Spoštovani, ki ste se danes kljub razmeram, ki jih nekako usmerja nalezljiva bolezen, zbrali v Rovtah, da skupaj zaznamujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Gre za dan, za katerega bi velik del politične pa tudi siceršnje namišljene ali resnične slovenske elite raje videl, da ga ne bi bilo. Prav ta poseben dan – 23. avgust – je bil izbran na podlagi zelo konkretnega zgodovinskega dogodka s praga druge svetovne vojne, ko sta za kratek čas po več turbulentnih letih medsebojnih obračunavanj našli skupen interes krvoločni ideologiji, zrasli iz istega gnezda: nemški nacionalni in sovjetski oz. internacionalni socializem.

Vodstvo naših internacionalistov je sklenjeni pakt, ki je tajno govoril tudi o delitvi ozemelj, pokorno sprejelo. Tako so naši antifašisti čez noč obrnili ploščo. Razmere na terenu je lepo opisala predvojna komunistka in borka za pravice žensk Angela Vode, kot se sama označi, da je bila »takrat … še toliko naivna«. Njej so bile tudi namenjene pretnje visokih slovenskih predstavnikov internacionalnega socializma, češ da se je ne glede na okoliščine treba držati smernic, ki jih je za vse komuniste sveta začrtal »oče narodov« Stalin in da bo za odklon vsak zase nosil posledice. Tako je tudi bilo; o izjemno kruti usodi Angele Vode, ki je sledila, lahko preberemo v njenih zapiskih, objavljenih posthumno leta 2004 pod naslovom Skriti spomin.

V septembru 1939 se je začela največja morija v zgodovini človeštva. Brata po izvoru sta si kmalu po podpisu sporazuma razdelila svobodno Poljsko. Aprila 1941 je bila s strani enega izmed deležnikov v zavezništvu s sateliti okupirana Kraljevina Jugoslavija. Tako smo Slovenci nenadoma prišli pod okupacijo Nemcev, Madžarov, v manjšem delu Hrvatov in na zahodnem delu vse do Ljubljane Italijanov. Čeprav na začetku niso bili vsi okupatorji enako kruti do domačinov, sem pred leti v Kosezah poslušal pričevanje starejšega gospoda, ki je povedal, da je kot mlad fant imel v rokah propagandni letak, ki so jih pomladi 1941 po Ljubljani trosili komunisti. Z njega je bilo razbrati, da bi oni v prestolnici raje videli okrutnejše Nemce kot sprva dokaj znosne Italijane.

Prišel je 22. junij 1941, ko se je ves internacionalni svet postavil na glavo. Brata po izvoru sta se spet udarila. Naši komunisti so okupaciji navkljub zaslutili svojo zgodovinsko priložnost ter pod krinko narodnoosvobodilnega boja nemudoma začeli izvajati naslednjo fazo revolucije: pobijanje rojakov, tako mož, žena kot tudi otrok. Sodeloval sem pri odkopu posmrtnih ostankov njihovih žrtev v Krimski jami, kjer smo z arheološko metodo dokumentirali eno izmed začetnih epizod tega krvoločnega početja, ki se je kasneje po sovjetskem zgledu razraslo v pravo industrijo.

Pred drugo svetovno vojno je bil Logatec, takrat še razdeljen na dve krajevni središči, pomembno križišče poti in z okolico turistično zanimiva destinacija. Kraj vojne in italijanske okupacije ni pričakal z navdušenjem, a je bilo sprva življenje relativno mirno. Več dogajanja in krutosti beležimo od leta 1942 dalje. Po ustanovitvi slovenskega domobranstva so ti nato v Logatcu imeli svojo postojanko.

Opozarjam na dogodek iz junija 1942, ki med ljudmi še danes odmeva – končno je po njem imenovana dolnjelogaška osnovna šola in se ga predvsem v liturgiji Zveze, ki se trudi ohranjati vrednote t. i. NOB, leto za letom spominjajo ter v ritual vključujejo osnovnošolsko mladino. Gre za streljanje osmih talcev pri Horjulu. Po eni izmed razlag naj bi se to zgodilo kot povračilo za partizanski umor kolaborantskega horjulskega župana Janeza Bastiča in njegove žene. Še pred leti je bilo na uradni spletni strani osnovne šole na takšen način razloženo, od kod njeno ime. Po pisanju Iva Žajdele v reviji Demokracija je bila nato na zahtevo sorodnika Bastičevih ta neresnična in zelo krivična sodba umaknjena iz besedila ter tako nenadoma umanjka pojasnitev, zakaj so bili pri Horjulu ustreljeni ravno Logatčani. Spet drugi menijo, da je šlo pri izboru talcev za povračilo za partizanski napad na Italijane v Cestah, kar se spet zdi iz več razlogov neverjetno. Kakor koli že, komunistov človeško življenje ni kaj dosti zanimalo, pomembno je bilo slediti edinemu cilju, tj. z uspešno izvedbo revolucije priti na oblast. V primeru nesrečnih talcev pa so šli še korak naprej. Videti je, da je bil kraj eksekucije pri Horjulu izbran le za izgovor. O dejanskem ozadju si sliko lahko ustvarimo iz anonimnega pisma z naslovom Ali smo bili Logatčani kanibali, katerega kopija je prišla na Mladino davnega leta 1990 in kjer so bili odlomki tudi objavljeni. Iz njih je mogoče izluščiti, da je bilo teh osem Logatčanov namensko odbranih, tj. dogovorjenih za talce, po vojni pa so jih iz politične grupacije, ki je seznam sestavila, še enkrat zlorabili ter jih kot žrtve okupatorja izpostavili v čaščenje na oltar zločinske ideologije. Nič novega; niti v tem, da se iz ljudi dobesedno norčujejo.

