Kakšno vlogo vzame nase človek, ki se odloči, da bo o čem pričal? Da bo pričevalec; bodisi da je to njegova izvorna odločitev bodisi da ga je kdo k temu nagovoril. V obeh primerih je to povezano z dejstvom, da ima tak človek do nečesa, kar se je zgodilo ali godilo, poseben odnos, ki izhaja iz njegovega privilegiranega položaja, ki je v besedi priča, ki je spet povezana z besedo prisotnost.
Prisotnost je tista prednost, ki nas navdaja z domnevo ali upanjem, da bo poročanje ali ocena takega človeka o nekem določenem stanju ali dogajanju bolj natančno ali bolj celostno, mogoče tudi bolj poglobljeno ali pristno – in zaradi tega tudi bolj veljavno, kot je to mogoče pričakovati od tistih, ki te prednosti nimajo.
Takoj tudi že lahko dodamo, da je človek, ki lahko deluje kot priča, zaradi vsega tega človeško, notranje ali moralno, kot še pravimo, posebej zavezan, ker mu je dano nekaj, kar je mogoče zlorabiti. To je posebej pomembno zato, ker se priče iščejo zlasti takrat, kadar o kaki stvari ne obstajajo enotna mnenja, ampak so mnenja različna, vsako pogosto z nemajhnimi vložki in pričakovanji.
Včasih je od tega, kakšna interpretacija kakega dogodka ali kakega dejanja bo končno obveljala, odvisna ne samo usoda enega ali več posameznikov, ampak posledice zajemajo širše skupine in sloje in cele dele narodov. Včasih imamo občutek, da moramo v takih primerih govoriti o zgodovini.
Take razsežnosti veljajo tudi za stvari, za katere nam je bila dana možnost, da iz množice vsakovrstnih vtisov izločimo tiste, za katere mislimo, da bodo v stanju posredovati svojo avtentičnno in relevantno podobo; nekaj, s čimer bomo v svojih nadaljnjih razmislekih upravičeno računali; nekaj, kar nas bo s svojo veljavnostjo in resničnostjo varovalo pred iluzijami, tujimi in našimi.
Čas, za katerega nam je bilo predlagano, da mu v mislih še enkrat dovolimo, da se odvije pred nami, je slovensko 20. stoletje, pravzaprav njegov epicenter, kakor bi lahko označili leta vojne, zunanje in notranje, in leta totalitarne boljševiške okupacije, ki so tem tektonskim premikom sledila.
Če bi hoteli biti temu času pravični, bi morali povedati, da je bil ta čas predvsem zahteven. S to besedo smo hoteli povedati, da ni obšel nikogar ali skoraj nikogar, ampak je prej ali slej vsakogar postavil v položaj, iz katerega se ni bilo mogoče rešiti, ne da bi povedal, kdo je ali kaj je. Bilo je torej tako, da se je domala vsakdo – a recimo raje kar vsakdo – prej ali slej moral notranje, kot človek, legitimirati: ali bo vztrajal v zgodovini, v katero je bil rojen, ali pa bo v stiski pripravljen tudi popuščati, delati kompromise ali celo prestopiti v tabor izsiljevalcev, ki so sklenili izkoristiti narodovo nesrečo – in narodovo negotovost, ki jo je prinesel vdor tujcev – za svoj prevratni projekt.
