Stari hrastnik, 15.06.2014
Lepo pozdravljam vse danes tukaj zbrane v imenu NSZ in v lastnem imenu.
Naj se že uvodoma opravičim vsem tistim, ki na takih svetih krajih kot je ta, ne želijo poslušati t.i. »političnih« govorov in bi raje slišali zgolj mehke in nevtralne besede odpuščanja, kesanja, sprave ter molitve. Strinjam se, da je vse navedeno vsekakor nujno potrebno, vendar manjka tu osnovni predpogoj – to pa je RESNICA.
Oz. bolje povedano splošen konsenz vseh vpletenih oz. vseh ljudi glede veljavnosti ene in edine resnice glede teh najbolj travmatičnih dogodkov v narodovi zgodovini. Dokler pa v Sloveniji še vedno obstaja več resnic in se tista druga, ki je povsem zlagana, še vedno razglaša v medijih, šolskih programih in na raznih spominskih prireditvah kot edino zveličavna, je dolžnost NSZ in vseh demokratično čutečih posameznikov, da skozi ohranjanje spomina na te dogodke ponavljamo in opozarjamo na vzročno-posledične povezave dogajanja v obdobju ’41-’45 oz. da stvari poimenujemo s pravimi imeni. Kar se je namreč Slovencem zgodilo sredi 20.stoletja, je nekaj tako neizmerno hudega oz. nedojemljivega, da nam ob tem enostavno ni dovoljeno le skomigniti z rameni, si po pilatovsko umiti roke in to najtemnejšo plat zgodovine zavestno potisniti nekam v najbolj skrit kotiček naše podzavesti.
Vsem tistim, ki teh stvari ne poznajo oz. ki si množice zgodovinskih podatkov ne znajo razvrstiti v logično zaporedje in zaradi tega vlečejo povsem napačne zaključke, je treba jasno povedati, da je leta 1941 Slovence poleg tujih okupatorjev predvsem zahrbtno napadel domači boljševizem, ki se ni šel nikakršnega plemenitega NOB-ja, temveč je izvajal le brutalno dvoetapno komunistično revolucijo po navodilih iz marksistično – leninističnih učbenikov. Danes tu stojimo na prizorišču enega najhujših pokolov, ki jih je v tistem krvavem juniju ’45 načrtno izvršila slovenska KP. Dogajanje na Starem Hrastniku je bilo zgolj segment v širokem mozaiku zaključnega »čiščenja« vseh dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov komunističnega režima, ki je tedaj v Sloveniji prevzemal popolno oblast. V tukajšnje rudniške razpoke so padali slovenski domobranci in tudi mnogo civilistov, predvsem žensk.
Pred 70 leti so se torej na naših tleh dogajali zločini, ki se lahko po svoji pošastnosti zlahka kosajo z največjimi nacističnimi zločini, Stalinovimi čistkami ali pomori Pol Potovih Rdečih kmerov v Kambodži. Zato lahko komunizem brez nadaljnjega postavimo ob bok drugima dvema totalitarizmoma, t.j. fašizmu in nacizmu. Kar pa nas je komunizem večplastno dušil najprej štiri vojna leta, nato pa še dolgih 45 let, je to totalitarizem, ki po vsej svoji razdiralnosti in škodljivosti za Slovence in slovenstvo daleč prekaša preostala dva.
Zdaj pa mi dovolite še nekaj misli o stanju duha, ki dandanes vlada na Slovenskem. To, da se anarhični boljševizem v našo domovino vrača skozi velika vrata, opažamo vsi. Približno pet let vladanja levičarskih strank je pač dovolj dolga doba, da se omenjeni povratek udejani v praksi, če se le ima pod kontrolo vse ključne dejavnike v družbi, od medijev, šolskega sistema, sodstva, gospodarstva in politične oblasti. To dejstvo samo po sebi nalaga demokratičnemu političnemu polu obilico dolžnosti in nalog, da skuša državo in narod iz ponovnih zablod oz. stranpoti zopet preusmeriti na pot evropskega, demokratičnega načina razmišljanja, čutenja in delovanja. Praktično nerešljiv problem pa nastopi, če demokratični pol v odnosu do načrtne revitalizacije boljševizma ni enoten. In ravno to se žal zdaj dogaja pri nas. V zadnjem letu dni smo bili priča celi vrsti pojavov, ki to trditev potrjujejo. Zadnji tak primer so bila povsem nasprotujoča si stališča dveh pomladnih strank glede referenduma o arhivih. Na tem mestu nikakor ne morem tudi mimo odnosa, ki ga določeni predstavniki slovenske katoliške cerkve kažejo do dogodkov med slovensko državljansko vojno in predvsem do številnih žrtev, zaradi katerih smo danes tudi tu. Fantje, ki ležijo v nedrjih tega pobočja, so bili namreč vsi brezmejno zvesti in vdani katoliškim naukom in si že zato zaslužijo naš najgloblje sočutje in razumevanje.
Brez enotnosti na t.i. desnem političnem polu si Slovenci pač ne moremo obetati kakršnihkoli sprememb na bolje. Tranzicija ne bo izvedena in vse ključne funkcije v državi bodo še naprej zasedali ljudje s totalitarnimi miselnimi vzorci.
Čez mesec dni so na vrsti izredno pomembne parlamentarne volitve. Sanje so baje pri nas še dovoljene in zaradi njih se zaenkrat še ne odide v zapor na Dobu. Zato bom svoje razmišljanje zaključil z željo, naj Slovence vsaj ob teh volitvah zopet sreča zdrava pamet. V nasprotnem primeru je namreč pred nami nič kaj obetavna prihodnost.