Bližalo se je leto 1945, prišel je težko pričakovani konec vojne. V deželi naj bi zavladal mir, a v maju se je krvava rihta dejansko šele razplamtela. Logatec pri tem ni bil izjema. Morišče v gradu, morišče pri Korenčanovi gostilni, več brezen s posmrtnimi ostanki ljudi, domnevno in še neodkrito morišče ter grobišče ob železniški progi in tako naprej. Čeprav niso vsi izginuli končali v Logatcu, pravzaprav jih je v kraju z okolico končal manjši del, je šokantno število pogrešanih oz. pobitih, kjer v okviru današnjih meja občine govorimo o več kot petsto osebah, večinoma moških v najboljših letih. Za predstavo ponujam naslednji podatek: leta 2017 je v celotni občini živelo približno toliko mož v starostni kategoriji od 40 do 44 let, kot jih je vzela revolucija. Če bi naredili kakršno koli primerjavo z dogajanjem samo za Rovte, bi bila ta številka seveda še bolj pošastna.

Ko govorimo o moriščih v Logatcu, se največ sliši o t. i. logaški (Korenčanovi) klavnici, kot so jo poimenovali v Mladini leta 1990. Pisec Janez J. Švajncer v delu Logatec 1941–1945 do dogajanja v Sloveniji po 9. maju 1945 zavzame zelo enostransko stališče in ga na kratko upraviči z besedami, da je bila ena prvih reakcij kaznovanje kvizlingov, še posebej zločincev, o morišču pri Korenčanovi gostilni vnaša dvom: »V samostojni Sloveniji je tednik Mladina slovensko javnost vznemiril s članki o ‘logaški klavnici’, kot so imenovali pomor domobrancev, do katerega naj bi prišlo v klavnici gostilne v Dolnjem Logatcu. Potem, ko bi bilo treba ponuditi kak dokaz, je afera potihnila.«

Zdi se, da takšno zamegljevanje ne bo vzdržalo. Nasprotno, danes, navkljub večkratnemu čiščenju terena, kot bi se reklo po vojaško, lahko že z gotovostjo trdimo, da se je pri tej hiši dogajalo nekaj groznega. O tem pričajo krute usode bolj izpostavljenih akterjev, ki so se kasneje v življenju soočali z umori, samomori in utapljanjem v alkoholu. Tudi številnih govoric in osebnih pričevanj ni mogoče tako preprosto pomesti pod preprogo. Znova navajam Žajdelo, ki jih je vestno zbral na enem mestu in v seriji prispevkov pred leti objavil v Demokraciji, tako da tega ne gre ponavljati. Dodal bom le krajše doslej neobjavljeno pričevanje. Leta 2007 ga je zabeležil Vinko Mihevc iz Logatca. Opisuje dogodek iz leta 2005. Bilo je na dan pred praznikom vseh svetih, 31. oktobra. Popoldne je v hišo stopil moški, ki se je stari materi predstavil kot bratranec. Kot mlad fant je bil z očetom pri Korenčanu v klavnici in videl, kako so zaklali očetovega brata, ga nato razsekali in vrgli v kotel, da so naredili milo. Obiskovalčev oče je bil partizan. Sin je k sorodnikom prišel po odpuščanje. Pokleknil je sredi sobe in jih z rokami sklenjenimi proti Bogku rotil, naj mu odpustijo. Potem je vstal in odšel. Domači so bili tako šokirani, da ga niso mogli ničesar drugega vprašati.

Za konec še moja osebna izkušnja. Ko sva se z ženo pred desetletjem in pol preselila v Logatec, sva si ob nedeljah večkrat privoščila južino v gostišču Jeršin oz. Pri Korenčanu. Hrana je bila odlična, zato naju je vedno znova presenečalo, da sva nesporni kvaliteti navkljub običajno kosila sama. Redki drugi obiskovalci so bili večinoma tujci oz. nama od nedeljskih maš povsem neznani ljudje. V pogovorih z domačini sva kmalu prišla do vzroka za takšno stanje. Po govoricah naj bi na širšem območju gostilne v dneh po končani vojni leta 1945 delovalo partizansko oz. komunistično morišče, mučilnica ali kakorkoli lahko rečemo prostoru, kjer so zverinsko ubijali ljudi. Zaradi tega veliko Logatčanov še danes ne zahaja v gostišče, katerega se odtlej izogiba tudi moja družina.

Dejansko se zastavlja vprašanje: zaznamujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, vendar čeprav že skoraj trideset let živimo v demokratični državi, v Logatcu ne zmoremo na javnem prostoru in z javnim denarjem postaviti spomenika v trajen spomin na žrtve revolucionarnega nasilja, žrtve ponorelih mučiteljev in eksekutorjev, žrtve krvoločne ideologije? Spomenik bi mimoidoče opominjal na posledice, ko se človek pobrati s hudičem. V sedanjem rodu Logatčanov, predvsem zelo preizkušanih Rovtarjev pa vse tja do Šentjošta in Butajnove je gotovo veliko takih, ki ga v srcu še vedno pričakujejo. Ali bo torej treba nanj čakati nadaljnjih trideset let ali celo morda na novo morijo, da bomo končno doumeli in za Logatec z okolico opravili nujno potrebno civilizacijsko dejanje? Ljubi Bog pa sam ve, ali ni v ta namen rezerviral občinskega zemljišča kar pred samim gostiščem Jeršin?

