Ob romanu Atemschaukel (zaziban dih) Nobelove nagrajenke Herte Müller

Dvajset let po padcu Berlinskega zidu in sesutju Ceausescujevega režima v Romuniji je Švedska akademija počastila avtorico, ki je sprejela to odličje kot potrditev, da njena dela niso le upodobitev nekega totalitarnega sistema na jugovzhodu Evrope, temveč govorijo o milijonih ljudi z izkušnjo diktature. Nobelova nagrada za nemško pišočo avtorico iz romunske manjšine je del mednarodne kulturne javnosti sprva presenetila, saj so bila med favoriti nekatera sloveča imena, kakor Američan Philip Roth ali Izraelec Amos Oz. Herta Müller je bila sicer v literarnih in kritiških krogih že od 80. let prejšnjega stoletja zelo visoko cenjena, prejela je že več uglednih književnih nagrad doma in zunaj nemških meja, vendar je ne bi mogli uvrščati med popularne romanopisce.

Tudi v našem kulturnem prostoru bi najbrž lahko ugotavljali podobna razmerja. Njen roman Herztier (Živalsko srce) iz l. 1994 je Cankarjeva založba že l. 2002 uvrstila v svojo elitno zbirko Moderni klasiki; izšel je v prevodu Slava Šerca z izčrpno spremno besedo Urške P. Černe, prvo poglavje pa je štiri leta prej objavila revija Literatura. Odlomek iz daljše novele Der Mensch ist ein grosser Fasan auf der Welt (Človek je na svetu velik fazan, 1986) je za Književne liste l. 1991 poslovenila Lučka Jenčič, ko je pisateljica prvikrat obiskala Slovenijo kot udeleženka mednarodnega srečanja PEN kluba. Drugič je prišla k nam kot gostja Vilenice l. 2002; ob tej priložnosti je Lučka Jenčič pripravila s pisateljico pogovor o njenem delu in njenih pogledih na literarno ustvarjanje. Objavljen je bil v mesečniku Ampak in v nekoliko skrajšani obliki ponatisnjen lani ob podelitvi Nobelove nagrade. V prihodnjih dneh pa bo festival Fabula slavnostno odprl večer s Herto Müller; ob tej prireditvi bo predstavljen tudi prevod njenega najnovejšega romana Zaziban dih. V pričakovanju slavljenkinega obiska je avtorico in njeno delo v štirinajstdnevniku Pogledi obsežno predstavil Slavo Šerc. Upati je, da bo tokrat medijska odmevnost kulturnega dogodka pripomogla k zanimanju za njeno prozo tudi pri širših krogih bralcev.

Herta Müller je v sodobno literaturo prinesla dotlej spregledano in skorajda neznano poglavje srednjeevropske polpreteklosti in tako rešila pred pozabo usodo nemške manjšine v Ceausescujevi Romuniji. Tudi potem, ko je pisateljica že emigrirala v Zahodno Nemčijo, je pokrajina njenih pripovednih del še vedno Romunija iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, snov pa njena lastna izkušnja; ali, kakor je povedala v pogovoru za Ampak: »Moj problem ima korenine tam, od koder prihajam. Nemška manjšina, iz katere prihaja Herta Müller, se je priselila v Banat še v času Marije Terezije in je skozi stoletja ohranjala svoje posebnosti. Med drugo svetovno vojno si je od nacionalsocialistične Nemčije obetala pridružitev matični državi in je po vojni občutila posledice take drže. Generacija, rojena v 50. letih, ki ji je pripadala tudi Herta Müller, se je miselnosti svojih staršev sicer upirala, vendar se tudi novemu režimu ni bila zmožna prilagoditi. Herta Müller se v svojem pisanju kaže prav radikalno kritična do vaškega okolja, iz katerega prihaja, kjer se je l. 1953 rodila v vasi Nitzkydorf. V bližnjem Temišvaru je obiskovala gimnazijo, nato študirala romanistiko in germanistiko ter se zaposlila v tovarni kot prevajalka tehničnih navodil za stroje. Leta 1987 se ji je po dolgotrajnem prizadevanju posrečilo, da se je s svojim tedanjim možem, pisateljem Richardom Wagnerjem, izselila na Zahod, v Berlin, ki jo je privlačil kot živo kulturno središče. V Berlinu prebiva še danes, v tisti mestni četrti, kjer so živeli vidni pisatelji, kakor Günter Grass, Uwe Johnson in Max Frisch. S svojo izkušnjo in zlasti s svojo etično integriteto je postala zanimiva sogovornica za občila ne le kot umetnica, ampak tudi s svojimi pogledi na aktualno dogajanje; pri tem jo posebno moti, da Zahodna Evropa ravnodušno tolerira nostalgijo po komunističnih režimih, s tem tudi laž in ponarejanje dejstev, ki sta te diktature preživela (pogovor za FAZ 12. 10. 2009).

Herta Müller je v zgodnji mladosti pisala liriko, vendar še ni objavljala. V času študija se je zbližala s krogom mladih nemško pišočih literatov, ki so se družili v skupini Aktionsgruppe Banat od l. 1972 do 1975, ko jo je zatrla varnostna služba Securitate. Tudi prva zbirka proze Niederungen (Nižave), ki jo je Herta Müller skušala objaviti, je štiri leta čakala pri urednikih in naposled izšla 1. 1982 v Bukarešti temeljito cenzurirana. Avtorica je rokopis pretihotapila v Nemčijo, tam jo zbirka izšla l. 1984, vendar tudi takrat okrnjena za štiri zgodbe. V literarnih krogih je to svojevrstno besedilo zbudilo takojšnjo pozornost, tako navdušene kakor[Stran 081] tudi odklonilne presoje. Doma pa je bilo Herti Müller odtlej prepovedano objavljati.

Figure 1. Herta Müller

V tem odličnem prvencu danes nemška kritika vidi ključ za razumevanje njenega poznejšega dela, tako v oblikovnem, slogovnem kakor tudi v tematskem pogledu. Vase zaprti, zadušljivi svet vaške skupnosti je neke vrste model totalitarnega sistema v malem. Pisateljica razkrinkava navidezno podeželsko idilo, razkriva zatiralske odnose v družini in v vaškem občestvu, ozkosrčnost, koristoljubno prilagodljivost, molčanje ob krivicah, ki se zgodijo drugim, in ne nazadnje nasprotja med generacijami. Kakor vsa njena generacija je Herta Müller podobne izkušnje, vendar v zaostrenih razmerah, doživljala v urbanem okolju, ko je prišla s podeželja v mesto na šolanje in nato v službo. S pesniško močjo besede, vendar s skoraj hladno analitično distanco je v romanu Živalsko srce prikazala skupino mladostnikov, ki se družijo pod nenehnim nadzorom Securitate, izpostavljeni zasliševanju, izsiljevanju in sploh vsakovrstnemu ustrahovanju. Mladi ljudje tako odraščajo v ozračju negotovosti in medsebojnega nezaupanja. Tajna policija s svojimi metodami sega tudi v njihova najbolj osebna razmerja in jih zastruplja: prijatelji ovajajo drug drugega, zaljubljenci podležejo izdajstvu. Richard Wagner, ki je bil menda model za enega od junakov v tem romanu, je pozneje spoznal, da sta za njim vohunila dva njegova prijatelja iz literarnih krogov – oba odlična umetnika – in sporočala podatke tajni policiji Securitate.

Herta Müller je o svojih lastnih srečanjih s Securitate spregovorila tudi o svojem nobelovskem govoru: v pisarno, ker je bila zaposlena, je začel prihajati orjaški možakar, agent Securitate, in jo je skušal zlepa ali zgrda pridobiti za sodelovanje. Ko je to ponudbo zavrnila, češ da to ni v njenem značaju, je ob besedi »značaj« čisto pobesnel in ji zagrozil s smrtjo. Povsem brez moči pa se je znašla pred najhujšo perfidnostjo, ko je Securitate med njenimi sodelavkami razširila govorice, da jih Herta Müller ovaja, in so se je kolegice začele ogibati. Pisateljica se tudi pozneje, ko je že prebivala v Berlinu, ni mogla znebiti občutka, da je Securitate še vedno zalezuje, saj se je v več primerih izkazalo, kako je ta služba tudi na tujem obračunavala z oporečniki. Herta Müller pa je doživela, da jo je še lani nekdanji visoki uslužbenec Securitate (ki je po padcu režima šel med poslovneže) v nekem romunskem dnevniku opisoval kot histerično žensko, pri tem pa se je še pobahal, da je on sam nameščal prisluškovalne naprave v njenem stanovanju v Temišvaru.

Herta Müller je tudi v delih, napisanih v Nemčiji, še naprej razkrivala delovanje romunske diktature, njenih sodelavcev, sopotnikov, oportunistov in bojazljivcev v celi vrsti romanov, krajše proze in esejev. Vnovič je povzela tudi motiv emigracije, ki ga je s posebnostmi vaškega okolja načela že v Fazanu. Prvi roman, ki ga je napisala v Nemčiji po svojo preselitvi, Reisende auf einem Bein (Popotnica na eni nogi, 1989), prikazuje prehod junakinje izpod diktature v svobodni svet, vendar ne kot osrečujoče doživetje, temveč kot neke vrste duhovno brezdomstvo. Junakinja se namreč v novo okolje, v drugačno kulturo kljub istemu jeziku ne more vživeti.

Proti koncu 90. let se je pisateljica začela ukvarjati s čisto drugo umetniško zvrstjo, začela je ustvarjati slikovno-pesniške kolaže. Stanovalce v hiši, kjer živi, je celo naprosila, naj odrabljene časopise odlagajo pred njenimi vrati, da bo iz njih izrazovala posamezne besede za svoje lepljenke. Lani, l. 1909, pa je spet objavila obsežnejše pripovedno delo, roman Atemschaukel. V naši publicistiki je mogoče zaslediti nekaj različic tega naslova v prevodu: Zibanje diha, Nihanje diha, besedilo bo v kratkem izšlo pod naslovom Zaziban dih. Podobno kakor pri naslovu Herztier gre tudi tukaj za pesniško podobo, ki vsebuje več pomenskih odtenkov in omogoča različne razlage in s tem tudi različice v poslovenitvi.

