali najti grob. Zato je oblast dovolila dostop le nekaterim zaradi strahu, da ne 4 bi na dan prišli tudi partizanski zločini. Dovolilnice so tako dobili le domačini in nekateri zanesljivi.«
Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je bila izjemnega pomena
»Tržaško vprašanje 1945–1954 se je pojavilo po drugi svetovni vojni. Italija je zahtevala rapalsko mejo, Jugoslavija pa narodnostno mejo. Zaradi komunizma v Jugoslaviji so bili zavezniki bolj naklonjeni Italiji. Mejo so določili leta 1954 z londonskim sporazumom, tako da je del Slovencev ostal v Italiji, del Italijanov pa v Jugoslaviji. Dokončno so vprašanja med Italijo in Jugoslavijo rešili Osimski sporazumi, podpisani leta 1975 v kraju Osimo blizu Ancone. Ratifikacijske listine so izmenjali šele leta 1977. Od leta 1992 je Slovenija pravna naslednica Jugoslavije v teh sporazumih.«[5] Komunistični režim je v prvem desetletju po drugi svetovni vojni deloval izrazito represivno. Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je bila izjemnega pomena. Z mejo so se ukvarjali vladajoča partija in vsi njeni organi represije. To ni bila navadna razmejitev med dvema državama, pač pa tudi meja med dvema gospodarskima in političnima sistemoma, med kapitalističnim in socialističnim svetom, meja med dvema ideologijama, med različno jezikovno govorečimi prebivalci, med dvema narodoma, med slovansko in romansko kulturo. Obdobje med letoma 1945 in 1947, ko je bila Primorska razdeljena na coni A in B, je že precej raziskano, območje severne Primorske, sploh pa meja, ki je potekala po stari rapalski meji, pa še ni bilo dovolj raziskano. Primorska cona B Julijske krajine je bila k FLRJ priključena dve leti po drugi svetovni vojni, s čimer se je izognila dvema najtežjima letoma uvajanja nove oblasti, ki so ji bili med letoma 1945 in 1947 izpostavljeni preostali deli Republike Slovenije. »Vse politične opcije med Slovenci so že med drugo svetovno vojno postavile zahteve po Zedinjeni Sloveniji v okviru slovenskih etničnih meja. Prav tako je te zahteve, ki so pomenile spremembo jugoslovansko-italijanske in jugoslovansko-avstrijske meje, postavilo jugoslovansko osvobodilno gibanje in po koncu vojne mirovna pogajanja nove jugoslovanske oblasti. Da je jugoslovansko-italijansko (rapalsko) mejo treba spremeniti v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako, pa naj bi odločila mirovna pogajanja. Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in tudi na Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani. V Trst, Gorico in na Sočo so jugoslovanske enote prišle 1. maja 1945. 9. maja 1945 je Tito v depeši IV. armadi zapisal, da so te kraje osvobodili, ‚ker etnično pripadajo naši domovini‘. Že 2. maja so na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, tudi v Trst in Gorico, prišle enote 8. britanske armade in tam ostale. Zahodni zavezniki so začeli pritiskati na Jugoslavijo, tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile, naj se umakne iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline, ki sta bili vključeni v Videmsko pokrajino. Iz nje se je Jugoslovanska armada umaknila že 16. maja 1945. Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske, t. i. Morganove črte, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Črta je dobila ime po vodji pogajalcev generalu Williamu D. Morganu, štabnem načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju. Posamezna odprta vprašanja je rešil sporazum v Devinu 20. junija 1945. Z njim so tudi določili, da izraz Julijska krajina pomeni italijanske pokrajine Gorico, Trst, Reko (Kvarner) in Pulj iz leta 1939 in da se deli na coni A in B Julijske krajine. Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško vojaško uprava (ZVU), cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). V coni A sta ostala Jugoslovanski odred, ki je štel 2000 mož, in jugoslovanska vojna misija pri štabu 8. britanske armade. Obe vojaški upravi sta, podobno kot drugje v Evropi, delovali kot zasedbeni upravi na območju tuje države, v tem primeru Italije.«[6]
5 https://sl.wikipedia.org/wiki/Tr%C5%BEa%C5%A1ko_vpra%C5%A1anje. Ogled 20. 4. 2022.
6 Nevenka Troha: https://www.rtvslo.si/zidovi/aktualno/zahodna-slovenska-meja-med-letoma-1945-in-1954/480513. Ogled 20. 4. 2022.
»Osvojevalci so bili ljudje, ki so prišli iz gozda in so bili prvič v stiku s civilizacijo. Jugoslovanska oblast se je zavedala, da je bila vzpostavitev normalnih razmer predvsem politično vprašanje, ker bi slabe razmere dokazovale, da Jugoslavija Trsta ni sposobna preživeti. Jugoslovanske oblasti so uvedle strog nadzor nad tiskom in drugim obveščanjem, zborovanji ipd., niso dovolili nobenega manifestiranja proti svoji politiki. Poleg aretacij, deportacij so veliko škode naredili nekateri njihovi ukrepi v času, ko so se pripravljali na umik, med njimi zaplembe dragocenosti in denarja. Štab 4. armade JA je 4. junija 1945 na podlagi ukaza vrhovnega komandanta Josipa Broza izdal ukaz, s katerim so vojski prepovedali konfiskacijo in rekvizicije. Ukaz so zlasti na spornem območju kršili, zato so vojaška sodišča zahtevala takojšnje aretacije krivcev. Italijanski Akcijski odbor Julijske krajine je menil, da so ukrepi, ki so jih jugoslovanske oblasti izvajale med zasedbo Julijske krajine maja 1945, kršitev mednarodnega prava. Kot se lahko razbere, so to balkanske metode in načini, ki ljudem odvzamejo vsakršne pravice in so celo brez osnovnih civilizacijskih prvin. Med hude kršitve mednarodnega prava so šteli množične aretacije in deportacije, prisilno mobilizacijo, uničenje arhivov, ukinitev italijanske sodne oblasti, odvažanje gradiva, ki je bilo last italijanske vlade, sekvester bančnih depozitov.«[7] »Po celem svetu se je smejal svetovni mir, v Trstu sta vladala teror in bolečina. … Nikoli ni Trst trpel tako krute deformacije svojega obraza in sprevrženja čustev. Jugoslovanskih vojakov niso sprejemali kot osvoboditelje, ampak kot nove okupatorje. Zanje Trst ni bil osvobojen, ampak osvojen. Njihovo nasprotovanje se je še povečalo potem, ko so jugoslovanske oblasti zlasti v prvih dneh maja v Trstu in Gorici aretirale več tisoč ljudi različnih slojev in so se med ljudmi razširile prve govorice o usmrtitvah zaprtih. V Trstu naj bi vladala atmosfera terorja. Jugoslovanska vojska naj bi bila brez vsake kulture, jugoslovanski oznovci so nastopali v imenu 8 jugoslovanskih oblasti nasilno, samovoljno, nezakonito.« »Po konferenci ‹velikih treh› v Potsdamu (17. julij–2. avgust 1945) in ob vse bolj intenzivnem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine, je t. i. tržaško vprašanje postalo eno ključnih, čeprav ne najpomembnejše, svetovnih vprašanj. V skladu z delitvijo sveta na interesne sfere je bila nova politika zastavljena tako, da je imel vsakdo ‚proste roke‘ na svojem območju, torej tudi obe vojaški upravi v Julijski krajini. Morganova črta je postajala del 9 železne zavese, ki je ločevala dva svetovna vojaška, politična in ideološka bloka.« »Podpučar je povedal, zakaj smo izgubili Trst. Bil je v Trstu konec vojne. Ko je bila tema, so se usedli v avtomobile in po Trstu pobirali ljudi, ki so jih potem vozili v fojbe. Italijani so se s pomočjo zaveznikov pritožili in uprli in tako je Jugoslavija izgubila Trst.«[10] Problematiko je obsežno razjasnil Jernej Vidmar v doktorski disertaciji Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem (1945–1955), Koper, 2016, mentor dr. Egon Pelikan. »Kljub temu da Trst in Gorica, dva nekdanja stebra slovenskega kulturnega življenja že skoraj stoletje ostajata znotraj Italije, nam je v letu 1947 le uspelo pridobiti nazaj večji delež ozemlja in prebivalstva.«[11]
