Ob letošnjem praznovanju dneva državnosti smo v nekaj tednih prej in potem doživeli in do konca spoznali vso stvarnost slovenske demokracije, njenih oblastnikov, političnih strank, medijev in celotne družbe. Z eno besedo lahko vse skupaj označimo za klavrno! Tako klavrno, da bi nadaljevanje brez bistvene spremembe spravilo v nevarnost obstoj slovenske državne samostojnosti in suverenosti, da bi Slovenijo pognalo nazaj v totalitarno komunistično preteklost.
Kamen, ki je zbudil dremajočo »javnost« in razbil zlagano sliko naše stvarnosti, je vrgla vladna komisija za državne slovesnosti. Prenehala je z dolgoletno, za večino samoumevno navado, da je oblast na državne slovesnosti in druge javne dogodke vabila samo eno stran državljanske vojne, samo »pravo stran«, ki nas je z zločinskimi umori razdvojila med drugo svetovno vojno. Za državno oblast in za večino drugih državnih ustanov je v polnosti obstajala samo ena javnost, samo ena vrsta državljanov, samo ena civilna družba, t.j. tista, ki se je ob koncu vojne pririnila in prilepila na zmagovalno stran, tista na »pravi strani«, označena s krvavo rdečo zvezdo. To se je dogajalo kljub ustavni enakopravnosti državljanov in njihovih združenj, kljub temu, da je samostojna in neodvisna Slovenija nastala zaradi političnega in vojaškega odpora ter zmage nad silami rdeče zvezde, kljub svetovnemu porazu komunizma, ki se je na zunaj pokazal prav z odstranitvijo rdeče zvezde in drugih znakov totalitarnega komunizma z državnih simbolov.
Takšno protiustavno priznavanje samo ene strani iz državljanskega spopada in dosledno izključevanje, ne samo izključevanje, celo zanikanje druge strani državljanske vojne in njenih organizacij je veljalo pri vseh dosedanjih vladah tako pri postkomunističnih kot pri onih demokratičnega izvora. Te so bile na oblasti le kratek čas in se niso niti utegnile izviti iz komunistične koprene laži in iz lastne naivnosti. Le spomniti se je treba, kako so visoki Demosovi politiki dosledno preprečili izločitev boljševiških voditeljev iz nove oblasti in družbe, popolnoma onemogočili kakršenkoli pregon partizanskih zločincev, kako je celo Bajukova vlada ignorirala Novo Slovensko zavezo, kako je prva Janševa vlada praznovala na Mali gori pri Ribnici obdana z rdečimi prapori, komunističnimi simboli in njihovim brkatim vodjem, medtem ko na drugo stran ni nihče niti pomislil. Vedno so bili k državnim in javnim dogodkom povabljeni samo t.im. »borci«, nikoli pa državljani in organizacije z nasprotne strani. Izključevanje je bilo stalno in popolno, drugače si državnih dogodkov in slovesnosti sploh ni bilo mogoče predstavljati. Če nisi s »prave strani«, nimaš pri državnih rečeh ničesar iskati ne uradno in ne zasebno!
Takšne so bile v resnici vse do sedaj tako opevane prejšnje državne slovesnosti »za vse«, »brez delitve«, »brez izključevanja«. Zato ni čudno, da so se proti letošnji spremembi in izključitvi totalitarnih rdečih praporov ogorčeno uprli privilegirani nekdanji partizanski borci in vsi njihovi pristaši in nasledniki vključno z Danilom Türkom, »predsednikom za vse«, saj razen tistih na »pravi strani« drugih ne priznavajo, ne vidijo in jih torej zanje sploh ni. Takšna slepota je nujna, razumljiva in znana posledica trajnega in neizmernega sovraštva, ki ga do idejnih in političnih nasprotnikov skrbno gojijo že sedemdeset let, da bi s tem prikrili prevaro in svoj veliki zločin. Čim večji je zločin, tem večje sovraštvo je potrebno, da ga skrije. Zato je njihovo sovraštvo neizmerno, neizmerno sovraštvo pa povzroča popolno slepoto.
