Adolf Malovrh (1929–2020)

A

slika Figure 1. slika

Letos 11. februarja je Gospodar življenja poklical k sebi našega člana Adolfa Malovrha. Bil je doma iz Šentjošta kot jaz, in ko pišem tele vrstice, imam občutek, da se še enkrat pogovarjam z njim.

Rojen je bil 6. januarja 1929 na samotni Malovrhovi, po domače Stovnikovi kmetiji, kjer sta tedaj gospodarila oče Pavel Malovrh in njegova žena Marjana. Pavel je bil še nekaj let po koncu prve svetovne vojne v ruskem ujetništvu in se tam tudi srečal z boljševiško revolucijo. Rodilo se jima je devet otrok: tri so pobrale otroške bolezni, šest pa jih je odraslo; le najstarejši sin Albert je bil v času druge svetovne vojne pri vaški straži in domobrancih. Samotna Stovnikova domačija je bila tedaj zatočišče marsikateremu Gorenjcu, ki je pred Nemci pribežal v Ljubljansko pokrajino. V začetku maja 1945 je drugi sin Pavel odšel z domačimi konji kot voznik domobranskega prateža na Koroško in kasneje v Argentino. Albert je tedaj s še nekaterimi domačini ostal doma in se skrival, jeseni pa se z njimi umaknil v Italijo in v naslednjih letih – delno v povezavi z Mirkom Bitencem – še nekajkrat prišel ilegalno domov, nato pa se je tudi on odselil v Argentino. Po smrti so ga pokopali v Buenos Airesu, več let potem pa so odrasli otroci prinesli njegovo žaro v domovino in ga končno pokopali na šentjoškem pokopališču.

Kaj pa Adolf? Bil je doma in delal na kmetiji. Ko so v Ljubljani prijeli M. Bitenca, so bili tudi Malovrhovi ogroženi, vendar so nje zaprli šele 4. januarja 1949. Tisti dan so bili že pri večerji, ko so prišli miličniki in z njimi oznovski oficir v usnjenem plašču. Ta je ukazal, naj se oče Pavel, mama, sin Adolf ter hči Jožefa takoj pripravijo za odhod. Čim so prišli iz hiše, je k vsakemu aretirancu stopil miličnik in po ozki gazi so v koloni odšli v Kurjo vas, kjer je čakal večji avtomobil s kabinami. Tako so bili že na vožnji ločeni – vsak v svoji kabini. Ustavili so se pred poslopjem oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu v Ljubljani.

Adolfa so takoj zaprli v podzemeljski bunker. Naj to povem z njegovimi besedami: »Sam beton, le na strani male kletke je bila deska, na katero sem legel. Nobene odeje nisem dobil; ostal sem v obleki, s katero sem prišel od doma, vzeli pa so mi pas od hlač, vezalke iz čevljev, skratka vse, kar se je dalo ločiti od obleke. Ko so se zaprla vrata celice, sem ostal v popolni temi. Zjutraj so me seznanili s hišnim redom: ob šestih je sirena naznanila vstajanje in tedaj se je za nekaj časa prižgala luč. Okrog sedmih sem dobil malo črne vode z okusom po proji in košček kruha, opoldne umazano vodo, v kateri je izjemoma plaval kak fižolček ali košček krompirja, zvečer spet kalna voda, ki naj bi bila prežganka. Ob vsakem obroku je nekaj časa gorela luč, drugače pa je bila popolna tema. Dnevne svetlobe vseh 107 dni bunkerja nisem videl. Na zaslišanje so vedno klicali ponoči med deveto uro zvečer in peto zjutraj. Navadno sem stal pod močnim žarometom, bil sem deležen pretepanja in groženj, da bom ustreljen, itn. Z grožnjami in pretepanjem so me skušali pripraviti, da bi priznal dejanja, ki jih nisem storil, jaz pa sem vztrajal pri svojem. Komaj sem se vrnil v celico, so klicali znova, tudi po trikrat v eni noči. Ko sem potem zadremal v času, ki ni bil določen za počitek, so se nenadoma odprla vrata in po meni je pljusknila mrzla voda. Prišlo je tako daleč, da sem želel, da bi se uresničila grožnja s smrtjo.

