Spominjamo se: 17. april 1942, umor družine Čuk

S

V zgodnjih jutranjih urah 17. aprila 1942 so bili v ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubiti trije člani družine Čuk: mož in žena, dvainštiridesetletni Lenart in osemintridesetletna Evgenija, rojena Kuštrin, ter njuna hči Ivanka oziroma Vanda, ki je bila v času umora stara dve leti. Ubiti so bili na svojem domu na Podutiški cesti 51 v Kosezah pri Ljubljani. Hiša, ki stoji še danes, se je nahajala zelo blizu žice, ki so jo Italijani postavili slaba dva meseca pred tem zločinom, vendar ga žal ni uspela preprečiti. Lenart in Evgenija sta umrla ponoči, hči Ivanka-Vanda pa je za posledicami ran umrla ob pol sedmih zjutraj v ljubljanski bolnišnici.

Razlog umora ni znan. Možno je, da sta zakonca Čuk, ki sta se v Ljubljano priselila iz Bilj pri Gorici, postala tarča napada, ker sta bila emigranta s Primorske. Mnogi Primorci so se preselili v Kraljevino Jugoslavijo zaradi težkih razmer, ki so v Italiji za Slovence nastale, ko je na oblast prišel fašizem. Primorski emigranti pa so seveda znali italijansko in so se verjetno občasno pogovarjali z vojaki, kar je bilo za nekatere aktiviste OF že dovolj, da so take ljudi imeli za izdajalce in jih celo sumili denunciantsva.

Vsekakor pa je težko pojmljivo, da kdo umori dveletnega otroka. To takrat seveda še daleč ni bil edini tak primer. Samo spomladi in poleti leta 1942 so enote pod poveljstvom komunistične partije v Ljubljanski pokrajini umorile več deset otrok, v glavnem zato, ker so njihovi starši bili dejanski, potencialni ali namišljeni nasprotniki komunistične zarote za prevzem oblasti, oziroma so za revolucionarje kako drugače predstavljali oviro. Človeka pa čudi tudi dejstvo, da ta sprevržena dejanja – ki jih je bilo toliko, da so zanje vendar vedeli mnogi – med samimi privrženci OF niso imela večjega odmeva in zaradi težko pojmljive malomarnosti pri dojemanju stvarnosti pri njih niso povzročila večjih pomislekov. To žal predstavlja moralno breme na dušah vseh, ki so se – kljub temu, da so za te primere vedeli – v tistem času odločali za kakršnokoli sodelovanje z OF, tudi če sami niso sodelovali pri nobenem zločinu. (Preseneča pa tudi, da še danes mnogi ignorirajo to razsežnost OF, in ti težki zločini pri njihovem vrednotenju takratnega dogajanja ne igrajo skoraj nobene vloge.) Mnogi se naj bi namreč za sodelovanje z OF odločali iz naivne dobronamernosti. Vendar če nekako še lahko razumemo, kako so naivne ljudi komunisti lahko zavedli, da je bil »izdajalec« denimo Marko Natlačen, pa nikakor ni mogoče nikogar dobronamernega zavesti, da je bila izdajalka na primer dveletna Ivanka-Vanda Čuk, ena najmlajših žrtev OF v Ljubljani.

(prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2015, str. 84, 107)

Avtor Jan Peršič