Ljuba mami,
skozi življenje si zvesto, brez zagrenjenosti, v zaupanju v nebeškega Očeta nosila svoj križ.
Komaj desetletna si bila, ko se je začela II. svetovna vojna, med katero si doživela veliko hudega, še več hudega pa te je doletelo po koncu vojne, ko je komunistična oblast stopnjevala svoj teror. Razbili so tvojo družino. Starejša sestra je zaradi grozečega komunizma že pred koncem vojne odšla na Dunaj in se ni vrnila. Ločiti si se morala od brata, s katerim sta se zelo dobro razumela, saj si je življenje reševal tako, da je prebežal v tujino in si ustvaril nov dom v daljni Braziliji. Nikoli več se nista videla, kar te je močno žalostilo. Oče je zaradi revolucionarne, totalitarne oblasti izgubil službo, ki jo je pošteno in odgovorno opravljal, in zaprli so ga. Vsa dela in skrbi so padle na tvoja še otroška ramena, poskrbeti si morala za mamo in mlajšo sestro. Ko si se kot dijakinja zavzemala za svobodno demokratično družbo, so te zaprli v koncentracijsko taborišče Verdreng, kjer si prestajala mučenje in poniževanje. Ko si doštudirala in postala zaposlena žena in mati, si dostikrat slišala pikre pripombe na svoj račun zaradi odprtosti življenju. Ko so se ti iztekali dnevi zemeljskega življenja, si bila sama, odrezana od nas. Niti s pogledom te nismo mogli objeti.
Kljub vsemu trpljenju in krivicam, ki so te doletele, nikoli nisi obupala, nič te ni zlomilo. Vera ti je dajala moč, da si vse zdržala. Še več, ostala si vedra, dobrosrčna žena in mati, trpljenje si darovala v dobro bližnjih in celotne družbe in v bližnjem iskala le dobro. Zaupala si, da te spremlja in zate skrbi vsemogočni Bog.
Nešteto lepih in toplih spominov bomo ohranili nate.
Kako si nam z nasmehom in hudomušno pripovedovala, da je proti koncu dijaških let v tvoj razred vstopil nov sošolec in je bilo prvo, kar si na njem opazila ves mozoljast obraz. In temu mozoljastemu fantu si pozneje poklonila svoje srce, postal je tvoj mož, naš oče, tvoj Tone, kot si rada rekla.
Mami, s teboj je povezan prijeten vonj po ječmenovi beli kavi, ki si nam jo v našem ranem otroštvu pripravljala ob večerih. Pa sveže žemljice za zajtrk preden smo odšli v šolo, ki so nas že ob šesti uri zjutraj čakale na mizi. Pred atletskimi tekmovanji si nama s sestro za zajtrk pekla telečje zrezke za moč in zdržljivost. Pa ne samo nama, tudi prijateljicam, ki so prespale pri nas, da se zjutraj niso od daleč vozile v Ljubljano. Naš dom je bil vedno poln otrok, saj si nam vedno dovolila domov pripeljali vrstnika, prijatelja ali sošolca. Nikoli ti niso bili odveč. To je bil za nas pravi blagoslov. V našem polnem domu je bilo vedno prostora še za kakšnega sorodnika, ki je prišel v Ljubljano na šolanje, ali celo družino, ki je potrebovala streho nad glavo. Nikoli nisi mislila samo nase. Nikoli odklonila pomoči, ko smo jo potrebovali. Rojstvo vsakega od nas je bil zate praznik, sprejemala si našo različnost in bila ponosna na nas. Veselila si se vnukov in njihovih uspehov, pozorno in z zanimanjem si jih spremljala. Oči so se ti zaiskrile in srce ti je pelo, ko so prihajali pravnuki. Nenehno si nas spodbujala: »Radi se imejte!« Tvoje življenje je bilo pravo darovanje. Hvala za vso ljubezen, ki smo jo prejeli od tebe.
Svetal zgled si nam bila tudi s svojo dobrodelnostjo in družbeno angažiranostjo, zavzemanjem za demokratično, boljšo družbo. Delala si z velikim žarom, z iskrenim srcem, nikoli za zaslužek, ker si poleg materinstva tudi to spoznala kot svoje poslanstvo. Ljudem si rada pomagala. Veliko ljudi se je obračalo nate, pri tebi iskalo nasvetov, ker so v tebi spoznali človeka, vrednega zaupanja. Požrtvovalno si skrbela za tiste, ki jim je bila storjena krivica. Ljubila si svoj narod in svojo domovino ter se vztrajno zavzemala za krščanske vrednote. S kakšnim veseljem si prebirala okrožnice in apostolska pisma papeža Janeza Pavla II., še posebej Apostolsko pismo o dostojanstvu žene, ki si ga razmnoževala in vneto delila, da bi doseglo čimveč žena.
Misel apostola Pavla velja tudi zate. Dober boj si dobojevala, tek dokončala, vero ohranila.
Ljuba mami, zdaj se veseli v naročju nebeškega Očeta, v družbi nebeške matere Marije in v objemu svojega Toneta. Radi te imamo. Bog daj, da se enkrat spet snidemo. Do takrat pa mami, Zbogom.
Tvoji Lili, Katja, Tomaž in Mateja
[Stran 139]