Težje razumljiv in povsem nelogičen pa je bil odziv strank in politikov demokratičnega izvora, zlasti odziv dr. Gregorja Viranta ter še posebej predsednika Slovenske ljudske stranke mag. Radovana Žerjava. Njune ogorčene izjave in nerazsodna podpora izključenim rdečim praporščakom so huda žalitev demokratov, neštetih žrtev in nasprotnikov partizanskega nasilja, so zanikanje logičnega razmisleka in želje po resnici in pravici, so odstop od evropske normalnosti. Njuna slepota ni kazen za sovraštvo, ta slepota je hči miselne in moralne lenobe ter koristolovskega sprenevedanja.
Ob odločitvi vladne komisije za državne prireditve, da na letošnji slovesnosti za dan državnosti ne bo več simbolov in zastav, ki so med vojno in revolucijo razdvojile slovenski narod in pol stoletja slavile totalitarno nasilje, da torej vsaj na največji državni slovesnosti ne bo več pretekle ideološke delitve državljanov in njihovih združenj, je dr. Gregor Virant, predsednik sredinske Državljanske liste in kot predsednik državnega zbora drugi najvišji državni funkcionar, v trenutku izgubil glavo. Brez razmisleka in modrega preudarka, ki bi ga pričakovali od osebe njegove izobrazbe, njegovega položaja in ugleda, zlasti pa njegove odgovornosti, je kot užaljen otrok svoji lastni vladi pokazal jezik, ji v odkritem nasprotju z dejstvi kot kakšen boljševik očital »delitev in izključevanje« in na slovesno sejo Državnega zbora RS prvič v samostojni Sloveniji kljubovalno poklical nosilce sovražnih komunističnih zastav in njihovega brkatega vodjo. Ta razbijalski odziv je povsem nesmiselno in žaljivo, kot da državljani ne ločimo belo od črnega, zagovarjal z nujnostjo »povezovanja in združevanja«. Vse nas je imel za neumne!
Virantovo povabilo sovražnih zastav v slovenski parlament je bilo času in prilikam tako neprimerno, da ga niti povabljeni nosilci rdečih zvezd niso upoštevali. Celo oni, ki so bili zaradi vladne odločitve ob svoj stalni privilegij, so ostali bolj trezni in preudarni kot predsednik Virant, ki je v hipu pozabil na temeljno načelo, da mora vsaj državni zbor vselej ostati nepristranski dom vseh državljanov, kot je bil vse doslej. Utopiti ga je hotel v sovražne rdeče zvezde, v tiste zvezde, ki smo jih Slovenci navdušeno in množično izbrisali z naših avtomobilov še globoko v rdeči Jugoslaviji!
Predsednik Virant se očitno sploh ni zavedal, kaj je v svoji nestrpni kljubovalnosti storil. Na pričakovano, času primerno in razumno vladno odpravo dosedanje delitve in izključevanja je na vrat na nos uvedel novo delitev in novo izključevanje na najvišji ravni. Večno preteklim in večno privilegiranim je dal nov privilegij tam, kjer ga doslej še niso imeli.
Ne moremo si misliti, da Virant ne ve, kako je njegov predhodnik dr. France Bučar pred dvajsetimi leti prav v tem domu razglasil konec državljanske vojne. Sedaj pa Virant, ki se je zaklinjal, da se ne bo oziral na preteklost, pokliče eno stran državljanske vojne, eno stran preteklosti, naj zasede državni zbor! O drugi strani pa nič, kot da ta že sedi tam in je potrebno samo izenačenje, združevanje. Ali pa morda tudi Virant, tako kot »borci«, šteje, da druge strani sploh ni, saj so jo vendar že pospravili v brezna in neštete hude jame? Ali tudi on misli, da nasprotniki in preživeli uporniki proti zločinskemu partizanskemu nasilju niso polnopravni slovenski državljani?
Slovenci so bili pol stoletja in so deloma še sedaj vzgajani v socialističnem nauku, da nasprotniki partizanov niso pravi ljudje, partizani pa so nadljudje, enakopravnosti enih z drugimi vsekakor ni in ne more biti. Za nekdanje partizane veljajo pravila, ki si jih sami postavljajo po svojih potrebah, ker so bili na »pravi strani«. Za druge, ki niso bili na »pravi strani«, velja pravo za »fašiste in njihove pomagače«. Ve se, v Sloveniji je pravo za »fašiste« strel v tilnik, bolj »vzgojna« varianta pa: mučen in živ vržen v prepad.