Dovolite mi, da to stanje ilustriram z nekim primerom. Nedavno me je gospa iz moje doline seznanila z naslednjo zgodbo. Nekega večera je njen brat, ki je bil že kak mesec v boljševiškem taborišču više gori v gozdovih, potrkal na okno domače kmetije na robu gozda in jo prosil, naj mu da nekaj lir, da bo šel na Vrhniko. Povedal ji je, da v tisti druščini ne more več zdržati. Potem pa je, ko je začutil, da mora svoje občutje utemeljiti, še pojasnil: »To niso moji ljudje.« Ko je kdaj pozneje naneslo, da sem se spomnil na ta dogodek, si nisem mogel kaj, da me ob tem stavku ne bi obšlo slovesno občutje: »To niso moji ljudje.« Rožmanov Pavle je bil mizar, a se je s to mislijo dvignil med tiste aristokrate duha, ki dobivajo visoke nagrade in sedajo na prva mesta. »To niso moji ljudje.« Kakšna kretnja, pomisli človek. Ali o Josipu Vidmarju ve kdo povedati kaj primerljivega – o človeku, ki je bil nekaj desetletij predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti? Ta preprosti mizar pa suvereno in dokončno: »To niso moji ljudje.«
Ali neki stavek, ki je tudi bil izrečen v neki od mnogih slovenskih dolin, ne samo izrečen, ampak tudi izdelan ali narejen, z domačim znanjem in domačo prisotnostjo. Bralci Zaveze ga poznamo, ker je objavljen v eni od njenih zgodb. Ko je kmalu po vojni lokalni politični funkcionar prišel k neki ženi in jo silil, da bi šla na volišče, mu je ta odgovorila: »Nikamor ne bom hodila. Preveč ste mi jih pobili.«
(Ko smo sestavljali sedanjo vlado, so poslanci DZ hoteli izvedeti tudi od kandidatinj za šolskega in vojnega ministra, kako konkretno in celovito sta razgledani po terenu, za katerega se potegujeta, da bi mogli usmerjati in voditi. Upam, da nas ni bilo malo, ki smo zlasti ti dve kandidatinji pozorno poslušali, če bomo za bodočo šolsko ministrico slišali, da kaj ve o »hudobnih učiteljicah«, ki so javno poniževale učence in družine pomorjenih vojakov slovenske narodne vojske, in če bo kandidatinja za vojnega minitra kaj vedela o boljševiškem genocidu domobranskih vojnih ujetnikov junija 1945. Nobena od kandidatinj ni dala nobenega [Stran 077]znamenja, da ve ali vsaj sluti, kaj to pomeni, biti šolski ali vojni minister v kateri od slovenskih vlad: da bosta organizirani področji politike in kulture morali razpolagati s pronicljivo in občtuljivo pametjo, če bosta hoteli Sloveniji ustvariti prihodnost, ki bo vredna te besede.)
S kako zahtevnim časom je slovenski človek bil soočen v boljševiški epohi in kako dostojanstveno so mnogi to soočenje prestali! Mogoče ne vsi tako samozavestno, kot smo na nekaterih primerih pravkar pokazali, a je vseeno res, da je med ljudmi, ki so takrat živeli, bilo presenetljivo veliko število takih, ki so se izkazali za take Slovence in kristjane, da nam sedaj s svojim visokim zgledom ne dovolijo, da bi se delali, kakor da tega visokega vzora ne bi bilo. Njihov zgled nas zavezuje. A naj nadaljujem s svojimi ilustracijami.
Na večer 14. junija 1942 so boljševiki v naši dolini ubili župana in njegovo ženo. Ko se je stemnilo, so prišli v vas in oba odpeljali. In ni preteklo pol ure, ko so v neki samotni hiši ob gozdu zunaj vasi zaslišali že slabotni županov glas: »Zakaj me pobijate?« Ženo so ustrelili, njega pa pokončevali s kmečkim orodjem. Naslednje jutro je dolina nudila sledečo podobo: Meni jo je opisala sestra, ki je, brž ko se je razvedelo, kaj se je prejšnji večer zgodilo, sedla na kolo in se odpeljala kropit. Peljala se je skozi tri vasi in povsod je bilo isto: prazna cesta, prazne vasi, prazna dvorišča, povsod zaprta vrata, zaprta okna in polkna, vse prazno, nikjer nobenega človeka. Samo nekaj je bilo povsod, vsega se je ovijal strah.
V županovi hiši sta umorjena že ležala »na parah«. Žena je bila po obleki krvava, ker je ponoči iz sebe bruhnila kri, ki jo je imela še v sebi. V sobi je bilo tudi že nekaj kropilcev. Vse je bilo tiho, zato je bil stavek, ki ga je županov sin Lojz spregovoril v nekem kotu, kjer se je pogovarjal z enim od sosedov, vsem jasen in razumljiv: »Jaz se bom branil,« je rekel. Stavek, ki ga je izgovoril mizar Lojz, sin župana Bastiča, poznejši stotnik Bastič, je bil zgodovinski stavek: povedal je, kakšno podobo bo vzel nase boj slovenskega človeka za svobodo: da bo to boj za življenje. Takšen je bil slovenski zgodovinski stavek, tako se je glasil slovenski odziv na boljševiški udar: tako se je glasil, tako je bil razumljen, tako je bil uresničevan. Jaz se bom branil!
