Ko se je že zdelo, da se je vihar komunističnih umorov nekoliko polegel, je Ljubljano in Slovenijo pretresla vest o umoru nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. 13. oktobra 1942 dopoldne ga je v njegovi hiši v Ljubljani z dvema streloma iz pištole umoril vosovski likvidator Franc Stadler – Pepe. Ta v duhovnika preoblečeni morilec je tisto jutro pozvonil pri vratih Natlačenove hiše v takratni Ciril-Metodovi ulici in se predstavil kot trebanjski kaplan, ki od dekana Tomažiča prinaša važno pismo in želi takojšen odgovor. Služkinja ga je spustila v stanovanje in medtem ko je dr. Natlačen bral „dekanovo“ pismo, je morilec iz neposredne bližine streljal nanj, nato pa zbežal, čeprav sta ga Natlačenova žena in starejši sin Marko skušala zadržati.
Vemo, da je imela Partija dr. Natlačena že nekaj časa na seznamu za likvidacijo. Josip Vidmar piše v knjigi Obrazi, str. 485 o seji Izvršnega odbora OF v prvih dneh maja 1942, na kateri so „razpravljali tudi o usmrtitvi Marka Natlačena. Ta primer bivšega bana je bil edini v celi vrsti likvidacij narodnih izdajalcev, ki je bil nemara zaradi njegove politične važnosti predložen Izvršnemu odboru v razsodbo … Obtožno gradivo se meni ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil. Kardelj, ki je bil navzoč, stvari ni hotel dramatizirati in je po krajšem razgovoru predlog umaknil.“
Vosovci so Natlačena kljub temu neprestano zasledovali. Važno vlogo pri tem je imela vosovka Lidija, ki je kot soseda bila pogosto pri Natlačenovih in so jo imeli za dobro katoličanko. Ponovno pobudo za njegov uboj je konec avgusta 1942 sprožil takratni poverjenik CK KPS za Ljubljano Vladimir Krivic – Matevž. Zdenka Kidrič, ki je bila na čelu VOS, ni bila pripravljena prevzeti odločitve v zvezi s tem, zato se je obrnila na Kardelja, ki je 9. oktobra 1942 s pritrdilnim odgovorom dokončno zapečatil Natlačenovo usodo. (Stane Okoliš v Zborniku Marko Natlačen v zgodovinskem dogajanju (2012), str. 231)
Italijani so še isti dan (13. oktobra) nabrali v ljubljanskih zaporih 24 talcev in jih ob osmih zvečer ustrelili pred Natlačenovo hišo. Vdova in sin Marko sta skušala to preprečiti, vendar njuno posredovanje ni bilo uspešno. Med prebivalstvom je zavladala groza in tudi v VOS so se prestrašili, zato je Kidričeva predlagala Kardelju, „da bi bilo začasno umestno spremeniti akcije v pravcu propagande.“ Kardelj, ki je prav na dan Natlačenove smrti, preoblečen v železničarja, prišel v Ljubljano, je bil nad preplahom presenečen, kajti bil je prepričan, da represalije krepijo odpor. Uboji in represalije so bili zanj le sestavine v taktiki političnega boja. V pismu, ki ga je takoj napisal Kidriču in Leskošku, je izrazil veliko zadovoljstvo: „Kakor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala Natlačena. Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen … Ljubljana je popolnoma pod vtisom tega dogodka.“ (istotam, str. 240 in 235) V nekem kasnejšem pismu Kardelj pove, da se je moral pošteno potiti, da je prepričal najožje sodelavce, da je „v resnici Natlačenova likvidacija dogodek, ki je dokončno nagnil tehtnico v našo korist.“ (istotam, str. 240)
Revija Zaveza je o umoru dr. Natlačena precej pisala. Radi bi opozorili na članek Umor Marka Natlačena – v Zavezi št.14, str. 45, kjer sta objavljeni izjavi njegovih sinov Marka in Toneta – in na članek Kdo je uprizoril 13. oktober 1942 v 66. številki, str. 45, kjer so navedene izjave oziroma spomini likvidatorjev dr. Natlačena. Avtor članka je v uvodu zapisal sledeče mnenje o pokojnem banu: „Kot pripadnik meščanskega tabora je bil za komunistično partijo zelo moteč. Lahko, da je bil v kakšni politični zadevi nespreten, gotovo pa ni bil izdajalec slovenskega naroda, kot so mu očitali komunisti.“
Ob tem se nam nehote utrne misel na knjigo Marko Natlačen (1866–1942) v zgodovinskem dogajanju, ki smo jo zgoraj omenili. Vemo, da člankov v Zavezi ne moremo primerjati s sestavki omenjene knjige, katerih avtorji so zvečine poklicni zgodovinarji in priznani strokovnjaki na svojem področju, vendar si dovoljujemo besedo o nenavadnih potih resnice. Kruta in skoraj neverjetna resnica Hude jame je kljub betonskim in zidanim pregradam prišla na dan, toda do danes ostala drugorazredna predvsem zaradi miselnih ovir, ki se jim tudi avtorji knjige o Natlačenu niso mogli povsem izogniti. Resnica pač večkrat hodi po strmi in ozki poti, pa kljub temu doseže svoj cilj.
Še nekaj slik iz oktobra 1942
8. oktobra 1942, pet dni pred ubojem dr. Natlačena, so vosovci ubili višjega policijskega uradnika Kazimirja Kukoviča. Italijani so zato v naslednjih dneh izvedli več racij v Šiški, kjer je bil atentat izvršen, in od zajetih nekatere pridržali. Ker storilca niso izsledili, so 14. oktobra izmed pridržanih odbrali osem talcev in jih ustrelili v Gramozni jami. K temu je potrebno kratko pojasnilo: 24 talcev pred Natlačenovo hišo so ustrelili le 11 ur po uboju Natlačena, čeprav je odlok o talcih predvideval 48-urni odlog, v katerem bi morda še izsledili krivce. Zdi se, da je Natlačenova smrt pospešila tudi streljanje talcev zaradi Kazimirja Kukoviča. (Stane Okoliš v Marko Natlačen v zgodovinskem dogajanju, str. 236)
14. oktobra, ko v Šentjoštu najbrž še niso vedeli za dogodke prejšnjega dne v Ljubljani, je sredi popoldneva zazvonilo v Butajnovi. Končanovi, po domače Starkeževi, so ta dan kopali krompir. Ker so se bali partizanov, so se večinoma zadrževali v Šentjuštu, ki ga je varovala vaška straža. Domov – v slabo uro hoda oddaljeno Butajnovo so šli le toliko, da so opravili nujna poljska dela. Ko so tisto popoldne opazili, da se njihovi njivi bližajo partizani, so bežali proti Šentjoštu: mati in hči Francka v eno smer, hči Marija in sin France pa v drugo. Marija in France sta pritekla naravnost pred puško partizana – domačina, ki je obema z enim samim strelom pretrgal nit njunega mladega življenja; Francko so zasledovalci laže ranili, mati pa se je rešila brez poškodbe. Taka je torej bila tista jesen, o kateri se je govorilo, da se je vihar revolucije že polegel. (Zaveza, št.17, str.14 – Vas na robu Polhograjskega hribovja)