Nekdanjemu predsedniku republike in zadnjemu vojaku revolucije Milanu Kučanu najljubši Slovenec vseh časov dr. Ljubo Bavcon, zaslužni profesor kazenskega prava, je od nekdaj učil in večino slovenskih pravnikov tudi naučil, da je predpise, ki veljajo za sojenje fašističnim okupatorjem in njihovim pomagačem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna stran silam osi in njihovim pomagačem« (Mladina, št. 18/2009). Zato v Sloveniji kljub tisočem zločinov ni bilo nobenega kazenskega postopka proti nobenemu komunističnemu partizanu. Takšno razredno pravo je sprejel celo dr. B. M. Z., slovenski sodnik pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, ki je po tem pravilu sodil v znameniti zadevi Kononov proti Latviji, oprostil sovjetskega partizana težkih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo ter nazadnje, namesto Ljuba Bavcona, doživel svetovno sramoto, ko je vrhovni senat njegovo sodbo povsem spremenil in jasno izrekel, da za enaka dejanja veljajo enaki predpisi tako za fašiste kot za protifašiste in tudi za komunističnega partizana Vasilija Kononova. Tudi nedotakljivi partizani so padli na trdo zemljo, Evropa se je vrnila k resnici in pravici za vse enako, Slovenija pa še vedno lebdi v megli partizanskih zločinskih »vrednot«!
Ali je tudi Virant žrtev te sprijene razredne in pri nas še vedno prevladujoče Bavconove znanosti, ko sploh ni pomislil, da sta v vsaki državljanski vojni dve strani in da demokratični državni funkcionarji vsaj po sedemdesetih letih ne smejo zanikati in prezirati ene strani ter dajati prednosti drugi? Ni razumel, da je v demokraciji dovoljeno samo ločevanje po tem, kaj si naredil, in ne po tem, kdo si, na kateri strani si. Mislim, da Viranta v nasprotovanje vladni izključitvi sovražnih simbolov ni gnalo sovraštvo, ki poganja »borce«, ampak le miselna okorelost in idejno podrejanje večno vladajočim. To daje upanje, da je to bila njegova zadnja ideološka delitev državljanov, zadnje dajanje prednosti enim in izključevanje drugih glede na preteklost in »pravo stran«. Da bo z lastnim umom in premislekom spregledal Bavconovo razredno pravo in se sam razgledal po puščavi revolucije.
Virantovo nedržavniško cepetanje smo skušali razumeti in pojasniti z njegovim napačnim in preplitvim premislekom sedanjosti in preteklosti. Še težje pa razumemo ogorčen, povsem nerazsoden izpad mag. Radovana Žerjava, predsednika Slovenske ljudske stranke. Ta je odločno zahteval, naj se vlada »opraviči organizacijam, ki so bile s proslave izključene«, češ da državna slovesnost pripada narodu, vsem Slovenkam in Slovencem brez izključevanj (Dnevnik, 22. 6. 2012).
Če Žerjav vladni sklep razume in razlaga kot izključitev organizacij, zakaj nista niti on niti njegova stranka nikoli ugovarjala, ko je bila z vseh državnih slovesnosti in z drugih državnih in javnih dogodkov doslej pri vseh vladah, tudi pri tistih v katerih je sodelovala njegova SLS, vselej dosledno izključena Nova Slovenska zaveza, organizacija pripadnikov in somišljenikov druge strani v državljanski vojni, nosilka javnega spomina na tisoče zločinsko umorjenih Slovenk in Slovencev, ki so se uprli partizanskemu nasilju? Ali člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze in člani številnih drugih organizacij, ki so tudi bile vedno izključene z državnih slovesnosti, niso Slovenke in Slovenci?
