Ehrlichova spomenica italijanskim oblastem
Še dober mesec nas loči od 70. obletnice smrti dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in duhovnega voditelja stražarjev, kot se je imenovala ena od dveh pomembnih organizacij takratnih slovenskih katoliških študentov. Leta in leta smo poslušali in brali, kakšen klerofašist je bil dr. Ehrlich in kako je sodeloval z italijanskimi okupatorji, nismo pa imeli prilike, da bi se seznanili z resnično vsebino njegove spomenice, ki jo je 1. aprila 1942 izročil italijanskim oblastem v Ljubljani. V njej sicer govori o vosovskih in partizanskih zločinih, vendar je večji del spomenice namenjen odkriti kritiki okupacijske oblasti. »Slovenci so gledali na priključitev Italiji kot na manjše zlo, če so primerjali stanje v Ljubljanski pokrajini s strahotnim preganjanjem Slovencev na slovenskem ozemlju, ki so ga zasedli Nemci. Vendar so bili vsi slovenski juristi mnenja, da po mednarodnem pravu more Italija izvrševati le začasno državno oblast, kakor ji to dovoljuje vojaška zasedba … Končni pravni položaj slovenskega ozemlja bi se uredil šele ob sklepanju miru. O ‘debelaciji’, to je popolni podreditvi zdaj še ne more biti govora, ker je državna oblast kr. Jugoslavije od mnogih držav še pravno priznana …
Prve tri mesece je bilo stanje v Ljubljanski pokrajini povoljno in je vsem Slovencem veljala za mirni azil … Danes so se razmere popolnoma spremenile in zdi se, da se Slovencem pod nemško okupacijo v marsikaterem oziru bolje godi kot pod italijansko … Ne moremo se otresti vtisa, kakor da gre oblastem le bolj za to, da pod pretvezo zatiranja komunizma na vse mogoče načine prizadevajo in šikanirajo slovensko ljudstvo … Sinteza vseh dogajanj na celotnem slovenskem ozemlju nas sili do sklepa, da je končni namen vseh kompetentnih faktorjev Osi: popolno uničenje slovenstva kot takega.« (Glej Ehrlichov simpozij v Rimu, Mohorjeva Celje 2002, str. 268 – 277)
Prvotno besedilo spomenice je bilo z manjšimi spremembami poslano v vednost slovenskim članom begunske vlade v Londonu in v tej obliki se je ohranilo. Po naročilu škofa Rožmana je Ehrlich omenjeno spomenico 14. aprila 1942 priredil za Sveti sedež in domnevno jo je škof osebno izročil ob svojem obisku Vatikana v maju 1942. Njeno besedilo je za tisk pripravila Marija Vrečar in je bilo objavljeno leta 2002 v Acta ecclesiastica Sloveniae 24, str. 620)
Pokol Jakopinove družine v Ponovi vasi
V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani v Ponovi vasi pri Grosuplju na grozovit način umorili šest članov Jakopinove družine: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Hkrati z mamo Marjeto je ugasnilo tudi sedmo življenje, ki ga je nosila pod srcem. Oče Jakopin je po prvi svetovni vojni z ženo in malim sinom pribežal pred fašizmom z Unca pri Rakeku. Preden so kupili skromno hišico v Ponovi vasi, so nekaj let stanovali v mežnariji poliške podružnične cerkve sv. Lucije na Dolah. Oče se je tedaj zaposlil kot tesač pri lesnem trgovcu Drobniču iz Velike Srednje vasi. Zakaj so se partizani tako kruto znesli nad celo družino in niso prizanesli niti noseči materi in ne otrokoma Vinku in Štefanu?! (Več Zaveza št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem, str. 51; Zaveza št. 84 – Polica v viharju komunistične revolucije, str. 23)
Zapis iz dnevnika Lojzeta Hostnika
11. april (1942)