V svojem najnovejšem romanu se Herta Müller loteva tematike, ki je bila dolgo časa tabu: deportacije nemške manjšine v sovjetska delovna taborišča. Kakor pojasnjuje avtorica sama v pripisu k svojemu romanu, je sovjetska oblast po kapitulaciji Romunije od romunske vlade zahtevala, da vse pripadnike nemške manjšine med 17. in 45. letom starosti pošlje na prisilno delo v taborišča na ozemlju Sovjetske zveze. Usoda deportiranih ni bila tabu samo v javnem življenju, ampak celo v najbolj zasebnem, družinskem in prijateljskem okolju; če so se že kdaj o tem pogovarjali, je bilo to le namigovano, nakazano. Tudi mati Herte Müller, ki je preživela taborišče, o svoji izkušnji ni spregovorila. Pisateljica v svojem otroštvu prikritihi[Stran 082] pogovorov sicer ni prav razumela, občutila pa je ustrahovanost in tesnobo nekdanjih taboriščnikov.

Odločilni nagib za nastanek tega romana je prišel iz spominov njenega prijatelja, pesnika Oskarja Pastiorja, ki je bil pri sedemnajstih letih odpeljan v taborišče in je tam prebil pet let. Skupaj z njim je pisateljica l. 2004 obiskala kraje v Ukrajini, kjer so bila poprej sovjetska taborišča; postala so prizorišče prihodnjega romana. Že prej pa si je Herta Müller začela zapisovati, kar se ji je posrečilo izvedeti od nekdanjih zapornikov iz svoje vasi. Pastior je med načrtovanjem knjige, ki sta jo nameravala napisati skupaj, v Frankfurtu l. 2006 nenadoma umrl. Herta Müller si je šele po enem letu od tega udarca usode toliko opomogla, da se je poslovila od dvojine in sklenila zgodbo napisati sama. Njena pripoved se opira na prijateljeve zapise in skice; sama je povedala, da brez njih ne bi nikdar mogla taboriščnega vsakdanjika ubesediti do takih podrobnosti.

Življenje v taborišču je prikazano iz zornega kota Lea, najstnika iz manjšega mesta na Sedmograškem: nečloveške bivalne razmere, težaška, dostikrat hudo nevarna dela na gradbišču, pri nakladanju velikanskih kupov premoga na vlak, v tovarni s strupenimi kemikalijami, na krompirjevih njivah – v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu. nekateri so pri tem postali trajno invalidni, mnogi so se pri delu smrtno ponesrečili; od redkih, ki so poskušali pobegniti, ni nobeden preživel. Poleg takih skrajnih položajev pa so taboriščnikom grenile življenje tudi navidezno manjše, a vsakdanje tegobe – mrčes, nesnaga, kožni izpuščaji, težave z dihanjem v zatohli baraki, »zibanje diha«. Najhujša izmed vseh nadlog pa je bila lakota; Leo jo poimenuje Hungerengel – angel lakote. Po njegovem ima svojega angela lakote vsak taboriščnik in ta ga sčasoma oropa slehernega sočutja in solidarnosti s sojetniki. Tako na primer nekdanji odvetnik celo svoji ženi skrivaj krade iz skodele vsakdanji obrok, nekakšno zelenjavno juho, ki si sicer ne zasluži tega imena. Ko se žena pri delu s kemikalijami zastrupi in umre, se Leu posreči, da se polasti njene porcije, čeprav tudi drugi pri mizi prežijo nanjo. Leovo domotožje, ki v njegovih prividih na belem pujsu jezdi čez nebo proti domu, se naposled skrči le še na željo po vrnitvi v kraj, kjer se je nekoč prej lahko do sitega najedel.

Taboriščniki si skušajo nekaj malega živeža priskrbeti tako, da s posredovanjem privilegirane sojetnice zamenjujejo po okoliških krajih za hrano vse količkaj vredne drobne predmete, ki so jih bili ob deportaciji vzeti s seboj od doma. leu se pri tem zgodi, da se v menjalni verigi njegovega temno rdečega svilenega šala polasti zahrbtni ukrajinski kapo. Ta je tudi sicer na moč osovražen, ne le zavoljo ugodnosti, ki jih uživa na svojem položaju, ampak tudi zaradi oblastniškega izživljanja nad sojetniki. Leta pozneje Leo izve, da so ga našli umorjenega na Dunaju, storilca pa niso odkrili; tako lahko Leo samo ugiba, kateri od njegovih nekdanjih sotrpinov se je morda že v taborišču odločil, da bo nekoč obračunal z njim.

Roman je napisan v obliki Leove prvoosebne pripovedi, vendar iz časovne razdalje več desetletij. Že v Romuniji si je Leo skrivaj zapisoval spomine na taborišče, tedaj še v vseh podrobnostih, delo pa je dokončal kot prileten mož, ko je živel v Gradcu v Avstriji. V njegovi pripovedi pa dogodki ne potekajo kronološko, kakor so si sledili v teku petih taboriščnih let, temveč po neki »zakleti logiki«. Začarani krog besed«, kakor svojo metodo označuje avtorica, ne upošteva zakonitosti stvarnega sveta; predmetni svet taborišča se iz tega zornega kota podaljšuje v neko presežno resnico, v kateri se surovo vsakdanje dogajanje kaže le še bolj nazorno. Zaziban dih ni realističen roman, temveč skrbno domišljena, natančna pesniška stavba, v kateri se značilni dogodki taboriščnega vsakdana in usode posameznih zapornikov v daljših in tudi čisto kratkih poglavjih, opremljenih s pomenljivimi naslovi, zlagajo v celovito podobo kakor v mozaik. Podoba taborišča je sestavljena iz neštetih delcev, iz navidezno neznatnih predmetov in nenehno ponavljajočih se opravil. Ponekod so našteti kar celi seznami malenkosti, ki so v normalnih razmerah samoumevne, v taborišču pa neznansko pomembne – to se še posebej občuti, ko se obrabi od doma prinesena zobna ščetka, glavnik, škarjice … V spremni besedi k romanu Živalsko srce Urška P. Černe govori o drugačnem, »müllerskem pogledu«, pogledu kakor skozi povečevalno steklo, v katerem predmeti in dogodki dobijo drugačne razsežnosti, kakor jih imajo v naši vsakdanji stvarnosti.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti v prozi Herte Müller je svojevrstna, zelo izvirna metaforika, ki taboriščno stvarnosti privzdigne v nenavadne, grozljive in hkrati pesniške podobe, prepletene s prividi, nadrealnimi zaznavami, spomini. Nemška lieterarna kritika je metaforiki Herte Müller posvečala veliko pozornosti, jo analizirala, občudovala, tudi kritizirala; nekateri so pisateljici očitali, da se podobje razpreza po njenih besedilih kakor metastaze. nemški jezik omogoča zloženke, podobe, strnjene v eno samo besedo, kakršne bi zaman iskali po slovarjih. Tudi naslov Atemschaukel je ena izmed njih, besedilo je prav posejano z njimi; nekatere, kakor je Hungerengel (angel lakote)[Stran 083] v vlogi vodilnega motiva podarjajo poglavitne teme romana. Še druge slogovne posebnosti tega besedila bi se našle v členitvi odstavkov, interpunkciji, rabi velikih črk, ki poudarja pomembne besede in stavke – je to slednje morda prešlo v roman iz avtoričinih kolažev? Poznavalci skušajo besedno umetnost Herte Müller uvrščati v bližino simbolizma, nadrealizma, tudi t. i. nove subjektivnosti; vsekakor pa sicer zelo izrazita estetska, artistična komponenta v njenih besedilih nikjer ni zadušila njihovega etičnega sporočila.

Figure 2. Herta Müller

Sklepna poglavja romana govorijo o Leovi vrnitvi iz taborišča in o letih, ki so ji sledila. Ko so policisti prišli po sedemnajstletnika, mu je stara mati ob slovesu rekla: VEM, DA SE BOŠ VRNIL. Ta stavek je Leo vzel s seboj in čeprav se tega ni zavedal, ga je ves čas spremljal, kljuboval je angelu lakote in drugim nevarnostim. »Tak stavek te ohrani pri življenju.« In Leo preživi, po petih letih se vrne, vendar kot drug človek, kot tujec v svoji lastni družini. Vrnitev je zanj »pohabljena sreča«. Vsa leta prisilnega dela ni bil mogoč nikakršen stik z domačimi. Lea je s posredovanjem Rdečega križa dosegla ena sama dopisnica s sporočilom, da se je staršema rodil otrok, njegov »nadomestni brat«. Leo spozna, da so starši izgubili sleherno upanje na njegovo vrnitev, da nanj ne čakajo več. In res, doma ga sprejme prej osuplost kakor veselje. Tisto pa, kar je zanj najbolj boleče, je moreči molk, ki leži nad vso družino. Nihče ga ne vpraša, kako se mu je godilo v taborišču, nikomur ne more pripovedovati o tem, kar je doživel; tudi svoji poznejši ženi Emmi v enajstih letih zakona ne. Leo se je namreč kmalu po vrnitvi poročil z dekletom, s katerim se je bil seznanil na nekem strokovnem tečaju. Odselila sta se v Bukarešto, vendar se tudi v velikem mestu ne more izogniti budnemu očesu Securitate; ko zasluti, da postaja položaj zanj nevaren, se umakne v Avstrijo – pod pretvezo, da gre obiskat ostarelo sorodnico, dobi dovoljenje za odhod. Ženi pošlje sporočilo, natanko v poslovilnih besedah svoje stare matere, le da so tokrat zanikane: NE BOM SE VEČ VRNIL. Čez čas izve, da se je Ema vnovič poročila, sam pa trajnejše zveze ni zmožen. Taborišče je ostalo v njegovi glavi, ga zaznamovalo za vse življenje. V sklepnem poglavju samoironično našteva »zaklade«, namreč trajne poškodbe, ki jih je prinesel s seboj, in te še do poznih let hromijo njegova razmerja s soljudmi; dolg seznam jih je, med njimi strah pred človeško bližino, nezaupljivost, skopost, nevoščljivost in še marsikaj, tudi deloholičnost.

V mračno taboriščno bivanje posije en sam žarek tolažbe v podobi snežno belega robca. V roman je včlenjena epizoda, ki temelji na doživljanju Oskarja Pastiorja: ko je šel sestradan beračit v bližnjo vas, mu je stara ruska kmetica, katere sin, ki je istih let kakor mladi taboriščnik, služi v kazenskem bataljonu, postregla s toplo juho. Ko je opazila, da se mu cedi iz nosu, mu je podarila robec iz belega batista. Leo ga je ves čas skrbno hranil kot svetinjo in tudi ob najhujši lakoti ni podlegel skušnjavi, da bi ga bil zamenjal za živež.

