Iz ljudi se dobesedno norčujejo

I

Spoštovani, ki ste se danes kljub razmeram, ki jih nekako usmerja nalezljiva bolezen, zbrali v Rovtah, da skupaj zaznamujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Gre za dan, za katerega bi velik del politične pa tudi siceršnje namišljene ali resnične slovenske elite raje videl, da ga ne bi bilo. Prav ta poseben dan – 23. avgust – je bil izbran na podlagi zelo konkretnega zgodovinskega dogodka s praga druge svetovne vojne, ko sta za kratek čas po več turbulentnih letih medsebojnih obračunavanj našli skupen interes krvoločni ideologiji, zrasli iz istega gnezda: nemški nacionalni in sovjetski oz. internacionalni socializem.

Vodstvo naših internacionalistov je sklenjeni pakt, ki je tajno govoril tudi o delitvi ozemelj, pokorno sprejelo. Tako so naši antifašisti čez noč obrnili ploščo. Razmere na terenu je lepo opisala predvojna komunistka in borka za pravice žensk Angela Vode, kot se sama označi, da je bila »takrat … še toliko naivna«. Njej so bile tudi namenjene pretnje visokih slovenskih predstavnikov internacionalnega socializma, češ da se je ne glede na okoliščine treba držati smernic, ki jih je za vse komuniste sveta začrtal »oče narodov« Stalin in da bo za odklon vsak zase nosil posledice. Tako je tudi bilo; o izjemno kruti usodi Angele Vode, ki je sledila, lahko preberemo v njenih zapiskih, objavljenih posthumno leta 2004 pod naslovom Skriti spomin.

V septembru 1939 se je začela največja morija v zgodovini človeštva. Brata po izvoru sta si kmalu po podpisu sporazuma razdelila svobodno Poljsko. Aprila 1941 je bila s strani enega izmed deležnikov v zavezništvu s sateliti okupirana Kraljevina Jugoslavija. Tako smo Slovenci nenadoma prišli pod okupacijo Nemcev, Madžarov, v manjšem delu Hrvatov in na zahodnem delu vse do Ljubljane Italijanov. Čeprav na začetku niso bili vsi okupatorji enako kruti do domačinov, sem pred leti v Kosezah poslušal pričevanje starejšega gospoda, ki je povedal, da je kot mlad fant imel v rokah propagandni letak, ki so jih pomladi 1941 po Ljubljani trosili komunisti. Z njega je bilo razbrati, da bi oni v prestolnici raje videli okrutnejše Nemce kot sprva dokaj znosne Italijane.

Prišel je 22. junij 1941, ko se je ves internacionalni svet postavil na glavo. Brata po izvoru sta se spet udarila. Naši komunisti so okupaciji navkljub zaslutili svojo zgodovinsko priložnost ter pod krinko narodnoosvobodilnega boja nemudoma začeli izvajati naslednjo fazo revolucije: pobijanje rojakov, tako mož, žena kot tudi otrok. Sodeloval sem pri odkopu posmrtnih ostankov njihovih žrtev v Krimski jami, kjer smo z arheološko metodo dokumentirali eno izmed začetnih epizod tega krvoločnega početja, ki se je kasneje po sovjetskem zgledu razraslo v pravo industrijo.

Pred drugo svetovno vojno je bil Logatec, takrat še razdeljen na dve krajevni središči, pomembno križišče poti in z okolico turistično zanimiva destinacija. Kraj vojne in italijanske okupacije ni pričakal z navdušenjem, a je bilo sprva življenje relativno mirno. Več dogajanja in krutosti beležimo od leta 1942 dalje. Po ustanovitvi slovenskega domobranstva so ti nato v Logatcu imeli svojo postojanko.

Opozarjam na dogodek iz junija 1942, ki med ljudmi še danes odmeva – končno je po njem imenovana dolnjelogaška osnovna šola in se ga predvsem v liturgiji Zveze, ki se trudi ohranjati vrednote t. i. NOB, leto za letom spominjajo ter v ritual vključujejo osnovnošolsko mladino. Gre za streljanje osmih talcev pri Horjulu. Po eni izmed razlag naj bi se to zgodilo kot povračilo za partizanski umor kolaborantskega horjulskega župana Janeza Bastiča in njegove žene. Še pred leti je bilo na uradni spletni strani osnovne šole na takšen način razloženo, od kod njeno ime. Po pisanju Iva Žajdele v reviji Demokracija je bila nato na zahtevo sorodnika Bastičevih ta neresnična in zelo krivična sodba umaknjena iz besedila ter tako nenadoma umanjka pojasnitev, zakaj so bili pri Horjulu ustreljeni ravno Logatčani. Spet drugi menijo, da je šlo pri izboru talcev za povračilo za partizanski napad na Italijane v Cestah, kar se spet zdi iz več razlogov neverjetno. Kakor koli že, komunistov človeško življenje ni kaj dosti zanimalo, pomembno je bilo slediti edinemu cilju, tj. z uspešno izvedbo revolucije priti na oblast. V primeru nesrečnih talcev pa so šli še korak naprej. Videti je, da je bil kraj eksekucije pri Horjulu izbran le za izgovor. O dejanskem ozadju si sliko lahko ustvarimo iz anonimnega pisma z naslovom Ali smo bili Logatčani kanibali, katerega kopija je prišla na Mladino davnega leta 1990 in kjer so bili odlomki tudi objavljeni. Iz njih je mogoče izluščiti, da je bilo teh osem Logatčanov namensko odbranih, tj. dogovorjenih za talce, po vojni pa so jih iz politične grupacije, ki je seznam sestavila, še enkrat zlorabili ter jih kot žrtve okupatorja izpostavili v čaščenje na oltar zločinske ideologije. Nič novega; niti v tem, da se iz ljudi dobesedno norčujejo.

