[Stran 089]
Slovenska matica 2005
Da bo spominom, o katerih je sorodnikom in znancem že tolikokrat pripovedoval, nazadnje dal literarno zaokroženo obliko, se je ugledni klasični filolog, prevajalec, univerzitetni profesor, akademik dr. Kajetan Gantar dokončno odločil potem, ko so mu najožji družinski člani ob sedemdesetletnici sestavili prisrčne verze, v katerih so ga spodbudili, naj vendarle »usliši prošnje vse družine in napiše že Spomine!«
Utrinki ugaslih sanj, ki so izšli leta 2005 (ob avtorjevi petinsedemdesetletnici) in ki se jih želimo ob deseti obletnici izida spomniti tudi mi, na 319 straneh prinašajo popis Gantarjevih mladostnih spominov. V njih je skušal zajeti in pred pozabo rešiti tako »brezup in črnino«, »spolzke in vrtoglave poti, po katerih se je vzpenjal in padal« pa tudi »lepoto svetlih trenutkov«, ki jim je bil priča na svoji življenjski poti od rosnega otroštva do ustvarjalnih let. Kajetan Gantar, v čigar besedah je v slovenščini oživelo toliko vrhunskih prevodov in prepesnitev temeljnih starogrških in latinskih besedil, v uvodnem zapisu iskreno prizna, da je bilo pisanje o tem obdobju morebiti celo zahtevnejše kot ukvarjanje z učeno literaturo. Ko se je lotil spominskega obujanja svojih najzgodnejših let, so se rane, o katerih je mislil, da so se že zdavnaj zacelile, znova odpirale in razbolevale. Obenem okara tudi svoj luknjičavi spomin, ki da bo morda kriv za netočnosti in vrzeli v zapisu. Z bralčeve perspektive je opravičilo povsem odveč, kajti Gantar svoje celovite avtobiografske zgodbe plete izjemno dogajalno in časovno precizno, v njih natančno predstavlja osebe, s katerimi je bil hote ali nehote tesno spet, osupljivo podrobno opisuje dogodke, temeljito povzema vsebine pogovorov, niza opažanja … in tako bralcu živo naslika doživljaje, značaje in duh časa, o katerem piše.
Potovanje skozi »prostranstva svojih ugaslih mladostnih sanj« začne s kratko predstavitvijo svojega rodu, nato pa sledi več kot štirideset poglavij, v katerih popiše odisejado svojih mladostnih let. Odraščal je v globoko verni, narodno zavedni desetčlanski družini. Brezskrbna osnovnošolska leta v Celju je usodno presekal začetek druge svetovne vojne. To je bil čas, ko je bila »razbita idila družinske domačije«, čas, »ko niso smeli več govoriti resnice«, ko se je ata zaradi pokončne domoljubne drže med prvimi znašel v
Figure 1.
gestapovskih zaporih, njihovo družino pa so izgnali v Srbijo. Kajetan se je preselil k stari mami v Ljubljano. Njegova vojna leta zaznamuje ministrantska služba, šolanje na Škofijski klasični gimnaziji, strast do politike, prva ljubezen do grščine in latinščine …
V osrednjem delu spominov avtor pred pozabo skuša iztrgati trpek čas svojega begunstva v avstrijskih taboriščih – to je bil čas, ko je »v stiskah in bedi begunstva človeško zorel in postal odporen proti hudim življenjskim preizkušnjam«. Štirinajstletni Kajetan se je na pot čez Ljubelj podal skupaj z bolehnim očetom, ki se je znašel na seznamu oseb, predvidenih za likvidacije. Prve mesece je mladenič preživel pri dobrih ljudeh na kmetiji v tirolski vasici Anras, nato se je preselil v taborišče Peggez pri Lienzu, na koncu pa tudi v Špital. V opisih tega časa spremljamo neverjetno življenjsko moč, pridnost in ustvarjalnost Slovencev, ki so v sicer težkih begunskih razmerah naredili vse, da so kot skupnost preživeli. Spomini so dragoceni tudi zato, ker z njimi dobimo odličen vpogled v delovanje begunske gimnazije, pobližje spoznamo številne avtorjeve sošolce, profesorje in druge karizmatične osebnosti slovenske emigracije, med katerimi so se vzpostavljali res pristni človeški odnosi. …
Zadnji del »Utrinkov« se posveča obdobju po vrnitvi iz emigracije v Jugoslavijo, kjer se je moral dijak Kajetan v želji po dokončanju gimnazije spopadati z izključitvami, šikaniranji, zasliševanji, trimesečnim preiskovalnim zaporom … Po opravljeni maturi[Stran 090] je sledil čas študija klasične filologije, nato obdobje služenja vojaškega roka, čas najrazličnejših preprek na strokovni poti in težav pri iskanju zaposlitve, slednjič pa vendarle nastopijo tudi leta učiteljevanja na ptujski gimnaziji, podiplomski študij in doktorat. Zadnje obdobje sovpada tudi s časom, ko se je zaljubil v svojo bodočo ženo Rožo, s katero sta se poročila leta 1959. S tem dogodkom se (nekje na tretjini avtorjeve življenjske poti) popis spominov zaključi.
Utrinke ugaslih sanj lahko beremo večplastno. V prvi vrsti gre za skupek kronoloških opisov oziroma za zgoščen povzetek mladostnih doživetij enega najuglednejših klasičnih filologov na Slovenskem. Zrel bralec pa bo zaznal, da spomini marsikje preraščajo avtorjevo osebno zgodbo in dobivajo dokumentarno moč. Oživljajo namreč čas, ki je v slovensko preteklost zapisan z žalostjo in s krvjo in ga kot narod nikakor ne znamo ustrezno reflektirati. Najbrž ravno zato bralec v spominih enega vidnejših slovenskih intelektualcev, moža z obzorji grštva in latinstva, velikega poznavalca antike, krščanstva in slovenstva, ves čas čaka in si želi, da bi avtor ne bil tako dosledno le svetal kronist, pač pa vsaj kdaj tudi komentator, če že ne analitik tega najusodnejšega slovenskega dogajanja. Sicer pa imajo Utrinki ugaslih sanj svoje nadaljevanje, a o tem prihodnjič.