Prišli smo … od tam in od tod … z vseh strani … romarji … na ta zaznamovani in z bolečino v slovensko zgodovino zapisani kraj: smo stari, starejši, tisti srednjih let in mlajši … moški in ženske … Res, iz raznih krajev smo, a pretežno od tam, od koder so bile žrtve, masakrirane pa prav tu v osrčju Slovenije, v tako imenovanih revirjih. Prišli smo po nalogu srca in vesti: prinesli s sabo žalost, spoštovanje, ljubezen in boleče spomine … Vsak svoje spomine … vsak svoj križ, predvsem pa tolika neodgovorjena vprašanja, ki mučijo nas in stojijo neodgovorjena tudi pred našo slovensko skupnostjo.
Kako bi se lahko drugače kot z žalostjo in skrbjo, z ljubeznijo in spoštovanjem, približali temu zaznamovanemu kraju, temu mestu, ki ga je tako in tolikokrat ranila bolečina smrti in oskrunil neizrekljiv in nepopisen zločin?!
Spoštljivi in pretreseni romarji hodimo tod okoli med junijsko pomladno rastjo. Sama svetloba! Vsepovsod se poigravajo barve. Čutimo dehtenje, vidimo zelenje in slišimo v sozvočju šumenje … trav,dreves in gozdov. Za tiste, ki vemo, kaj se je tu dogajalo v mesecu juniju 1945, se nam vse te zaznave prirode in okolja spreminjajo v neko neznano občutje, v nekakšno šepetanje in opominjanje na protislovje med tistim takrat in tem, kar je zdaj tu, kar je danes … nasprotje, ki vstaja vse bolj razločno iz naših misli in spominov.
Sprašujemo se, kaj so oni – naši bratje in žrtve, v rokah rabljev in zločincev, takrat še tako mladi in hrepeneči čutili in mislili v tistem juniju 1945. Bujnosti pomladi, kot jo čutimo mi danes, zanje ni bilo. Kako neki bi jo mogli biti, ko so jih lačne, žejne, izčrpane in premrle, zvezane in v bolečinah, dokončno izmučene vozili v smrt večinoma pod okriljem noči. Zadnje dele poti pa so opravljali peš, opotekajoč se, surovo pretepani, slečeni in ponižani, morilsko zastrašeni in dobro vedoč, da se bliža smrt. Smrt … a nihče še ni vedel, ni slutil, kakšna bo in kako. Zanjo so pripravili posebno sceno in dramaturgijo, ljudje sovraštva, specialisti za uničevanje človeka.
V svesti si smrti so molili in se priporočali božji milosti, se počutili stokrat izdane, obupane, nemočne. So mogli pomisliti na svoj dom in svoje drage. Gotovo so z največjo ljubeznijo. Morda je predsmrtni strah tudi to komu preprečil, saj njihova pot v smrt ni bila lahka, pač pa polna groze, muk in nasilnega dogajanja. Moritev človeka nesrečnika namreč ni imela nobene zveze z roko pravice, ni bila v mejah normalne usmrtitve nasprotnika. Ne, bila je grozljiva, maščevalna in neodmerjena, pokvarjeno sadistična in opravljena zgolj s sovraštvom in brez usmiljenja.
Ne, preveč je misliti o tem, kaj šele to doživeti in pretrpeti. Rablji pa so poskrbeli, da jim niti ni bilo potrebno razmišljati o tem, če so žrtev zadeli in ubili, dovolj je bilo, da so jo pahnili v jašek ali brezno in z njo je bilo konec enkrat za vselej, ne glede, če je zadeta ali ne, ranjena ali ne, živa, padla v globino, preživela v mukah še ure ali dneve. Da se ne bo mogla rešiti, so že znali poskrbeti. Zasipavanja, razstreljevanja, vse do betonskih pregrad …
Te so imele še funkcijo več. Prikrile naj bi za vse večne čase zločin in grobišča pomorjenih ter pomorjene žrtve izbrisale iz spomina ljudi. Kažejo na načrtovan, dobro premišljen pomor ljudi, ki naj bi jim omogočil brezskrbno oblast in vladanje v deželi, katere se jim je uspelo polastiti ne s svojo močjo in sposobnostmi, ampak s tujo pomočjo, zaradi spleta okolnosti, ki jim jih je ponudila zgodovina.