7 Troha, Nevenka: Komu Trst, Modrijan, 1999, str. 26–27.
8 Enako, str. 33–35.
9 Troha, Nevenka: https://www.rtvslo.si/zidovi/aktualno/zahodna-slovenska-meja-med-letoma-1945-in-1954/480513. Ogled 20. 4.
2022.
10 Ustni vir: Markelj, Viktor (1952), p. d. Brlez. Pogovor, 26. 3. 2017 in 31. 10. 2021.
11 Zgodovinsko društvo Rapalska meja. https://www.rapalskameja.si/o-meji/. Ogled 20. 4. 2022.
Z mejo so po vojni nadaljevali
Prehod meje iz jugoslovanske smeri je bil možen že od leta 1945 naprej, vendar z dovolilnicami. Meja je bila uradna. Upravljala jo je jugoslovanska vojna uprava, dokler niso v Parizu določili meje med Italijo in Jugoslavijo. Svobodno tržaško ozemlje pa so razdelili šele leta 1954.Mejni prehod med cono B Julijske krajine in novo Jugoslavijo je bil v zgornjem delu Selške doline blizu Pohmana. Do priključitve je veljala rapalska meja (V Zavezi, št. 121, 2021, str. 22, sem zapisala, da je tod potekala meja med cono A in cono B, kar ne drži. To pa je bil potem razlog za razlago v treh nadaljevanjih). Mejo so po letu 1945 nadzirali knojevci. Graničarji še niso bili ustanovljeni. Na Petrovem Brdu so bili vojaki JLA. Vsi so spadali pod KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), ki je upravljal razne naloge v coni B Julijske 13 krajine, na meji in na celotnem ozemlju države. Leta 1950 je bil s Titovim ukazom KNOJ ukinjen, razdelili so ga na Ljudsko milico in obmejno stražo (graničarje).
Posočje 1945–1947
»V publikaciji etnologinje Karle Kofol je predstavljeno skoraj triletno povojno obdobje, ko se je v visokih političnih krogih odločalo o na
daljnji usodi najzahodnejšega dela slovenskega etničnega ozemlja. Julijska krajina je bila tedaj razdeljena na dve upravni coni: cona A je bila pod upravo anglo-ameriških vojaških sil, cono B so upravljale jugoslovanske vojaške oblasti. Upravna in politična razmejitev tega območja se je močno odražala tudi v vsakdanjem življenju prebivalcev Julijske krajine. V katalogu, ki je opremljen z bogatim slikovnim gradivom in se nanaša predvsem na zgornje Posočje, so tako predstavljeni posamezni segmenti tedanjega vsakdana: gospodarstvo, povojna obnova in preskrba, uprava, zdravstvena oskrba, šolstvo, družabno in kulturno življenje ter močna politična trenja, podprta z vsestransko propagandno aktivnostjo, ki so razdvajala ljudi 14 in jim onemogočala mirno vsakdanje življenje«. »V burnem povojnem obdobju se je odločalo o usodi primorskih krajev in ljudi. V ospredju tedanje mednarodne diplomacije sta bila predvsem Trst in Gorica, hud politični in kulturni boj pa je v letih od 1945 do 1947 potekal tudi v Posočju, na območju današnjih občin Bovec, Kobarid in Tolmin. Julijska krajina je bila namreč razdeljena na cono A, ki je spadala pod Zavezniško vojaško upravo, ter cono B, ki jo je upravljala jugoslovanska oblast. Čeprav je bila meja, ki je potekala v glavnem po reki Soči, prehodna in kratkotrajna, je vendarle močno
12 Vir: Zgaga, Cveto (1948), Podbrdo.
13 https://www.policija.si/index.php/component/content/article/51-osebna-izkaznica/84699-zgodovina-slovenske-policije-od-oronika-do-policista#III. Ogled 20. 4. 2022.
14 Hawlina, Ana: http://www.tol-muzej.si/?id=543. Ogled 20. 4. 2022.
zarezala v takratno življenje in sprožala številne napetosti in konflikte. Obravnavano obdobje je na razstavi predstavljeno s številnimi fotografijami, arhivskimi dokumenti, časopisnimi prispevki in predmeti. Pomemben del muzejske predstavitve so tudi zapisana in na filmski trak posneta pričevanja ljudi, ki so ta čas osebno doživljali. Mlajši, takrat še otroci, se ga spominjajo predvsem po priboljških, ki so jih delili zavezniški vojaki. Starejši pa pripovedujejo tudi o velikem razočaranju, ki je sledilo odločitvi, da se del osvobojenega ozemlja prepusti zavezniškim enotam. Ta kompromisna politična odločitev je v celotni Julijski krajini sprožila val kulturnih prireditev, manifestacij in množičnih demonstracij, s katerimi so Primorci glasno izražali željo po priključitvi k Jugoslaviji. Seveda pa pri tem niso bili povsem enotni. Mnogi so svarili pred prihajajočim komunizmom; bali so se preganjanja zaradi vere ali drugačnega mišljenja, bali so se razlastitve in podržavljanja premoženja. Politična trenja so sprožala številne konflikte, nemalokrat s hudimi posledicami. Tako zavezniške kot jugoslovanske oblasti so preganjale, kaznovale in zapirale vse, ki so jim kakorkoli nasprotovali. Prihajalo je do fizičnih obračunavanj in celo smrtnih žrtev. Močno orožje, ki sta se ga posluževali obe strani, je bila propaganda, ki je hujskala in razdvajala ljudi ter jih silila k opredelitvi za eno ali drugo stran. S priključitvijo Primorske k Jugoslaviji je bila za večino Primorcev dilema razrešena. Sledili so novi časi, ki pa so v spominu mnogih pustili precej grenak priokus«.[16] »Za celotno cono B Julijske krajine je bila z ukazom maršala Tita 25. junija 1945 ustanovljena Vojna (Vojaška) uprava jugoslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko. V ukazu je Tito posebej poudaril, da krajevni NOO (Narodnoosvobodilni odbor) še naprej izvajajo svoje funkcije v tesnem sodelovanju z vojaško upravo. VUJA (Vojaška uprava jugoslovanske armade) je tako v coni B sprejemala ukrepe, ki so bili pomembni za celotno cono (finance, carine, promet itd.), usklajevala delo med NOO in organi zaledne vojaške oblasti in bila najvišja sodna oblast. Od Jugoslavije je bila cona B ločena z rapalsko mejo, ki jo je bilo mogoče prestopiti le s posebnimi dovoljenji, medtem ko je bil prehod Morganove črte med
15 Posočje 1945–1947, katalog razstave ob 70. obletnici vzpostavitve slovenske zahodne meje, izdal Tolminski muzej, avtor Karla Kofol, razstava: od 23. 9. 2017 do 8. 5. 2018. Isti vir velja za zapis o preskrbi in plačilnem sredstvu v coni A in v coni B.