Prijateljev doživljaj z belim robcem se je strnil s spominom pisateljice iz otroštva. S tem spominom je tudi začela svoj govor v Švedski akademiji ob podelitvi Nobelove nagrade: IMAŠ ROBEC, je vsako jutro mati pri hišnih vratih vprašala hčerko, ki je odhajala od doma. Vsa materina ljubezen in skrbnost, ki se v kmečkem okolju ni kazala v zunanjih nežnostih, je govorila iz tega vprašanja. Ta stavek je spremljal otroka in mu dajal občutek materine bližine in varnosti. Pozneje, ko so mladi ženi v tovarni vzeli pisalno mizo in njene slovarje postavili pred vrata, se je spomnila, da ima robec. Razgrnila ga je na tovarniškem stopnišču, se usedla nanj in s slovarji na kolenih nadaljevala delo; zlikani, lepo zloženi beli štirikotnik ji je v tem poniževalnem položaju ohranjal samospoštovanje. Slavljenka v govoru omenja še druge priložnosti, ko se ta neznatni predmet izkaže kot vsestransko uporaben in tako rekoč nepogrešljiv in se naposled razraste v mogočen simbol. Pisateljica se ob koncu govora vpraša, ali je stavek IMAŠ ROBEC veljaven vsepovsod, razpet čez pol sveta, čez gore in stepe, tja v velikanski imperij, posejan s kazenskimi in delovnimi taborišči, in ga ni mogoče ubiti s srpom in kladivom. Herta Müller naposled povzame misel, ki navdihuje njeno ustvarjanje: »Želim si, da bi mogla izreči stavek za vse tiste, ki jim v diktaturah vse dni, prav do danes, jemljejo dotojanstvo – in tudi če je to stavek z besedo robec. In tudi če je to vprašanje: IMATE ROBEC?«

Nagovor urednika Zaveze

Dragi prijatelji!

Naj najprej izrazim zadovoljstvo, da se spet vidimo, v številu, ki dokazuje, da nekaj daste na skupnost, ki nosi ime Nova Slovenska zaveza. Dokazuje tudi, da vam ni vseeno, da vam preprosto ni vseeno. Zahvaljujem se vam zato. Navada je že, da na zborovanjih, kot je tole, daste tudi uredniku Zaveze nekaj časa, da pove na kratko, katere misli ga vodijo pri organiziranju naše revije. To pa ne pomeni nič manj kot to, da poskušamo razumeti, kakšen svet se odpira pred nami in katero mesto nam v tem svetu določa misel, ki jo nosimo v sebi. Ker sem torej rekel, da se pričakuje, da bom to storil na kratko, naj začnem.

Najprej svet okoli nas. Katere skrbi čuti in zakaj se žene sedanja Evropa? Vsi, na primer, govorijo o tem, da je treba uresničiti lizbonsko pogodbo. Nedavno je neki učeni Poljak Paweł Swieboda iz Centra za evropsko strategijo dokazoval, da je osnovno poslanstvo Evrope v 21. stoletju t.i. ekonomija nizkih ogljikov in da bi zato bilo treba iznajti primerne politične instrumente, če hočemo, da bodo ljudje sprejeli nase žrtve, ki so potrebne za tako Evropo. Angela Merkel razmišlja o tem, ali naj se za rešitev finančnih težav Grčije in Španije ustanovi posebni denarni fond, ali pa naj se zato aktivira obstoječa svetovna finančna organizacija. Drugi razmišljajo, če ne bi bilo bolje, države, ki so zabredle v nesolventnost, prepustiti kar sebi, ali pa se jih za nekaj časa celo izloči iz evrskega območja. Potem pa: Kaj storiti z Afganistanom? Kaj storiti s Palestino?, itd., itd. Za vsa ta vprašanja čutimo, da so tudi naša vprašanja, preveč pa nas ne zaposlujejo, ker vemo, da lahko zelo malo pomagamo pri njihovi rešitvi. Bolj se vznemirimo, ko slišimo, na primer, da je treba »ustaviti evropsko sodišče«, da »vedno bolj vprašljive sodbe iz Luxemburga zahtevajo sodno kontrolno instanco«. Tudi tam, si pravimo, ko to slišimo. Tudi tam.

Figure 1. Justin Stanovnik Blaža Cedilnik

A v pravem pomenu so naša vprašanja samo tista, ki jih lahko rešimo mi sami in nihče drug. Naše vprašanje se glasi: Slovensko 20. stoletje. Vidite, tako se glasi vprašanje, ki okvirno na neki način zajema vsa sedanja slovenska vprašanja. Slovensko 20. stoletje.

Skozi katere preizkušnje nam je bilo treba iti in kakšni smo se v teh preizkušnjah pokazali? Od vseh Slovencev se terja odgovor na to vprašanje. Nihče se mu ne sme izmikati. Mi – ko pravim mi, mislim na tiste Slovence, od katerih nas je danes nekaj tukaj – pa smo za ta odgovor posebej zavezani. Ne samo[Stran 076] zato, ker smo v kulminaciji 20. stoletja igrali poglavitno vlogo in nam je veliko do tega, da se ugotovi, kako je ta vloga bila odigrana, ampak tudi zato, ker v to stoletje nismo od nekod vstopili, ampak smo s svojim narodom živeli zavestno in tvorno, se pravi, zgodovinsko, od začetka njegovega prebivanja na tem prostoru, ki je postal prostor njegove Evrope. Nihče od nas sedaj živečih nima takih kompetenc do slovenskega zgodovinskega spomina kot mi, nihče odslej živečih organiziranih ljudi seveda. Nihče, razen Katoliške cerkve, ampak ta želi biti eshatološka in se noče in ne more v celoti poistovetiti z nobeno zgodovino.

Skozi kaj smo torej šli? Kakšni smo tam bili? Kakšni smo tam postali? Najprej prva svetovna vojna. Vidite, prva svetovna vojna je bila veliko pohujšanje. O tem priča molk preživelih vojakov. Oglejte si katerega od njihovih kipov, npr. tistega pred kostnico na ljubljanskih Žalah. Videli boste žalost preprostih, navadnih, nekoliko nerodnih ljudi, oblečenih v vojake. Zdi se, kakor da bi pripovedovali o nečem, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Prva svetovna vojna je nastala zaradi evropske nadutosti in je bila veliko pohujšanje.

Prva svetovna vojna je bila veliko pohujšanje. Posledica tega pohujšanja je bil duhovni in politični razvoj, ki se je po njej začel. Na katoliški strani je bil to pojav prosto lebdečih idealistov, tako imenovano mladinsko gibanje, z listi Križ in potem Križ na gori in slednjič, 1937. leta, Kocbekovo Dejanje. Značilno za to skupino je bilo gibanje od začetnega idealizma do končne vserazpoložljivosti. To je bilo protislovno gibanje: hoteli so se izmakniti okorelim ustanovam, a so končno pristali v ustanovi, ki ni bila več instrument civilizacije, ampak je imela vse znake ideološke povampirjenosti. Ta ustanova je bila Komunistična partija Slovenije, ki je nastala zunaj civilizacije, rasla zunaj civilizacije in zunaj civilizacije ostala tudi potem, ko ji je zgodovina vzela poverilnice – papirje, za katere si je domišljala, da jih ima v rokah – namesto da bi dopustila, da bi se po bankrotu svoje ideologije njena človeška snov spet naselila v svet evropske normalnosti. Še danes so komunisti zunaj duhovnih in moralnih norm, ki vodijo evropsko demokracijo od začetka.

Katoličani, ki jim je zgodovinski spomin omogočal, da so ostali v krožnici civilizacije, so spričo levice, razvoja na levici, ki se je širila in dobivala vedno večji zagon, začeli čutiti vedno večjo odgovornost. Levica se je radikalizirala sama po sebi, poleg tega pa je njena jadra polnil veter časa. Trenutek zgodovine, ki je napočil, jim je bil naklonjen. Iz slovenske katoliške substance je tedaj naraščajoča odgovornost rodila dve sili, srednješolsko mladinsko Katoliško akcijo Ernesta Tomca in Erlichovo Stražo v viharju. To sta bili dve zavestni sili, ki sta dajali smer in zgled vsem mladinskim katoliškim množicam. Ko ne bi bilo druge svetovne vojne, nasprotje med tako oblikovanima taboroma ne bi prestopilo civilnih okvirov. Vojna, zlasti še, ker je bila svetovna, pa je omogočala, da so boljševiki s svojimi ideološkimi sopotniki organizirali rezistenco, ki se je izkazala za zelo učinkovito ohišje ideološke totalitarne revolucije. Ta rezistenca, ali ta boj za svobodo, je bila čisti primer tega, čemur smo pozneje rekli odrska inštalacija. Kolikor je to sploh bil boj, je bil boj proti konkurenčnim ideologijam fašizma in nacizma. V resnici pa je to bila vrhunska storitev boljševiške manipulacije.

Ko smo rekli, da bomo poizkušali odgovoriti, kakšni smo se Slovenci pokazali v zgodovini, ki jo je proizvajala Evropa v 20. stoletju, moramo sedaj odgovoriti na dve bistveni vprašanji. Prvo se glasi: Kaj se je naselilo v slovenske boljševike, da so edini v Evropi – izjema so samo Grki – med vojno izvedli revolucionarno agresijo na svoj narod? Kaj jih je gnalo, da so to kljub vsemu mogli storiti? Oziroma, kaj je bilo tisto, česar ni bilo v njih, da bi jim to prepovedalo storiti? Kaj je bilo tisto, kar jim je omogočilo obstajati tako zunaj človeških norm? Ne, kaj jih je naredilo sposobne prenašati krike ljudi, ki so ječali pod njihovimi rokami. To so bili sposobni delati tudi nacisti. Pravo vprašanje se glasi: Kaj jim je omogočilo, da so živeli, obstajali, govorili slovensko, potem ko so slovenskemu človeku jemali dušo in svobodo in ob tem govorili, da ga osvobajajo? Kako so zmogli ta diabolični quid pro quo? To je vprašanje. A vprašanje brez odgovora. Slovenija ima nekaj deset ustanov in fakultet, ki bi lahko kaj storile, ne zaradi plač, ki jih tam nastavljeni dobivajo, ampak zaradi znanstvene časti – če to kaj je – in zaradi usmiljenja do naroda, ki je navsezadnji njihov narod, da ne bi več zdvajal nad sabo. Med nami je namreč mnogo ljudi, ki živijo v etični razklanosti. Med nami je mnogo ljudi, ki jih odebeljene kuverte, ki so jih pol stoletja prejemali, in častna mesta na shodih, ki so jih dobivali, in zvodljiva šepetanja, da so to, kar so počeli, morali početi, ki jih vse to več ne odrešuje od uničujočih dvomov. Na tako pomembna vprašanja kot narod nimamo odgovora. Kakšen narod smo, da so iz nas izšli takšni ljudje? To je prvo vprašanje.

