Vsekakor neprimeren članek154v mesecu majniku, boste dejali; kajti ob Vseh svetih se spominjamo naših rajnih.
Zelo blizu smo še dogodkom spomladi leta 1945. Ni naš namen, da bi obtoževali in sodili. Vendar moramo ob desetletnici usodnih dogodkov zapisati nekaj misli, ki se nam porajajo ob spominu na velike žrtve našega in drugih narodov.
Smrtna žetev vsaj na videz ni bila nikdar tako bogata kakor spomladi 1945. Na stotisoče mladih in starih, otrok in žená, junakov in ubijalcev je padlo pod smrtno koso.
Kakor imamo globo spoštovanje pred vsakim borcem, ki je tvegal svojo mladost in svoje življenje za ideale, o katerih je bil prepričan, da morejo zboljšati človeško družbo, čeprav se bi potem tudi vera izkazala za utvaro, tako so oni, ki so morili le zato, da bi sebi zagotovili večji in boljši košček kruha, da pridejo na oblast, pač le morilci in ne junaki.
Če je Gregorčič v svoji pesmi Soči prerokoval: »Kri naša te pojila bo«, tako moramo danes zapisati, da velja to za vse reke slovenske zemlje »Kri naša vas pojila je«. Pa naj je star borec na tej ali drugi strani, bil je del nas samih in krvavelo je to izmučeno telo slovenskega naroda.
Z bolestjo v srcu se spominjamo fantov in mož, ki so na Vetrinjskem polju bili ogoljufani za svoje življenje in gnani v klavnico.
Bili so pomorjeni brez sodišča, pred katerim bi se mogli braniti in brez sodbe, ki bi ugotovila njihovo krivdo.
Ne velja izgovor, da so takrat bili revolucionarni časi, kajti vojne je bilo že konec in v revoluciji je režim že zmagal. Na znotraj je že imel popolno oblast in v mednarodnem svetu je bil priznan kot zakonita vlada.
Tudi ni mogoče smatrati tega množičnega pokola, ki mu ne najdemo primera niti v pokolih za časa turških vpadov, kot vojno dejanje, borbeno epizodo, kajti nad desettisoč mož in fantov je bilo izročenih s prevaro; bili so brez orožja, v zaklenjenih železniških vozovih in pod oboroženo stražo.
Ta pokol je bil dejanje slepega partijskega maščevanja, izbruh pijanega zmagoslavja, ki najde primere samo v barbarskih pokolih, o katerih beremo v stari zavezi svetega pisma.
Bil je tudi zločin nad narodom. Smrtna kosa je med vojno kruto kosila med Slovenci. Zatirali so nas, preseljevali, streljali, obešali – z namenom, da nas iztrebijo. In ko je do smrti izmučen narod vendar dočakal konec te strašne preizkušnje, so tisti, ki so imeli v rokah ne le oblast, ampak tudi odgovornost za slovenski narod, pomorili še nad desettisoč mladih mož, katerih roke in glave bi bile tako krvavo potrebne pri obnovi razrušene domačije.
Nočemo soditi in obsojati. Na desettisoč mladih slovenskih življenj je padlo brez sodbe in zato bo nad tistimi, ki so za to dejanje odgovorni izrekel sodbo Bog in zgodovina. Sodil jih bo pa tudi narod, kajti pomorjeni so bili njegovi sinovi.
Ob tej obletnici pa hočemo poudariti, da je vsaka žrtev spoštovanja vredna, pa naj je padla na tej ali oni strani, za to ali ono zastavo, kajti bila doprinesena v prepričanju, da s tem služi pravični stvari.
Nekateri izmed tistih, ki so odgovorni za pokole leta 1945 sedijo danes na vladnih stolčkih in se pod zunanjem videzom gotovosti krčevito lovijo za ravnotežje v razburkanem valovju mednarodnega političnega življenja. Ta pojav na Koroškem dobro poznamo, saj smo doživeli in preživeli dobo »tisočletnega rajha«. Na dnu srca teh ljudi pa tiči dvom in strah, da jih ne bi jutri zadela podobna usoda.
Evangelij je prinesel na svet novo in največjo zapoved, zapoved ljubezni do bližnjega. S tem je bila odpravljena postava starega zakona »kri za kri« in ta desetletnica nam ne sme biti priložnost za kovanje maščevalnih načrtov in podpihovanje strasti. Naša vera nas uči, da žrtev pravičnega vedno prinaša blagoslov. In zato so tudi žrtve vojne in povojnih dogodkov padle zato, da našemu narodu prinesejo lepšo bodočnost.
Fantje in možje, ki so padli leta 1945 so morali umreti zato, ker so služili z iskrenim prepričanjem pravični stvari. Naj zato spomin na njihovo žrtev odpre oči vsem, ki še čutijo klic vesti; naj nam bo opomin k treznosti, razsodnosti in človečanskemu spoštovanju.
Figure 1. slika [Stran 134]