Bog nas živi!

[Stran 136]

Pred enajstimi leti je evropski parlament razglasil današnji dan⁵za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgusta 1939 sta se namreč s prijateljsko pogodbo formalno povezala predstavnika dveh frakcij v socialističnem gibanju: Stalinova internacionalna in Hitlerjeva nacionalna socialistična delavska partija. Korenine njune ideologije pa so precej starejše. Okrepile so se v dobi razsvetljenstva, ki Evrope v resnici ni razsvetlilo, ampak preslepilo. Vplivni francoski in drugi misleci te dobe so nekritično pljuvali po evropskih izročilih, krščanskih vrednotah in mobilizirali zlasti meščanski sloj in ga pognali v upor in na barikade. Revolucionarji so pogosto šli v boj z na videz plemenitimi cilji, v žaru boja pa se prelevili v skrunitelje grobov, mučitelje in ubijalce. Znameniti britanski revolucionar Thomas Paine, ki je imel velik vpliv na potek ameriške in kasneje francoske revolucije, je v nekem trenutku z grozo spoznal, da se je francoska revolucija sprevrgla v popolno tiranijo. Ko se je udeleževal zasedanj konventa, si je skušal odgovoriti na ključno vprašanje: Kaj se je zgodilo z dobrimi Francozi, v katere je veroval? Kako so se lahko iz poštenjakov sprevrgli v mučitelje, požigalce samostanov in ubijalce prijateljev? Od kod nerazumni revolucionarni bes? Ko so Paina nazadnje zaprli v ječo v Luksemburških vrtovih, se je lahko do konca jakobinske strahovlade spraševal o tem. Mislim, da odgovora ni našel. Izhajal je namreč iz predpostavke, da je človek dober. Zanikal je zlo, zanikal je greh.

Do podobnih težav kot Paine je šestdeset let kasneje prišel francoski liberalni politik in zgodovinar Tocqueville, ki je proučeval pretekle revolucije, zlasti francosko, in si ni znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko zašla v nerazumno nasilje. Spregovoril je o virusu nove in neznane vrste. O virusu nasilja. »Bile so na svetu nasilne revolucije,« je zapisal, »ampak zadnja nima precedensov.« Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo nadaljuje?«

Tudi Tocqueville navkljub velikemu umskemu naprezanju, ki ga je opisal v pismu prijatelju, ni prišel do odgovora. Verjetno ga je slutil, ampak ga kot razsvetljeni liberalni mislec ni zapisal. Tudi on je izhajal iz predpostavke, da je človek dober. Tudi on je zanikal zlo, zanikal je greh.

Zakaj kristjani na začetku vsake maše drug drugemu in Bogu priznavamo svojo grešnost in šibkost? … Ker nič ne gradi občestva, skupnosti, bratstva bolj kot priznanje lastne in prepoznanje tuje nepopolnosti. Ob tem postajamo strpni in potrpežljivi do bratov in sestra. Na drugi strani pa je ugoden humus za nestrpnost tam, kjer ni priznanja človeške bede, šibkosti, greha, zla … Tam zavladajo trdosrčni farizeji, razsvetljeni jakobinci in zategnjeni puritanci. Tam človeka ob najmanjšem spodrsljaju izobčijo, kamnajo, mu odsekajo glavo ali pa ga postavijo pred strelski vod.

In prav to se je zgodilo razsvetljeni Evropi. Postala je ugodno okolje za nestrpnost in nasilje, ki se je širilo tja, kjer so bili družbeni organizmi oslabljeni zaradi vojaških konfliktov, socialnih krivic in civilizacijske utrujenosti: v Mehiko, Rusijo, Kitajsko, Španijo, Slovenijo in drugam. Zazdelo se je, da se silnemu toku zgodovine sploh ne da upreti. Vitalizem in fanatizem, ki je prevzemal revolucionarje, je ljudi očaral ali pa prestrašil in paraliziral ter spremenil v oprezneže, ki so čakali, kako se bodo stvari obrnile. Revolucionarji so medtem stopnjevali nasilje ter si nazadnje vzeli pravico, odločati o življenju in smrti. Postavili so se na mesto Boga, za katerega je nemški filozof Nietzsche razglasil, da je mrtev. To mesto jim je priznal tudi krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je po umoru velikega Slovenca Lamberta Ehrlicha zapisal, da ima revolucionarno sodstvo med bojem na življenje in smrt pravico, da brez usmiljenja vzame posamezniku življenje.