Dobra dva meseca pozneje se je v naši dolini zgodilo naslednje. V majhni vasici, sestavljeni iz štirih parov hiš, razmetanih po nizkem gričevju na meji med horjulskim in dobravskim delom doline reke Šujice, je bil tudi, za okolje, nad katerim je gospodoval, razmeroma velik dvonadstropni grad, nekoč podružnica polhograjske graščine.
In ta grad so boljševiki 1. septembra 1942 požgali. Bil je to praktično še poletni čas in ob 11h, ko so požigalci prišli, sem trdno spal na domačih svislih, od gradu oddaljenih dobrih sto metrov. Stvar je potekala baje takole: Prišleki so hoteli v grad pri glavnih vratih, a jim grofica, kakor smo ji rekli, in sestra njenega pokojnega moža nista hoteli odpreti. Šli sta na majhen železen balkon v drugem nadstropju in začeli čez široko dolino proti vasi, kjer je bila italijanska posadka, klicati na pomoč. Na pomoč, na pomoč! je odmevalo čez senožeti, in aiuto, aiuto! Partizani so se med tem že znašli. Od nekod so prinesli dolg tram in se z njim nekajkrat zaleteli v mogočna vrata in vstop v grad je bil na mah prost. Prestrašenim ženskam se ni nič zgodilo, partizani pa so pospešeno raznašali ogenj po sobanah in hodnikih in grad se je tako rekoč v trenutku spremenil v veliko baklo.
O Italijanih ni bilo sledu: ne tisto noč, ne jutro potem in tudi celo dopoldne ne, šele popoldne okoli štirih se je od Horjula sem začela premikati velika množica vojakov. Od vsepovsod so Italijani zahtevali okrepitve: z Vrhnike, z Dobrove, iz Polhovega Gradca in verjetno tudi iz Ljubljane. Ko smo jih videli tako prihajati, smo se spraševali, katero varianto bodo izbrali, ko bodo prišli: ali bodo vas požgali in nas odpeljali v internacijo ali kaj drugega. Ničesar od tega takrat niso uprizorili. Pač pa so prišli še enkrat neke nedelje kak teden pozneje in tedaj pobrali vse moške in jih odpeljali najprej na Rab, od tod pozneje v Renicci v srednjo Italijo, od tod pa Nemci septembra 1943 v Flossenburg v Nemčijo, kjer so morali do konca vojne prenašati lagersko življenje – tisti ki so preživeli.
Mogoče bodo stvari, o katerih pripovedujem, komu od bralcev že znane. Res je, kdor bere Zavezo, revijo Nove Slovenske zaveze, jih gotovo že pozna. Res je, da sem jih že nekajkrat omenil zavestno, iz spoštovanja do človeka naših dolin, ki je v nekaj stavkih znal, klasično tako rekoč, izraziti v nekaj stavkih to, za kar bi človek zunaj tega sveta potreboval cele knjige. Tistih nekaj stavkov sem že nekajkrat ponovil, v upanju, da jim bom tako pomagal, da dobijo domovinsko pravico v krajih, v katerih so nastali. Morda, bi si drznil upati, bom kdaj videl katerega viseti kje na steni, od koder jih bo mogel brati še pozni vnuk. Naj jih sedaj ponovim:
To niso moji ljudje.
Jaz se bom branil.
Nikamor ne bom hodila. Preveč ste mi jih pobili!
A manjka še eden. Od tistih, ki jih poznam. Koliko pa jih kroži kje po prostoru, ne da bi jih ujelo kako človeško uho!
[Stran 078]
Figure 1. Nemi pričevalec Lovro Stanovnik
Ko so v četrtek, 31. maja 1945, v Vetrinju izvedeli, da hinavski Britanci vojakov Slovenske narodne vojske niso vozili v Italijo, kot so obljubljali, ampak so jih na določenih mejnih točkah izročali slovenskim boljševikom, je množici slovenskih beguncev, ki so bili na poti v samostansko cerkev, za trenutek zastal korak. Potem pa sta se zgodili dve znameniti stvari, ki bi morali stati s posebnimi črkami izpisani – ne v analih, ne v analih – pač pa v neki posebni knjigi, ki bi morala biti shranjena v nekem posebnem slovenskem kraju, da bi nas tam zapisani dejstvi zavezovali za vso zgodovino, ki je še pred nami.
