Predstavitev krajev
Občina Šempeter-Vrtojba je bila ustanovljena leta 1998, leži na rodovitni Goriški ravnini, (jugo)vzhodno od Gorice. Sestavljata jo dve naselji; mesto Šempeter pri Gorici in vas Vrtojba.
Šempeter se je stoletja razvijal kot kmečko naselje na desnem bregu potoka Vrtojbica, po drugi svetovni vojni pa je od Gorice, ki je septembra 1947 pripadla Italiji, skupaj s Solkanom prevzel nekatere vloge upravnega in gospodarskega središča. Pozneje se je naselje razvijalo v senci Nove Gorice, vendar s precej hitro industrializacijo. Vrtojba je po zasnovi tipična obcestna vas, dolga skoraj tri kilometre, razpotegnjena v smeri sever–jug in ob glavni prometnici, ki že stoletja povezuje Goriško z Goriškim Krasom. Po zadnjem avstrijskem popisu leta 1910 je tako v Šempetru kot v Vrtojbi močno prevladovalo slovensko prebivalstvo. Slika se je začela spreminjati po koncu prve svetovne vojne. Začelo se je priseljevanje Italijanov in Furlanov, ki so v naseljih na vratih Gorice videli boljše možnosti za življenje. Poleg tega sta oba kraja, še zlasti pa Vrtojba, predstavljala tudi simbolno spominsko mesto za nove italijanske oblasti, kajti tukaj je kot spomin na krvavo soško fronto stalo veliko italijanskih vojaških pokopališč. Samo v Vrtojbi vsaj dvanajst, zato so uradno ime kraja spremenili v Vertoiba in campisanti , po naše Vrtojba na pokopališčih.
Začetki partizanstva in revolucije na Primorskem
Partizansko vodstvo je že jeseni 1941 na Primorsko poslalo prve vojaške organizatorje, ki naj bi tamkajšnje ljudstvo dvignili k uporu proti italijanski oblasti. Septembra 1941 je bila organizirana prva primorska partizanska četa pod poveljstvom Ervina Dolgana – Janeza, ki je bil kot Primorec poslan v rojstne kraje, dvignit ljudstvo k uporu. Tudi pozneje je semkaj prihajal preverjen kader, tako vojaški kot politični: Martin Greif, Mirko Bračič, Dušan Kveder – Tomaž, Dušan Pirjevec – Ahac, Zdenko Zavadlav itd. Šlo je za predan partijski kader in (ali) Primorce, ki so pred vojno živeli v Kraljevini Jugoslaviji.
Na začetku druge svetovne vojne so bili mnogi primorski Slovenci prepričani, da je prišel čas za osvoboditev izpod fašizma. Navdušeno so pozdravili ustanovitev Osvobodilne fronte. V partizanski vojski so videli osvoboditelje in borce za demokracijo ter so z njimi tesno sodelovali, tudi na Goriškem. Razmere na Primorskem med drugo svetovno vojno so narekovale najvišjo stopnjo privrženosti boju proti fašizmu, zato velja ocena, da bi se Primorci pridružili vsakršni političnovojaški ideji, ki bi se borila proti italijanskemu režimu. OF je bil tu prvi in njegov uspeh je bil zagotovljen. Osvobodilni boj proti okupatorju naj bi se na Primorskem začel istočasno kot v drugih slovenskih pokrajinah. Vendar je šlo na začetku bolj za osamljene poskuse kot pa za dobro organizirano vojaško gverilo. Večje partizanske akcije so se začele spomladi 1942. V prvi polovici leta 1943 se je zaradi partizanskih akcij povečal italijanski vojaški vpliv na Primorskem, prihajale so nove, sveže enote in povečalo se je število postojank po pokrajini. Večina primorskih ljudi, tako preprostih kot izobražencev, od kulturnikov do politikov in narodnih aktivistov, je pod dolgoletnim italijanskim fašističnim jarmom videla edino rešitev v objemu bratskih Slovanov, ki jim je bila na čelu velika Rusija. Njena predstraža naj bi bila Jugoslavija.
Politične skupine na Primorskem, ki so imele pred očmi razmere v t. i. Ljubljanski pokrajini pod italijansko zasedbo, kjer se je že bil vnel spopad med partizansko in protikomunistično stranjo, so skušale narediti vse, da bi na Primorskem preprečile podobno bratomorno vojno. Njihovo gledanje na nastale razmere kot tudi gledanje posameznih članov v njih pa je bilo precej različno, še zlasti glede tega, kako se soočiti s partizanstvom, ki je v končni posledici tudi na Primorsko prinašalo komunizem. Tega slednjega niso mogli ustaviti, zdi pa se, da so s svojim delovanjem vendarle preprečili, da bi bilo vse še huje.