16 Kafol Karla: http://www.tol-muzej.si/razstave/obcasne-razstave/posocje-1945-1947. Ogled 20. 4. 2022.
cono B in cono A mogoč z osebno izkaznico. Kljub političnim pripravam sta v prvih dneh jugoslovanske zasedbe prevladala vojaški in policijski način ravnanja. Takoj po prihodu so jugoslovanske zasedbene oblasti začele čistko (epuracijo), ki je bila izvedena na podlagi navodila: Takoj čistiti, toda ne na nacionalni osnovi, temveč na osnovi fašizma.«[17] Nevenka Troha je v knjigi Komu Trst (1999) predstavila represijo, ki jo je izvajala jugoslovanska stran in je bila zanjo pozneje precej obremenjujoča, ter odziv njenih prebivalcev na te dogodke. Velika dragocenost tega dela je eno najzahtevnejših in najbolj zamudnih opravil pri njenem nastajanju: razrešitev vseh ali pa skorajda vseh imen oficirjev oziroma pooblaščencev Ozne od vrha navzdol do tistih, ki so komajda delovali v odročnih in od okupatorja strogo nadzorovanih krajih. Zaradi konspiracije je namreč večina sodelavcev Ozne uporabljala ilegalna imena, ne samo med vojno, temveč tudi po njej. Med vojno zaradi konspiracije pred sovražnikom, po vojni pa zaradi strahu pred ljudmi v svojih lastnih vrstah.[18] Partizane so sprejeli kot osvajalce. V očeh številnih so bili manjvredni barbari, ki so hlepeli po italijanski zemlji. Njihove predsodke so še podkrepili ukrepi jugoslovanskih oblasti po koncu vojne, zlasti množične aretacije in likvidacije – ne le tistih, ki so imeli krvave roke, ampak tudi nekaterih, ki so zgolj nasprotovali priključitvi. Večina prebivalstva pa si je želela mirnega vsakdanjega življenja. Avtorica opozarja, da je ob politično opredeljenih še živela molčeča večina, na katero se zaradi njene pasivnosti pogosto pozablja. Med tistimi, ki jih politika ni zanimala, so bili zlasti Italijani, saj Slovencev preteklost ni mogla pustiti neprizadetih, zato jih je bilo med neopredeljenimi veliko manj. Večina pa je bila utrujena od vojne in si je po avtoričinem mnenju želela mirnega vsakdanjega življenja; sprejela bi vsakogar, ki bi jim to zagotavljal. Vprašanje državne pripadnosti ni bilo pomembno za srednji in nižji sloj, čeprav sta bila bolj zadovoljna z Angleži kot z »revnimi partizani«.[19] Knoj je imel odločilno vlogo. »Oddelki KNOJ-a, so bili oznovski izvršni organi. V coni B je še vedno delovala Narodna zaščita. Oznovska mreža, ki je nezakonito delovala v coni A, ni bila neposredno povezana s poverjeništvom OZNE za Primorsko v coni B, ampak je bila neposredno vezana na centralno slovensko OZNO v Ljubljani. Jugoslovanska vojaška uprava v Julijski krajini se je ravnala po navodilih partijskega osrednjega vodstva, ki je zaukazalo, da je treba ‚vse sovražne elemente‘ zapreti in predati OZNI, da uvede proti njim postopke. Pri izvedbi aretacij v Julijski krajini maja 1945 je tesno sodelovala s tamkajšnjo ljudsko oblastjo, z vojsko in političnimi organizacijami. Narodna zaščita in enote KNOJ-a so aretacije izvajale po nalogu OZNE. Po 15. 9. 1947 je bila severna Primorska priključena k FRLJ in se je s tem končno združila s preostalim slovenskim ozemljem. Primorsko prebivalstvo je začelo doživljati izkušnjo novega enopartijskega sistema, ki ga je vodila KPJ, v katero so bile vključene vse republiške partije. Država je bila centralistično, hierarhično urejena. Najvišji organ stranke je bil Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ). Državo je vodilo ožje vodstvo, to je Politbiro centralnega komiteja KPJ. Absolutni vodja je bil Josip Broz Tito, ki je združeval najpomembnejše državniške in politične funkcije. Idejni ideolog je bil Edvard Kardelj. Tretja najvplivnejša osebnost je bil Aleksander Ranković, minister za notranje zadeve in vodja tajne politične policije, tj. OZNE oziroma od leta 1946 UDBE, to je Uprave državne varnosti (UDV), ki je bila udarna pest partije, kot tista, ki je skupaj z drugimi represivnimi organi zagotavljala oblast
17 Kafol Karla: https://www.rtvslo.si/zidovi/aktualno/zahodna-slovenska-meja-med-letoma-1945-in-1954/480513. Ogled 20. 4. 2022.
18 Vodušek Starič Jerca: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-THTDHE96. Ogled 20. 4. 2022.
19 Jeraj, Mateja; Serše, Aleksandra: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-THTDHE96/3e21ebd2-bd20-4f75-a6012f394ae0955f/PDF. Ogled 20. 4. 2022.
20 enopartijskemu sistemu oz. monopol komunistični partiji.«
Kaj je meja prinesla Selški dolini?
Vsa ta dogajanja so segala tudi na območje Selške doline. Zaradi razumevanja povojnega dogajanja ob rapalski meji na zahodnem delu Davče je potreben ta dokaj dolg uvod.
Mejo po nekdanji rapalski meji čez Soriško planino, Petrovo Brdo, Zadnjo Soro, čez zahodno Davčo, Črni vrh, za Blegošem so nadzirali Knojevci še dve leti po drugi svetovni vojni. Formalno še ni bilo določeno, ali bo to ozemlje pripadlo novi Jugoslaviji. Ob tej meji so se dogajali kruti dogodki z neugotovljenim številom žrtev. Obstajajo spomini ljudi in tudi dokumenti, kako so to mejo dejansko doživljali ljudje, kako je ob njej potekalo življenje oziroma preživetje domačinov. Tu je bila po vojni uradna, nadzirana meja »pred nekim sovražnim območjem«. Ko so v oktobru 1947 priključili Primorsko Jugoslaviji, te meje ni bilo več.
