Umor prvega belokranjskega duhovnika in njegovih sosedov
9. junija 1942 se je partizanska patrulja z Brezove rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožefa Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Kofalt je leta 1934 pel v Semiču novo mašo in bil nato kaplan v Leskovcu pri Krškem, dokler ga Nemci niso izgnali na Hrvaško, od koder je po nekaj mesecih prišel v rojstni kraj in živel pri materi in teti. Pribežal je pred Nemci, umorili pa so ga partizani, ki so govorili, da se borijo proti okupatorjem. In zakaj so umorili Plutova? So ju imeli zato za nevarna, ker sta bila napredna kmeta? (Zaveza št. 46, – Poligoni zločina, Brezova reber)
Italijanske represalije zaradi partizanske zasede pri Cestah
11. junija 1942 so partizani – večinoma so bili to fantje z Logaškega in Rovtarskega, ki so posebej zato prišli s Ključa – pri zaselku Ceste, ob cesti Logatec-Rovte, iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano za vojake in domače prebivalstvo. Štirje Italijani so bili pri tem mrtvi in zato so Ceste požgali, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Čeprav so napad začeli partizani in je iniciativa bila v njihovih rokah, so Italijani zasegli partizanski puškomitraljez, na katerem je bil podpis Franca Hladnika s Petkovca. Italijani so naslednji dan pridrli na Petkovec, prijeli Franca Hladnika in 18-letnega Janeza Cigaleta ter ju ubili na robu bližnjega gozda. Ljudje so bili prepričani, da je bil mitraljez Italijanom namerno podtaknjen in so imeli Hladnika ter Cigaleta za žrtvi revolucije. (Zaveza št. 52, – Pomlad in poletje 1942)
Umor Mravljetovih na Brezovici ter horjulskega župana Bastiča in njegove žene
13. junija 1942 zvečer, bil je petek, so partizani, ki so prišli s Ključa, pri Mravljetovih na Brezovici ubili očeta Antona in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj in ga umorili na Ključu. Naslednji večer so v Ljubgojni na domu horjulskega župana Ivana Bastiča vse izropali, župana in njegovo ženo Marjano pa odpeljali s seboj in ju v zgodnjem nedeljskem jutru umorili komaj 1 km od doma. Sin Lojze je po pogrebu staršev izrekel znane besede: „Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil:“ (Zaveza št. 35, – V dolino je stopil umor; Zaveza št. 17, – Vas na robu polhograjskega hribovja)
Mračen kresni večer v Rožnem Dolu pri Semiču
Na kresni večer, 23. junija, so se partizani s Kleča pod Mirno goro oglasili v podružnični šoli v Rožnem Dolu in zahtevali, da upraviteljica Marica Nartnik gre z njimi na zaslišanje. Zaman se je učiteljica branila, da ponoči ne bo šla od doma, zaman so bile materine prošnje, naj hčerko pustijo, ker je bolehna. Odpeljali so jo, bolje rečeno odvlekli, v taborišče in po zasliševanju in mučenju umorili. Po več mesecih se je zvedelo za njen grob in 1. aprila 1943 so vaški stražarji prepeljali njene posmrtne ostanke v Semič. Nartnikova je bila ena tistih učiteljic, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Bila je članica Katoliške akcije in je poleg rednega dela v šoli skrbela tudi za versko in kulturno vzgojo deklet v Rožnem Dolu. Pri tem ji je pomagala Karlina Jakša s Pribišja, ki je bila sicer zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Njo so umorili na Brezovi rebri malo prej kot Nartnikovo. (Zaveza št. 22, str. 18 – Umor na Kleču pod Mirno goro; Zaveza št. 46, str. 21 – Poligoni zločina)
Rešenci z vlaka in Krimska jama
V nedeljo 28. junija 1942 so Italijani v obširni raciji, ki je zajela predvsem Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo, prijeli veliko Ljubljančanov. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih „sortirali“ in določene za internacijo še isti večer v živinskih vagonih odpeljali proti Italiji. Pri Verdu so vlak z interniranci napadli partizani. Prav to noč je namreč Druga grupa odredov nameravala prestopiti železniško progo in preko Polhograjskih hribov oditi na Gorenjsko. Z napadom na vlak naj bi zamotili Italijane in omogočili grupi varen prehod preko proge. Partizani, ki niso vedeli, kdo je na vlaku, so tako rešili več kot 300 internirancev in jih odgnali v taborišče pri kožljeških žagah v bližini Krimske jame. Na izbiro so jim dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da se vključijo v delovno enoto na Kočevskem in da se vrnejo domov. Tiste, ki so se prijavili za povratek domov – menda jih je bilo 12 – so takoj ločili od ostalih in močneje zastražili, saj so jih obsodili za izdajalce. Čeprav do danes za to ni dokaza, se sklepa, da se je njihova pot končala v Krimski jami. Krimska jama je bila tedaj že znana kot kraj, kjer so partizani obračunavali s svojimi nasprotniki oziroma tistimi, ki so jih smatrali za nasprotnike. (Zaveza št. 48, str. 42 – Osvoboditev; Zaveza št. 50, str. 39 – Osvoboditev; Zaveza 25, str. 10 – Teror povzroči strah in državljansko vojno)
