Za domobranske idr. ranjence, pomorjene v dneh okrog 22. junija 1945 v Breznu pri Konfinu, je danes, 25. junija 2014, daroval sveto mašo v cerkvi v Dolenji vasi pri Ribnici župnik Aleš Pečavar. Pred tem je bilo ob Breznu pri Konfinu prebrano naslednje razmišljanje.
Spoštovani, pozdravljam vas v imenu Nove Slovenske zaveze!
Na kraju groze je težko govoriti. Najbolj prav bi bilo – molčati in moliti. Toda ob tem breznu smo zbrani, ker se spominjamo, ker žalujemo in ker želimo, da bi bili novi časi drugačni; in zato moramo tudi misliti in govoriti.
Vsako brezno v slovenski pokrajini zla in trpljenja revolucije ima svojo posebno pripoved, polno groze, nedopovedljivega in neznanskega. Vsako brezno bi moglo pripovedovati, toda njihovi glasovi so nam skoraj neslišni, nedostopni, saj so se tu godile stvari, ki so na skrajni možni meji človeške narave – in celo onkraj nje. Med vsemi temi glasovi, s katerimi ječi slovenska zemlja zaradi groze v breznih in jaških, je govorica brezna ob Konfinu še prav posebej nedoumljiva v svoji grozljivosti. Na tem kraju so namreč partizani v dneh okrog 22. junija 1945 pomorili domobranske ranjence in druge ranjene vojake, odpeljane iz ljubljanskih bolnišnic v t.i. zapore OZNE in nato na ta kraj – v nedopovedljivo strašno smrt.
Pomislimo: vojak, ki je bil v boju ranjen in poškodovan, trpi bolečine, pohabljen, ogrožen, odvisen le od dobrote sočloveka; človek v bolečinah in nemoči; človek, ki potrebuje nego, skrb, usmiljenje. Ranjen, nemočen človek, ob katerem so v vsakem času ljudje začutili, da morajo zanj poskrbeti, ga negovati, vsaj zasilno, in so sčasoma to izrazili tudi v pravnih konvencijah, ki posebej varujejo ranjence. Toda naše ranjence so sem po dolgem trpljenju pripeljali – v zadnjo, nedopovedljivo strašno agonijo. Pričevalci so povedali, da so videli ob jami ortopedske pripomočke, proteze in opornice, strgane z ranjenih udov … Ne, ni si mogoče predstavljati besov, ki so obsedli morilce s tako strašnim divjanjem; ni si mogoče misliti, česa je človek zmožen in kako hudo se more zadolžiti s krivdo.
Ob ranjencih tu na Konfinu mislimo na vse ranjence protikomunističnih vojsk, zlasti slovenske narodne vojske, ki so bili v maju in juniju 1945 odpeljani iz slovenskih bolnišnic in jih ni nihče več videl. Mislimo na komaj predstavljivo trpljenje, ki jim je bilo naloženo za konec njihovega mladega življenja. Verujemo, da so s tem svojim trpljenjem zajemali v Jezusovem velikem petku – in da po Jezusu tudi v njihovo agonijo prihaja svetloba večnega življenja in milost, ki jo mi, razdvojeni, poškodovani od ideologije, zbegani od relativizma tako zelo potrebujemo.
Renesančni zdravnik Paracelsus je v svojih zdravniških spisih pisal, da v procesu zdravljenja po močeh narave (denimo po naravnih močeh zdravil) v bolniku deluje – Bog sam; kajti le v Bogu obstaja vsakršna oblika zdravja. Bistvo zdravljenja je bilo za stare zdravnike v tem, da zdravje iz Boga prehaja kot ena od popolnosti znova v človeka. Upamo in verujemo, da so ranjenci, ki so padali v brezno pri Konfinu, tam v globini prestopili v večni svet, kjer žari Božje obličje in jih objema z nasmehom večnega zdravja, večne utehe in popolnosti.
Mi, Slovenci 21. stoletja, ki smo še vedno tako nesrečno ranjeni z zlom revolucije in državljanske vojne, ki smo še vedno tako zelo poškodovani z enobejevsko ideologijo, ki smo v očeh zaslepljeni in v umu pohabljeni, da ne vidimo in ne spoznamo – mi, mi smo zdaj tisti, ki potrebujemo zdravnika. Potrebujemo zdravilnih moči za naš vid, da bi videli resničnost; potrebujemo oživitev duha za naš um, da bi mogli presojati, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno … Duhovnega zdravja potrebujemo, tistega, ki mu pozabljeno duhovno izročilo krščanskega zahoda pravi – kreposti; kreposti razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. Krepostno ravnanje je namreč po definiciji – ultimum potentiae, je vzpon na najvišji vrh tega, kar lahko smo, na vrh tega, kar moremo biti. Ob naših ranjencih v konfinskem breznu je prav, da pomislimo tudi na svojo lastno ranjenost, na poškodovanost nas samih in celotne slovenske družbe. Kako zelo nam je potrebna krepost razumnosti, s katero človek razbira resničnost, jo vrednoti in z njo upravlja. Kako zelo nam je potrebna krepost pravičnosti, ki daje vsakomur to, kar je njegovo, kakor pravi starodavna definicija. Pomislimo, ali okrog nas vsakdo prejme to, kar mu gre, kar mu pripada – ko vidimo, da je voditelj politične opozicije krivično poslan v zapor, dediči revolucije, tudi zločina ob Konfinu, pa so častni meščani in ugledni veljaki. Da, in kako zelo potrebujemo v teh okoliščinah krepost srčnosti, ki stori, da smo pripravljeni vzeti nase neko trpljenje, neko rano – zaradi nečesa dobrega, vrednega. Srčnost ali pogumnost ne izključuje strahu, ki ga gotovo tudi občutimo, ko vidimo, kako nam slovenska družba nasprotuje; pač pa srčnost stori, da nas strah ne ohromi in ne ustavi, ko moramo storiti kaj dobrega, pravičnega, čistega.
Kreposti, večno veljavne, kakor je vekovita človekova narava, ki jo je zasnoval Stvarnik! Tako so tudi kreposti vekovite in temeljne poti k zdravju in razmahu človeka; poti k ozdravitvi duhovnih ran in poškodb. Naj nam naši mučeni, pomorjeni ranjenci, ki se jih danes spominjamo, pri Bogu izprosijo nekaj tega zdravila – zdravila kreposti, ki v polni meri biva v Bogu, in kot zdravje milostno prehaja iz Boga v človeka. Zdravstveno stanje slovenske družbe je namreč tako resno, tako zelo prizadeto in poškodovano, da se je bati, da po zgolj naravnih poteh ne bo našlo zdravila. Upam, da so naši konfinski ranjenci med tistimi, ki pri Bogu posredujejo za nas – za zdravila kreposti in popolnejšega življenja.