Mnogi Kocbekovi sledilci, tudi iz katoliških krogov, tako niso razumeli in še vedno ne razumejo domobranskega boja zoper komunizem. Zaradi intelektualne zaslepljenosti, napuha, pomanjkanja poguma ali pa preprosto zaradi lenobe ne zmorejo ali pa nočejo videti resnice. Raje zavzamejo udobno pozicijo neopredeljenosti, iz katere vzvišeno komentirajo bratomorni spopad, trgajo iz konteksta svetopisemske stavke in zgodovinske dogodke ter domobrancem očitajo, da je bila njihova obramba zločin. Trdosrčno stališče do pobite domobranske vojske ima hude posledice, ki jih je napovedal veliki mislec in bodoči svetnik Chesterton: »Ker je njihovo srce ostalo trdo, so se jim omehčali možgani.«

Komunistična ideologija je pustila za sabo strahotno moralno ter intelektualno pohabo …

Fazi fizičnega iztrebljanja je namreč sledilo uničevanje spomina. Hudičevo geslo v Goethejevem Faustu je bilo: »Vse je dobro, kot da se ne bi nič zgodilo.« Uničevanje spomina in tradicije je diabolično početje. Podobno uničevanje korenin evropske civilizacije se je po letu 1968 okrepilo tudi na demokratični strani železne zavese. Tam se je fronta preselila na univerzo, v medije in popularno kulturo. Tam nova levica ne tolče več z vsemi topovi po ekonomskem redu, Cerkvi in državi, ampak prefinjeno zmanjšuje vlogo klasične družine, spodbuja antiindustrijski in antihumanistični ekologizem, asimetrični multikulturalizem, ki blati lastno in poveličuje tuje kulture, globalizem itd. Vse z jasnim ciljem prevrednotenja vrednot in vzpostavitve kulturne dominacije v svetu. Čeprav je stara levica na gospodarskem in političnem nivoju popolnoma odpovedala in pogorela, se nova na omenjenem kulturnem nivoju krepi. Eden njihovih zadnjih projektov je bilo rušenje in onečaščanje spomenikov po ZDA, Združenem kraljestvu, celo po Grenlandiji.

Danes v Sloveniji dediči starega režima ne ubijajo več nasprotnikov po taboriščih, jamah in gostilniških kleteh. Kljub temu pa so prisotni v vseh družbenopolitičnih strukturah, iz katerih jih lustracija ni pregnala. Površni in površinski ljudje se njihovega delovanja sploh ne zavedajo. Samo razumni in v srcu pravični zmorejo pod površjem vsakodnevnih dogodkov prepoznati dobro in zlo, krepost in greh, prisotnost svetega in hudega. Takšni ljudje se lahko proti zlu tudi učinkovito borijo.

Takšni so bili naši mučenci. Prepoznali so navzočnost zla in delo hudega duha in se mu uprli. Ti mučenci so naši priprošnjiki pri Bogu, ki je gospodar zgodovine. Tiste zgodovine, ki nima vedno prav in je velikokrat tekla mimo Boga in mimo človeka, kot se je v pesmi izrazil Kocbek, ki je bil mnogo boljši pesnik kot politik … Ti naši mučenci verjetno niso bili niti pesniki, še manj politiki, ki bi obljubljali nebesa na zemlji. To je obljubljala komunistična ideologija. Ti naši mučenci so se komunizmu uprli zato, ker so hoteli živeti v skladu z naravnim Stvarnikovim redom, opisanim v 1. poglavju Svetega pisma. Hoteli so živeti kot gospodarji na zemlji, ki jim je bila izročena. Hoteli so živeti po svojih postavah in naravnih zakonih.

Bili so pomorjeni. Zgodovinski tok je pogosto krivičen. Še danes so mnogi pravični ljudje preganjani, mučeni in pobiti. Boj med grešno Babilonijo in nebeškim Jeruzalemom traja in bo trajal do konca časov. Ampak nazadnje bo tudi zgodovina morala pred božji stol, kot je napovedal mislec Milan Komar. Takrat bodo vsi stiskani, ki jih je kolesje zgodovine strlo kot v oljčni stiskalnici, zasijali kot dobro olje.

Rovtarski in drugi slovenski mučenci, prosite za nas.

[Stran 138]

Februarja letos na Brezjah, ko sem tam obhajal sveto mašo, sem bil prijazno povabljen od pripravljalnega odbora današnjega spominjanja v Rovtah⁴na zločinske dogodke nad farani pred 75 leti – pa tudi nad slovenskim narodom – ter ob svetovnem dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi skupaj z vami obhajal sveto mašo za vse žrtve vojne ter povojnih in izvensodnih pobojev. Tako smo se z gospodom župnikom Janezom in predstavnico pripravljalne odbora, gospo Judito Treven domenili za to bogoslužje.

Ker sem pred 25 leti 15. avgusta pričel službo župnika na Igu pri Ljubljani, so mi bili ljudje, ki so doživljali »bratomorijo« pod Krimom in v krimskih gozdovih ali pa jo celo povzročali, zelo dobro znani. Z mnogimi sem se takrat srečaval pri spravnih bogoslužjih, pa tudi v pogovorih, nemalokrat pa tudi še vedno v grožnjah nekaterih meni, takrat še mlademu župniku, staremu 33 let.

Ob pričetku svoje službe nisem nič vedel, kaj vse se je dogajalo med vojno in po njej pod Krimom in seveda na Notranjskem. Počasi sem dojemal vso tragiko, bolečino in tudi sovraštvo, ki se je prelivalo med ljudmi. Ljudje so se drug pred drugim takrat čutili kot žrtve.

Sorodniki žrtev komunističnih pobojev so začutili priložnost, da končno svojo bolečino pričnejo deliti javno, brez strahu. Tisti, ki so bili vpleteni v poboje, in njihovi sorodniki pa so se zavili v molk; tudi zaradi bojazni, da bi izgubili svoje privilegije. Občasno se me nekateri tožili takratnemu nadškofu Alojziju Šuštarju, češ da sem preveč zgovoren glede teh reči in preveč aktiven pri obnovah podružnih cerkva, ki so jih z enako ihto rušili partizani in italijanski okupatorji, ki so bili znani kot natančni topničarji. Ko sem šel na pogovore k nadškofu Šuštarju in mu razložil svojo takratno zgovornost in delovanje, mi je dejal, da me podpira in imam pri njem vso zaščito.