Vendar pa kakorkoli premišljujemo o smrti domobrancev in drugih slovenskih ljudi v zvezi s partizanstvom in komunistično revolucijo pri nas, se nam zdi vse to trpljenje in vse te strašne smrti nesmiselne in nepotrebne, odveč v vsakem pogledu, če gledamo z našimi človeškimi očmi. Kaj pa te smrti, ki so bile nedvomno mučeniške, žrtve pa mučenci, pomenijo pred Stvarnikom, ki daje življenje, je seveda druga stvar. Ljudje tega ne moremo videti in razumeti. Vera pa nam daje upanje, da niso bile zaman. Morda nam je to njihovo mučeništvo na neki nam neznani način le bilo potrebno in je imelo in ima v božjih načrtih svoj namen. Z našo praktično in utilitarno pametjo vsega tega ne moremo razumeti. Prestaviti se moramo na drugo raven: morda – če je – je to mogoče razumeti le z vero in zaupanjem v božjo pravičnost. Le skozi ta pogled zaslutimo smisel v tej stiski in veliki slovenski nesreči, ki ima pravzaprav nekakšne biblične razsežnosti in podobo. Z njimi se na več načinov lahko primerjajo.Tako po nedoumnosti, kajnovstvu, obsegu in usodnosti.
Sicer je to za nas, za naš mali in tisočkrat preizkušeni narod le še ena usodna preizkušnja več, je katastrofa usodnih razsežnosti in muka ljudstva, ki to plačuje že desetletja in bo plačevalo do konca kot posledico komunistične izdaje podjarmljenega naroda, posledico velezločina neke zblodele združbe ljudi, ki so se šli revolucijo in boj za oblast. Da, le boj za oblast, v katerem so zaradi svoje vztrajnosti, pretkanosti in uporabe vseh sredstev tudi zmagali ter to s prelito nedolžno krvjo dobljeno oblast tudi nedeljeno in v celoti uživali celih 45 let. In še več! Da se je moglo to zgoditi, se je izšlo v naključje nekaj nenavadnih zgodovinskih okoliščin in zle sreče.
Tudi po letu 1990, ko jih je zgodovina prisilila v umik, so se zvito le delno umaknili, da so se potem s svojimi manipulacijami in ohranjenimi možnostmi ponovno vrnili. Za to so izkoristili v nasprotju s svojim tiranstvom prav demokracijo in se vrnili tokrat kar v demokratični preobleki.
Zdaj smo tu. V zagatni situaciji … Vsi vemo, kje in kako je z našo po stoletjih težko priborjeno slovensko državo. Smo eni, ki jo hočemo in se zanjo borimo, s tem pa tudi za prave vrednote –svobodo, resnico in pravico, so drugi, ki to državo mrzijo in delajo vse, da bi jo tudi uničili, saj bi jim, demokratična, kot je zamišljena, pridržala in nastavljala ogledalo, kjerkoli bi se pojavili – v naši preteklosti in sedanjosti. Ogledalo pa bi kazalo le tisto, kar bi videlo. Miti bi odpadli. Pokazalo bi se le tisto, kar je resnično. Vsa tista »junaška« in » pomembna zgodovinska dela« bi bila takrat ocenjena in razvrščena po svoji pravi ceni in vrednosti.
Tu na tem mestu si bom dovolil pripombo. Dobro me poslušajte! Čudno, lažje odpuščamo tistim, ki so v tistem strašnem poletju 1945 polni sovraštva, pijani zmage in krvi pozabili na človečnost in kakorkoli že morili kot pa tistim, ki danes tega v miru in demokraciji tega nočejo videti in ne obsodijo, nasprotno opravičujejo, skrivajo in zločin podpirajo v obrambo svojih koristi.
Počasi pa vendar prihaja čas, ki bo izterjal pravico in terjal jo bo tudi od tistih, ki partizanski genocid nad Slovenci vzdržujejo danes in ga bodo tudi v prihodnosti. Naj to vedo! Evropsko sodišče za človekove pravice že obsoja hudodelstva zoper človečnost v smislu Haaške konvencije št. 4 iz l. 1907 in Ženevske konvencije iz l.1929 ali Nürenberške listine iz l. 1945, samo treba se je nanj obrniti. Tudi pri nas se bo našel kdo, ki bo prej ali slej to storil in postavil našo nepravno in še vedno zatiralsko državo z našimi sodišči in preiskovalnimi organi vred pred pravo ogledalo. Vsi vemo, katere so osnovne človekove pravice. Pravica do poštene sodbe, do groba, do imena so osnovne med njimi.
