Anica Benčina (1936–2020)

A

V četrtek, 20. februarja 2020, je odšla v večnost ena najzvestejših in najbolj prizadevnih članic Nove Slovenske zaveze, gospa Anica Benčina, roj. Kozina. Pokopali so jo na domačem pokopališču v Hrovači pri Ribnici. Rodila se je leta 1936 v Goriči vasi kot najmlajša hči v kmečki družini s šestimi otroki. Po osnovni šoli je po nasvetu učiteljice nadaljevala šolanje na gimnaziji, po maturi pa se je odločila za študij matematike in fizike. Več let je poučevala v osnovni šoli v Mostah v Ljubljani. Leta 1968 se je poročila, se preselila in se zaposlila v Osnovni šoli dr. Franceta Prešerna v Ribnici. S soprogom Janezom sta si zgradila hišo v Hrovači in si ustvarila družino. Dobila sta sina in hčerko. Pozneje je svojima otrokoma nesebično pomagala pri šolskih izzivih in bila vseskozi v pomoč in podporo hčerki. V šoli so cenili njeno sposobnost in odgovornost, zato je postala pomočnica ravnateljice, kasneje pa ravnateljica. Kot pedagoginja se je zavedala, da sama izobrazba za odgovornega odraslega ni dovolj, da je nujna tudi ustrezna vzgoja. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije se je upokojila. Zelo rada je skupaj z možem prihajala v Grosuplje, kjer sta varovala vnukinji Majo in Laro.

Z demokratizacijo so se odprle nove možnosti za dejavnost na družbenem področju. Postala je članica Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Prepričana je bila, da so pozitivne spremembe v družbi potrebne, do njih pa bo prišlo samo, če bodo ljudje aktivni državljani in se bodo udeleževali volitev. Dejavna je bila tudi v stanovskem Društvu katoliških pedagogov, ki ji je pred leti podelilo najvišje priznanje za prizadevno delo – Slomškovo priznanje.

V društvu Nova Slovenska zaveza je bila gospa Anica aktivna od ustanovitve 1991. Njeno veliko delo je bilo zbiranje in posredovanje informacij o komunističnem nasilju v Ribniški dolini. S sodelavci prostovoljci je izvedla popis zamolčanih žrtev medvojnih in povojnih pobojev, da so lahko njihova imena vklesali na farne spominske plošče. Njena zasluga je, da ob breznih v Bavdlah, Jelendolu in Žiglovici stojijo kamniti križi.

Spraševali smo se, od kod gospe Anici tolikšna energija za odkrivanje resnice o naši polpretekli zgodovini. Prvi in poglavitni razlog je bila tragika njene izvorne družine, saj sta dva njena brata, še gimnazijca, izgubila življenje v povojnih pobojih, eden verjetno na Teharjah, drugi v Rogu. Starša do konca življenja nista prebolela krivice, da sta bila sinova razglašena za izdajalca, čeprav nista nikomur nič storila. Gospa Anica je čutila, da mora narediti vse, kar je v njeni moči, da resnica pride na dan. V enem svojih govorov je povedala: »Vsi ti mladi fantje so ljubili svojo domovino, saj so soglašali z Ivanom Cankarjem, ki je zapisal: ‘Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog’.«

Drugi razlog za njeno zavzetost za delo pri NSZ je bilo njeno osebno doživetje pokopa žrtev, pomorjenih v Jelendolu, Bavdlah in Grčaricah, ki so jih leta 1944 prekopali v posvečeno zemljo na pokopališče v Hrovači. Takrat je bila stara osem let. Dogodka se je spominjala takole: »Pobitih je bilo 119 ujetnikov. Iz ene jame se je rešil Slavko Zupančič in kot živa priča prisostvoval pri izkopavanju leta 1944. Ko so jih izkopali, so jih položili v 104 krste, v 15 krst so položili po dve trupli. V pogrebnem sprevodu je 14 voz pripeljalo pokojne pred farno cerkev v Ribnici. Ribniška dolina je zavita v črnino in žalost nemo spremljala sprevod … Otroci smo z grozo gledali neznansko velike jame, v njih pa krste, zložene druga na drugo. Ta groza je ostala v nas dolgo, dolgo …«

Prav posebno pa se je gospe Anice dotaknila usoda ranjencev in bolnikov, ki so jih v dneh od 22. do 24. junija 1945, ko je bila vojna že končana, pripeljali s kamioni in avtobusom v gozd pred brezni pri Konfinu, jih tu umorili in odvrgli. Na obletnih spominskih slovesnostih na tem kraju nas je pogosto nagovorila. Ob tem se je žalostno spraševala: »Ali so bili kje še kaki bolj ubogi ljudje?« Povedala je, da so ob teh zločinih ljudje obnemeli, »da je strah paraliziral ljudi do te mere, da si niso upali o dogodkih govoriti«. »Starši so spregovorili šele potem, ko so mislili, da so otroci zaspali. A vedno nismo spali, zato smo tudi slišali. Vedeli pa smo, da moramo pred drugimi molčati, saj smo večkrat slišali, da je tega ali onega vzela noč, ker ni bil tiho.«

Prizadevanja gospe Anice in njenih sodelavcev, da bi zamolčane žrtve revolucionarnega nasilja iztrgali pozabi, so po dobrega četrt stoletja obrodila sadove. Ob breznih so postavili križe, na pokopališčih farne spominske plošče, končno so leta 2017 posmrtne ostanke žrtev iz jame Žiglovica in iz brezen pri Konfinu slovesno pokopali na pokopališču Videm v župniji Dolenja vas. S tem je bil njen trud poplačan. Istega leta so ji za prizadevno delo pri odkrivanju zamolčane zgodovine podelili naziv častna občanka občine Ribnica.

Želja, da bi žrtvam pobojev v naši družbi vrnili dobro ime, pa se ji ni izpolnila. Prepričana je bila, da bi moral Državni zbor sprejeti slovesno izjavo o obsodbi komunistične revolucije, s katero bi bile moralno rehabilitirane žrtve komunističnih pobojev. »Vsaka žrtev kliče po pravici in resnici,« je dejala.

Gospa Anica nas je letos nepričakovano na hitro zapustila. Odšla je ponosna Slovenka, pogumna državljanka in plemenita kristjanka, ki je pred svojega Stvarnika prinesla zvrhano mero duhovnih in telesnih del usmiljenja. Pogrešali jo bomo.

[Stran 132]

Avtor Jožica Friedrich