Če boste kdaj šli v Iško vas, boste tam našli starodavno cerkvico sv. Križa, ki smo jo z dovoljenjem nadškofa Šuštarja skupaj z nekaterimi vaščani obnovili, saj je bila popolnoma izropana, ker je bila leta 1958 spremenjena v muzej revolucije. V njej so snemali filme, tudi film Idealist, posnet po romanu Martin Kačur pisatelja Ivana Cankarja. Če pa boste šli še dlje na Krim, boste prišli na Gornji Ig, kjer smo tudi z vaščani skupaj obnovili cerkvico sv. Lenarta, ki so jo s topovi povsem razsuli italijanski okupatorji, izropali pa partizani.

Zakaj vam to pripovedujem? Rad bi vam povedal, da nekoliko razumem tragična dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej tudi pri vas v Rovtah, čeprav prihajam iz daljnega Prekmurja, in občutim, kako hudo bolečino in žalost nosite v srcih zaradi dragih umorjenih prednikov. Njihova kri se še sedaj pretaka po vaših žilah, njihove duše počivajo v vaših dušah, utrip njihovega srce se nadaljuje v utripu vaših src.

Ko ti ubijejo dedka ali babico, mater ali očeta, brate ali sestre, tete ali strice ali kogarkoli, ki ga imaš rad ali pa ga mogoče niti ne poznaš, pa je nekoč živel tukaj, kjer sedaj živiš ti, ubijejo v tebi začetek tebe. Lahko sicer danes živim, vendar mi je pred tem nekdo ubil tistega, ki je pred smrtjo dal življenje mojemu očetu ali materi, ki je spočel ali ki je rodila mene.

V duhovnem pomenu zaradi tega v nas nastanejo globoke rane. Tudi ko sedaj molimo in obhajamo sveto mašo za vaše umorjene farane in vse žrtve totalitarnih režimov, ne poskušamo oživiti mrtvih, ker so oni bolj živi pri Bogu, kot pa smo mi živi sedaj tukaj, na zemlji, temveč slavimo Boga za te mučeniške velikane našega slovenskega naroda, ki so gotovo po hudem mučeništvu in strahotni smrti postali priprošnjiki naše vere in zavetniki naše poti za Gospodom Jezusom.

Rane, ki so se zaradi bratomorstva zasekale v slovenski narod in seveda tudi v vas, dragi farani Rovt, lahko zdravi samo Bog in nihče drug. Naši umorjeni predniki pa so pri tem duhovnem procesu aktivni kot duhovni bolničarji in bolničarke, ki na skrivnosten, vendar zelo učinkovit način na te rane vnašajo Božja zdravila pomoči, ki jih med nas prinašajo po volji milostnega Boga. V tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo zdravilcev narodnih in tudi naših osebnih ran; v tem poslanstvu imajo naši mučeniški predniki poslanstvo angelov – zdravilcev.

Tudi to obhajanje svete maše je zahvaljevanje Bogu za njegovo zdravilno pomoč vsem nam kakor tudi za poslanstvo naših mučeniških prednikov, angelov – zdravilcev, ki so naši skrbniki iz blažene večnosti. Če namreč mi sedaj ne bi hoteli, da se zdravijo naše bolečine, žalost in morda tudi jeza in celo sovraštvo zaradi vseh umorjenih med drugo svetovno vojno in po njej, potem sedaj tukaj ne bi obhajali svete maše, ki nam pomeni živo, resnično in učinkovito Kristusovo vstopanje v mučeništvo naših prednikov. Sveta maša je namreč pridruževanje njihove smrti Kristusovi smrti in vstajenju.

Ko nam je Kristus naročil, naj obhajamo evharistijo v njegov spomin, nam je dal jasno vedeti, da ima takšno spominjanje moč njegove realne in resnične navzočnosti. In ker imamo radi naše mučeniške prednike in se jih danes spominjamo, so po Kristusovi navzočnosti pri tej sveti maši sedaj tudi oni tukaj, da skupaj z nami dajejo hvalo in čast Kristusu.

Brez spominjanja človeštvo ne obstaja. Ko nekoga zbrišemo iz spomina, ga zbrišemo iz obstoja. Tudi če se nekoga spominjamo z grenkobo ali celo s sovraštvom, mu s tem priznavamo obstoj. Vendar pa ima sovražni spomin grozovito moč. Ko se koga nenehno spominjamo s sovraštvom, nas lahko ta sovražni spomin nanj povsem uniči.

Slutimo lahko, da so se naši predniki pred nasilno smrtjo spraševali: Ali se nas bo kdo spominjal? Se nas bodo spominjali z ljubeznijo ali s sovraštvom? Kaj bodo o nas govorili? Bodo čez leta in desetletja sploh imeli do nas še kakšno usmiljenje ali se bodo rogali naši strahotni smrti?

V vernih in nevernih je želja po spominjanju, predvsem po smrti, nepremagljiva volja po preživetju. Vernim je toliko laže, ker vera obljublja pridružitev Kristusovemu življenju, nevernim pa nevera nič ne more obljubiti, le zgolj kratkotrajno spominjanje v spomenikih in hvalospevih, ki pa iz leta v leto bolj bledijo.