[Stran 077]

Drugo vprašanje pa se glasi: Kako to, da je bila boljševiška agresija na lastni narod deležna tolike podpore? Kako to, da so boljševiki našli v narodu toliko ideološke pete kolone? Toliko pripravljenosti na kolaboracijo z njimi? Saj je moralo biti vsem jasno, kaj bo iz tega nastalo? Tudi krščanskim socialistom, tudi Kocbeku, tudi liberalcem je to moralo biti jasno. A zakaj jih to ni odvrnilo od tega, kar so storili? V nekem smislu je drugo vprašanje pomembnejše od prvega. Poleg tega, da zadeva srž našega človeka, kvaliteto narodovega duha, zanesljivost njegove misli, genezo njegovega jezika, poleg vsega tega nas obhaja še huda slutnja, da to ni nekaj slučajnega in začasnega, ampak nekaj, čemur moremo reči morbus slovenicus, slovenska bolezen. Le malo poglejte okoli sebe, le malo nastavite uho, pa vas bo stisnilo pri srcu. Toliko je v nas neumnega, samomorilskega. Ali ne vidimo vsepovsod novega kocbekovstva, novega liberalizma? Ali ne vidite, da je človekova normalnost, ki ni drugega kot človekova uravnoteženost šla »rakom žvižgat, ribam gost«?

Vprašanja, ki si jih tu postavljamo, so bolj resna, kot bi utegnil kdo misliti. Ko se soočamo s svojim 20. stoletjem, nam nazadnje ostane misel, da se moramo končno naučiti prebivati v zgodovini. Če hočemo nazadnje postati narod, na katerega je mogoče računati, moramo postati kompetenten akter zgodovine. To pa se pravi: vedeti, kaj smo in biti pri tem in vztrajati pri tem, kar smo. Biti pri sebi. Ali priseben. Po tem, kar smo doživeli, se ni mogoče umakniti ukazu, da moramo končno dozoreti.

Figure 2. Naša harmonikarja Gašper in Cvetka Blaža Cedilnik

Če se hočemo zavedeti resnosti položaja, ne moremo storiti nič boljšega, kot da se spomnimo na zadnje parlamentarne volitve 20. 9. 2008. Kaj se je takrat tako pomembnega zgodilo? Marsikaj, predvsem pa to, da je Nova Slovenija, ki je avtentična naslednica predvojne Koroščeve Slovenske ljudske stranke, ki je na volitvah 1938. – na zadnjih volitvah pred narodovo kataklizmo – dobila 80% vseh glasov. Ta stranka sedaj ni mogla prestopiti praga, ki pelje v parlament. Večjega absurda si ni mogoče zamisliti. A uprizorili so ga katoličani, ki ali niso šli volit ali pa so volili kako drugo stranko. Včasih se sprašujem, kako smo tisto noč mogli preživeti, hočem reči, kako smo jo sploh prestali? Ni še v nas obledela podoba človeka, ki se iz Barbarinega rova plazi po ozkem kanalu med stropom in rudniško žlindro, pri tem pa zadene ob debelo betonsko pregrado, skloni glavo in umre?[Stran 078] Ni še ta podoba prav zbledela v nas, ko se je že pokazala druga: pri sosedu gori, od vseh strani tulijo sirene gasilskih avtomobilov, ljudje pa sedijo doma na foteljih in gledajo televizijo ali pa se postavijo nekam na robu množice, ki jo je prignala radovednost. Nič drugega kot radovednost.

Vidite, tako je to. Gre nam za biti ali ne biti, slovenski katoličani – ne vsi, seveda ne vsi, a vseeno dovolj, da dajejo videz politične nepolnoletnosti – slovenski katoličani pa pri vsem tem igrajo ruleto. Po toliki zgodovini! Poslušajte sedaj: po toliki zgodovini˝, skozi katero smo šli. In po toliki smrti!

S temi, prav s temi besedami »po toliki smrti«, pa prehajamo na neko drugo zgodbo, ki presega vse, kar smo doslej povedali in sega v prostore, v katerih slutimo, da bi mogli razumeti sebe in svet in življenje – to da smo, in to da sploh kaj je – v prostore, v katere nam dovoljuje vstop natanko to, kar smo doživeli, memoria passionis, kakor pravi temu teolog Johann Baptist Metz. Memoria passionis – Spomin na trpljenje. Ne na naše trpljenje, ampak na trpljenje naših prijateljev, na trpljenje slovenskih ljudi. Tu so nekatera dejstva:

Prvič je tu neki stavek, ki ga je izrekel – tudi v Zavezi smo ga že nekajkrat omenili – George Rendell, angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Rekel je: »Slovenci so mogoče edini zares katoliški narod v Evropi«. Ko je govoril o neprestanih sporih v jugoslovanski begunski vladi, se mu je zdelo, da ne more mimo omembe Mihe Kreka, ki je v tej druščini skušal miriti in gasiti. In ker je že omenil Kreka, se mu je zdelo potrebno povedati tudi od kot izhaja, tudi, o značaju naroda, ki mu pripada. Če boste kdaj prebirali njegove spomine, boste ta stavek, ki stoji med drugimi, tam tudi povedanimi, bolje razumeli. To je ena stvar. Druga stvar pa je naslednja. Boljševiška vstaja, do katere je prišlo v Sloveniji, ni bila – v svojem izvoru – vstaja ponižanih in razžaljenih, kot bi bil npr. upor nedotakljivih v Indiji ali vstaja južnoameriških peonov ali gladiatorjev, naveličanih izpostavljati svoja življenja za zabavo množic po italskih mestih. Boljševiški upor je bil čista stvar duha, zadnja aroganca človeka, ki je hotel postati to, kar ni. Napadena je bila tako civilizacija in slovenski katoličani so jo branili. Čeprav jih je začetna faza boljševiškega strahovanja k temu izzvala, bi jim konec koncev lahko zmanjkalo poguma in ne bi storili ničesar. A jim ga ni.

In tretja stvar. Čeprav je bila katoliška obramba ne samo legitimna, ampak je imela na sebi vse prerogative visokega moralnega dejanja, saj jim je poverilnice za njihov boj dala civilizacija sama, so bili katoličani za svojo zvestobo strahotno kaznovani. Tak je bil videz. Tako je svet tudi govoril.

Nihče in nič v slovenski zgodovini ni boljše izrazil tega absurda kot krik nekega slovenskega dekleta, ko se je v Vetrinju zvedelo, da so Angleži vozili domobrance v roke boljševikov: »Ali ne bo že sodni dan!«. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Nihče še ni o tem povedal nič boljšega.

A letos se je zgodilo nekaj, kar nam daje pravico, da svojim mislim damo drug okvir. Letalo, ki je peljalo poljsko politično in državno vodstvo na slovesnost v spomin pomorjenih poljskih oficirjev v Katinskem gozdu, se je nedaleč od cilja njegove poti zrušilo. Dvaindvajset tisočem v Katinu in drugih taboriščih pokončanih aktivnih in rezervnih oficirjev republike Poljske – zvečine intelektualcev – se je pridružilo še 96 nepogrešljivih administratorjev države in družbe sedanje Poljske. Na Katin pa je bil, poleg drugega, vezan tudi predsednik poljske begunske vlade v Londonu, general Sikorski, ki se je že 1943, torej še med vojno, zelo prizadeval, za mednarodno priznanje pravih storilcev Katinskega zločina, za katerega se je že takrat vedelo, da so to bili Sovjeti. To je bilo v nasprotju z željami zaveznikov, ki se Sovjetom niso hoteli zameriti. In kaj se je potem zgodilo? Podobno, kakor letos 10. aprila, se je njegovo letalo zrušilo nad Gibraltar.

Pisava, s katero so bila izpisana dogajanja okoli Katina, je bila in je tako specifična, da človeku ne da, da je ne bi skušal razvozlati. Pri iskanju ključa za branje te pisave pa človek spet pomisli na zvestobo katoliškega poljskega naroda v svoji zgodovini. Tudi ni mogoče, da ob tem človek ne bi pomisli na to, da, kakor je bilo za Slovence nekoč rečeno, tudi za Poljake velja danes, da so »morda edini zares katoliški narod v Evropi«. Kaj pa potem, spričo tega osnovnega dejstva, pomenijo ta nenavadna obiskanja, ki so jih skozi vso zgodovino doživljali Poljaki in jih doživljajo še danes? Ki smo jih v 20. stoletju doživeli Slovenci in jih doživljamo še danes? Kaj pomenijo? Ali ni morda tako, da nam je bilo z njim nekaj sporočeno? Kaj bi nam bilo lahko na ta način sporočeno? Morda to, da ima trpljenje nekaj opraviti z misterijem sveta. Da so Auschwitz, Katin, Varšava 1944, Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov povezani z imenoma Getsemani in Golgota. Da je bolečina temeljna prvina sveta. Da je od tega[Stran 079] védenja odvisno, ali je naša naravnanost do sveta takšna, kakršna nam je bila namenjena. Takšna, da v tem svetu lahko obstajamo.

Knjiga, s katero je teolog Metz razložil te reči, nosi naslov Memoria passionis, Spomin na trpljenje. S tem je Metz uvedel pojem anamnestične kulture – pomneče kulture, kulture, ki pomni, ki se spominja, ki ohranja spomin na trpljenje, ki skrbi, da se ne izgubi resnica v svetu. To pa pomeni, da moramo nekatere stvari nositi v sebi. Kaj pa se pravi, kako stvar nositi v sebi, pa vam ne bi mogel bolj učinkovito povedati kot s kratko pesmijo generala Rudolfa Maistra – Vojanova. Z njo me je pred kratkim seznanila Cvetka Hanuna, hčerka domobranskega poročnika Cvetka Praperja, poveljnika domobranske postojanke v Rovtah, avtorica besedila o svojem očetu v zadnji številki Zaveze. Konec te pesmi pa gre takole:

»Solze vidim, štejem vdove –

kam pa skrili ste grobove,

kje vsadili svojim križ«?

»Kaj jih iščeš po poljani,

kaj za njimi v hrib tiščiš? – «

»Naši v nas so pokopani,

mi smo njih nagrobni križ«.

Naj vam še enkrat ponovim zadnja dva verza:

»Naši v nas so pokopani,

mi smo njih nagrobni križ«.

Vidite, ni tako, da bi pisal pesmi za pomorjene domobrance samo France Balantič, ne da bi, seveda za to vedel; tudi Rudolf Maister je pisal take pesmi, in pri tem še manj vedel, za koga jih piše. Mi pa jih zavestno ponavljamo, ker vemo, da tako obnavljamo neko kulturo, ki nas bo za zmerom obdržala v človeški normalnosti.