Edvard Kardelj je sredi decembra 1942 poročal Titu med drugim tudi o vojaško-političnem stanju na Primorskem. Razložil mu je, da tam ni , in hkrati izražal prepričanje, da je tudi ne bo, ker naj Italijani tega ne bi »bele garde« dovolili »slovenski reakciji«. Hkrati mu je prav na primeru Primorske ponazoril razkorak v Sloveniji med možnostmi organizacijske krepitve KPS in dejanskim stanjem zaradi partijskega sektaštva. Preobrat in zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, ki je na Primorsko dospel na začetku novembra 1942 po nalogu CK KPS in IO OF. Imel je vsa potrebna pooblastila ter je redno poročal v Ljubljano. Aleš Bebler, s partizanskim imenom Primož Tratnik, je sicer že poleti 1942 predlagal CK KPS, da je napočil čas, ko je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Hkrati se je zavedal, da mu zaupanje v Ljubljani daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem. Z letom 1943 se je tudi na Primorskem začelo stopnjevati revolucionarno nasilje, pred kapitulacijo Italije je nedvomno najbolj odmeval naročen umor Iva Brica (1898–1943) iz Dornberka. To nasilje je velikokrat izhajalo iz uzurpacije oblasti posameznikov, ki so se sicer formalno prištevali k partizanom, vendar so delovali kot nekakšni lokalni vojvode in terori-
zirali domačine, včasih pa tudi poravnavali osebne račune. Ti vosovski umori so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujali zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla odpraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat kar razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja.
Žrtve revolucije
Na Primorskem je bilo manj žrtev revolucionarnega nasilja v primerjavi z Ljubljansko pokrajino. Razmahnilo se je v letu 1943, najbolj po kapitulaciji Italije. Takrat se je še povečal komunistični pritisk znotraj partizanskega gibanja. Med žrtvami na Primorskem prevladujejo Slovenci, v prikritih grobiščih pa so tudi Italijani, Nemci, Furlani in pripadniki drugih narodov. Žrtve največkrat niso padale naključno. Kot pričajo knjige, različni zapisi in intervjuji, ki jih je pripravil pokojni Zdenko Zavadlav (1924–2006), eden vodilnih vosovcev na Goriškem, je Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte (VOS OF) že zelo zgodaj začela pripravljati sezname dejanskih in namišljenih nasprotnikov OF oz. partizanskega gibanja. Po preoblikovanju VOS na Primorskem v Ozno za oblast IX. korpusa, kar se je na Primorskem zgodilo ob koncu poletja 1944, so se seznami samo še dopolnjevali. S tem je bil odprt lov na politične nasprotnike. Kot je poročal sam Zavadlav, so obsojence na Goriškem vodili v Renče, pogosto mimo Vrtojbe, kjer je bil sedež VOS za Goriško. Tam so se vrstila zasliševanja, t. i. sodbe in umori. »Napake« revolucionarnega vodstva na Goriškem je do zdaj priznal le Zavadlav: »Sploh je splošno znano, da je OF v Gorici delala velike napake, tako proti Primorcem, starim borcem proti fašizmu, ki niso bili komunisti, kakor tudi proti antifašistom Italijanom. To je treba pripisati tudi postavljanju
neinteligentnega odgovornega kadra za Gorico, kot je bil npr. dolgo časa za Gorico odgovorni Franc Pregelj – Boro. /…/ Žal se je pač med našim, že tako malim in skozi in skozi preganjanim slovenskim narodom dogodila tudi ta tragična razcepitev narodnih sil in kajnovska dejanja. Vkljub današnji deklarirani spravi pa se iz vsega tega izgleda nismo nič naučili, ker sovraštvo še traja in se celo poglablja.« (Z. Zavadlav, Pisma izza odra, 2002, str. 273.)
Še danes so pobočja nad Renčami, pod pobočjem Krasa, posejana s številnimi grobovi, ki še niso raziskani in označeni. V bližini Renč naj bi sicer pripadniki partizanskega gibanja po kapitulaciji Italije septembra 1943 pomorili več Goričanov, pokopani naj bi bili v neoznačenih množičnih grobiščih. Sodilo naj bi jim t. i. ljudsko sodišče, ki je zasedalo v zaselku Vinišče pri Renčah.