Tudi Kristus se ni mogel ogniti vprašanju: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« (Mt 16,13)? S tem vprašanjem je Kristus vstopil v središče vseh človeških odločitev. V tem vprašanju se določa naša večnost – blažena ali zavržena.

Kdo je bil Jezus Kristus za naše umorjene prednike? Kdo je bil Jezus Kristus za tiste, ki so jih umorili? Kdo je bil Jezus Kristus za Hitlerja, Stalina, Tita? Kdo je Jezus Kristus za nas? Kdo je Jezus Kristus za tiste, ki nas v tem času sramotijo ali celo že preganjajo? To vprašanje je najbolj neizogibna stvar na tem svetu. Pred vsem se lahko skrivam ali celo ubežim, toda temu vprašanju se ne morem ogniti. V Kristusu namreč bivamo in smo.

Tudi tisti, ki nič ne dajo na Kristusa ali ga celo zavračajo, sovražijo in preganjajo, tudi taki ljudje v Kristusu bivajo in so. Brez Kristusa nas preprosto ni niti nas ne more biti. Najsi živimo ali umiramo, vse to delamo v Kristusu. Tisti naši predniki, ki so umrli nasilne smrti, živijo naprej v Kristusu, ker so umrli v Kristusu. Tisti, ki so jih umorili, so v njih hoteli umoriti Kristusa, pa ga niso mogli in ga nikdar nihče več ne bo mogel umoriti. Kristus je namreč enkrat za vselej umrl za vse, da bi nas privedel k Bogu Očetu.

Hitler, Stalin, Tito so prepričevali svoje narode, da jim hočejo omogočiti raj na zemlji, raj, ki bo boljši od Božjega raja. Namesto raja pa so odprli nešteta grobišča in vanje kot zavržene smeti zmetali milijone ljudi. Diktatorji so sami sebe spreminjali v bogove in pri tem sejali med ljudmi smrt.

V 75 letih od konca druge svetovne vojne se človeštvo ni naučilo skoraj ničesar. Dogodki po svetu in pri nas spet postajajo velika grožnja človeku. Če so diktatorji včasih narodom obljubljali raj, danes diktatura potvorjene in zmaličene demokracije obljublja naslado brez meja. Ideologije nacizma, fašizma in komunizma so se sprevrgle v eno samo, združeno ideologijo naslade. Vse tri ideologije zaslepljujejo množice s ponujanjem neštetih oblik naslade, da bi tako učinkoviteje znova prišle do oblasti in moči.

Nagon po nasladi je postal močnejši od nagona po preživetju. In to je naša grožnja. Vsi smo vedeli, prav vsi, da bo po počitnicah in dopustih zaradi groženj epidemije zopet zelo težko. Pa za preprečitev uresničenja te grožnje nismo naredili praktično nič. Dosti ljudi, med njimi sedaj največ mladih, se vrača iz zabaviščnih krajev okuženih s koronavirusom. Raje okuženi kot pa prikrajšani naslade. Ni pomembno, kako bo s šolo, kako bo šlo življenje naprej. Naslada mora biti. Inšpektorji se spravljajo nad Brezje zaradi prisotnosti večjega števila ljudi ob prazniku Marijinega vnebovzetja, ne gredo pa na kraje množičnega »žuriranja«, protestiranja in podobnih reči in tam ne naredijo reda.

Veliko skrb zbuja, da celo nekatere javne institucije legalizirajo naslado kot nedotakljiv privilegij, saj naj bi po nasladi prišli do izraza človekova svoboda in dostojanstvo. Naslada je glavno gibalo boja za pravice brez dolžnosti. Pravica do naslade da, dolžnost do varovanja življenja in zdravja pa ne. Za razvijanje in krepitev takšne razpuščene in egoistične svobode pri nas funkcionira kar precej organizacij.

Od ljudi, ki jih obvladuje naslada, tudi naslada oblasti, moči in nekdanjih privilegijev iz časov komunizma, ne moremo pričakovati nobene narodne sprave, nobene pietete do umorjenih med drugo svetovno vojno in po njej. Od njih ne moremo pričakovati nič, čisto nič. Če v sebi nimajo etične zavesti in odgovornosti za svoje zdravje in zdravje drugih in če se pustijo zlorabljati manipulantom, da rušijo pravne osnove, nujne za funkcioniranje naše države, so taki ljudje povsem oropani zmožnosti etičnega premisleka in delovanja. Njim je vseeno, kaj bo z drugimi. Njim gre samo za bivanje v nasladi. Celo družbeni red bi radi zrušili samo zaradi svoje naslade. Taki nikdar ne bodo zmogli braniti domovine ne garati za domovino ne prevzemati odgovornosti za domovino.

Če bi danes morali braniti domovino, kot smo jo pred 29 leti, bi jo silno težko branili, ker bi bilo malo takih, ki bi se za ceno varnosti domovine odrekli svoji nasladi. Sedanji protestniki in drugi nergači bi se poskrili. Na okopih domovine bi se znašel preostanek ljudi, ki je v sebi ohranil duhovno normalnost in etično moč.