»Naši v nas so pokopani,

mi smo njih nagrobni križ«.

Družbeno in politično stanje v letu 2009, ki je bilo 19. leto organiziranega delovanja NSZ, se ni bistveno spremenilo v primerjavi z zadnjimi leti. Zato tudi delovanje NSZ ni bistveno odstopalo od delovanja naše organizacije v zadnjih letih. To pa ne pomeni, da ni bilo ničesar novega. Zato je prav, da se spomnimo nekaterih večjih in pomembnih nastopov in prizadevanj NSZ v preteklem letu, da bi nam bila v spodbudo za prihodnost in usmeritev za naše zavestno odzivanje na kulturno in politično dogajanje v Sloveniji in svetu. Omeniti je potrebno tudi kaj takšnega, kar se ni zgodilo, čeprav bi se moralo.

Ena od takšnih stvari, ki bi se morala zgoditi, pa se ni, je odgovor predsednika republike Danila Türka na naše pismo konec septembra 2008 v zvezi z obiskom angleške kraljice. Danilo Türk, ki je bil izvoljen za predsednika vseh Slovencev, nas ne priznava za Slovence in nam ne odgovarja. Ali pa se on dela »francoza« tako kot angleška kraljica, ki nam tudi ni odgovorila.

V eni najbolj sramotnih zadev slovenskega pravosodja, ne samo povojnega boljševiškega, ampak vse do zadnje faze tudi sedanjega, je preobrat nastal šele lansko leto, ko je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani umaknilo[Stran 073] glavni del obtožnice proti škofu Rožmanu in ministru Kreku, t.j. obtožbo o neštetih vojnih zločinih, ker ni našlo nobenih dokazov ali dejstev. Po tem umiku je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 10. aprila 2009 po sodnici Mateji Lužovec ustavilo kazenski postopek zoper oba obsojenca. Škof Gregorij Rožman in minister Miha Krek zato veljata za nedolžna, kot da nikoli ne bi bila obtožena.

Figure 1. Anton Drobnič Blaža Cedilnik

Vojaki in zagovorniki revolucije, za katere so sodne odločbe samo izvajanje partijske politike, so se ustavitve na smrt prestrašili. Z veliko ihto in brez človeškega in poklicnega sramu so začeli iskati nadomestek za razveljavljeno sodbo v »moralni obsodbi«, v ponarejenem »Vovkovem pastirskem pismu«, najbolj brezbožni pa kar v »božji sodbi«, ki naj bi škofa Rožmana še čakala. Ko vojakom revolucije tudi ihta več ne pomaga, utihnejo. Sedaj že dolgo molčijo, kot da škofa Rožmana nikoli ni bilo.

Žalostno in nam nerazumljivo pa je, da o škofu Rožmanu molči tudi slovenska Cerkev. Na pismo NSZ od 20. januarja 2009 za prenos škofa Rožmana v domovino ni doslej odgovoril še noben naslovljenec. Pač pa sta NSZ in društvo Slovenskih katoliških izobražencev dne 7. novembra 2009 v tej dvorani za 50. obletnico škofove smrti sama priredila Rožmanov spominski zbor, ki je bil dobro obiskan in na katerem je bilo slišati več dobrih razprav o škofu Rožmanu in njegovem času. Te razprave so kasneje izšle v reviji Tretji dan št. 9/10 za leto 2009, postopoma pa izhajajo tudi v naši reviji Zaveza. Videti jih je mogoče tudi na spletni strani zaveza.si.

Rožmanovemu spominskemu zboru je 15. novembra 2009 sledila prva javna spominska maša v ljubljanski stolnici, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Alojz Uran. Za polno cerkev je tudi ob tej priliki poskrbela zlasti NSZ, njeni člani in prijatelji, ki so ob obeh Rožmanovih prireditvah sodelovali s polno zavestjo odgovornosti in časti.

Tudi predsednik vlade Borut Pahor, ki glasno poudarja, da njegova vlada ne dela nobenih razlik med državljani niti po političnem in ne po idejnem nazoru, nam na naš pisni ugovor proti novemu zakonu o žrtvah vojnega nasilja ni odgovoril. Zakon so sprejeli, kot da nas ni. Pod predsednikom Pahorjem nismo niti nekaj »obskurnega«, kot smo bili pod predsednikom Drnovškom.

Jeseni 2009 so v Hudi jami ustavili izkop trupel in raziskavo tega grozljivega morišča. Ustavljena so tudi vsa druga dela pri odkrivanju in urejanju skritih grobišč, očitno kot posledica najvišje državne opredelitve, ki jo je določil predsednik Danilo Türk, da gre za drugorazredne zadeve. Ko ves svet govori o umorjenih Poljakih v Katinu, ko se slovenski predsednik poklanja muslimanskim žrtvam v Srebrenici, je v Sloveniji vse tiho, vse mirno, kot da se nikoli ni ničesar hudega zgodilo, kot da v Sloveniji ni nobenega vojnega zločinca. Lani slovenski parlament ni bil zmožen sprejeti niti evropske resolucije o zločinskih totalitarizmih. Slovenija se je v letu 2009 vidno oddaljila od evropske kulture in politike, zavestno se vrača v čase in manire boljševiškega stoletja. Ljubljana je glavnega jugoslovanskega vojnega zločinca počastila z novo cesto in sam predsednik republike ga je poveličal za »veliko, pa tudi kompleksno zgodovinsko osebnost, izjemno pomembno za slovenski narod!« NSZ je zoper malikovanje zločinca pisno protestirala, vendar predsednik republike nima časa za odgovore ljudem, ki jih ima za drugorazredne.

Poljaki svetu razlagajo, da se je odpor proti boljševizmu začel na Poljskem. Res je, da so bili Poljaki podjarmljeni že leta 1939, vendar se je odpor proti boljševizmu začel šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mi pa vemo in o tem bomo vedno govorili, da se je spontan oborožen odpor proti boljševiškemu nasilju v Sloveniji začel spomladi in poleti leta 1942 v skrajno težkih in neugodnih razmerah svetovne vojne in trojne okupacije. To je resnično slovensko junaštvo, medvojni upor proti boljševizmu, za katerega slovenska javnost, niti kulturna niti politična, razen redkih izjem noče nič vedeti!

[Stran 074]

Na grozotnost medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod kaže tudi primerjava pobojev v Katinu in v Sloveniji. V Katinu so Rusi umorili okrog 20.000 Poljakov od 40 milijonov prebivalcev, v Sloveniji so Slovenci umorili 25.000 Slovencev od poldrugega milijona prebivalcev. Razmerje je strašno: v Katinu je bil umorjen eden na vsakih 2.000 Poljakov, v Sloveniji eden na vsakih 60 Slovencev, bilo je 33-krat hujše klanje. Če bi upoštevali še to, da so bili partizanski umori v glavnem omejeni na tretjino slovenskih prebivalcev pod italijansko okupacijo, bi bila primerjava s Katinom prav neznosna.

Živimo torej v času, ko so nasledniki komunistov zopet na oblasti, vendar sedaj kot žalostna farsa. Zavedajo se, da njihova oblast ne more trajati, zlasti pa da se v Evropi pospešeno dogajajo stvari, ki jim niso in ne bodo v podporo, dogodki, ki odkrivajo vesoljno laž in zlo komunizma. Zato hitijo in bodo še bolj hiteli, da bi rešili, kar mislijo, da morajo rešiti. Demokratična javnost in njeni politiki morajo zato biti še bolj previdni in še manj naivni, kot so bili doslej. Vedno je treba vedeti, da je komunizem sistem, kultura laži, sovraštva in smrti. Na takšno kulturo je mogoče uspešno odgovoriti samo z brezpogojno ljubeznijo do resnice in do življenja.

Demokratični voditelji in slovenski razumniki se že zavedajo, da se je po osamosvojitvi Slovenije zgodilo nekaj narobe, zaradi česar je razvoj zavil nazaj proti nekdanjemu kaotičnemu totalitarizmu namesto naprej v liberalno demokratično skupnost. Večinoma se sklicujejo na strah komunistov in liberalcev pred političnim prebujenjem krščanskih množic, zaradi česar je prišlo do ustavljanja desnice. To pa je bilo le zunanje dogajanje. Notranji vzrok je pomanjkanje uvida v bistvo boljševizma: da z boljševiki kot zavezo laži in nasilja ni mogoče sodelovati, da jih je treba izločiti iz demokratične skupnosti. Takšnega spoznanja ob osamosvojitvi pri vodilnih politikih ni bilo in tranzicija ni bila izvedena. Brez temeljitega obračuna s preteklostjo je tudi v prihodnosti ne bo.

Figure 2. Šentjoški farni pevski zbor Blaža Cedilnik

V tej zvezi pa smo dolžni poudariti, da od sedanjih političnih strank to napako zavestno in načrtno skuša spoznati in jo popraviti samo Nova Slovenija. Zato jo tudi mi zavestno podpiramo in štejemo za svojo matično politično stranko, čeprav ne nasprotujemo tudi drugim demokratičnim strankam, saj se zavedamo, da bodo samo skupaj lahko zrušile kaotični neokomunizem in vzpostavile demokratično in svobodno republiko. Želimo pa, da bi tudi druge stranke spoznale, da brez[Stran 075] jasnega odnosa do preteklega boljševizma ne bo čiste in jasne prihodnosti.

Nova slovenska zaveza si je za takšno spoznanje in za takšno kulturo z besedo in dejanji prizadevala doslej in se bo z vsemi močmi in izkušnjami trudila tudi v prihodnje! Zato pa bo morala pomladiti svoje vrste, tudi vodilne, kar naj bi se zgodilo ob volitvah čez eno leto. Mislite na to, podprite primerne ljudi in jih čim prej pripeljite v naše članstvo. Tudi na mnogokrat poudarjene občinske organizacije NSZ pomislite stari in novi člani, ustanovite vsaj glavna občinska društva, da bo naša organizacija in naša misel lahko živela še dolgo potem, ko ustanoviteljev NSZ ne bo več. Naš narod jo potrebuje sedaj in jo bo nujno potreboval tudi v prihodnosti. Pomislite na lokalne volitve, ki bodo jeseni. Kako koristne bi lahko bile občinske organizacije NSZ tako za Novo Slovenijo kot za druge demokratične politične stranke … Potrudimo se in storimo, kar smo doslej zamudili!

Če ne štejemo ustanovnega občnega zbora Nove slovenske zaveze, ki je bil leta 1990, je bil letos že 19. občni zbor. Takrat je ponudila prostor gospa Ela Mrežar v svoji gostilni v Šentvidu nad Ljubljano. Pozneje smo se srečevali v kletnih prostorih cerkve sv. Družine v Mostah, potem smo postali bolj imenitni in smo se zbirali v Festivalni dvorani v bivšem Baragovem semenišču in sedaj že nekaj let zborujemo vsako leto v dvorani zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.