22. aprila 1949 ponoči je prišel paznik in ukazal, naj vzamem vse svoje stvari. Peljal me je najprej pod hladen tuš, nato pa v neko drugo sobo. Kljub temi sem čutil, da nisem sam, zjutraj pa ugotovil, da je v sobi dnevna svetloba in da imam sostanovalce. Ugotovil sem tudi, da skoraj ne znam govoriti. Še tisti dan so mi prinesli svinčnik in dopisnico, naj pišem domov za perilo in higienski pribor. Po nekako štirinajstih dneh so me preselili v sodnijske zapore na Miklošičevi cesti. Tam sem 10. maja dobil obtožnico in izvedel, da bo sodna obravnava 17. maja in da je vključenih enajst oseb, od katerih polovice sploh nisem poznal. Prvoobtoženi je bil Franc Ramšak, župnik na Vrhu Sv. Treh Kraljev, poleg njega pa še dva duhovnika: Alojzij Tome, župnik v Podlipi, in profesor Stanko Jeglič, župnik v Rovtah.«

Na obravnavi je Adolf prvič po odhodu od doma videl domače, ki so bili zaprti tako kot on. Tu je tudi zvedel, da imajo zagovornike, ki jih je določilo sodišče, vendar niti niso prišli do besede. Po treh dneh je bila razglašena sodba. Prvoobtoženi župnik Ramšak je bil obsojen na 15 let zapora, oče Malovrh na sedem let zapora in odvzem vsega premoženja, mati na šest let zapora, sin Adolf na sedem let zapora in hči Jožefa na eno leto.

Šestega oktobra 1949 so Adolfa prestavili v KPD Maribor. Malo pred tem je na vsakodnevnem sprehodu srečal očeta in spregovoril z njim. Nobene spremembe ni opazil na njem, zato je bil presenečen, ko je 11. novembra dobil obvestilo, da je oče v zaporu v Ljubljani umrl. Po nasvetu sojetnikov je zaprosil, da mu dovolijo iti na pogreb. Odgovor je bil seveda negativen: »Ali se ne zavedate, da ste obsojeni na sedem let strogega zapora. Vaš oče nima pravice do javnega pogreba, vi pa ne do udeležbe na pogrebu.« Sestri Jožefa in Nada, brat Feliks ter nekaj ožjih sorodnikov so se pa vendarle udeležili skromnega pogreba na ljubljanskih Žalah. Pokopali so ga zunaj obzidja in šele po dvajsetih letih so svojci lahko obiskovali njegov grob.

V Mariboru je bil Adolf zaprt v tretjem nadstropju kaznilnice, ki je bilo po medvojnem zavezniškem bombardiranju le zasilno popravljeno. Zima 1949/50 je bila zelo hladna, odej niso imeli in mraz so bolj občutili tudi zaradi slabe hrane. Sicer so preživeli, imeli pa so ozeble prste, nos in ušesa. V marcu 1950 je Adolf začel delati v kolarski delavnici, kjer je imel družbo zaporniških veteranov: Leopold Pišek iz Žažarja, zaprt od 1945 in odsedel osem let; Viktor Hribar iz Ihana, obsojen na smrt, pomiloščen na dvajset let in odslužil enajst let; Franc Dimnik iz Bizovika, obsojen na 15 let in odslužil osem let. V mariborski kaznilnici je bilo tedaj okrog 1500 zapornikov, večinoma političnih.

Nekako po enem letu so ga spet selili, tokrat v Medvode, kjer je delal pri gradnji hidroelektrarne. Hrana je bila, glede na težko delo, pičla. Poleg vsakodnevnega dela na gradbišču so vsako drugo nedeljo razkladali vagone cementa. Avgusta 1951 je zbolel na želodcu, zato so ga poslali v Ferdreng na Kočevskem, kjer je delal na državnem posestvu. Hrana je bila tu nekoliko boljša, niso pa imeli vode, saj so jo morali voziti iz Kočevja, zato je bila poraba omejena. Zima 1951/52 je bila izredno huda in na Kočevskem je zapadlo več kot dva metra snega. V taborišču je skoraj zmanjkalo hrane. Odstranjevali so sneg z barak, in ker niso imeli dovolj lopat, so ga z golimi rokami spravljali na večje kupe. Ko se je debelina snežne odeje nekoliko stisnila, so hodili v gozd, sekali suho drevje in na poti nazaj nosili drva v taborišče. – Junija 1952 je bil iz Ferdrenga premeščen v Borovec (Inlauf), kjer je med drugim hodil delat cesto Kočevska Reka–Gotenica.