Veliko, zelo veliko imamo danes položiti pred naše mučeniške prednike, kajti tudi mi smo pričeli izkušati tiste žalostne in tragične čase, ki so jih nekoč doživeli in pretrpeli oni. Kristus je apostola Petra postavil za svojo pričo, ki ne odstopa od resnice, pravičnosti in odgovornosti. In takšnih prič, ki ne odstopajo, slovenski narod sedaj zelo, zelo potrebuje. Priče, ki ne odstopajo od resnice, pravičnosti in odgovornosti, verni, ki ne odstopajo od Kristusa, obetajo naš obstoj in prihodnost.

Tudi po grobiščih naših umorjenih prednikov so še zmeraj razsejani mnogi rožni venci in Marijine svetinjice. Z molitvijo »zdravamarija« so umirali ti naši mučenci. Z mučeniško molitvijo k nebeški Materi Mariji so nam izmolili vero. Brez njih nas ne bi bilo in brez njih tudi mi ne bi mogli verovati. V tem, kako živimo, se določamo za našo blaženo ali zavrženo večnost. Smrt pride za vse. Mati Marija naj nam pomaga in izprosi blaženo večnost v nebesih, da bomo tudi mi deležni nebeške slave naših mučeniških prednikov.

Vedno in povsod naj hodi z nami Mati Marija. Amen.

[Stran 130]

Dragi Borovničani, dragi vsi, ki ste se prišli poklonit pokojnim, katerih imena so izpisana na teh ploščah pred nami! »Ohranimo spomin na vse žrtve revolucije, na tisoče slovenskih mučencev. Predvsem pa na naše pobite, zamolčane in osramočene Borovničane, ki so ostali brez groba,« je zapisano v vabilu na to našo prireditev. Ohranimo spomin! Ohraniti spomin, spominjati se je res nekaj zelo pomembnega. Človek, človeške skupnosti – od družine do države – ohranjajo svojo identiteto in kulturo le, če ohranjajo spomin na pomembne dogodke in ljudi iz svoje preteklosti. Pisateljica Veronika Simonitti v letos s kresnikom nagrajenem romanu Ivana pred morjem pravi: »Brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta. Svet je šele, odkar smo v njem mi s svojimi spomini. … Brez spominov nas ni …« To naše srečanje, s katerim ohranjamo spomin, je pomembno dejanje ne le za nas, ampak tudi za širšo skupnost. Iz spominjanja namreč živi identiteta posameznika in skupnosti. Iz spomina in spominjanja živita kultura in civilizacija. Kdo sem jaz kot oseba, če se ne spominjam svojih preteklih dejanj in doživetij; kdo smo mi kot skupnost – recimo Borovničani – če ne gojimo spomina o minulih časih in ljudeh v tej lepi dolini ob Borovniščici?

In česa in koga se spominjamo danes, 12. julija, na dan sv. Mohorja in Fortunata? Najprej tistega nedeljskega dne pred natanko 78 leti, ko se je v dveh družinah zgodila strašna, dotlej neslišana tragedija. Tega dne je kajnovska roka v revolucionarnem zanosu v Dražici na domu pobila Emila Vičiča in njegovo hčerko Ivko, dijakinjo uršulinske gimnazije v Ljubljani, ter štiri člane Lončarjeve družine z druge strani doline: očeta Franca, mamo Frančiško, enaindvajsetletnega sina Franceta in osemnajstletno Maro. Razdeljenost med ljudmi se je po tem umoru še stopnjevala in z njo vojno nasilje. Nad Borovnico je – tako kot nad vso slovensko domovino – legla mora državljanske vojne, ki je Slovence tlačila ves vojni in povojni čas. Nad slovenskim narodom so se znesle sile vseh treh totalitarizmov 20. stoletja – fašizma, nacizma in komunizma. Zakaj se je Slovencem to zgodilo, je slej ko prej skrivnost. Tako kot je v skrivnost zagrnjeno sleherno veliko zlo. Po kataklizmi državljanske vojne in revolucije je v naši domovini ostalo na kupe mrličev. Nekatere so razglasili za junake, jih pokopali, druge pa za izdajalce in jim odvzeli pravico do pokopa in groba. In imena tistih iz Borovnice brez groba – vsaj večina od njih – so izpisana na tablah pred nami. Več kot 120 jih je vseh: 47 iz Borovnice, 12 iz Zabočevega, 10 iz Brezovice, 1 z Lašč, 2 iz Dražice, 6 iz Ohonice, 2 s Pristave, 2 s Pokojišča, 4 iz Padeža, 5 z Zavrha, 4 z Brega, 8 iz Pakega, 3 iz Dola in 3 iz Laz. Poleg njih pa so imena še 14, ki so bili ubiti ob bombnih napadih na viadukt.

In kaj naj ob tem storimo mi, ki smo potomci, sinovi, hčere, vnuki udeležencev druge svetovne vojne in revolucije? Vojne in revolucije, ki nista nič drugega kot izstop iz civilizacije. Zdi se, da je najbolj smiselno, da se vrnemo h koreninam naše civilizacije in njenim temeljnim vrednotam. Ob tem mi prihajajo na misel trije liki, tri ženske iz treh velikih literarnih del. Njihova drža predstavlja civilizacijo in kot taka nasprotje vojne in vsakega nasilja.