Ko so molilci na jutranji poti v cerkev zvedeli, da je to, o čemer se je do tedaj samo šepetalo, res – zunaj vsakega dvoma res – se je množica ustavila, potem pa se je v nekem dekletu vse, kar je doživelo, zgostilo in potem iztrgalo iz nje v kriku: »Ali ne bo že skoraj sodni dan!« Za ta stavek ni bil dovolj slogovni izvedenec. Za tak stavek je moral biti človek, ki je nosil v sebi usodo svojega naroda – tako zelo prisotno, da je našel ta stavek.
Mi pa ne moremo, da se ne bi vprašali: Kaj pa Britanci? Kaj pa Amritsar? Kaj pa David Cameron? Za koga pa velja Goethejev stavek: Alle Schuld rächt sich auf Erden! Vsaka krivda se maščuje že na Zemlji.
Množica, ki se je, namenjena v cerkev, srečala z zadnjimi vestmi o vračanju, je, kakor smo rekli, za trenutek obstala. Dekletov krik, ki je šel skoznjo, jo je za nekaj trenutkov zadržal. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je bilo večje od stavka, ki je izzveneval nad njimi in ga je bilo vedno manj. Ob tem so se ljudje ovedli in se začeli tiho premikati proti cerkvi. Tu ni bilo nobenih besedi več, tu je bila ena sama odločitev – odločitev zgodovinske velikosti. Njena veljavnost je bila znamenjska – dosežena v jeziku pred jezikom. Odločitev, tako človekova, da ni mogla kaj, da ne bi ostala in držala.
Ali ni čudno, ali ni čudno, moramo ponoviti – in to je vprašanje za sedemdesetletnico –, da o njej nismo niti enkrat še slišali! Kakšna prisebnost katoliškega naroda!
Slovensko državljansko vojno so sprožili in usmerjali boljševiki. (Slovenski komunisti so si prizadevali, da bi se čim bolj približali sovjetskemu boljševiškemu vzorcu. To ideološko ambicijo so izrazili že v Dolomitski izjavi marca 1943.) Ta temeljna usmeritev je v slovenski [Stran 079]državljanski vojni odigrala odločilno vlogo. Iz razlogov, v katerih lahko vidimo dva momenta. Najprej manipulativno načelo, ki ga je v boljševizmu zagledala že Rosa Luxemburg, potem pa tudi nesluteni radikalizem, ki se ni ustavljal pred ničimer. Oboje je segalo v področja, ki so bila za demokrate, njihove nasprotnike, nedosegljive neznanke. Slovenski demokrati – ki so se boljševizmu uprli tako, da so se branili, kakor smo že povedali – niso vedeli, v adekvatnem pomenu te besede, s kom imajo opraviti. To je en vidik tega pojava.
Najprej torej manipulacijska intuicija boljševiške partije. Ta se je virtuozno uveljavila v proklamaciji boja za nacionalno in osebno ali človeško svobodo, medtem ko je partija v ozadju paralelno oblikovala in vzpostavljala ključne vzvode totalitarne družbe in ideološke kontrole človekovega osebnega in družbenega obstajanja. Druga stvar pa je radikalizem. Za časa državljanske vojne se je njegova prvinska oblika uveljavljala v umoru, in sicer v obeh možnih oblikah: v osebnem ali fizičnem umoru in v političnem umoru naroda ali v razosebljanju naroda. V kategorijo fizičnega umora spadajo teroristična dejanja proti duhovno in družbeno izpostavljenim posameznikom, kakor sta bila dr. Lambert Ehrlich in dr. Marko Natlačen in – le da v manjši družbeni vidnosti – tisoči drugih.
