[Stran 085]
Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, Družina, Rafaelova družba 2014
Kaj pa bereš? Saj ne berem, slike gledam …
Povprečni Slovenci (in še mnogi nad povprečjem) ob malo daljšem besedilu globoko zajamemo sapo, zavzdihnemo in se raje prepustimo kakšni lahkotnejši nalogi … Ko sem ob stikih z ljudmi najrazličnejših starosti vedno znova razočaran ravno nad tem, da jim branje predstavlja tako velik izziv, skušam iznajti rešitev za prodor resnice med Slovence. Seveda sem se razveselil kriminalizirane (zaradi časa predvajanja) televizijske nanizanke Pričevalci, ki bi lahko imela veliko večji, če bi bila na sporedu ob primernejši uri. Vsekakor je slika (film) medij, ki odpre srce lažje od črke. Poglavitni problem obstaja v srcih ljudi. Videti je, da moramo pri ozaveščanju vedno misliti na odpiranje src. Razumskega razloga za neuveljavitev resnice slovenskega dvajsetega stoletja že dolgo ni več. Do kritične razprave o zgodovinskih dejstvih pa sploh (še) ne pride. Dejstva v zvezi z vzrokom za razkol v našem narodu se delijo po črti demokratičnosti. Komunistični režim je skupaj s svojimi mediji uspel s povsod prisotnim sovražnikom v narodovo telo naseliti vero v zlobo demokratičnih sil. Slovenski narod je že tradicionalno veren in trenutno je med nami najbolj razširjena vera v zlo demokratičnega. Zato je pričujoča knjiga kot ledena kocka na osji pik. Bralcu sporoča, kakšni so bili v trenutku konca druge svetovne vojne tisti, ki še danes v večinskih medijih veljajo manj kot nič, ki naj bi bili sramota slovenskega naroda …
Begunstvo je vedno razumljeno kot skrajna oblika bede, tudi mlajši se še dobro spominjamo množice beguncev z Balkana. Iz slik v knjigi pa veje vse kaj drugega. Njihova sporočilna vrednost je predvsem opis delovanja slovenske katoliške elite z duhovništvom vred med slovenskim begunstvom. Prikazuje, kako so se ves čas, ko je bil film v fotoaparatu, obnašali tisti, ki naj bi izdali slovenski narod in si niso več zaslužili, da bi smeli prebivati med nami. Tistega filmskega traku pa ni in ni hotelo zmanjkati. Kakšnemu tipičnemu slovenskemu verniku gotovo prihaja na misel, da je slovenski eksodus
Figure 1.
oskrbovala s filmskim trakom Cia ali kakšna podobna organizacija. Arhiv, ki ga je v hrambo prevzela Rafaelova družba, obsega namreč skoraj dvajset tisoč posnetkov. Zakaj Rafaelova družba? Rafaelova družba je ustanova za pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva. Oskrbovati jih želi na verskem, narodnem, kulturnem, prosvetnem ter socialnem področju. Družba svetega Rafaela je kot podružnica dunajske družbe nastala na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in je od leta 1903 delovala v Ljubljani. Od leta 1927 pa je samostojna slovenska organizacija. Rafaelova družba je ob 70-letnici umika pred boljševiškim nasiljem ob založbi Družina tudi soizdajatelj pričujoče knjige. Knjiga je privlačno opremljena. Je ležečega formata in spominja na album fotografij. Obsega slabih tristo strani in je razdeljena v dvanajst poglavij in trojezični povzetek. Pa vendar v celi knjigi skorajda ni strani, ki ne bi vsebovala slike. Tudi sicer so besede od začetka do konca skrbno precejene in prepuščene na papir le tiste prave, resnične. Na prvih triintridesetih straneh se namreč razteza Zgodovinski oris slovenskega povojnega begunstva, ki ga je sestavila mag. Helena Jaklitsch. Argumentirano in ravno prav skopo, da ohranja čvrsto nit dogajanja, pa vendar z bogatimi opombami in navedki[Stran 086]
Figure 2. Versko življenje je bilo za slovenske begunce osrednjega pomena – v vsakem taborišču so postavili bogoslužni prostor, kjer so se zbirali ob molitvi, pri svetih mašah in ob prazničnih dneh. arhiv Rafaelove družbe
osebnih pričevanj, pripoveduje verodostojno zgodbo od odhoda iz domovine naprej. Piko na i pa ob besedilu predstavljajo tudi slike manjšega formata.
Prve slike po besedilnem uvodnem prvem poglavju obnovijo pot v novo življenje iz doma v plamenih z Marijo na ramenih. Živeti so začeli resnično iz nič. Občudujemo lahko begunce in njihovo ustvarjalnost, da so iz nič ustvarili novo slovensko življenje. Med najnujnejšimi nalogami je bila postavitev kapele in Marijinega oltarja. Potreb tistega časa se ne da enostavno projicirati na sedanjost, od izgradnje provizorične krušne peči sredi polja naprej. Težko dojamemo marljivost in ustvarjalnost, ko so se lotili vsakršnega dela. Zaslutimo bedne pogoje bivanja na meji lakote in njihove načine reševanja nemogoče situacije. Sledi opis vetrinjskega taborišča, v katerem izstopa podatek o moralni moči Slovencev: samo med Slovenci namreč ni bilo niti enega samomora kljub veliki žalosti in obupu, ki je zajel begunce po novici o pomoru domobrancev. Prav nasprotno! Že 14. junija je slovenska begunska gimnazija začela redni pouk. Po posameznih postajah po Koroškem (od Peggetza, Špitala, Št. Vida na Glini do Lichtensteina pri Judenburgu) so jedrnato, a z vsemi pomembnimi podatki besedno predstavljene, pa tudi s skicami, bivalne razmere, ki so jih bili deležni naši izseljenci. Opazna je superiornost Slovencev med drugimi narodi glede reda, organiziranosti in njihove verodostojnosti. S strani zavezniških sil so jim bile zaupane vodstvene funkcije v samoupravi taborišč. V oči udari neverjetna ciničnost angleških okupacijskih oblasti, da so s selitvijo Slovencev iz Lienza v Špital želeli otežiti »preveč ugodne« taboriščne razmere.