O tem obdobju obstaja nekaj pričevanj, izmed storilcev pa je daleč največ zapisal in odkrito spregovoril pokojni Zdenko Zavadlav, sin primorskih emigrantov na Štajerskem, ki se je leta 1942 pridružil VOS, od decembra 1943 do februarja 1944 je bil rajonski poverjenik okrajne VOS Gorica, od februarja do maja 1944 referent OK VOS Gorica, od maja do julija 1944 član okrajnega obveščevalnega oddelka Gorica, od avgusta 1944 pa je deloval pri Ozni na Štajerskem. S partizanskim poveljstvom v Renčah gre povezati tudi grobišče , ki je v predelu z ledinskim imenom Pod Rosico Velike doline med vasema Vrtojba in Bilje. To območje je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja še zaraščeno z gozdom, nato so ga posekali in območje preorali. Danes so tam vinogradniški kompleksi. Med oranjem so naleteli na človeške kosti, ki so jih potem odpeljali neznano kam. Šlo je za ljudi iz Gorice in okoliških krajev, ki so jih umorili v obdobju od leta 1943 do konca vojne. Med umorjenimi in zakopanimi na tem območju gre tudi za vsaj dve domačinki iz Vrtojbe. Za te umore so bili zaslužni predvsem
pripadniki sabotažne skupine mirenskega okraja, ki je nastala na pobudo načelnika VOS za Primorsko Mira Perca – Maksa. Te sabotažne skupine so začele nastajati jeseni 1943. Na Goriškem je delovala zlasti tista pod poveljstvom Ivana Suliča – Carja. Pripadniki te skupine so se največ zadrževali v Biljah in okoliških vaseh, zato so jim pravili tudi biljenska grupa. Od tod je bilo blizu do Gorice. Med pripadniki te skupine so bili še Branko Stepančič – Slovenko, Rozin Beč – Lojze, Kamilo Stepančič, Darko Silič – Igor in Robert Srebrič – Svarun. Po pričevanju že pokojnega domačina: »V spominu domačinov, ki po vojni niso uživali privilegijev ‘svobode’, so ostali kot ‘hajduška’ skupina, ki je malo izzivala Nemce, radi so ustrahovali ljudi in dobro živeli; jedli, pili ter se zabavali. Pogosto so tudi poravnavali stare račune z domačini.« Prej omenjeni Ivan Sulič – Car je na začetku novembra 1943 ustanovil še novo, t. i. vrtojbensko skupino, ki pa se je v akcijah leta 1944 pogosto združevala s prej omenjeno biljensko grupo.
Žrtve iz Šempetra in Vrtojbe
Čeprav ležita kraja tesno skupaj, je vendarle velika razlika med njima v viktimološki sliki revolucije na Primorskem. Šempeter kot dokaj pomembno urbano središče je imelo precej močno karabinjersko postajo s stalno posadko, kar je zmanjševalo možnost partizanskega delovanja. V zadnjih tednih vojne pa so se v Šempetru nastanile še različne četniške enote iz notranjosti Jugoslavije. V kraju je bivalo kar nekaj fašistov, tudi zagrizenih, med njimi postajenačelnik Guido del Vecchio in njegov sin Guido. Jeseni 1944 sta ju sredi kraja ustrelila oznovca. Fašisti so grozili z maščevanjem, hvalabogu nemški okupatorji tega niso dovolili. Med domačimi žrtvami revolucije je treba izpostaviti umor Ivana Cotiča, trgovca z lesom, ki so ga partizani obtoževali vohunjenja za okupatorje. Zajeli so ga in odpeljali v Renče na zaslišanje, kjer je izginil. Tudi An
tona Kušiča iz Šempetra so obtoževali, da nasprotuje partizanskemu gibanju, zato so ga ustrelili v začetku leta 1944, čeprav je izhajal iz zavedne benečanske družine, ki je podpirala OF.
Med prve žtve revolucionarnega nasilja v Vrtojbi spadata dva furlanska oz. italijanska priseljenca, ki sta bila umorjena najverjetneje sredi februarja 1944. Prvi je bil Valentino Cussini, roj. 1901. Tedanji vrtojbenski župnik Franc Kodrič je o njem v matične knjige zapisal: »Odpeljan od partizanov 10. 2. 1944. Od tedaj ni več glasu. Gotovo ubit.« Druga žrtev med italijanskimi priseljenci iz Vrtojbe je bil Attilio Francesco Zoratti, rojen leta 1896 blizu Codroipa. V prvi svetovni vojni se je kot italijanski vojak boril na soški fronti. Po poklicu je bil zidar, zato je po vojni ostal na Goriškem, saj je videl večjo možnost zaslužka v porušenih krajih, potrebnih temeljite obnove. Pri delu je spoznal Marijo Gorkič, domačinko iz Vrtojbe, ki je kot številne druge mladenke pomagala pri zidarskih delih. Ubili naj bi ga istega dne in prav tam kot Cussinija. Poleg opisanih italijanskih priseljencev je bilo v Vrtojbi pobitih še kar nekaj domačinov: Darinka Bajt, rojena Soban (1921–1944). Po pričevanjih naj bi jo ubili na vrtojbenskem polju med Vrtojbo in Gorico. Slavko Batistič (1924–1944), mobiliziran med primorske domobrance v Trstu, jeseni 1944 so ga ugrabili in ubili domačini, pripadniki partizanskega gibanja. Bernard Pavel Devetak (1909–1944), po uradnih podatkih je sicer padel kot partizan pri Vogrskem, pričevanja domačinov, tudi njegove pokojne žene, pa povedo, da je bil umorjen, ker je nasprotoval revoluciji. Cvetko Florijan Faganelj (1921–1944), uradno je padel kot partizan na Otlici oz. na Predmeji. Pričevanja domačinov vedo povedati, da so ga umorili, ker se je preveč zanimal za smrt svaka B. P. Devetaka. Ana Jarc (1923–1944) in Flora Cvetka
Mozetič (1924–1944), polsestri, ki so ju ob koncu leta 1944 odpeljali pripadniki partizanskega gibanja, ker so ju sumili, da delata za Nemce.
