Ohranimo spomin!

O

Dragi Borovničani, dragi vsi, ki ste se prišli poklonit pokojnim, katerih imena so izpisana na teh ploščah pred nami! »Ohranimo spomin na vse žrtve revolucije, na tisoče slovenskih mučencev. Predvsem pa na naše pobite, zamolčane in osramočene Borovničane, ki so ostali brez groba,« je zapisano v vabilu na to našo prireditev. Ohranimo spomin! Ohraniti spomin, spominjati se je res nekaj zelo pomembnega. Človek, človeške skupnosti – od družine do države – ohranjajo svojo identiteto in kulturo le, če ohranjajo spomin na pomembne dogodke in ljudi iz svoje preteklosti. Pisateljica Veronika Simonitti v letos s kresnikom nagrajenem romanu Ivana pred morjem pravi: »Brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta. Svet je šele, odkar smo v njem mi s svojimi spomini. … Brez spominov nas ni …« To naše srečanje, s katerim ohranjamo spomin, je pomembno dejanje ne le za nas, ampak tudi za širšo skupnost. Iz spominjanja namreč živi identiteta posameznika in skupnosti. Iz spomina in spominjanja živita kultura in civilizacija. Kdo sem jaz kot oseba, če se ne spominjam svojih preteklih dejanj in doživetij; kdo smo mi kot skupnost – recimo Borovničani – če ne gojimo spomina o minulih časih in ljudeh v tej lepi dolini ob Borovniščici?

In česa in koga se spominjamo danes, 12. julija, na dan sv. Mohorja in Fortunata? Najprej tistega nedeljskega dne pred natanko 78 leti, ko se je v dveh družinah zgodila strašna, dotlej neslišana tragedija. Tega dne je kajnovska roka v revolucionarnem zanosu v Dražici na domu pobila Emila Vičiča in njegovo hčerko Ivko, dijakinjo uršulinske gimnazije v Ljubljani, ter štiri člane Lončarjeve družine z druge strani doline: očeta Franca, mamo Frančiško, enaindvajsetletnega sina Franceta in osemnajstletno Maro. Razdeljenost med ljudmi se je po tem umoru še stopnjevala in z njo vojno nasilje. Nad Borovnico je – tako kot nad vso slovensko domovino – legla mora državljanske vojne, ki je Slovence tlačila ves vojni in povojni čas. Nad slovenskim narodom so se znesle sile vseh treh totalitarizmov 20. stoletja – fašizma, nacizma in komunizma. Zakaj se je Slovencem to zgodilo, je slej ko prej skrivnost. Tako kot je v skrivnost zagrnjeno sleherno veliko zlo. Po kataklizmi državljanske vojne in revolucije je v naši domovini ostalo na kupe mrličev. Nekatere so razglasili za junake, jih pokopali, druge pa za izdajalce in jim odvzeli pravico do pokopa in groba. In imena tistih iz Borovnice brez groba – vsaj večina od njih – so izpisana na tablah pred nami. Več kot 120 jih je vseh: 47 iz Borovnice, 12 iz Zabočevega, 10 iz Brezovice, 1 z Lašč, 2 iz Dražice, 6 iz Ohonice, 2 s Pristave, 2 s Pokojišča, 4 iz Padeža, 5 z Zavrha, 4 z Brega, 8 iz Pakega, 3 iz Dola in 3 iz Laz. Poleg njih pa so imena še 14, ki so bili ubiti ob bombnih napadih na viadukt.

In kaj naj ob tem storimo mi, ki smo potomci, sinovi, hčere, vnuki udeležencev druge svetovne vojne in revolucije? Vojne in revolucije, ki nista nič drugega kot izstop iz civilizacije. Zdi se, da je najbolj smiselno, da se vrnemo h koreninam naše civilizacije in njenim temeljnim vrednotam. Ob tem mi prihajajo na misel trije liki, tri ženske iz treh velikih literarnih del. Njihova drža predstavlja civilizacijo in kot taka nasprotje vojne in vsakega nasilja.

Prvi tak lik je Sofoklejeva Antigona. Ta nam sporoča, kakšen je civiliziran odnos do mrtvih. Antigona je kljub prepovedi in grožnji s smrtjo poiskala in pokopala truplo svojega brata Polinejka, ki je v bratomorni vojni padel na napačni strani. Vladar Kreon ji je zapovedal, da mora tudi ona brata imeti za izdajalca in do njega gojiti mržnjo in da ga ne sme pokopati. Ona pa je vladarju odgovorila: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!« ter poiskala in pokopala bratovo truplo. Tudi nas, naš narod, čaka ta naloga: da poiščemo vse svoje mrtve brate, njihova trupla, zmetana po različnih moriščih, jamah in smetiščih, jih izkopljemo in pokopljemo v posvečeno zemljo.