Omenjeno nasilje Ozne po vojni tudi na Primorskem je bilo nadaljevanje revolucionarnega nasilja med vojno, torej uničevanje vseh, ki niso bili po meri komunističnih vojščakov. »Že leta 1943 glavni štab slovenskim voditeljem ni več zaupal. Mnoga poveljniška mesta so zasedli Bosanci in Srbi, zamenjali so mnoge komandante. Komandant Briško-beneškega odreda je bil Črnogorec, Ciril Zupanc mu je bil za tolmača. Ni znal slovensko, kaj šele briško narečje.«[21] Iz fonda Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije lahko ugotovimo hierarhično »delovanje KP: obravnava meje, ukinitev zasebnega sektorja v gospodarstvu, politiko vasi, 22 kako je nadzorovala versko življenje, njena vloga v procesih, kako je dajala naročila okrajnemu časopisju. Za pisanje proti trgovcem, kmetom in duhovnikom«. »Jeseni 1943 je bila formirana Rajonska 23 gospodarsko-finančna komisija (RGFK). Načelnik je bil Slavc.« »Od junija 1944 je bilo v Martinj vrhu poverjeništvo VOS, nato OZNE, pod vodstvom Antona Žbontarja – Slavca. Škofjeloško okrožje je imelo tudi leta 1944 na Gorenjskem v NOB osrednje mesto. Brigade 31. divizije NOV so imele na njem izhodišča za obrambo osvobojenega ozemlja kot tudi za svoje pohode v osrednji del Gorenjske, kjer so pridobili nekaj tisoč prostovoljcev in vojnih obveznikov. Iz škofjeloškega
24 okrožja je 31. divizija NOV odhajala branit osvobojeno ozemlje tudi na Cerkljansko in v napade na sovražnikove postojanke v Baško grapo.« »Člani odbora OF za Farji potok, Zalo, Osojnik so bili Janez Frelih, Ciril Čemažar, Anton Ceferin, Aleš Mediževec, Franc Derlink, Gašper Kobler in Anton Šturm. Julija sta postala člana RO OF Janez Lavtar – Dušan in Anton Žbontar – Slavc.«[25] »Anton Žbontar je vodil Selški rajon in 18 vaških gospodarskih komisij.«[26] »Med vojno je bil nekaj časa poveljnik VOS za Škofjo Loko, opravljal je tudi druge pomembne naloge med NOB. Mož je veljal za osebo, ki je imela veliko besede med tedanjimi komunističnimi veljaki. Med vojno je bil poznan po svoji krutosti. Po vojni se je hvalil, da je pobil precej ljudi in celo, da so se mu, žal, nekateri izmuznili. Še več desetletij po vojni je mirno pripovedoval enemu od soriških duhov-
20 Vidmar, Jernej: Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem (1945–1955), doktorska disertacija, Koper, 2016, mentor dr. Egon Pelikan, str. 10–11, 41–42.
21 Ustni vir: P. P. (1928). 22 Vidmar, Jernej: Nadzor in represija …, str. 8.
23 Zupanc, Ciril: Osvobodilna fronta kot ljudska oblast v Selški dolini 1941—1945. V: Loški razgledi 21, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1974, str. 188.
24 Križnar, Ivan: Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945, Območno združenje borcev Škofja Loka, 2003, str. 250.
25 Enako, str. 168. 26 Enako, str. 209.
nikov, da je nekoga čakal tri dni, da bi ga ustrelil. Iskani osebi je kasneje uspelo zbežati v Argentino«.[27] »Na davškem območju so imeli sedež politični forumi za škofjeloško okrožje: KPS, OF, SKOJ … od leta 1942 do konca vojne. Pokrajinski VOS in NZ sta bila med vojno največ časa prav na davškem teritoriju. Tu je okupator pobil 21 domačinov in 32 neznanih borcev. Prav tako so partizani in člani VOS na tem ozemlju pobijali ujetnike, ki so jih privedli s seboj, pa tudi nekaj domačinov. Zato je na tem območju zakopanih precej neznanih človeških trupel. Kruta 28 leta druge svetovne vojne so v tukajšnjih prebivalcih pustila dolgotrajne boleče spomine.«
Zahodna meja med Jugoslavijo in cono B Julijske krajine na območju Selške doline
Domačini so mi vedno pripovedovali, da je bila na tem območju najbolj varovana zahodna meja. Ljudje, ki so živeli le malo stran, pa za to mejo niso niti vedeli. Mejo so lahko uradno prestopali le lastniki zemljišč in lokalni veljaki (ki so tihotapili avtomobile za potrebe veljakov). Mejo je nadzorovala lokalna četa in knojevci, večinoma Srbi in tuji ljudje, ki so prej sodelovali pri pobojih v Kočevskem Rogu. Ljudem, ki so živeli ob tej meji, so hiše porušili že med vojno. Tu so imeli seveda tudi svoja zemljišča. Ti ljudje so bili obmejnim stražarjem odveč. Za nameček so do danes oblateni, vzeli so jim dobro ime. To je bilo prvo, kar so mi ljudje o teh prevaranih ljudeh povedali. Sedemdeset ljudi z otroki nikakor niso mogli odstraniti oziroma izgnati, ker bi bilo to preveč obremenjujoče za oblast. Pretentali so jih na drug način. Izgnali so jih »prostovoljno«. Okolica ni ničesar vedela o teh izgonih in izginotjih (umorih). Oblast je svoja podla dejanja prikrivala. Če bi se to po-
27 Albreht, Ivan: Filip Terčelj, Družina, 2017, str. 240.
28 Enako, str. 243.
29 Tipkopis, P. P. (1928), februar 2021.
četje dalo skriti, bi ga prikrili še danes. Enako se je zgodilo s primorskimi Slovenci, le dobro desetletje in pol pred tem, kar je opisano v odlični knjigi: Msgr. Alojzij Turk, Škof Janez Gnidovec, Mohorjeva družba, 1992, str. 154 – 162. To pomeni, da se iz zgodovine še nismo nič naučili. V naši dolini je vse hudo izhajalo iz vodstva /…/. Tudi kolonisti! O tem imam več pričevanj. »Samovolja OZNE. Ta vojaška, bolje policijska enota, nikomur podrejena, je poglavje zase. Počela je, kar je hotela. Bivakirala je v Muštrovi grapi, zato je grapa dobila poimenovanje Krvava grapa. Pripadniki te enote so bili v primerjavi z borci brigad pravi gospodje, ne pa tovariši. Nosili so se kot pavi. Nosili so jahalne hlače, obvezno škornje, izbrano orožje, opremljeni z vsemogočimi jermeni in za okras z rutko okoli vratu. Uživali so dokaj lagodno življenje. Bili so nedotakljiva oblast, sami izbranci, najbolj predani, vase zagledani, a nikdar pravi borci. To se je vse bolj bohotilo, vsakdo je imel željo biti terenec. Pa je bilo izdano povelje: teren v brigade. Kot najbolj predan sloj revoluciji naj bi se pri izvajanju tega povelja posebno izkazali pripadniki OZNE, takrat še VOSA (Varnostno obveščevalna služba, morilska organizacija, op. a.). Pa ni bilo tako. Kdo bi se odrekel komodnemu življenju. Poznali so življenje v brigadi. Iskali so možne stranpoti, da se temu izognejo. Pa so jo našli. Zase rešitev, za druge pogubo. Izbrali in določili so izdajalca v lastnih vrstah. Izbran je bil preprost kmečki fant, Rado Murnik iz Rovt, dotlej preizkušen, zanesljiv, predan in dosleden zaupnik. Akcija je bila aktivirana, treba jo je bilo le še izvesti. Sledila je aretacija. Vest je bila posredovana v javnost: uspešno odkritje izdajalca … (nadaljevanje na drugem mestu, op. a.). Pomembno vlogo je odigral A. Ž. S. Tragika je v tem, da so bili tako žrtve kot izvajalec poboja iz iste vasi.«[29]