„Zopet sta padli dve žrtvi pod kroglo OF. In mi ne storimo drugega, kot tarnamo! Gospod, prosim Te, naj bom vedno pripravljen za odhod v večnost, daj mi to milost. Prosim Te pri krvi, ki si jo tudi za naš narod prelil, ne dopusti, da bi tekla bratska kri, ne dopusti, da bi Slovenci izginili s površja zemlje. Vendar, fiat!“ (Več Zaveza št. 77 – Iz dnevnika Lojzeta Hostnika)
Umor Mihelčičevih
17. aprila 1942 je med Borovničane nenadoma udarila vest, da so partizani na Zabočevem vpričo sedmih majhnih otrok ubili podobarja Jožeta Mihelčiča in njegovo ženo Ivano. Mihelčič se je poleg podobarstva ukvarjal tudi z nabiranjem smole. Med nabiranjem smole sta Mihelčičeva baje naletela na partizansko taborišče, ki je bilo skrito nekje pri Globoki dolini nad Kamnikom pod Krimom. Partizani so menda zvedeli, da je Mihelčič drugi dan odšel v Borovnico in taborišče izdal Italijanom. Ko so 11. maja na Padežu ubili Rafaela Hvalo in njegovo ženo Jožefo, ki sta zaradi oglarjenja bila stalno v gozdu in sta tako nekajkrat naletela na partizane, so spet govorili, da sta izdajala Italijanom. Ljudem so se te razlage zdele nekoliko čudne. Le zakaj bi ti preprosti ljudje hodili k Italijanom? (Več Zaveza št. 11 – Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne)
Vzpostavljanje »ljudske oblasti«
Na Polici so na belo nedeljo, 12. aprila 1942, zvečer volili odbor OF. Pravzaprav je ta odbor že 6. januarja 1942 postavil predsednik okrožnega odbora OF Stane Valentinčič. Kot je kasneje zapisal Slovenski dom, so na belo nedeljo na Polico prišli partizani in zgnali ljudi na sestanek v gostilno k Možaku. Glavni govornik Peter Stante – Skala je razložil, da je treba izvoliti predstavnike »ljudske oblasti«. Ni težko razumeti, kako je bil po Stantetovem govoru pod nadzorstvom njegovih oborožencev izvoljen isti odbor kot ga je tri mesece pred tem določil tovariš Valentinčič. Na istem sestanku je bila tudi ustanovljena Narodna zaščita za Polico. (več Zaveza št. 84 – Polica v viharju komunistične revolucije, str. 24)
V Šentjoštu nad Horjulom je bil na praznik novega leta 1942 sklican sestanek za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge, po kateri naj bi v vas prišla OF. Čeprav so z Vrhnike prišli vidni predstavniki OF, sestanek ni uspel. V soboto, 18. aprila 1942, pozno zvečer je prišla večja partizanska enota in sklicala vaščane v Možinetovo gostilno. Jakoba Žaklja so s pol ure oddaljene kmetije prignali zvezanega in ga obtožili, da zbira orožje in organizira belo gardo. Govornik je zbranim pojasnil, da je nasprotovanje OF izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. (Glej Zaveza št. 5 – Ustanovitev vaške straže v Šentjoštu nad Vrhniko, Zaveza št. 31 – V boju s svojim narodom, Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja, str. 5)
Profesor Anton Oven se je aprila 1941 pred Nemci zatekel v rojstno Stransko vas pri Semiču, ki je bila pod Italijani. Od časa do časa je potoval v Ljubljano, kjer je menda bil povezan s skupino narodno zavednih študentov in tudi s Staro pravdo. V OF se ni vključil. Ko se je 5. januarja 1942 vrnil iz Ljubljane, je bil nenavadno vznemirjen. 13. aprila 1942 je zapisal v svojo beležnico: »Komunisti mi groze. Veliki petek. Vodje prvi.« In res je komaj en mesec kasneje prišel njegov veliki petek. Angela Vode je potem zapisala, kako ga je svarila, da se igra z glavo, če ostane v rojstnem kraju, on pa je začudeno odvrnil, da se s komunisti dobro razume. Vodetova dodaja, da politično naivni profesor ni spoznal, da je bilo vse preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj že med okupacijo postane totalitarna. (Več Zaveza št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem, str. 46)