Drugi lik je Sonja Marmeladova, oseba iz Zločina in kazni, iz romana velikega ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Sonja nam kaže, kakšen naj bo naš odnos do bratov, ki so se po kajnovsko pregrešili zoper bratsko kri. Sonja je bila dekle Raskolnikova, glavnega junaka te veličastne zgodbe, ki na neki način upodablja revolucijo in logiko zločina. Raskolnikova obsede ideja, ki jo sam takole predstavi: »Kdor si mnogo upa, ima pri ljudeh tudi prav. Kdor je zmožen pljuniti na velike stvari, je pri njih zakonodajalec, in kdor si največ drzne, ima tudi največ pravice! … Do oblasti pride le tisti, kdor si upa stegniti roko in jo vzeti. Tu gre samo za nekaj – samo za to, da si upaš!« In Raskolnikov si upa vzeti pravico v roke in umori in oropa izkoriščevalsko starko Aljono Ivanovno in njeno nedolžno sestro Lizaveto. A takoj po umoru pritisne nanj teža zločina in ugotovi, da ni ubil le Aljone in Lizavete, ampak tudi samega sebe, svoj duševni mir.

»Sem mar ubil starko? Sebe sem ubil, ne pa njo! Tam sem v hipu sam sebe potolkel, za vse večne čase!« si pravi.

Morilec se ves obupan zateče k prijateljici Sonji.

»Kakšno trpljenje!« je bolestno kriknila Sonja, ko je zvedela za njegovo stanje.

»No, kaj zdaj storiti, to mi povej!« je vprašal, ko je vzdignil glavo in jo pogledal.

Obraz je imel spačen od obupa.

»Kaj storiti!« je vzkliknila in poskočila z mesta; oči, dotlej polne solz, so se ji nenadoma zaiskrile. »Vstani! Pojdi precej, še ta trenutek, postavi se na razpotje, prikloni se in najprej poljubi zemljo, ki si jo oskrunil, potem pa se prikloni vsemu svetu, na vse štiri strani, in vsem naglas povej: ,Morilec sem!’ Tedaj ti pošlje Bog novo življenje … Sprejeti trpljenje in se z njim odkupiti – to je rešitev.«

»Ne! Ne pojdem k njim, Sonja,« se brani on.

»Kako boš pa živel, kako? Kako boš nosil to breme?« je vzklikala Sonja. »Je to sploh še mogoče? No, kako boš govoril z materjo? Zmučil se boš, zmučil,« je ponavljala in v obupni prošnji stegovala roke proti njemu. Takšno trpljenje misliš prenašati! In to celo življenje, celo življenje! …«

»Privadim se …,« je mrko, zamišljeno odgovoril.

A Sonja ne obupa. Vsa ganjena nad njegovim strašnim trpljenjem, poklekne pred morilca, se pokloni njegovemu trpljenju in ga z branjem evangeljskega poročila o Lazarjevem vstajenju prepriča, da je možno vstati v novo življenje.

Ali ni ta zgodba tudi zgodba naše revolucije, zgodba zločina, zločinca in kazni. Res je sicer, da naši razkolniki niso priznali zločina, se ga niso pokesali, ampak so prenašali njegovo težo in trpeli vse življenje. Morda je prav, da tudi mi danes nanje, na njihovo trpljenje pogledamo tako kot Sonja na Raskolnikovo. Oni sicer ne morejo več vstati, lahko pa vstanemo mi iz zamer in obsojanja.

Tretji lik, ki nam je lahko vodilo v odnosu do naših pobitih in nepokopanih, pa je predstavljen v Janezovem evangeliju. To je lik Marije Magdalene, ki je na vstajenjsko jutro prišla h grobu, da bi videla mrtvega Jezusa. Grob pa je bil prazen. Takole potem pravi evangelij:

… in zagledala je dva angela v belih oblačilih.

Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! pojdi pa k mojim bratom in jim povej.« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.

Kot Marija so tudi svojci dragih pomorjenih in nepokopanih, ko ni bilo njihovega groba, tožili in še tožijo: »Odnesli so ga in ne vemo, kam so ga položili.« In tudi oni in mi vedno znova dobivamo zagotovilo: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« In verujemo, da so k Očetu odšli in tam živijo z mučeniško palmo v rokah tudi ti naši pokojni bratje in sestre.

Jezus je rekel Mariji Magdaleni: »Ne oklepaj se me!« In kot Marijina tudi naša naloga ni, da bi se pred praznim grobom oklepali mrtvih teles naših pobitih bratov in sester. Saj smo prepričani, da so kot Jezus odšli k Očetu. Prav je, da gremo med brate, soljudi in pričamo o tem. O tem, da je grob prazen, da živijo ti naši pokopani in nepokopani bratje in sestre v neki drugi razsežnosti in da so z Jezusom del neke skrivnostne zamenjave – da so umrli, da mi živimo. Da so bili semena, ki so padla v zemljo za novo rast.

Avtor Jože Kurinčič