Žerjav ni Virant, pri katerem bi neko mero zgodovinske okorelosti ter miselne pristranskosti in togosti lahko razumeli. Mag. Radovan Žerjav je vendar predsednik stranke, pravne naslednice klasične Slovenske ljudske stranke, ki je prav te dni slavila 120. obletnico ustanovitve. SLS je bila glavna članica medvojne Slovenske zaveze in politična ter organizacijska nosilka slovenskega odpora proti nasilju partizanskih tolp pod komunističnim vodstvom. Vsaj ta temeljna in vsem znana dejstva preteklosti in sedanjosti bi predsednik današnje SLS moral poznati in jih upoštevati, ko je govoril o državi in enakopravnosti vseh Slovencev. Pa jih ni, v ogorčen nastop proti lastni vladi ga je dvignil odvzem prednosti in posebne časti sovražnim simbolom in prizadetost sovražnikov Slovenije. Zavrnitev sovražne in krvave rdeče zvezde z državne slovesnosti ga je tako užalila, da je izgubil prisebnost in zahteval, naj se država nemudoma opraviči organizaciji za vrednote nekdanjega NOB-ja, naj se opraviči tistim, ki so z boljševiškim napadom na slovenski narod v času njegove največje nesreče v nesmiselno smrt pognali 87.000 Slovencev, oropano in s trupli posejano, duhovno in materialno razdejano Slovenijo pa spravili v polstoletno boljševiško diktaturo. Naj se za izključitev opraviči tistim, ki so sedemdeset let – tudi z množičnimi umori – izključevali vse druge, tistim, ki še danes širijo ideologijo trajnega sovraštva in ogrožajo slovensko svobodo.
Drugih, od nekdaj izključenih organizacij, kot je Nova Slovenska zaveza, drugih zanikanih Slovencev Žerjavova ogorčenost in zahteva za opravičilo nista nikoli dosegli, še omenil jih ni. Sedaj pa se v isti sapi ves zgrožen čudi, zakaj neki politik dvomi, ali je SLS prava pomladna stranka, svoje člane pa s svojim ravnanjem poziva na podporo kandidatu komunistov in na enotnost z njimi.
Razen pri tistih, ki so duhovno slepi zaradi nepremagljivega sovraštva, in pri teh, ki jim pogled megli pomanjkanje odgovornega premisleka in modre prisebnosti, je največja krivda za utapljanje Slovenije v boljševiško preteklost pri predsedniku republike dr. Danilu Türku. Ta za nazaj in za naprej obljubljeni »predsednik za vse Slovence« je vneti zagovornik in častilec partizanstva in njegovih najbolj zločinskih ostankov. Tudi njega slepi sovraštvo do drugorazrednih državljanov, do tistih ki niso na »pravi strani«. Tudi njegov um ni pripravljen na globlji premislek, ker ga zadržuje strah pred resnico. Zgleduje se po brezobzirnosti in razkošju nekdanjega maršala. Zadovoljen je s praznimi besedami, kaj več mu onemogoča pomanjkanje modrosti in prisebnosti.
Glavni vzrok njegove duhovne slepote pa je slepota srca. Od daleč se vidi, da je hladen človek, ki ljudi nima rad, niti svojih na »pravi strani«, še manj vse druge, »drugorazredne«. Odljuden, da bi se spozabil in pokazal pristno prisrčnost, človeško toplino in svojo dušo, ni pričakovati. Njegova dela so odločno usmerjena v rušenje sedanje vlade, v zaničevanje njenih podpornikov in v pehanje za svojo lastno prihodnost, za svojo ledeno veličino.
Izključitev privilegiranih rdečih praporov z državne slovesnosti je za Danila Türka »samo po sebi precej nekulturno ravnanje«. »Reagiral sem na nekaj, kar je resnično nekulturno« (Delo, 13. 10. 2012). Na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi za okupatorje privedlo do strašnega stvarnega in duhovnega razdejanja med Slovenci, predsednik Türk še ni reagiral. Komunistično zločinsko nasilje zanj očitno ni nekulturno, vsekakor ni precej nekulturno, ni resnično nekulturno! V tem pogledu ni bistveno drugačen niti drugi kandidat levice za predsednika republike Borut Pahor. Tudi zanj je rdeča zvezda simbol svobode. Kaj ob njej čutijo tisoči žrtev, pa v svoji sebični samozadostnosti ne razmišlja, ali pa v brigadirskem spoznavanju sveta tako daleč še ni prišel. Kot Danilu Türku tudi njemu zadošča lastno zadovoljstvo!
Ogledali smo si nekaj slik slovenske sedanjosti, ki kar kričijo k pomiritvi in naši vrnitvi v normalnost, v slovensko krščansko kulturo in evropsko civilizacijo. Takšno pot nam lahko kaže in varuje samo nov, demokratičen predsednik republike, ki ne izhaja iz slepote in sovraštva komunistične preteklosti. Med tremi kandidati je takšen samo dr. Milan Zver, slovenski poslanec evropskega parlamenta, nov človek za nove čase!
Prispevek je bil objavljen v reviji DEMOKRACIJA z dne 8.11.2012.