Sporočam žalostno vest, da je v sredo 29. aprila 2020, k nebeškemu Očetu odšel po večno plačilo Frančišek Doblekar, ki je bil leta 1991 med ustanovnimi člani Nove Slovenske zaveze.
France je bil rojen 28. julija 1930 v vasi Št. Jurij pri Grosupljem kot peti otrok staršema Antonu in Angeli Doblekar, rojeni Trontelj. Oče Anton je bil doma iz vasi Račica pri Veliki Štangi, mama pa iz zaselka Kobiljek v Ponovi vasi pri Grosupljem. V Št. Juriju sta kupila košček zemlje, kjer sta za svojo družino zgradila hišico. Živeli so skromno od očetovega zaslužka. Bil je krojač. Tudi France se je po končani vojni leta 1945 pri očetu izučil za krojača. Zaradi povojnih razmer je ostal doma, ni nadaljeval šolanja. Izkusil je namreč taborišče Teharje. Po koncu vojne sta se z dve leti starejšo sestro Marijo pridružila beguncem na Koroško. Sestri je uspelo s civilisti priti naprej in še živi v Argentini. France je bil konec maja 1945 z domobranci vrnjen v Jugoslavijo in poslan v taborišče Teharje. Tam je dopolnil petnajst let. 3. avgusta 1945 je bil še s 368 mladoletnimi domobranci in civilisti amnestiran in spuščen iz taborišča.
Te strašne izkušnje ni mogel nikoli pozabiti. Če je le mogel, je pripovedoval o grozotah, ki jih je videl in doživel. Nikoli pa ni s sovraštvom govoril o svojih rabljih. Tudi s smrtjo svojih dveh bratov, Antona in Jožeta, se do konca življenja ni sprijaznil. Stara devetnajst in sedemnajst let, sta bila septembra 1943 zajeta na gradu Turjak. Odpeljana sta bila v Kočevje in nato v smrt. Mlajši Jože je bil ubit nekje v Ribnici, Anton je bil pripeljan v Grosuplje in ubit nekje v njegovi okolici. France je iskal njuna grobova. Ni ju našel, zato je na domačem vrtu v njun spomin postavil križ.
Ko si je France ustvaril družino, se je leta 1962 preselil v Ljubljano na Kodeljevo. Tam je živel vse do ženine smrti in se nato leta 1996 preselil s hčerko in vnukinjo nazaj v rojstno vas Št. Jurij. Zadnjih deset let je bil bolan. Doživel je več možganskih kapi. Ker je bil nepomičen, se srečanj v okviru NSZ ni mogel več udeleževati. Ko je leta 2016 doživel srčni infarkt, je bil iz bolnišnice odpuščen domov v paliativno oskrbo. Zaradi dolgotrajnega ležanja in slabe prekrvitve se mu je julija 2019 na nogah začela gangrena. S hudimi bolečinami je živel še devet mesecev. Dober boj je dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mu je pripravljen venec pravice, ki mu ga bo dal oni dan Gospod, pravičen sodnik (prim. 2 Tim 4,7).
Pogreb mojega dragega očeta je bil v ožjem družinskem krogu dne 4. maja 2020 na pokopališču v Št. Juriju. Naj počiva v miru.
[Stran 125]