Od ustanovnega občega zbora mineva letos že dvajset let in imamo kaj pokazati, čeprav nas »javno mnenje« ignorira. Postavljene so številne farne spominske plošče, revija Zaveza je imela letos spomladi že številko 76, izdali smo oziroma naši zvesti člani – dopisniki so napisali tudi nekaj knjig, med zadnjimi je Janko Maček v knjigi: KAKO SE JE ZAČELO zbral in priredil svoje prispevke o dogajanjih pred vojno in med njo od 1941–1945 na Notranjskem in Dolenjskem, v takratni Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali Italijani.

Zopet je bila dvorana v Šentvidu polna. Pozdravila nas je pesem pevskega zbora iz Šentjošta in naši mali glasbeniki, vnuki naših članov, ki nas že nekaj let zapovrstjo razveseljujejo z igranjem slovenskih narodnih pesmi na harmoniko in flavto

Vsi smo z zanimanjem poslušali, kaj nam bo povedal naš predsednik. Ali nam bo pojasnil današnjo zapleteno situacijo, ko se v javnosti ne ve več, kaj je prav in kaj ne, kdo sme biti lopov, pa se mu tega ne sme očitati, koga pa je treba preganjati, kakšne izglede ima Nova Slovenska zaveza, da se v javnosti uveljavi, in kaj smo storili, da do uveljavitve pride.

Pogrešili smo mnoge naše člane, ki so v teh dvajsetih letih umrli, in vse tiste, ki zaradi bolezni in starosti niso mogli priti. Pohvaliti pa je treba vse, ki so prišli, predvsem tiste, ki lahko hodijo le ob podpori palice ali pomočnika. Opazili smo tudi nekaj mladih, morda so prišli le kot šoferji svojih starih staršev ali pa lahko računamo nanje kot na podmladek našega društva?

Poročanje o številkah niti ni zanimivo, čeprav je v to delo vloženo mnogo truda. Nadzorni odbor, ki je delo pohvalil, uživa popolno zaupanje članstva, Moti nas le, če nas ponovno terjajo za plačilo, ki smo ga že zdavnaj plačali. Vendar, kdor dela, se mu pripeti tudi kakšna napaka! Bolj zanimivo je, ali ima društvo dovolj sredstev, da bo lahko izpolnilo načrt, ki si ga je upravni odbor zadal ob začetku leta 2010? Finančni načrt še računa na darila, tudi tista, ki so prispevek ob plačilu redne članarine.

Figure 1. Meta Velikonja Blaža Cedilnik

Odmor je izredno priljubljena in želena točka občega zbora. Če smo prišli malo pozno in se malo dalj zadržali v preddverju ob dobrodošlici gospoda Franca Ložarja, in zato vseh znancev še nismo opazili, je med odmorom čas, da jih poiščemo in se z njimi pozdravimo. Prišli smo z različnih koncev Slovenije in si imamo kaj povedati. Zato je odmor vedno prekratek. Predsednik zbora nas priganja, da se umirimo, da bi lahko nadaljevali delo, zaradi katerega smo prišli.

Ob razpravi bi marsikdo rad kaj povedal, a nas vedno priganjajo, naj bomo kratki in jedrnati.

Veliko ljudskih pesnikov je med nami. V svojih pesmih izražajo svojo žalost za pobitimi svojci tudi po 65-ih letih, kot nas je spomnil dr. A. Bajuk. Tu na zboru, ko smo enaki med enako trpečimi in čutečimi, tukaj želijo nastopiti, ker jih drugje ne marajo poslušati.

Kdor je kaj pomembnega naredil na domačem terenu, npr. uredil postavitev kamnitega križa ob zamolčanem grobišču, priredil v svoji občini občinski obči zbor NSZ, sodeloval pri postavitvi nove farne spominske plošče, organiziral spominsko svečanost v domačem kraju[Stran 072] ali dosegel kaj drugega, je že prav, da o tem na letnem občem zboru poroča. Iz majhnih in velikih stvari se gradijo še večje stvari.

Ob koncu zbora pa vsi čakamo, kako nas bo nagovoril odgovorni urednik Zaveze, prof. Justin Stanovnik. Že vsa leta nazaj nas razvaja z izrednimi nagovori. Ob njih postanemo bolj samozavestni, bolj ponosni sami nase, da smo ljudje z zgodovinskim spominom, da je to kar delamo, pravilno in za slovenski narod potrebno. Pomembno je, da smo načelni in da v svojih načelih ne popustimo. Vedeti moramo, da so naša prizadevanja v odkrivanju resnice v prid obstoja slovenskega naroda. Naša resnica mora priti na dan v vsej njeni grozi, le tako bomo kot slovenski narod lahko preživeli in šli naprej. Vsakokrat nam »vrže« kako novo idejo, kakšno novo resnico, nas z njo obogati in miselno zaposli. Tudi na letošnjem zboru ni manjkala resnost in nenavadna domiselnost.

Med kosilom, ki sledi zboru, se razgovorimo in dogovorimo še o vsem, česar nismo zmogli urediti med odmorom. Potem pa počasi domov, Marsikdo bi še ostal, pa skupinski avtobus čaka, ali pa čaka »mladi šofer«, da starše zapelje domov. Vsak na svojo stran s prijetnimi občutki, da pripada društvu, ki ima prav posebno poslanstvo pri ohranjanju resnice o zgodovini slovenskega naroda. Kajti resnica je samo ena!

Figure 2. Člani Nove Slovenske zaveze se radi srečujemo Blaža Cedilnik–

Trajni pomen krščanske vere

Živimo v trenutku velikih nevarnosti in hkrati velikih možnosti za človeka in svet; v trenutku, ki pomeni tudi veliko odgovornost za vse nas. V preteklem stoletju so človekove možnosti in njegovo obvladovanje snovi zrasle do prav nepredstavljivih razsežnosti. Vendar pa je njegova moč razpolaganja s svetom postala tolikšna, da so njegove uničevalne zmožnosti dosegle razmerja, ki nas včasih navdajajo z grozo. Ob tem se nehote spomnimo na grozečo nevarnost terorizma, te nove vojne brez meja in front.

Strah, da bi se terorizem lahko kmalu polastil jedrskega ali biološkega orožje, ni neosnovan in je prisilil pravne države, da so se zatekle k mednarodnim varnostnim sistemom, ki so prej obstajali samo v diktaturah; vendar pa ostaja občutek, da vsi ti ukrepi v resnici nikoli ne morejo zadoščati, kajti globalno nadzorstvo ni niti mogoče niti zaželeno.

Manj opazna, a ne manj vznemirljiva je sposobnost manipuliranja s samim seboj, ki si jo je pridobil človek. Prodrl je v skrajne globine bivanja, razbral je sestavine človeškega bitja in je danes sposoben, tako rekoč, »konstruirati« sebe samega, tako da ne bo več prihajal na svet kot dar Stvarnika, ampak kot proizvod lastnega delovanja, proizvod, ki bo zato tudi lahko selekcioniran po zahtevah, ki jih bomo postavljali sami.

Tako nad tem človekom ni več sijaja dejstva, da je podoben Bogu, ki mu podeljuje dostojanstvo in nedotakljivost, ampak je prepuščen samo moči svojih lastnih človeških zmožnosti. Ni nič več kakor podoba človeka – kakšnega človeka?

Temu se pridružujejo še veliki planetarni problemi: neenaka porazdelitev dobrin na zemlji, naraščajoča revščina, pa še grozeče obubožanje in izčrpanost zemlje ter njenih bogastev, lakota, bolezni, ki groze vsemu svetu, in spopad kultur.

Vse to kaže, da rasti naših zmožnosti ne ustreza primerljiv razvoj naše moralne energije. Moralna moč ni rastla hkrati z razvojem znanosti; narobe, prej se je zmanjšala, kajti tehniška miselnost omejuje moralo na subjektivni okvir, medtem ko bi prav tako potrebovali javno moralo, moralo, ki bi bila zmožna odgovoriti na grožnje, ki prete obstoju nas vseh. Dejanska in najhujša nevarnost v teh časih je v neravnotežju med tehničnimi možnostmi in moralno energijo.

Varnost, ki jo potrebujemo kot pogoj za svojo svobodo in dostojanstvo, navsezadnje ne more izhajati iz tehničnih sistemov nadzora, ampak lahko izvira le iz človekove moralne moči: če te ni ali je nezadostna, se bo moč, ki jo ima človek, vedno bolj spreminjala v uničevalno silo.

Nova morala

Res je, da danes obstaja nova morala, katere ključne besede so pravica, mir in ohranjanje stvarstva – besede, ki terjajo bistvene, resnično potrebne moralne vrednote. Toda ta morala ostane nedoločna in tako skoraj nujno zdrsne v politično-strankarsko sfero. Predvsem je to zahteva, naslovljena na druge, in premalo osebna zahteva našega vsakdanjega življenja. Res, kaj pomeni pravica? Kdo jo določa? Kaj prispeva k miru?

V zadnjih desetletjih smo na naših ulicah in trgih velikokrat videli, kako se pacifizem lahko izrodi v razdiralni anarhizem in terorizem. Politična morala sedemdesetih let, katere korenine so vse prej kot mrtve, je bila morala, ki je zmogla pritegniti celo mladino, polno idealov. Toda to je bila morala z zmotno usmeritvijo, kolikor je bila brez jasne racionalnosti, in ker je, navsezadnje, postavljala politično utopijo nad dostojanstvo posameznika ter je celo kazala, da je zmožna v imenu velikih ciljev prezirati človeka.

Politična morala, kot smo jo živeli in jo še živimo, ne samo da ne odpira poti k prerojenju, ampak jo ovira. Isto velja potemtakem tudi za krščanstvo in za teologijo, ki reducira jedro Jezusovega sporočila, »Božje kraljestvo«, na »vrednote kraljestva«, tako da poistoveti te vrednote z velikimi gesli politične morale in jih hkrati proglasi za sintezo vseh religij.

Na ta način tudi pozabljamo na Boga, kljub dejstvu, da je prav on tisti, ki je subjekt in vzrok Božjega kraljestva. Namesto njega ostajajo velike besede (in vrednote), ki so tako na voljo za vsakršne vrste zlorab.