Slikar Tone Kralj
Žrtev je bilo na tem majhnem območju: na Primorskem, Cerkljanskem in Selškem veliko. Ne morem mimo Toneta Kralja. Ko sem prvič prelistavala knjigo Egon Pelikan: Tone Kralj, Prostor in meje, sem našla dokument na str. 111, pod opombo 142. Tako imamo danes Slovenci edinstveno v svetovnem merilu Toneta Kralja, njegove božanske stvaritve, poslikave cerkva na slovenski etični meji. Tudi Filip Terčelj in Franc Krašna sta bili žrtvi po vojni na Selški strani, v neposredni bližini te grozljive meje. »A kot da vse to ni bilo dovolj! Spomladi 1945 se je Tone Kralj, ne da bi za to dal kak povod, znašel tudi v vrtincih slovenskega bratomornega boja. Sumljiv je bil enim in drugim in oboji so ga začeli obravnavati kot izdajalca …! Postrani so ga gledali tudi po vojni, ko se je v novih okoliščinah usmeril predvsem v socialno tematiko in s tem k tistemu delu svojega idejnega programa, ki je bil z novim režimom vsaj pogojno združljiv, čeprav hkrati ni skrival svojega nasprotovanja enoumju in diktaturi. Obenem je slikar na drugi strani nove meje v cerkvah, ki so ostale na slovenskem etničnem obrobju v Italiji, in se zanje razmere niso spremenile, tako rekoč do smrti nadaljeval predvojno motiviko.«[30]
Spomin na umorjena duhovnika
V tem povojnem času se je Selška dolina prav na tej močno zaznamovani »meji, ki ni bila meja«, za večno obremenila še z enim, nedopustnim zločinom. Župnik Franc Krašna (1887–1946) iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, je Filipa Terčelja prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati
proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti Knoja, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu. O njunem tragičnem koncu priča zapis na marmornati plošči pod zvonikom župnijske cerkve v Davči, kjer je poleg osnovnih podatkov tudi pripis: ‚Oba zahrbtno umorjena.‘ Glede naročnikov tega umora danes lahko sklepamo tako na ukaze iz slovenskega partijskega vrha kot tudi na lokalne oblastnike. Slednje je motilo, da sta
30 Ilich, Iztok, https://ars.rtvslo.si/2017/04/egon-pelikan-tone-kralj-in-prostor-meje/. Ogled 9. 4. 2022.
31 KLO Davča, SI ZALŠKL 29, št. 8–9.
hotela duhovnika Krašna in Terčelj posredovati pri oblasteh v Ljubljani za domačine iz vasi pod Ratitovcem, ki so jih nove oblasti aretirale po koncu druge svetovne vojne. Nekatere so kasneje pobili, druge izgnali v Avstrijo, ‚krivdo‘ pa naj bi dokazovali predvsem njihovi nemški priimki in staro tirolsko narečje. Poleg tega se je tedanji politični vrh v Ljubljani nedvomno bal Terčeljevega ugleda na Primorskem, ki si ga je pridobil s svojim narodno-kulturnim delovanjem pod fašizmom ter njegovo jasno izraženo namero, da se tja kmalu vrne. Razen pričevanj in govoric, doslej še niso bili odkriti [34] morebitni ohranjeni dokumenti, ki bi potrjevali ali izključevali omenjene razloge za zahrbtni umor. Prof. dr. Stane Granda je na predstavitvi kot recenzent knjige dr. Janeza Juhanta: Lambert Ehrlich prerok slovenskega naroda, v svojem nagovoru javno v Cankarjevem domu v Ljubljani, 6. 4. 2022, dejal, da /…/ ve za morilca Filipa Terčelja.
Davča: pravico je uzakonjala stiska!
»Davča bo ostala trajno zapisana v zgodovini NOB, saj je bila vsa leta vojne prava partizanska trdnjava, pravo osvobojeno ozemlje. Prebivalci te raztresene gorske vasi so bili od vsega začetka naklonjeni partizanom.«[35] V Davči se nasilje po vojni še ni končalo. Pojavljale so se različne oblike nasilja. Podgrivar in Sorčan sta po umoru duhovnikov Terčelja in Krašne šla v Ljubljano in intervenirala pri oblasteh, da bi se to končalo. Še dolgo po vojni so se ljudje bali hoditi sami okrog. Ljudi so nadzirali, zvečer so
32 Kralj, Tone, SI AS 1931_RSNZ_301-36 Odsek za oblast IX. Korpusa_ seznami, kartoteke, Tone Kralj.
33 Zapis po e-pošti, 20. 11. 2020, Egon Pelikan.
34 Podbersič, ml., Renato: https://www.casnik.si/filip-tercelj-ob-obletnici-nekega-zlocina/. Ogled 7. januar 2016.
35 Pomniki NOB na Škofjeloškem. Založba Borec, Ljubljana, 1986, str. 73.
stali pod okni in poslušali, kaj so govorili. Moški si zvečer niso upali sami v hlev. Davčarji so bili brezpravni pred oblastjo, zakonom in pod terorjem lokalnih oblastnikov še dolgo po vojni oziroma dokler so ti živeli. Nad njimi so imeli moč, ljudi so si podredili in jih zlorabili. Posledice tega stanja so domačini nosili desetletja. Prebivalci so bili od vojne in vojskovanja duhovno in telesno izpraznjeni. Močna in mogočna oblast je le poslušnim zagotavljala lepo sedanjost in bogato prihodnost. Pravico je uzakonila stiska. Ljudje so se poniževali za košček kruha, a morali so živeti, preživeti. Svoje je narekovala obvezna oddaja. Vzeli pa so jim vse.
Uradno mejno črto so po vojni vzpostavili v maju 1945. Povojne razmere, nadzorovanost, nadzorne točke in velika oddaljenost med kmetijami je narekovala molčečnost. Nadaljevala se je samovolja lokalnih oblastnikov, ljudi so pod lokalnim vodstvom izganjali. Nadzorovali so ta prostor, da so zakrili vojno in povojno morijo. Prostor v okolici Črnega vrha so dodatno, načrtno zaprli, zamejili, ker so tja po vojni odvažali žrtve iz /…/. Niso pa mogli zamejiti smradu. Ko so v oktobru 1947 priključili Primorsko Jugoslaviji, je ta meja prenehala. A ljudje še vedno niso imeli možnosti prostih prehodov iz kraja v kraj.