Prvi tak lik je Sofoklejeva Antigona. Ta nam sporoča, kakšen je civiliziran odnos do mrtvih. Antigona je kljub prepovedi in grožnji s smrtjo poiskala in pokopala truplo svojega brata Polinejka, ki je v bratomorni vojni padel na napačni strani. Vladar Kreon ji je zapovedal, da mora tudi ona brata imeti za izdajalca in do njega gojiti mržnjo in da ga ne sme pokopati. Ona pa je vladarju odgovorila: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!« ter poiskala in pokopala bratovo truplo. Tudi nas, naš narod, čaka ta naloga: da poiščemo vse svoje mrtve brate, njihova trupla, zmetana po različnih moriščih, jamah in smetiščih, jih izkopljemo in pokopljemo v posvečeno zemljo.

Drugi lik je Sonja Marmeladova, oseba iz Zločina in kazni, iz romana velikega ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Sonja nam kaže, kakšen naj bo naš odnos do bratov, ki so se po kajnovsko pregrešili zoper bratsko kri. Sonja je bila dekle Raskolnikova, glavnega junaka te veličastne zgodbe, ki na neki način upodablja revolucijo in logiko zločina. Raskolnikova obsede ideja, ki jo sam takole predstavi: »Kdor si mnogo upa, ima pri ljudeh tudi prav. Kdor je zmožen pljuniti na velike stvari, je pri njih zakonodajalec, in kdor si največ drzne, ima tudi največ pravice! … Do oblasti pride le tisti, kdor si upa stegniti roko in jo vzeti. Tu gre samo za nekaj – samo za to, da si upaš!« In Raskolnikov si upa vzeti pravico v roke in umori in oropa izkoriščevalsko starko Aljono Ivanovno in njeno nedolžno sestro Lizaveto. A takoj po umoru pritisne nanj teža zločina in ugotovi, da ni ubil le Aljone in Lizavete, ampak tudi samega sebe, svoj duševni mir.

»Sem mar ubil starko? Sebe sem ubil, ne pa njo! Tam sem v hipu sam sebe potolkel, za vse večne čase!« si pravi.

Morilec se ves obupan zateče k prijateljici Sonji.

»Kakšno trpljenje!« je bolestno kriknila Sonja, ko je zvedela za njegovo stanje.

»No, kaj zdaj storiti, to mi povej!« je vprašal, ko je vzdignil glavo in jo pogledal.

Obraz je imel spačen od obupa.

»Kaj storiti!« je vzkliknila in poskočila z mesta; oči, dotlej polne solz, so se ji nenadoma zaiskrile. »Vstani! Pojdi precej, še ta trenutek, postavi se na razpotje, prikloni se in najprej poljubi zemljo, ki si jo oskrunil, potem pa se prikloni vsemu svetu, na vse štiri strani, in vsem naglas povej: ,Morilec sem!’ Tedaj ti pošlje Bog novo življenje … Sprejeti trpljenje in se z njim odkupiti – to je rešitev.«

»Ne! Ne pojdem k njim, Sonja,« se brani on.

»Kako boš pa živel, kako? Kako boš nosil to breme?« je vzklikala Sonja. »Je to sploh še mogoče? No, kako boš govoril z materjo? Zmučil se boš, zmučil,« je ponavljala in v obupni prošnji stegovala roke proti njemu. Takšno trpljenje misliš prenašati! In to celo življenje, celo življenje! …«

»Privadim se …,« je mrko, zamišljeno odgovoril.

A Sonja ne obupa. Vsa ganjena nad njegovim strašnim trpljenjem, poklekne pred morilca, se pokloni njegovemu trpljenju in ga z branjem evangeljskega poročila o Lazarjevem vstajenju prepriča, da je možno vstati v novo življenje.

Ali ni ta zgodba tudi zgodba naše revolucije, zgodba zločina, zločinca in kazni. Res je sicer, da naši razkolniki niso priznali zločina, se ga niso pokesali, ampak so prenašali njegovo težo in trpeli vse življenje. Morda je prav, da tudi mi danes nanje, na njihovo trpljenje pogledamo tako kot Sonja na Raskolnikovo. Oni sicer ne morejo več vstati, lahko pa vstanemo mi iz zamer in obsojanja.

Tretji lik, ki nam je lahko vodilo v odnosu do naših pobitih in nepokopanih, pa je predstavljen v Janezovem evangeliju. To je lik Marije Magdalene, ki je na vstajenjsko jutro prišla h grobu, da bi videla mrtvega Jezusa. Grob pa je bil prazen. Takole potem pravi evangelij:

… in zagledala je dva angela v belih oblačilih.

Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! pojdi pa k mojim bratom in jim povej.« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.

Kot Marija so tudi svojci dragih pomorjenih in nepokopanih, ko ni bilo njihovega groba, tožili in še tožijo: »Odnesli so ga in ne vemo, kam so ga položili.« In tudi oni in mi vedno znova dobivamo zagotovilo: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« In verujemo, da so k Očetu odšli in tam živijo z mučeniško palmo v rokah tudi ti naši pokojni bratje in sestre.

Jezus je rekel Mariji Magdaleni: »Ne oklepaj se me!« In kot Marijina tudi naša naloga ni, da bi se pred praznim grobom oklepali mrtvih teles naših pobitih bratov in sester. Saj smo prepričani, da so kot Jezus odšli k Očetu. Prav je, da gremo med brate, soljudi in pričamo o tem. O tem, da je grob prazen, da živijo ti naši pokopani in nepokopani bratje in sestre v neki drugi razsežnosti in da so z Jezusom del neke skrivnostne zamenjave – da so umrli, da mi živimo. Da so bili semena, ki so padla v zemljo za novo rast.