Veliki politični umor pa so slovenski boljševiki priredili 16. septembra 1941. Tedaj so sklenili (in od svojih ideoloških vazalov dosegli soglasje), da se vrhovnii plenum OF preimenuje v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) in opremi z naslednjimi ingerencami: Čl. 2: »SNOO edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju.« Dr. Tamara Griesser Pečar k temu dodaja naslednje: »Dan, ko je SNOO razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj Osvobodilne fronte – 16. 9. 1941 – pomeni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov.«
Za vsem besedilom, ki ga s tem končujem, stoji ena beseda: boljševizem. Hotel sem reči »slovenski boljševizem«, a sem se še pravi trenutek ustavil, ker boljševizem ni slovenska beseda. Boljševizem ni slovenska beseda, postal pa je ključna beseda za rešitev slovenskega vprašanja. Ključna v katerem pomenu? V tem pomenu, da ne bomo zares vedeli – ponavljam, zares vedeli, kaj se je z nami zgodilo, če ne bomo vedeli, v poglobljenem smislu vedeli, kaj beseda boljševizem pomeni. Tisti ki so nekoč mislili, da to vedo, so v veliki meri, mogoče pa v celoti krivi, da se je z nami zgodilo, kar se je zgodilo.
V zadevi razumetja so latinci imeli dve besedi: lectio facilior ali lažje branje in lectio difficilior ali težje branje. Besedilo z naslovom Kaj je boljševizem bi bilo treba – še preden bi ga hkrati izdelali v veljavnost zunaj vsakega dvoma – vstaviti v bralni aparat, na katerem bi pisalo: lectio difficilior – težje branje. Toda, ali naj vam sedaj povem – čeprav že sami veste, čeprav ne dvomim, da že sami veste – ali naj vam vseeno povem, kaj nekateri naši politiki – z emfazo ponavljam nekateri naši politiki – spet in spet ponavljajo:
»IDEOLOŠKIH TEM NE BOMO ODPIRALI«
Vljudnostna koloratura tega stavka je nezgrešljiva. Avtorji slovenskega ideološkega dvajsetega stoletja se ob njem gotovo dobro počutijo – predvsem pa varno. Njihovi nasprotniki se volontersko odrekajo védenju, ki bi jih lahko rešilo pred zapletenostjo (ki se počasi spreminja v prekletstvo) 20. stoletja in jih hkrati varovalo prihodnja stoletja. (Majhen narod mora svojo naravno pomanjkljivost nadomestiti z globljim in trdnejšim poznavanjem samega sebe in poznavanjem sveta.) Te misli se nam ob takem stavku vsiljujejo v premislek. Ali pa se v onemoglosti sprašujemo: »Od kod ta slepota?« S tem neodgovorjenim vprašanjem bi lahko to pričevanje – če mu bralec še priznava to oznako – končali.
Toda, ker vemo, kako življenjsko važno je, da se vsi – res vsi – zavemo, da smo v prelomnem času in da se prelomnica, ki ta čas označuje, ne začne in konča v eni državi ali na enem kontinentu, se nam ne zdi odveč, če se tudi tu zatečemo k neki primeri, k neki ilustraciji, kot smo ta način že poimenovali. Kaj se lahko vse zgodi s postboljševiško Slovenijo (za katero bodo tujci čutili skušnjavo, da uporabijo že drugod izdelano frazo, da »tam ljudje gospodarijo v lastni žep«), bi nam lahko narisal izveden zgodovinar s podobo pojakobinske Francije, ki tudi ni rešila enigme jakobinizma po letu 1794. Samo v 19. stoletju je Francija, kot smo lahko prebrali tudi laiki, menjala petnajst ustav. In revolucije so se vrstile druga za drugo: 1830, 1848, 1871. Laicistična ustava iz leta 1895 države ni mogla pripraviti ne na prvo in ne drugo svetovno vojno. O katastrofi Francije v drugi svetovni vojni govori najbolj pretresljivo »sramota Vichyjske Francije«. In Slovenija? Državna uprava, ki je servisirala komunistično državo, je ostala služba, ki je servisirala in servisira svobodnjaško in demokratično Slovenijo. Večni dvom pritiska na zavest državljanov o zanesljivosti vsakovrstnih organov te službe. Ali taka država omogoča obstoj državljanov? Temeljno nerešeno vprašanje: Ali država v protislovju omogoča državljana?