Namenoma danes na tem strašnem in s trpljenjem usodno posvečenem kraju, ne bom govoril, kaj je bilo in kaj ni bilo storjeno, da bi naša država zaživela, kot bi morala. Sil zla, ki so tu delovale izrazito vzorčno in v skladu z doktrino, ki jo komunisti in njihovi nasledniki imajo in obvladajo, so jo imeli takrat in jo imajo še danes, ne bom omenjal, njihovega dela ne opisoval: zdelo bi se mi nedostojno in za naše žrtve, ki so že tam čez in preko vsega, žaljivo, saj so v svoji preizkušnji tako svetle in tako daleč nad njimi. Ostanimo kar pri njih! Poskušajmo doumeti veličino njihove žrtve in s tem tudi velikost naše, ki smo jih izgubili v tem našem življenju za nas za naš narod pa tudi za včeraj, danes in za prihodnost.
Globoko sklonimo glave, razmišljajmo in molimo še naprej vsak zase in še vsi skupaj, tako kot smo že pri tej sveti maši in vsa leta doslej.. V teh krajih hodimo lahko le sklonjenih glav. Tu človeku ni dano, da bi se s čim ponašal ali površno gledal na svet. Tu ga neke skrivnostne sile opozarjajo na ponižnost in skromnost, na njegovo majhnost in nemoč spričo sil, ki nam vladajo in nas kot živa in čuteča bitja odrejajo in določajo.
Na splošno nekaj vemo, kaj zmore narava in njene znane ter neznane sile, vemo, s čim moramo računati in kako se zavarovati, ne vemo pa, česa je zmožen človek in kaj se dogaja v najtemnejših globinah njegove duše. Neobvladan in napačno usmerjen človeški duh je za človeško družbo nevarnejši in bolj uničujoč od vsega drugega. Tako človeku samemu sebi kot bližnjemu in naravi. Prav tu bi bil na mestu razmislek o zdravi pameti. Danes prav tega ni in ljudje mislijo, da vse vedo. Berejo časopis, gledajo TV in ponavljajo za novinarji prežvečene stavke, besedila brez vsebine in vsiljene misli. Misel, prave misli pa se rojevajo trudoma in v tišini, v lastnih umirjenih glavah in čutečih srcih. Pri zdravi pameti se tudi nekaj takega, kar se je dogajalo tu, ne bi moglo nikoli zgoditi.
Nikoli ne bi smeli pozabiti, da smo ljudje in samo ljudje, ki živimo v skupnosti in smo odvisni drug od drugega, nad nami je gospodar – kakor za koga – Bog ali Narava. Nikoli ne bomo mogli preko teh meja. V vsakem primeru se naše življenje konča s smrtjo in škoda je, da ljudje tega ne uvidijo. Tudi,če bi razumeli in sprejeli Kristusa, ki je učil: »Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe in nikomur ne storite tistega, kar si ne želite, da bi drugi vam storili!«, bi se kaj takega ne bi moglo zgoditi.
Če bi ljudje, ki so 1945. leta morili po teh krajih tukaj in drugod po Sloveniji ali, če bi tisti, ki še danes ne obsodijo teh zločinov, ne priznajo resnice in pravice, razumeli tisto, kar smo rekli malo prej in če bi se ravnali po Jezusovem nauku, ki smo ga omenili nazadnje, bi vsega tega trpljenja, o katerem premišljujemo tukaj in zaradi katerega smo tudi prišli sem, ne bi bilo. Ne bi imeli opravka z zločinom, ki vpije v nebo in Slovenija bi bila, verjemite mi, srečna in uspešna dežela.
Naj s tem končam, se vam zahvalim, da ste prišli sem, za poslušanje in vas pozdravim. Moj pozdrav pa naj pomeni tudi še na svidenje, še tu in drugod ob slovenskih grobiščih in naj bo tudi poziv k pametnemu razmišljanju, preudarnosti, prisebnosti, državljanskemu pogumu in samozavesti. Naj nas breme trpljenja in kdaj pa kdaj tudi brezupnosti v tej naši stvarnosti … če nas že potre … naj nas nikoli ne stre! Spoštujmo in častimo vse naše mučence … bodimo na pravi strani! Ne bojmo se! Bodimo zvesti in na strani resnice in pravice! Hvala, ker ste prišli in poslušali!