„Osvobodilni boj“ v šentjernejski dolini
Avgusta 1941 je za kaplana v Šentjernej prišel Vinko Kastelic, ki je leta 1940 pel novo mašo v rojstnem Šmihelu pri Žužemberku in nato še eno leto nadaljeval bogoslovne študije. Njegov brat Jože, izseljenski duhovnik v Argentini, se je nekaj let prej ponesrečil v argentinskih gorah, drugi brat Anton pa je bil do nemške zasedbe župnik na Jesenicah. Novi šentjernejski kaplan se je z vnemo lotil dela in med drugim prevzel tudi skrb za komaj začeto Katoliško akcijo kmečkih fantov. Šentjernejčani so prve partizane, „ki so na kapah še nosili slovenske zastavice“, kot je nekje zapisal Ivo Pirkovič, večinoma gledali s simpatijo in jih imeli za četnike. Kaplan Kastelic, ki je seveda imel o komunizmu razčiščene pojme, je o tem včasih tudi na prižnici kaj omenil. Janez Guštin, eden izmed članov njegove Katoliške akcije, je bil pozimi 1941/1942 na posebnem tečaju za kmečke fante v Ljubljani, za kar so seveda zvedeli tudi nasprotniki. Poleg tega so odkrili tudi povezavo med novomeško nacionalno ilegalo in Šentjernejem. To je bilo dovolj za smrtno obsodbo kaplana Kastelica. Prijeli so ga 27. junija popoldne, ko je šel v Šmarje pripravljat otroke na prvo obhajilo. Že nekaj dni prej so odpeljali v gozd Janeza Guština, Antona Krhina in Jožeta Luzarja; vsi so bili člani Katoliške akcije in vse so mučili in umorili. (Zaveza št. 29, str. 28 – Dvojna vloga začetnih komunističnih zločinov)
Župnik Janko Komljanec se ni hotel umakniti
Janko Komljanec je bil v Prečni pri Novem mestu več let kaplan, leta 1937 pa je bil prav tam umeščen za župnika. Ko so v aprilu 1941 tudi v njegovi župniji zbirali podpise za priključitev Nemčiji in na podružnični cerkvi v Zalogu izobesili nemško zastavo s kljukastim križem, je temu nasprotoval in se sam s študentom Tršarjem povzpel v zvonik ter odstranil zastavo. Kljub temu je pri partizanih že zgodaj dobil črno piko, ker je govoril o nevarnosti fašizma, nacizma in komunizma. Ko so Italijani uvedli posebna dovoljenja za vožnjo s kolesom, je rekel, da raje hodi peš, kot bi se klanjal okupatorju, je pa vendar šel prosit za Frančka Sajeta, kasnejšega avtorja knjige Belogardizem, ki so ga zaprli zaradi sodelovanja s partizani. Prav Saje je bil potem med tistimi, ki so Komljanca 15. junija 1942 odpeljali na grad Hmeljnik in ga obsodili na smrt. Ko so mu že pred tem grozili, so ga mnogi nagovarjali, naj se za nekaj časa umakne v Novo mesto, on pa o tem ni hotel nič slišati. Hkrati z župnikom so tedaj odpeljali tudi farovškega hlapca Lojzeta Pašiča in Antona ter Lojzeta Murglja z Dalnjega Vrha. Vse štiri so 17. junija pokončali v dolinici za Hmeljnikom. (Zaveza št. 50, str. 23 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)
S čim sta si zaslužila smrtno obsodbo župnik Nahtigal in kaplan Cvar iz Šentruperta?
17. junija zvečer, ko so bili župnik Komljanec in sotrpini iz prečenske fare že v grobu, so partizani prišli v Šentrupert in odpeljali župnika Franca Nahtigala in kaplana Brulca. Iskali so tudi kaplana Franca Cvara, ki pa se je tisti dan umaknil k salezijancem v grad Škrljevo, da bi se v miru pripravil na smrt, ki jo je pričakoval. Njega so aretirali naslednji dan popoldne. Brulca so potem izpustili, župnika in kaplana Cvara pa umorili v gozdu pod Cirnikom. Hkrati z njima je moral umreti tudi Anton Jamnik, ki je kot begunec pred Nemci živel v Šentrupertu. Nekaj dni pred tem je iz doline odšlo več fantov, da bi se pridružili nacionalni ilegali. Ivan Korošec v svoji knjigi Prva nacionalna ilegala str. 58 piše, da šentrupertska duhovščina ni imela povezave z odhodom teh fantov in da je župnik Nahtigal celo svaril pred tem, ker se mu je zadeva zdela prezgodnja in bi utegnila prinesti več škode kot koristi. Na letakih, ki so jih tedaj nabili po Šentrupertu, pa je pisalo, da so bili župnik Nahtigal, kaplan Cvar in drugi obsojeni na smrt zaradi Osvobodilni fronti sovražnega in slovenskemu narodu škodljivega delovanja. (Zaveza št 50, str. 26)