Občudovanje vzbuja njihova skrb za naraščaj, predvsem njegovo šolanje. Seznam učbenikov, ki so nastali v taboriščni tiskarni, lahko vsakomur vzame sapo. Kaj vse se je pomikalo v glavah izseljencev preko Karavank! V taborišču je med drugim nastal tudi znameniti Pavlovčičev Zgodovinski atlas Slovenije, prvi tovrstni atlas za slovenski prostor! Zagnanost intelektualne elite ni poznala meja. Prav kmalu so se begunci v tricifrnem številu udeleževali jezikovnih tečajev glavnih[Stran 087]
Figure 3. Slovenksi begunci so v taboriščnih razmerah izkoristili bogato znanje svojih obrtnikov in postavili številne delavnice: mizarsko, čevljarsko, inštalatersko, zidarsko. Do veljave so prišli tudi škafarji in pletarji.arhiv Rafaelove družbe
svetovnih jezikov. Zasijali so tudi pevski zbori in gledališče, zaradi pomanjkanja knjig pa so se pojavili bralni večeri z nad sto udeleženci. Pomanjkanje knjig je povzročilo povečano tiskanje slovenske literature. Razpon različnih tematik, ki so jih obravnavali izseljenci v begunskih taboriščih, sproža nejevero pri naših sodobnikih. Kakšna življenjska moč, želja po življenju in iznajdljivost!
Sedanje stanje verskega življenja v Sloveniji ni rožnato. Če pa ga primerjamo s stanjem v taboriščih, nas lahko prevzame zaskrbljenost. Povsod, v še tako skromnih razmerah, so zmogli postaviti bogoslužni prostor in ga tudi vztrajno napolnjevati. Ohranjali so vse verske običaje preko celega leta in posameznikovega celega življenja. Zakramenti so se vrstili od krsta do svete popotnice, s poudarkom na mašniškem posvečenju. Občudovanja so vredne svete posode, izdelane iz kovinskih odpadkov, razbitin letal in podobnega.
Predstavljeno je tudi vprašanje odločitve med odhodom domov, k čemur jih je nagovarjala repatriacijska komisija z lažnimi obljubami, in odločitvijo za odhod v najbolj nepoznane dele sveta.
V posebnem razdelku je sistematično, pa vendar le shematično, podnaslovu knjige navkljub opisano tudi življenje slovenskih beguncev v Italiji. Zdi se mi, da si ta del zasluži pozornost, saj avtorica mag. Helena Jaklitsch z njim pomembno zaokroža opis položaja slovenskih nekomunističnih pregnancev. Podnaslov knjige je v resnici netočen glede kraja in datuma. Gre za predstavitev slovenskih beguncev od maja 1945!
Album slik! Ob vsem materialnem, kar slike dokumentirajo, so zame najzanimivejši obrazi. Kaj vse izžarevajo! Predvsem pa, koliko stisk in železnega upanja sveti iz njih. Zanimiva mi je zdravstvena in še posebej zobozdravstvena oskrba. Pa oskrba s hrano. Težko ostanem ravnodušen ob posnetkih najnežnejšega otroštva v begunskih čeveljcih. Posnetki šolskih dejavnosti, podobno kot osebnih, ne povedo vsega živahnega in nenavadnega, kar se da v teh letih[Stran 088]
Figure 4. Za otroke in mladino je bilo poskrbljeno – delovali so vrtci in ljudske (osnovne) šole, poklicne šole in gimnazija, v prostem času pa so se mladi družili v Mladinskem domu. arhiv Rafaelove družbe
doživeti, se naučiti in morda komu malce ponagajati.
Izbor slik kulturnih dejavnosti je sporočilen. Seveda so zanimive osebe in njihovi obrazi, sapo pa jemlje bogastvo predmetov, kulis, pripomočkov, lepota oblek in urejenost. Samo okoliščine (tudi zunanjost gledališke dvorane) pričajo o improvizaciji, o pomanjkanju, ki so ga Slovenci preprosto ignorirali.
Knjigi manjka samo to, da bi se v počasnem tempu prelistavala po mizah slovenskih domov, se oglašala z ihtenjem, solzami, jokom, pesmijo, pa tudi smehom in vriskanjem, zaskrbljenim govorjenjem, recitatorskim in dramskim zvokom … Tako pa nam ostane le eno: podarimo jo vsaj bližnjim. Naj pride na preizkušnjo sposobnosti vživetja v slovenske desete brate.