Spomini
Kaj so delali knojevci v Davči? »Bili so podivjani, razslojeni, brezdušni ljudje, cinični, surovi. Kradli so, morili in lagali,« so povedali pričevalci. »Če bi grape spregovorile? Grape so bile enosmerna pot,« je povedal P. P. (1928). »Opečeni Janez je bil po vojni v baraki zraven nas. On je bil v Knoju. Bil je močan dedec, po obrazu je bil opečen. Prišel je nekje iz Dolenjskega, septembra 1945. Prišli so varovat mejo. Konec februarja so jih menjali. Ti so šli v Leskovico, v Davčo pa so prišli iz Bohinjske Bi-
36 Ustni vir: Primožič, Janez (1930–2019). Pogovor 15. 9. 2015.
strice. Eden od knojevcev je bil Golob, komandantu so pravili Kranjc. Bil je v baraki pri nas, pri Čendu. /…/ je bil komandant KNOJ-a v Zgornji Davči, pri Pavlinu. Pri nas sta bila konec februarja 1946 še Ozna in KNOJ. V eni izmed barak so bili člani KNOJ-a, v hiši pa člani Ozne. Bili so tu pri nas 14 dni. Pri nas so spali, jedli in pili. Mi smo morali kuhati za pet oznovcev. V sobi so imeli sestanke. Bitenc je prihajal k njim. Ta Opečeni Janez in drugi Knojevci so šli na Češnjico po gospodarja ‚Pri Pečniku‘. Pripeljali so ga v barako zraven naše hiše. Opečeni Janez je rekel, da je zmatran, da so celo noč eno reč spravljali gor. So pa Pečnika vlekli gor. To je kasneje povedal Pečnik mojemu očetu,« je 15. septembra 2015, povedal Janez Primožič – Čenda (1930–2019). Omenjeni Pečnik je preživel zaradi odločnega posredovanja svoje žene. »Pavlinov in Šebrejlencov sta bila v nemški vojski. Za našo hišo, 300 m stran, so ju ubili. Ubili so ju Opečeni Janez in drugi Knojevci. Spominjam se, kako so Knojevci nesli kramp in lopato. To je bilo kmalu po umoru duhovnikov, moralo je biti konec januarja ali v začetku februarja 1946. Nam so prepovedali hoditi tja, na mesto umora. Opečeni Janez je o tem poboju pravil v Novakih Francki Mezeg, svoji punci (ljubici), ki je povedala, da se je izvedelo med ljudmi. Ko sem poleti pasel, so se krave, ko so prišle do groba razmaknile, nato pa so šle spet ena za drugo v vrsti naprej. Verjetno so vohale razpadajoča trupla umorjenih.«[36] Kmet iz Davče mi je pripovedoval, da so vola zvečer skrili v grmovje, mu zavezali gobec, da so lahko z njim naslednji dan orali. Iz hleva so repi še po vojnikar izginjali. »Splošno navodilo za uboje je gotovo prišlo iz Ljubljane iz Centralnega komiteja KPS, ali varnostnega oddelka, ta je imel posebna navodila in pooblastila. O umorih posameznih oseb pa so odločali na terenu domačini. Alojz Koder je dejal, da si pozimi leta 1945 ni nikoli upal iz hiše, niti v hlev.
Okoli hiš so zvečer hodili likvidatorji, prisluškovali pogovorom v hiši, če si šel ven, so te lahko ubili. Pri Jemcu je bila občina. Partija je k Jemcu na sestanek klicala tudi Podgrivarja, predsednika KLO-ja. To je bilo v času umora obeh duhovnikov, ko je bil pri Bičkarju vod oznovcev, ki so izvrševali umore. Ivan Prezelj – Podgrivar je pravil, da je bilo na seznamu za umor še okoli 30 oseb. Naslednji dan je šel v Ljubljano. S tem je bilo konec umorov v Davči. Le še dva mlada fanta, ki sta prišla iz Rusije, so ubili. Srečno sta se vrnila iz Rusije, a doma ju je čakala smrt.«[39] (Gasser, Božič 1945, Zaveza, 122, str. 23.) »Vence so pletla dekleta za knojevce. Zefa zgoraj šole in Pavlinka sta jim nosili vence. Ko so imeli mladinske sestanke, so morali biti venci za okras. Še jaz sem jim jih pomagal nositi.«[40] »Podgrivar je bil v Davči šef krajevnega odbora. Kaj vse so ti ljudje delali, v rokah so imeli škarje in platno, zdaj pa mislijo, da so bili angelčki. To so kavbojci na kupu. To ne drži, šefi so bili tudi Š. B., P. Č., C. P. in še mnogi drugi.
37 Kobal, Cvetko, Osolnik, Bogdan: Pokrajinska tehnika za Gorenjsko v letih 1941–1945, Skupnost partizanskih tehnikov in tiskarjev Gorenjske, Ljubljana, 1998, str. 48.
38 Tipkopis, P. P. (1928), februar 2021.
39 Ustni vir: Egart, Janez (1926–2020). Zapis je tudi v arhivu A. S. (1940–2015).
40 Ustni vir: Primožič, Janez (1930–2019).
Podgrivar je bil eminentna oseba v Davči. Bil je razumen mož, ki je znal pomiriti strasti, tako da je bilo manj žrtev.«[41] »Nekateri pravijo, da so sami vzeli oblast v svoje roke, da so sami odločali. So na fotografiji, 42 zraven je tudi Podgrivar. Imel je veliko kontaktov s partizanskimi velikaši.« Še po končani vojni so v Davči ubili 18 ljudi. Obstoječa slika prikazuje oborožene ljudi, same Davčarje, kar na vas meče slabo luč. Davčarji si niso upali niti svojih ljudi vpisati na spominsko ploščo, še leta 2009. Tudi sicer se niso počutili varne. Skrivali so se. Ivan Prezelj – Podgrivar, predsednik vaškega odbora OF, je šel v Ljubljano vprašat, ali je konec vojne ali je ni. Z nasmeškom so mu odgovarjali: ‚Podgrivar, si vendar priseben človek, saj veš, da je konec.‘ On jim oponese, ‚v Davči še ne, tam se še vedno ubija‘. Po tem obisku so bili knojevci umaknjeni iz Davče.«[43] »Ivan Prezelj – Podgrivar in Sorčan sta šla po poboju duhovnikov v Ljubljano in intervenirala pri oblasteh, kajti nasilje v Davči se še ni končalo in pojavljale so se različne oblike nasilja. Po odločnem nastopu pri Ozni se je nasilje v Davči prenehalo.«[44] /L. G. K./ »je iz žepa padel listek, na katerem je pisalo, katere ljudi je v Davči še treba odstraniti. Davča je bila edina, ki 45 je imela na tem območju svojo oboroženo enoto.« »Eden izmed njih je deloval kot terenski kurir Davča–Zali Log, po osvoboditvi pa v I. strelskem bataljonu K. L.V. P. do 18/10. 1945.«[46] V Davči je vojaška ali policijska enota delovala samovoljno ali pa po ukazih iz Zalega Loga. Ta četa je proti koncu vojne mobilizirala mlade fante in gospodarje iz Davče, ki se jim prej kot mladoletniki niso priključili. Nikakor pa se niso strinjali z njihovimi »vrednotami«. Nihče od devetih partizanskih mobilizirancev na koncu vojne ni preživel. Četa je delovala še po vojni, saj so bili nekateri iz nje prepoznani v Spodnjih Danjah, ko so prišli po može, hodili so ropat k ubogim vdovam, sodelovali so pri izgonu prebivalcev v Spodnjih Danjah in v Davči ter pri uboju duhovnikov. Četa se je razpustila šele, ko je šel Podgrivar v Ljubljano in pri oblasti dosegel, da se je nasilje končalo. Vendar nekateri še vedno niso odnehali. »Po zapustitvi Gorice sem bil razporejen v Škofjo Loko. Tu sem naletel na domačina iz Davče, nekega Staneta (mislim, da je bil Frelih). Svoj čas je bil nemški vojak. Po dezertaciji se je priključil naši vojski. Nekoč, takoj po vojni je prosil komandirja, da mu je dovolil obisk doma, rad bi videl svojo mamo. Dovolil mu je. Prav tisto nedeljo je bil v Davči miting. Znašel se je tam, še preden je prišel do doma. Opazili so ga pravi in nikoli ni videl doma ne mame.«[47] »Na meji so se dogajale čudne stvari. Med Primorsko, Italijo in Jugoslavijo je več ljudi zmanjkalo, enota Knoja je delala po svoje. Nikomur pa niso mogli ničesar dokazati, pa tudi želje po tem niso imeli. Če so te obsodili za sovražnika ljudstva, si bil sovražnik. Naši vodje so se v Rusiji naučili veliko nemoralnega in so to prinesli tudi k nam. Priče so preminule in onemele. Meja med Davčo in Primorsko je zahtevala žrtve, nikdar objavljene, za katere ni nikoli nihče odgovarjal. Enota Knoja je postopala samovoljno. Če je kdo komu snel glavo, mu tega nihče ni mogel dokazati, območje meje je bilo zaprto. Početje je bilo izvajano brez prič. Za nikakršen teror, za noben zločin ni bilo krivca. V tem času so bila očitna dejanja, ni pa krivcev. Če so te proglasili za sovražnika ljudstva, si bil sovražnik. Sovražnikom pa je sledila smrt.«[48] »Glede meje med Davčo in tako imenovano