Ta kratki pogled na svetovni položaj nas navaja, da razmislimo o današnjem položaju krščanstva in potemtakem tudi o temeljih Evrope; tiste Evrope, ki je bila nekdaj, lahko rečemo, krščanska celina, ki pa je bila hkrati tudi izhodišče za novo znanstveno racionalnost, ki[Stran 066] nas je obdarila z velikimi možnostmi, pa tudi z velikimi grožnjami. Res je, da krščanstvo ne izvira iz Evrope in ga zato niti ne moremo razvrstiti kot evropsko religijo, religijo evropskega kulturnega področja. Je pa ravno v Evropi dobilo svojo zgodovinsko najučinkovitejšo kulturno in intelektualno podobo ter zato ostaja na poseben način poistoveteno z Evropo.

Po drugi strani pa je tudi res, da je ta Evropa od časov renesanse in v popolnejši obliki od časov razsvetljenstva razvila prav tisto obliko znanstvene racionalnosti, ki ni samo v časih odkritij privedla do geografske enotnosti sveta, do srečanja kontinentov in kultur, ampak ki danes, zahvaljujoč tehnični kulturi, ki jo je omogočila znanost, daje še mnogo globlji pečat vsemu svetu, in še več, v določenem smislu ga uniformira.

Figure 1. Kardinal Joseph Ratzinger

Družba brez Boga

In kot posledico te oblike racionalnosti je Evropa razvila kulturo, ki v doslej človeštvu neznani obliki izključuje Boga iz javne zavesti, bodisi da ga v celoti zanika bodisi da sodi, da je njegov obstoj nedokazljiv, negotov in spada torej v področje osebne izbire ter je nekaj čisto irelevantnega za javno življenje.

Ta čisto funkcionalna racionalnost je tako rekoč omogočila razkroj moralne zavesti, ki je bil do tedaj obstoječim kulturam prav tako nov, ker ima za racionalno samo tisto, kar se da dokazati z eksperimenti. Ker pa morala spada v čisto drugačno področje, izgine kot kategorija po sebi in jo je treba definirati na drug način, sicer pa je treba priznati, da morala na neki način to že sama zahteva.

V svetu, ki temelji na računu, je upoštevanje posledic tisto, kar določa, kaj je moralno in kaj ne. In tako kategorija dobrega, ki jo jasno določil Kant, izgine. Nič ni samo po sebi dobro ali slabo, vse je odvisno od posledic, ki jih pri nekem dejanju lahko predvidimo.

Če je krščanstvo po eni strani dobilo v Evropi najbolj učinkovito podobo, je treba po drugi strani tudi povedati, da se je prav v Evropi razvila kultura, ki pomeni sploh najradikalnejše protislovje ne le krščanstvu, ampak religioznim in moralnim izročilom človeštva.

Glede na to razumemo, da Evropa doživlja pravi in resnični »preizkus z vlečenjem«, pa tudi radikalnost napetosti, ki jim mora biti izpostavljena naša celina. Toda iz tega izvira tudi in predvsem odgovornost, ki jo moramo Evropejci v tem zgodovinskem trenutku prevzeti nase; v debati o definiciji Evrope, o njeni novi politični obliki ne gre za neko nostalgično bitko »zadnje straže« zgodovine, ampak bolj za veliko odgovornost za današnje človeštvo.

Oglejmo si pobliže to nasprotje med dvema kulturama, ki sta zaznamovali Evropo. V debati o preambuli evropske ustave se je to nasprotje pokazalo v dveh spornih točkah: v vprašanjih o omembi Boga v ustavi in o omembi krščanskih korenin Evrope. Rečeno je, da smo lahko mirni, kajti v 52. členu ustave so zajamčene institucionalne pravice cerkev.

Ampak to pomeni, da imajo cerkve v življenju Evrope neko mesto v okviru političnega kompromisa, medtem ko v okviru evropskih temeljev ne najdejo nobenega prostora. Razlogi, ki se v javni razpravi navajajo za ta razločni »ne«, so površinski in jasno je, da pravo motivacijo bolj zakrivajo kot razkrivajo. Trditev, da omemba krščanskih korenin Evrope žali čustva mnogih nekristjanov, ki žive v Evropi, je malo prepričljiva, kajti gre z zgodovinsko dejstvo, ki ga nihče ne more resno zanikati.

Naravno je, da to zgodovinsko sporočilo pove nekaj tudi o sedanjosti, glede na to, da se z omembo korenin kažejo stari viri moralne orientacije, to pa je identitetni dejavnik formacije, ki se imenuje Evropa. Kdo more biti prizadet? Čigava identiteta je ogrožena?

Muslimani, ki jih pogosto in radi vpletajo v to, se ne čutijo ogroženi od naših krščanskih moralnih temeljev, ampak od cinizma sekularizirane kulture, ki zanika lastne osnove. Tudi naši[Stran 067] judovski sodržavljani niso prizadeti z omembo krščanskih korenin Evrope, kajti te korenine segajo prav do gore Sinaj: nosijo znamenje glasu, ki se je razlegal na Božji gori, in nas združujejo v velikih temeljnih usmeritvah, ki jih je dekalog dal človeštvu. Isto velja za navajanje Boga: ni omemba Boga tisto, kar žali pripadnike drugih verstev, ampak je to prej poskus, zgraditi človeško družbo povsem brez Boga.

Motivacije za ta dvojni »ne« so globlje, kot bi lahko sklepali po navajanih vzrokih. Predpostavljajo idejo, da more biti samo radikalna razsvetljenska kultura, kakršna se je v popolnosti razvila v našem času, konstitutivna za evropsko identiteto. Ob njej lahko torej obstajajo različne religiozne kulture s svojimi lastnimi pravicami, pod pogojem, da spoštujejo in kolikor spoštujejo kriterije razsvetljenske kulture ter se ji podrejajo.

Kultura pravic

To razsvetljensko kulturo v bistvu definirajo pravice do svobode. Izhaja iz svobode kot temeljne vrednote, ki je merilo za vse: za svobodo izbire vere, ki vključuje versko nevtralnost države; za svobodo do izražanja lastnega mnenja, pod pogojem, da ne izpostavlja dvomu prav tega kanona; za demokratično ureditev države, to je za parlamentarni nadzor nad državnimi organi; za svobodno ustanavljanje strank; za neodvisnost sodstva; in nazadnje za varstvo človekovih pravic ter prepoved diskriminacije. Tu je kanon še v stanju oblikovanja, kajti so tudi človekove pravice, ki si nasprotujejo, kot npr. v primeru svobodne volje ženske in pravice nerojenega otroka do življenja.

Koncept diskriminacije se zmeraj bolj širi, in tako se prepoved diskriminacije lahko zmeraj bolj spreminja v omejitev svobode mišljenja in svobode vere. Kaj kmalu ne bomo mogli več reči, da homoseksualnost pomeni objektivni nered v strukturiranju človekovega obstoja. In dejstvo, da je kat. Cerkev prepričana, da nima pravice posvečevati žensk, imajo nekateri do danes za nezdružljivo z duhom evropske ustave.

Jasno je, da ta kanon razsvetljenske kulture – vse prej kot dokončno – vsebuje pomembne vrednote, ki jih mi, prav kot kristjani, nočemo in ne moremo zmanjševati; vendar pa je tudi očitno, da slabo definiran ali sploh nedefiniran koncept svobode, ki je v osnovi te kulture, neizogibno vsebuje protislovja; je pa tudi jasno, da prav njegova uporaba (uporaba, ki se zdi radikalna) prinaša omejitve svobode, ki si jih pred eno generacijo nismo mogli niti predstavljati. Zmedena ideologija svobode vodi v dogmatizem, ki postaja zmeraj bolj sovražen do svobode.

Seveda se moramo še enkrat vrniti k vprašanju notranjih protislovij v današnji obliki razsvetljenske kulture. Toda prej moramo končati z njenim opisovanjem. Ker je to kultura razuma, ki je končno dosegla popolno zavedanje same sebe, je v njeni naravi, da se ponaša z domnevno univerzalnostjo in se ima za dovršeno v sami sebi, ne da bi potrebovala za svojo dopolnitev kake druge kulturne faktorje.

Obe te značilnosti jasno vidimo, kadar se zastavlja vprašanje o tem, kdo lahko postane član evropske skupnosti, in predvsem v razpravljanju o vstopu Turčije v to skupnost. Gre za državo, ali bolje za kulturno skupnost, ki nima krščanskih korenin, ampak je bila pod vplivom islamske kulture. Atatürk je potem hotel preoblikovati Turčijo v laično državo, tako da je poskušal laicizem, ki je dozorel v evropskem krščanskem svetu, presaditi na muslimansko ozemlje.

Figure 2. Kardinal Joseph Ratzinger

Univerzalna kultura?

Lahko se vprašamo, ali bi bilo to mogoče: po tezi evropske razsvetljenske in laicistične kulture lahko samo norme in vsebine te iste razsvetljenske kulture določajo evropsko identiteto, in posledično, k Evropi lahko spada vsaka država, ki sprejme te kriterije. Navsezadnje ni pomembno, na kakšen splet korenin se cepi ta kultura svobode in demokracije.

In prav zato se zatrjuje, da korenine ne morejo priti v definicijo evropskih temeljev, kajti gre za mrtve korenine, ki niso del sedanje identitete. Posledično ta nova identiteta, določena izključno po razsvetljenski kulturi, tudi predpostavlja, da Bog sploh nima vstopa v javno življenje in v temelje države.

Tako vse postane logično in tudi na neki način sprejemljivo. Res, kaj lepšega si lahko želimo,[Stran 068] kot da bi se povsod spoštovale demokracija in človekove pravice? Vendar pa se moramo tu vprašati, ali je ta laicistična razsvetljenska kultura res kultura, ki so jo odkrili kot dokončno univerzalno, kot stvar skupnega razuma, lastno vsem ljudem; kultura, ki bi morala biti dostopna vsem, čeprav na humusu, ki je zgodovinsko in kulturno različen. In sprašujemo se tudi, ali v resnici sama sebi zadošča tako zelo, da ne potrebuje nobenih izvorov zunaj sebe.

Sedaj se moramo lotiti teh zadnjih dveh vprašanj. Na prvo vprašanje, to je, ali je bila dosežena univerzalno veljavna filozofija in ali je ta končno postala čisto znanstvena, tako da bi se v njej izražal razum, skupen vsem ljudem, je treba odgovoriti, da je nedvomno prišlo do pomembnih pridobitev, ki se lahko potegujejo za splošno veljavnost: pridobitev, da religije ne more vsiljevati država, ampak da se lahko sprejme le v svobodi; spoštovanje temeljnih človekovih pravic, enakih za vse; ločitev oblasti in nadzor nad oblastjo.

