Glavno poveljstvo slovenskih partizanov je septembra 1942 izdalo ukaz o „protibelogardistični akciji“. Prve take akcije, ki so jih imenovali tudi „očiščevalne“, niso bile uspešne, čeprav so bile v nje že vključene brigade. Kardelj si je zelo prizadeval, da bi to stanje spremenil. Izredno dobro sliko teh prizadevanj imamo v knjigi Jesen 1942. Poglejmo nekaj odlomkov.
„Niste se še vživeli v to, da se bo poslej pač treba boriti proti utrjenim postojankam bele garde. Naši partizani so navajeni na lahke zmage iz zased. Tega je sedaj v glavnem konec.” (str. 209) … “Nujno potrebno je čim prej uničiti Polico. Na noben način ne dopustite b. g., da bi se sprehajala po vaseh! Če jim boste postavili zasede okoli Police, bo hitro konec njihovega sprehajanja … Prenehajte šteti pri b. g. mitraljeze, češ bo še težko delo z njimi. Vzemite mitraljeze beli gardi!! To mora biti vaše geslo, ne pa da prosite druge odrede za mitraljeze … “ (str. 211)
Skoraj istočasno s temi Kardeljevimi smernicami je Glavno poveljstvo izdalo posebna „Navodila za boj proti belogardističnim enotam“, ki sta jih podpisala Jernej Posavec (Maček) kot komandant in Peter Kalan (Kidrič) kot politkomisar. „ … Iz vsega tega sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost … Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp.“ (str. 186)
Prva uspešna akcija večjega obsega, ki jo je izvedla Cankarjeva brigada skupaj s 13. hrvaško (kordunaško) brigado, je bil napad na Suhor v noči od 26. na 27. november 1942. Kratko poročilo o tem napadu povzemamo po brošuri Dokumenti o belogardistični in mihajlovićevski izdaji I., ki jo je v začetku leta 1943 izdala OF. Pravzaprav je to zapisnik o zaslišanju kapetana Dobrivoja Vasiljevića in kurata patra Klemna Norberta. Vasiljević naj bi izjavil, da je bilo 26. novembra 1942 v župnišču na Suhorju 128 mož pod poveljstvom poročnika Ivana Šabića, on sam pa je bil z dvanajstimi možmi bataljonskega štaba v nadstropju suhorske šole; počutili so se varne, saj so verjeli informacijam, da nikjer v bližini ni partizanov. Še preden so se dobro zavedeli, je bila šola popolnoma obkoljena in odrezana od posadke v župnišču. Napadalci so kmalu vdrli v pritličje šole in ga zažgali. Ogenj se je hitro širil in oni zgoraj so imeli na izbiro le dvoje: zgoreti ali poskakati skozi okno v roke partizanov. Vasiljević si je pri skoku iz prvega nadstropja zlomil obe nogi. Spodaj so jih čakali partizani in vse prijeli. Branilci v župnišču so kljub sovražni premoči celo noč odbijali napade in šele proti jutru naredili izpad, pri katerem so utrpeli velike izgube. Člane štaba so že pred koncem boja za župnišče odpeljali na Popoviče pod Gorjanci, kjer so jim sodili.
Posebno zgovorno pripoveduje brošura o patru Norbertu, ki je menda v začetku bil za OF, potem pa prestopil na drugo stran. Kot je razvidno iz zapisnika, je mladi duhovnik, ki je bil po rodu Čeh, izjavil, da se je obrnil proti OF potem, ko so partizani umorili suhorskega župnika Janeza Raztresena, agronoma Antona Starca in več drugih poštenih Belokranjcev. Zakaj je bilo med žrtvami tega konca toliko deklet? Na farni spominski plošči, ki so jo leta 1997 blagoslovili pri Treh Farah, je med 69 imeni kar 19 žensk in štiri od njih so bile ob smrti stare komaj 15 let ali manj.
Kakšen je bil namen revolucionarnega nasilja v Zaklancu novembra 1942?
Je bil glavni cilj tega nasilja res preprečiti državljansko vojno? Kardeljeva navodila o spodbujanju sovraštva do bele garde in njenem fizičnem uničevanju se nikakor ne ujemajo z opravičevanjem, da je nekaterim izredno krutim dejanjem pri njihovem izvajanju botrovala samovolja posameznikov, na primer komandirja udarne čete Dolomitskega odreda Petra Cafute – Gada po neuspelem napadu na komaj ustanovljeno postojanko vaške straže v Šentjoštu. Dokaz te samovolje naj bi bilo dejstvo, da so Gada sami obsodili na smrt in obsodbo med pohodom na Hotedršico v pozni jeseni 1942 tudi izvršili. Toda celo površen bralec knjige Karla Leskovca Križpotja opazi, da Gad ni bil obsojen zaradi dogodkov v okolici Šentjošta, ampak ker „je koval zaroto proti svojemu nadrejenemu komandirju Turetu“. (str. 299) Ko so dolomitski partizani obračunavali z vaščani Zaklanca, Gada ni bilo več med živimi, vendar njihov obračun zato ni bil nič manj krut. V noči 20. novembra 1942 so namreč udarili po treh hišah v vasi. Odpeljali so Dolinarjeve: očeta Janeza (65), mater Marijo (57), hčer Ivano (19) in še drugo hčer Bernardo (16). Od Zalaznikovih so odpeljali dve: mater Ivano (59) in hčer Katarino (25), pri Fajdigovih so pa vzeli hčer Marijo (22). Vseh sedem so potem poklali v kake pol ure hoda oddaljenem Širokem potoku. Oče Janez Dolinar jim je moral še prej odpeljati naropano blago v taborišče.
Zakaj ta zverinski pokol nič krivih ljudi v času, ko naj bi revolucijski teror že nekoliko popuščal? Ena od razlag, ki pa nikakor ni neverjetna, je, da je bilo treba ljudem v kosti vliti strah in s tem omogočiti voditeljem revolucije varno bivanje v Dolomitih. (
Zaveza št. 62, str. 52 – Znamenja) Čeprav Zaveza o tem ni pisala, naj tu dodamo, da se je roka partizanske pravice le nekaj dni pred krvavim obračunom v Zaklancu dvignila nad Hudnikovo družino na Hruševem pri Dobrovi in da je kar devet njenih članov tedaj izgubilo življenje.