41 Ustni vir: /…/.
42 Ustni vir: P. P. (1928).
43 Tipkopis, P. P. (1928), februar 2021.
44 Ustni viri: domačini iz Davče; Palme mučeništva, Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki, Mohorjeva družba, Celje, 1995, str. 247.
45 Ustni vir: P. P. (1928).
46 SI_ZAL_ŠKL/29, KLO Davča, spisi 1949, t. e. 5, št. 3.
47 Tipkopis, P. P. (1928), februar 2021.
48 Enako.
Primorsko nisem strokovnjak, ker tudi tega nisem doslej posebej proučeval, kje je ta meja točno tekla po Rapalski pogodbi. Leta 1943, s kapitulacijo Italije 9. 9., je bil konec varovanja te meje s strani Italije in Nemčije ter so Nemci prevzeli oblast nad Primorsko. Partizani so se obnašali, kot da meje tu ni več, čeprav je do 15. 9. 1947 mednarodno pravno veljala in jugoslovanska oblast je to tudi izvajala z namestitvijo Knoja na to mejo. Za to so tudi rekli, da sta Terčelj in Krašna hotela pobegniti v Italijo, torej čez to mejo. Koliko je bila zastražena, mogoče več veste kot jaz. Meni je o tej meji pripovedoval pokojni Čendovc (Janez Primožič, op. a.) iz Davče in da so bile še po vojni barake, kjer se je jugoslovanska vojska zadrževala. Vsekakor je meja tudi nekaj veljala, saj so na drugi strani meje Slovenci imeli določene ugodnosti, ki jih na tej strani ni bilo. Zato je moja mama z mojim bratom po vojni odšla v Cerkno. Kako sta prestopila mejo, ne vem. Tam sta dobila več šolskih potrebščin in mislim, da tudi blago, česar na tej strani ni bilo lahko dobiti. Naša oblast se je po eni strani obnašala, kot da te meje ni več (ker je bila krivična), po drugi strani pa je uradno meja še obstajala in zato so morali nekateri Davčarji imeti prepustnice in jih zelo pogosto obnavljati. Torej: meje po drugi svetovni vojni tu ni nihče na novo postavil, ker je bila že tu od leta 1920, po Rapallu. Vse območje, ki so ga na slovenskem govornem območju po prvi svetovni vojni dobili Italijani po Londonskem sporazumu, so razdelili na dve coni. Teritorij, ki so ga dobili Italijani po prvi svetovni vojni in ga poimenovali Julijska krajina, so leta 1945 razdelili na cono A pod zavezniki in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo, kar je ostalo do leta 1947. Iz dela prejšnje cone A pa je nastalo okoli Trsta STO, ki je ostalo do jeseni leta 1954, ko so STO razdelili med Jugoslavijo in Italijo, dokončno pa sta obe strani, Italija in Jugoslavija, v Osimu leta 1975 pristali na postavljeno mejo leta
49 Zapis po e-pošti, /…/. (1941), 6. 10. 2021, 3. 11. 2021.
1954. Upam, da bo kmalu prišel tudi čas, da boste kaj napisali, kako so bili tisti Danjarji in Davčarji sprejeti od sovaščanov, ko so se po več 49 letih izgnanstva s svojih domov leta 1945 vračali z veliko težavo vse do leta 1950 ali še čez (Kopačevi iz Zabrda).« Cona B je bila jugoslovanska, s teritorialnimi pristojnosti, ureditvijo in zloveščnostjo komunističnega režima, kar je v obsežni doktorski disertaciji predstavi Jernej Vidmar (Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem (1945–1955), Koper, 2016).
»V prvih dveh letih po vojni, ko je bila komunistična oblast še pod vplivom Sovjetske zveze, je bila ta meja zelo varovana s strani takratne vojske. Večkrat je na njej prišlo do streljanja. Po dikciji komunistov je bila to meja, ki nas je ločevala od pogoltnih imperialistov. Z objavo resolucije Informbiroja in z odklonilnim stališčem do nje s strani jugoslovanskih komunistov se je vse bistveno spremenilo. Naenkrat so imperialisti postali prijatelji, predvsem pa zaradi tako spremenjenega odnosa nismo bili lačni. Po vojni so nas lakote reševali paketi UNNRA, vendar so komunisti to pomoč odklonili. Ko pa smo postali prijatelji ‚zahodnih imperialistov‘, smo pričeli dobivati pakete s hrano od organizacije CARE, ki je delovala v okviru Združenih narodov. Pripadniki Knoja so se vse do leta 1948 (prelom s Sovjeti) potikali po dolini. Predvsem so se gibali vzdolž stare jugoslovansko-italijanske meje. Preprečevali so prehajanje te meje, prek katere so bežali ljudje, predvsem mladi, iz ‚Titovega raja‘. Seveda pa so ob tem počeli tudi druge nečednosti. Dejavnost Knoja in njegov namen pa najbolj pove njegova zgodovina. Kratica Knoj pomeni Korpus Narodne Odbrane Jugoslavije. V šali so ljudje temu rekli ‚korpus na balin ošišanih junakov‘. Knoj je Tito ustanovil že leta 1943. Njegov namen je bil uničenje vsega in vseh, ki bi se lahko upirali uvajanju komunističnega režima.
V Sloveniji je v tem času nastala njegova različica, ki se je imenovala brigada VDV (VDV pomeni vojska državne varnosti). Ta se je po končani vojni pripojila Knoju. Iz namena, zaradi katerega je bil Knoj ustanovljen, je jasno, da so 50 bili njegovi pripadniki navadni roparji in morilci.«
Prebežniki
Davča (vas na tej meji) je bila odrezana od sveta, prav tako Sorica. Ljudem je bil onemogočen dostop do kakršnih koli informacij. Teren je bil zelo težko prehoden oziroma povezan s potmi, ki so ji poznali le domačini. Eden izmed domačinov, malo odmaknjen od Davče, ni nikoli slišal pripovedovati, da bi bila v Davči po vojni meja. Meja je bila tudi zaradi morišč med vojno in po njej, zato so prostor zaprli. Ena izmed poti iz Davče je vodila pod vrhovi v Železnike, druga pot čez Črni vrh, zadaj na Murave v Škofjo Loko.