Bližalo se je leto 1945, prišel je težko pričakovani konec vojne. V deželi naj bi zavladal mir, a v maju se je krvava rihta dejansko šele razplamtela. Logatec pri tem ni bil izjema. Morišče v gradu, morišče pri Korenčanovi gostilni, več brezen s posmrtnimi ostanki ljudi, domnevno in še neodkrito morišče ter grobišče ob železniški progi in tako naprej. Čeprav niso vsi izginuli končali v Logatcu, pravzaprav jih je v kraju z okolico končal manjši del, je šokantno število pogrešanih oz. pobitih, kjer v okviru današnjih meja občine govorimo o več kot petsto osebah, večinoma moških v najboljših letih. Za predstavo ponujam naslednji podatek: leta 2017 je v celotni občini živelo približno toliko mož v starostni kategoriji od 40 do 44 let, kot jih je vzela revolucija. Če bi naredili kakršno koli primerjavo z dogajanjem samo za Rovte, bi bila ta številka seveda še bolj pošastna.

Ko govorimo o moriščih v Logatcu, se največ sliši o t. i. logaški (Korenčanovi) klavnici, kot so jo poimenovali v Mladini leta 1990. Pisec Janez J. Švajncer v delu Logatec 1941–1945 do dogajanja v Sloveniji po 9. maju 1945 zavzame zelo enostransko stališče in ga na kratko upraviči z besedami, da je bila ena prvih reakcij kaznovanje kvizlingov, še posebej zločincev, o morišču pri Korenčanovi gostilni vnaša dvom: »V samostojni Sloveniji je tednik Mladina slovensko javnost vznemiril s članki o ‘logaški klavnici’, kot so imenovali pomor domobrancev, do katerega naj bi prišlo v klavnici gostilne v Dolnjem Logatcu. Potem, ko bi bilo treba ponuditi kak dokaz, je afera potihnila.«

Zdi se, da takšno zamegljevanje ne bo vzdržalo. Nasprotno, danes, navkljub večkratnemu čiščenju terena, kot bi se reklo po vojaško, lahko že z gotovostjo trdimo, da se je pri tej hiši dogajalo nekaj groznega. O tem pričajo krute usode bolj izpostavljenih akterjev, ki so se kasneje v življenju soočali z umori, samomori in utapljanjem v alkoholu. Tudi številnih govoric in osebnih pričevanj ni mogoče tako preprosto pomesti pod preprogo. Znova navajam Žajdelo, ki jih je vestno zbral na enem mestu in v seriji prispevkov pred leti objavil v Demokraciji, tako da tega ne gre ponavljati. Dodal bom le krajše doslej neobjavljeno pričevanje. Leta 2007 ga je zabeležil Vinko Mihevc iz Logatca. Opisuje dogodek iz leta 2005. Bilo je na dan pred praznikom vseh svetih, 31. oktobra. Popoldne je v hišo stopil moški, ki se je stari materi predstavil kot bratranec. Kot mlad fant je bil z očetom pri Korenčanu v klavnici in videl, kako so zaklali očetovega brata, ga nato razsekali in vrgli v kotel, da so naredili milo. Obiskovalčev oče je bil partizan. Sin je k sorodnikom prišel po odpuščanje. Pokleknil je sredi sobe in jih z rokami sklenjenimi proti Bogku rotil, naj mu odpustijo. Potem je vstal in odšel. Domači so bili tako šokirani, da ga niso mogli ničesar drugega vprašati.

Za konec še moja osebna izkušnja. Ko sva se z ženo pred desetletjem in pol preselila v Logatec, sva si ob nedeljah večkrat privoščila južino v gostišču Jeršin oz. Pri Korenčanu. Hrana je bila odlična, zato naju je vedno znova presenečalo, da sva nesporni kvaliteti navkljub običajno kosila sama. Redki drugi obiskovalci so bili večinoma tujci oz. nama od nedeljskih maš povsem neznani ljudje. V pogovorih z domačini sva kmalu prišla do vzroka za takšno stanje. Po govoricah naj bi na širšem območju gostilne v dneh po končani vojni leta 1945 delovalo partizansko oz. komunistično morišče, mučilnica ali kakorkoli lahko rečemo prostoru, kjer so zverinsko ubijali ljudi. Zaradi tega veliko Logatčanov še danes ne zahaja v gostišče, katerega se odtlej izogiba tudi moja družina.

Dejansko se zastavlja vprašanje: zaznamujemo evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, vendar čeprav že skoraj trideset let živimo v demokratični državi, v Logatcu ne zmoremo na javnem prostoru in z javnim denarjem postaviti spomenika v trajen spomin na žrtve revolucionarnega nasilja, žrtve ponorelih mučiteljev in eksekutorjev, žrtve krvoločne ideologije? Spomenik bi mimoidoče opominjal na posledice, ko se človek pobrati s hudičem. V sedanjem rodu Logatčanov, predvsem zelo preizkušanih Rovtarjev pa vse tja do Šentjošta in Butajnove je gotovo veliko takih, ki ga v srcu še vedno pričakujejo. Ali bo torej treba nanj čakati nadaljnjih trideset let ali celo morda na novo morijo, da bomo končno doumeli in za Logatec z okolico opravili nujno potrebno civilizacijsko dejanje? Ljubi Bog pa sam ve, ali ni v ta namen rezerviral občinskega zemljišča kar pred samim gostiščem Jeršin?

Bog nas živi!

[Stran 136]

Avtor Anton Velušček