»17. oktobra 1953 so me spet poslali v sodnijske zapore v Ljubljano in že po nekaj dneh sem moral na zaslišanje. Zasliševalec se je obnašal, kot da vem, da je bil Jakob Žakelj pred kratkim spet v Šentjoštu in se oglasil tudi pri moji sestri, ki je seveda svojo kazen že odslužila. Branil sem se, da sem od januarja 1949 v zaporu in od tedaj nimam nobene zveze z zunanjim svetom. Nekaj dni mi je težil s tem in jaz sem ponavljal svoje, nazadnje pa mi porinil zapisnik čez mizo, naj ga podpišem. Ko sem ga bežno pogledal, sem videl priznanje, da vem za Žakljev obisk pri sestri. Odločno sem odklonil podpis, on pa se je razburjal in grozil, da žalim organa oblasti in da bom še sedel.

Kmalu potem so me poslali v KPD Maribor, kjer sem delal v pletilnici košar. Toda kmalu sem začel hudo kašljati in slabo sem se počutil. Sprva sem mislil, da je samo prehlad, vendar kašelj ni ponehal. Po nasvetu nekdanjega vrhniškega lekarnarja, ki je bil obsojen na smrt in pomiloščen na dvajset let zapora, sem prosil, naj me pošljejo na pregled pljuč. Peljali so me v mariborsko bolnišnico, kjer so takoj ugotovili odprto tuberkulozo pljuč. Zame je bil to velik šok. Že čez nekaj dni so me poslali v Ljubljano, kjer je bil v zaporih na Miklošičevi cesti poseben oddelek za pljučne bolnike. Naš zdravnik je bil dr. Jože Benigar, operiral me je pa dr. Jože Zavrl v vojaški bolnišnici Mladika. Tri leta po operaciji sem dobival pnevmatoraks in ves ta čas sem bil na posebnem oddelku na Miklošičevi. Tu sem ostal do konca zapora.

Vsakdo, ki je bil obsojen na več kot dve leti, je imel pravico prositi za znižanje kazni. Vsako leto sem napisal tako prošnjo, toda uspeha ni bilo. Nekoč mi je upravnik taborišča pokazal odgovor nanjo, kjer je bilo razvidno, da je uprava taborišča dala pozitivno mnenje, domača ljudska oblast pa je ugodni rešitvi nasprotovala. Kljub temu sem dočakal zadnji dan sedemletnega zapora. Sedem let izgubljene mladosti. Sedem let sem dan za dnem s hrepenenjem čakal na ta dan. Ko sem potem končno spet stopal po poti, ki sem jo nazadnje prehodil v spremstvu oznovcev in miličnikov 4. januarja 1949, sem se počutil nekako izgubljenega. Poznal sem tam vsako drevo, vsako korenino, ki se je razrasla čez pot, vsak kamen, ob katerega bi se lahko spotaknil. Kolikokrat sem ob urah domotožja – v bunkerju na ozni pa kasneje v Mariboru ali sredi snežnih zametov v Ferdrengu, predvsem pa v bolniški sobi na Miklošičevi v Ljubljani – v mislih hodil po tej poti. Toda sedaj je skoraj nisem spoznal: marsikaterega drevesa ni bilo več, kamni so bili izruvani, vse je bilo spremenjeno. Zavedel sem se, da sem spremenjen tudi jaz; ne samo moja pljuča, ampak vsa notranjost, tolikokrat ponižana in ranjena. Spomnil sem se očeta, ki se je pred mnogimi leti po isti poti vračal iz daljne Sibirije, nazadnje pa moral umreti kot zapornik in so ga pokopali kot izobčenca za obzidjem ljubljanskih Žal. Vendar sem bil kljub temu srečen. Bil sem svoboden. Klicalo me je življenje, ki ga niti zapor niti bolezen nista strla, klicala me je izropana in opustošena domačija.«

Klicu življenja se je Adolf odzval tudi tako, da se je že po dobrem letu poročil. Otroški jok in smeh – rodili sta se dve hčeri in dva sinova – je prinesel v hišo novo sonce in pregnal marsikatero senco težke preteklosti. Ko je tudi domača vas po desetletju popolnega mrtvila začela oživljati – ustanovili so Gasilsko društvo in začeli misliti na novo šolo itn., se ni zaprl v ozek družinski krog, ampak se po tradiciji hiše vključil in pomagal. Povsod so ga bili veseli, saj je »osvoboditev« leta 1945 marsikje spraznila hišo in so ostale samo ženske ter otroci. Kljub težki mladosti je dočakal miren večer življenja in tiho odšel v Očetovo hišo. Naj mu večni Oče poplača za vse in da večni mir!

[Stran 129]

Avtor Janko Maček