Ljudje so bežali, iskali prehode v boljše življenje. »Na zahod so bežali ljudje iz notranjosti Slovenije, iz drugih jugoslovanskih republik in tudi iz vzhodnoevropskih držav. Varovana je bila tudi zato, da iz tujine ne bi v Jugoslavijo na skrivaj prihajale oborožene osebe, povezave z jugoslovansko protikomunistično vojaško in politično emigracijo. Bežali so pred komunizmom, iz ekonomskih razlogov, da bi se izognili služenju vojaškega roka. Knoj so 31. marca 1953 ukinili. Nadzor kopenske meje z Italijo so prevzele mejne enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA).«[51] »Veliko ljudi iz Slovenije je po vojni bežalo na Zahod čez mejo na Primorskem. Nekateri so odhajali v emigracijo, ker so bili tukaj pod komunistično oblastjo kompromitirani in so se po vojni še dolgo skrivali. V Italijo so odhajali ilegalno. Aretacije med Slovenci na Primorskem
50 Zapis po e-pošti, Alojz Žumer (1932–2022), 8. 10. 2021, 10. 10. 2021.
51 Vidmar, Jernej: Nadzor in represija …, str. 85–87.
niso bile tako množične, kot so bile onstran nekdanje rapalske meje v Jugoslaviji in posebej v Ljubljani.«[52] Bežali so ljudje, ki so se leta in leta skrivali. Ljudje, ki so živeli na obmejnem pasu, so bili še bolj nadzirani. »V pravilih za opravljanje službe knojevcev, ki jih je leta 1945 izdal Odsek za varnost slovenske divizije Knoja, je glede meje pisalo, da je treba na vse tiste osebe, ki se v državnem obmejnem pasu (100 m) na prvi in edini poziv ne ustavijo, takoj streljati.«[53] »Še leta 1948 so prihajali skozi Potok ljudje, ki so želeli na zahod. Mnogo ljudi se je leta in leta skrivalo. K Brlezu v Potoku so prišli štirje pribežniki in pustili pri nas velikega, belega psa, ki se ga še spominjam. Na samotnih kmetijah so se prebežniki okrepčali. Samotne kmetije in dobri ljudje so jim omogočali preživetje. Človek, ki mu nič ne manjka, tega ne more razumeti. Ljudje, ki občutijo stisko, vedo, kaj je to, in znajo pomagati.«[54] Na teh samotnih kmetijah so prišli do dobrih ljudi. Vsi pa niso imeli te sreče. Vračajoči se nemški mobiliziranci, vojaki s front, niso vedno naleteli na čuteče ljudi. »B. v Davči je streljal skozi okno. Otrok, ki je služil pri njih, ga je vprašal, kaj je ustrelil. Dejal mu je, da srnjaka. Ustrelil je fanta, rojaka, ki se 55 je vrnil iz nemške vojske. Šel je in ga malo zagrebel. Dolgo, več let je ležal tam.« »Bitenc mi je sam pravil. Med vojno je bil kurir, ni znal pisati ne brati. Gledal je v narobe obrnjen časopis: ‚A smo jih natolkli,‘ je govoril. Ničesar ni vedel. Bil je kot Lucifer, znal je biti tudi dober. Povedal mi je, kdo je bil pri poboju duhovnikov in kako je bilo pri poboju duhovnikov. Povedal mi je tudi, da je imel na podu po vojni ujete štiri Nemce. Ko je moral na stranišče, se je bal, da mu bodo ušli, zato jih je ustrelil [56] v peto. Potem jih je naslednji dan gnal na postajo v Železnike na milico.« P. P. je dodal, da kogar so v Davči ujeli, nikoli več ni videl neba. »B. smo se vsi bali. Izgledal je divji. Bil je močan, sadist. Ujetnika, ki ga je gnal, je žokal z nožem. Peljal ga je v Železnike na milico. Ta dogodek je Podmejačev videl pod Sušo in tudi o tem pripovedoval.«[57] »Spomnim se dobro, ko je pomladi gnal Nemca. Ne vem, kje ga je dobil. Mogoče je iskal hrano, pomoč. Ranil ga je v nogo, še je hodil. Kol, palico je imel. Bil je nemočen, žejen. Pri nas je bil studenec. Mislil je piti vodo, ni mu dovolil. Pri nas pred hišo je sedela obnemogla mama. Ko je bilo sonce, smo jo prinesli ven. Ko je to videla, gledala, je bila huda. Rekla mu je: ‚Vodo mu boš pa že pustil!‘ Potem jo je ubogal. B. je umrl doma, v gnoju. Njegova žena je bila velikokrat pri nas. Nista se razumela. Povedala je, kako je bil grob do nje. Bolj se je spominjam med vojno, ko je hodila s košem v trgovino, ustavila se je pri nas. Pri nas so ljudje iz Davče počivali, dobili so čaj, ‘marele’, če je bilo treba. Vsi.«[58] »Ljudje so bili zelo ubogi. Nekoč se je k nam zatekel italijanski vojak. Mama mu je pomagala ‹očediti› noge. Bil je premočen, brez nogavic. Starša sta ga ‹preoblekla› v dvojne nogavice, hlače, ga nahranila, da je bil potem sposoben za nadaljevanje poti. Kaj se je potem zgodilo z njim, nismo nikoli izvedeli. Šele danes razumem, zakaj se je moja mama tako bala. Bala se je zase in za nas. Vedno je bežala pred moškimi.«[59] Toliko let so ustavljali resnico, prepričani so bili, da ne bo nikoli ugledala luči. Ali res
52 Svetina, Albert: Od osvobodilnega boja do banditizma, Nova obzorja, Ljubljana, 2004, str. 222, 224
53 Vidmar, Jernej: Nadzor in represija …, str. 86.
54 Ustni vir: Markelj, Viktor (1952); p. d. Brlez, Pogovor 31. 10. 2021.
55 Enako.
56 Ustni vir: Markelj, Anton (1936), p. d. Brglez, Potok. Pogovor 23. 4. 2017.
57 Ustni vir: Primožič, Janko (1930–2019). Pogovor 15. 9. 2015.
58 Ustni vir: Aleš Šturm (1933), Dašnica, 28. 1. 2020.
59 Ustni vir: Primožič, Marija (1928), Kopačnica. Pogovor 27. 4. 2021, 29. 4. 2021.
Graničarji so služili tri leta. Po uniformi oficirja sklepam, da so graničarji fotografirani leta 1954/55. Peter Polajnar mi je povedal, da so oficirji dobili uniforme šele leta 1949. Vojaki so bili do leta 1949 ali še dlje oblečeni različno: v nemška, italijanska, srbska ali svoja oblačila. Tudi iz fotografije je razvidna ta različnost. Vojaški rok je Peter služil leta 1948 v Nišu in mi o tem tudi nekaj povedal, da slabše, kot je bilo takrat, ni moglo biti.
tako slabo odpiramo okna, da tako težko prihaja svetloba do nas?
Želim si, da bi že enkrat cenili vse ljudi, ne le nekaterih po ideološki miselnosti. Smo različni, razmišljamo različno, to pa je pestrost in dinamika družbe, sprejetost ter sobivanje različnih ljudi. Zlo je glasno, pompozno. Dobrota je mila, tiha in se pogosto ne razglaša. Zlo odpade samo! Veljajo pa osnovni zakoni za bogate, siromake in večna beseda.
»Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah! Ne bojte se!«
Mt 10,26–28
[Page 65]