Kamilo Maraž (1921–1943), ubili so ga sredi decembra 1943, ker se je doma skrival. Felicita Pavlin (1924–1944), zanjo je tedanji vrtojbenski župnik Franc Kodrič zabeležil: »Umrla 10. 1. 1944. Javna tajnost, da so jo ubili.« Ivan Pirih (1923–1943), obtoževali so ga, da je vohunil v korist fašistov. Stanislav Rožič (1919–1944), umorjen v začetku leta 1944. Ludvik Simčič (1914–1943), partizan, ubili so ga spomladi 1943, ker »naj bi nekaj ukradel«. Jožef (Pepko) Šif (Schiff) (1917–1944), študiral je teologijo in nato veterinarstvo, zelo na
rodno zaveden, preganjali in zaprli so ga fašisti. Izginil je sredi aprila 1944, umorjen na pobočju Krasa nad Renčami, najverjetneje ga je ustrelil pokojni vosovec Zdenko Zavadlav. Zvonko Žibernik (1923–1943), prva žrtev partizanov v Vrtojbi. Obtoževali so ga, da je član fašistične stranke, čeprav ljudem na vasi ni škodoval.
Odmev v časopisju – Slovenski Primorec
Medvojni umori pri Vrtojbi pa so sredi maja 1946 našli svoj odmev tudi v protikomunističnem tedniku Slovenski Primorec, ki so ga izdajali slovenski demokrati v Gorici: »Na cvetno nedeljo, se je vršil pri nas slovesen pogreb dveh žrtev pretekle vojne: domačina Ivana Gulina, ki
je bil ubit na Krasu v sept. 1943, in neznane ženske, ki je bila zadeta od nemškega izstrelka prav tako sept. 1943 na vrtojbenskih gričih. Prav in lepo! Kdaj pa bomo odkopali mnogoštevilna trupla, ki leže pokopana po gričih in dolinah vzhodno od Vrtojbe, in jih zagrebli v blagoslovljeno zemljo? Med njimi so tudi domačini. Med njimi je mlada mati dveh otročičev, ki je morala v smrt samo zato, ker je spoznala lumpa, ki je streljal na njenega moža. Ali morda ti nesrečneži niso bili kristjani? Popravimo vsaj s krščanskim pogrebom strahotno krivico, ki je bila premnogim izmed teh žrtev storjena. Če so jim ljudje bili krivični v življenju, naj jim bodo pravični vsaj po smrti in naj jim ne odrekajo pravice, počivati na blagoslovljeni zemlji. Op. ured. – V nekaterih vaseh so to že storili in so krščansko pokopali vse brez izjeme, partizane in nepartizane. Lepo bi bilo, če bi se povsod tako storilo. Vsaj po smrti naj neha med nami sovraštvo!«
Osebna zgodba za konec
Pred časom sem starejšega, pred nekaj meseci preminulega gospoda iz Vrtojbe poprosil, naj mi pokaže mesto oziroma neoznačeno grobišče pri Vrtojbi, kjer so pripadniki partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno pobili kar nekaj posameznikov: meščanov in vaščanov, krivih in nedolžnih, moških in žensk ter bogatih in revnih. Omenjeni gospod je imel sicer smisel za zgodovinsko resnico in je takratne dogodke osebno dobro poznal ter jih tudi obsojal. Prav mimo njihove hiše je namreč vodila pot, kjer so vosovci in pozneje oznovci vodili nesrečne žrtve proti kraju umorov med Vrtojbo in Biljami. Sodeč po njegovem pripovedovanju, so si morilci pri njihovi hiši pogosto tudi sposodili orodje (kramp, lopata), ki so ga okrvavljenega potem tudi vrnili. Presenetil me je njegov odgovor: »Veš kaj, precej vem, verjetno največ v naši vasi. A ti nič ne bom povedal, ker boš potem to zapisal, moja hčerka pa bo imela v službi lahko težave.« Naj ob tem dodam, da ima omenjena hčerka, danes že gospa v zrelih letih, dobro plačano državno službo na vodstvenem položaju.
[Page 72]
[Page 73]