V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani umorili sedem članov družine Jakopin: štiriinštiridesetletnega Jožeta, njegovo nosečo ženo, devetintridesetletno Marjeto, osemnajstletnega sina Jožeta, sedemnajstletno hčer Anico, enajstletnega sina Vinka in šestletnega sina Štefana.
Umorjeni so bili na svojem domu v Ponovi vasi št. 54 pri Št. Juriju pri Grosupljem. Jože, Marjeta in najstarejši sin so se leta 1925 zaradi fašizma priselili v okolico Grosupljega z Unca pri Rakeku. Umorjeni so bili najverjetneje zato, ker je njihov sin oziroma brat, petnajstletni Ivan, nekaj dni prej odšel od doma in tudi komuniciral z Italijanskimi vojaki. V Št. Juriju, Ponovi vasi in okolici so Italijani izvedli racije 16. aprila in aretirali okrog štirideset ljudi. Nekateri vaščani in domači terenci OF so te aretacije povezovali z Ivanovo komunikacijo z Italijani in z njegovim izginotjem.
Na večer pred umorom so ljudje videli, da so se domači revolucionarji zbirali v graščini Brinje v Grosupljem, kjer so navadno imeli sestanke, in da je nekdo tja z motorjem pripeljal Lada Potokarja, aktivista rajonskega odbora OF s Police. Morilci so prišli ponoči k Jakopinovim v Ponovi vasi in potrkali na vrata. Oče Jože je vstal s postelje in jih odprl, naslednji hip pa je po njem nekdo zamahnil s sekiro; padel je na tla in obležal. Potem so umorili še njegovo nosečo ženo in štiri otroke. Po pripovedovanju naj bi bilo truplo noseče matere še posebej potolčeno.
Domači partizani so torej iz maščevanja zaradi domnevne krivde odsotnega Ivana umorili celo družino, ki ni imela prav nobene krivde v zvezi z njegovimi morebitnimi denunciacijami. Umorili so jih verjetno tudi zato, da bi med ljudi zasejali strah pred nastajajočo revolucionarno oblastjo: najbrž so želeli, da ljudje vidijo, kaj se zgodi z družinami domnevnih denunciantov. Zato so umorili nedolžne ljudi z otroki vred. Zaradi tovrstnega srhljivega nasilja partizanov, ki ga je bilo spomladi leta 1942 ogromno, pa je bilo povsem upravičeno in smiselno, da so po vaseh začele nastajati oborožene protipartizanske vaške straže.
Grob umorjene družine Jakopin je bil po vojni zravnan z zemljo, danes pa čezenj teče pot.
(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, Zaveza št. 18; Kako se je začelo, Zaveza št. 59; Kako se je začelo, Zaveza št. 84; Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, 1996, str. 103)