Vendar pa ne moremo misliti, da se lahko te temeljne vrednote, ki jih priznavamo za splošno veljavne, uresničujejo na enak način v vsakem zgodovinskem kontekstu. Ni v vseh družbah socioloških pogojev za demokracijo, zasnovano na strankah, kot je to na Zahodu; tako imamo popolno nevtralnost države do religije v večini zgodovinskih kontekstov lahko za iluzijo.

In tako pridemo do problemov, ki jih sproža drugo vprašanje. Prej pa razčistimo vprašanje, ali si sodobne razsvetljenske filozofije, vzete v celoti, lahko glede razuma lastijo zadnjo besedo, skupno vsem ljudem. Te filozofije karakterizira dejstvo, da so pozitivistične in zato protimetafizične, tako zelo, da nazadnje Bog v njih ne more imeti mesta. Temeljijo na samoomejitvi pozitivističnega razuma, ki zadošča na področju tehnike, ki pa, če jo posplošimo, privede do pohabljenosti človeka. Iz tega sledi, da človek ne dopušča nobene moralne instance zunaj svojih računov, in kot smo videli, tudi zamisel svobode, ki se na prvi pogled zdi, da se mora neomejeno razširiti, nazadnje privede do samouničenja svobode.

Res je, da pozitivistične filozofije vsebujejo pomembne prvine resnice. Vendar pa ti temelje na samoomejevanju razuma, tipičnem za določeno kulturno situacijo – namreč sodobnega Zahoda – gotovo pa kot taki ne morejo biti zadnja beseda razuma. Čeprav bi se te filozofije zdele povsem racionalne, s tem niso že glas razuma samega, tudi one so kulturno vezane, to je, vezane na položaj sodobnega Zahoda.

Zaradi tega nikakor niso tista filozofija, ki bi nekega dne lahko postala veljavna za ves svet. Predvsem pa moramo reči, da sta ta razsvetljenska filozofija in kultura, ki sledi iz nje, nepopolni. Ta filozofija zavestno reže svoje lastne zgodovinske korenine in si tako jemlje hranilne sile, iz katerih je sama nastala, tisti temeljni spomin človeštva tako rekoč, brez katerega razum izgubi orientacijo.

Znati pomeni delati

Zares, danes velja načelo, da je sposobnost človeka merilo za njegovo delovanje. Kar se zna narediti, se tudi sme narediti. Zdaj ni več dvoje znati narediti in smeti narediti, ker bi bilo to proti svobodi, ki je absolutno najvišja vrednota. Toda človek zna narediti tako veliko in zmeraj več; in če to znanje ne najde svoje mere v moralni normi, postane, kot smo lahko že videli, uničujoča sila.

Človek zna klonirati ljudi, in zato to počne. Človek zna uporabljati ljudi kot »skladišče« organov za druge ljudi, in zato to počne; to počne, ker se zdi, da to zahteva njegova svoboda. Človek zna narediti atomske bombe, in zato jih dela in jih je v načelu tudi pripravljen uporabiti. Tudi terorizem navsezadnje temelji na tej obliki »samopooblaščenosti« človeka in ne na naukih Korana.

Radikalno ločevanje razsvetljenske filozofije od njenih korenin postaja navsezadnje delovanje v škodo človeka. Človek – globoko spodaj – nima nobene svobode, nam pripovedujejo glasniki prirodoslovnih znanosti v popolnem protislovju z izhodiščem tega vprašanja. Ne sme misliti, da je karkoli drugega v primeri z ostalimi živimi bitji, in zato ga je treba tudi obravnavati tako kot nje, govore najnaprednejši glasniki filozofije, strogo ločene od korenin zgodovinskega spomina človeštva.

Zastavili smo si dvoje vprašanj: ali je racionalistična (pozitivistična) filozofija strogo vzeto racionalna in zato splošno veljavna ter ali je popolna. Ali si zadostuje? Ali more ali pa naravnost mora odriniti svoje zgodovinske korenine v področje čiste preteklosti in torej v področje tistega, kar je lahko le subjektivno veljavno?

Na obe vprašanji lahko odgovorimo s čistim »ne«. Ta filozofija ne izraža celotnega človeškega razuma, ampak samo njegov del, in je s tem okrnjenjem razuma pravzaparav ne moremo imeti za racionalno. Zato je tudi nepopolna in se lahko izpopolni samo tako, da na novo vzpostavi stik s svojimi koreninami. Drevo brez korenin se posuši …

Odstranitev Boga

Ko to ugotavljamo, ne zanikamo vsega, kar pove ta filozofija pozitivnega in pomembnega,[Stran 069] ampak prej potrjujemo njeno potrebo po izpopolnitvi, njeno globoko nedovršenost. In tako moramo spet govoriti o dveh protislovnih točkah v preambuli evropske ustave. Odstranitev krščanskih korenin ni izraz višje tolerance, ki na enak način spoštuje vse kulture in noče nobene privilegirati, ampak je absolutizacija mišljenjskega in življenjskega vzorca, ki se – med drugim – radikalno zoperstavljata drugim zgodovinskim kulturam človeštva.

Resnično nasprotje, ki je značilno za današnji svet, ni nasprotje med različnimi religioznimi kulturami, ampak nasprotje med radikalno emancipacijo človeka od Boga, od življenjskih korenin na eni strani in med velikimi religioznimi kulturami na drugi. Če bi prišlo do spopada kultur, to ne bo spopad med velikimi religijami – te so se zmeraj bojevale ena proti drugi, a so nazadnje zmeraj znale živeti ena z drugo –, ampak bo to spopad med to radikalno emancipacijo človeka in med velikimi zgodovinskimi kulturami.

Tako tudi zavrnitev omembe Boga ni izraz tolerance, ki hoče zaščititi neteistične religije in dostojanstvo ateistov ter agnostikov, ampak prej izraz zavesti, ki bi rada videla Boga dokončno izključenega iz javnega življenja človeštva ter zamejenega v subjektivno okolje kultur preteklosti.

Relativizem, ki je izhodišče vsega tega, tako postane dogmatizem, ki verjame, da je v posesti dokončnega poznanja razuma in da ima pravico imeti vse drugo za razvojno fazo človeštva, ki je v bistvu presežena in jo lahko temu primerno relativiziramo. V resnici to pomeni, da potrebujemo vire za preživetje in da zato ne smemo izgubiti iz vida Boga, če nočemo, da človekovo dostojanstvo izgine.

Ali je to enostavna zavrnitev razsvetljenstva in modernizma? Nikakor ne. Od vsega začetka je krščanstvo razumelo samo sebe kot religijo logosa, kot religijo v skladu z razumom. Predvsem ni odkrivalo svojih predhodnikov v drugih religijah, ampak v tistem filozofskem razsvetljenstvu, ki je očistilo pot tradicij, da bi se usmerilo k iskanju resnice in proti dobremu, proti edinemu Bogu, ki je nad vsemi bogovi.

Figure 3. Kardinal Joseph Ratzinger

Kot religija preganjanih, kot univerzalna religija onstran različnih držav in ljudstev je odrekalo državi pravico jemati religijo za del državne ureditve in tako zahtevalo svobodo vere. Zmeraj je opredeljevalo ljudi, vse ljudi brez razlikovanja za Božje stvaritve in za Božjo podobo ter načelno, čeprav z nujnimi omejitvami glede na socialne ureditve, proglašalo zanje isto dostojanstvo.

V tem smislu ima razsvetljenstvo krščanski izvor in ni slučajno, da je nastalo prav in izključno v okolju krščanske vere, tam, kjer je krščanstvo proti svoji naravi žal postalo tradicija in državna vera. Čeprav je bila filozofija, kolikor raziskuje zgolj racionalnost – tudi racionalnost naše vere – zmeraj prednost krščanstva, se je glas razuma vseeno preveč udomačil.

Zasluga razsvetljenstva je bila in je, da je ponovno pokazalo na te izvirne vrednote krščanstva in da je spet dalo razumu njegov lastni glas. V pastoralni konstituciji O Cerkvi v sodobnem svetu je drugi vatikanski koncil ponovno poudaril to globoko ujemanje med krščanstvom in razsvetljenstvom ter poskusil priti do resnične sprave med Cerkvijo in modernizmom, kar je velika dediščina, ki jo morata varovati obe strani.

Po vsem tem je potrebno, da obe strani razmislita o samih sebi in sta se pripravljeni popraviti. Krščanstvo se mora zmeraj zavedati, da je religija logosa. Je vera v Duha Stvarnika, iz katerega izhaja vse, kar je resnično. Prav to bi moralo biti danes filozofska moč krščanstva, kajti postavlja se vprašanje, ali svet izhaja iz iracionalnega in razum torej ni nič drugega kot »stranski proizvod« v njegovem razvoju, čeprav škodljiv, ali pa svet izhaja iz razuma, in je ta zato njegov kriterij in cilj. Krščanska vera se nagiba k tej drugi tezi in ima tako s čisto filozofskega gledišča v rokah prav dobre karte, čeprav imajo mnogi danes prvo tezo za edino »razumno« in moderno. Vendar razum, ki izvira iz iracionalnega in ki je navsezadnje sam iracionalen, ne predstavlja rešitve naših problemov. Samo ustvarjalni razum in tisti, ki se je v križanem Bogu pokazal kot ljubezen, nam v resnici lahko kaže pot.

[Stran 070]

V tako potrebnem dialogu med laicisti in katoličani moramo mi kristjani zelo paziti, da ostanemo zvesti tej osnovni liniji: da živimo vero, ki izhaja iz logosa, iz ustvarjalnega razuma, vero, ki je zato tudi odprta za vse, kar je v resnici racionalno.

Figure 4. Papež Benedikt XVI.

»Kot če bi Bog obstajal.«

Toda tu bi, kot vernik, rad nekaj predlagal laicistom.V dobi razsvetljenstva so poskušali doumeti in definirati temeljne moralne norme tako, da so rekli, da bi bile veljavne tudi »etsi Deus non daretur«, ko bi Bog ne obstajal. V nasprotovanju med verami in v grozeči krizi ideje Boga so se poskušale bistvene moralne vrednote obdržati zunaj teh nasprotij in poiskati zanje dokaze, ki bi jih napravili neodvisne od mnogih delitev in negotovosti v različnih filozofijah in verah. Tako so hoteli zagotoviti osnovo za sobivanje in splošneje za temelje humanosti. Takrat se je to zdelo mogoče, kolikor so velika temeljna prepričanja, ki jih je ustvarilo krščanstvo, v velikem delu vzdržala in so se zdela očitna. Toda sedaj to ni več tako.

Iskanje take ohrabrujoče gotovosti, ki bi bila kljub vsem razlikam nesporna, se je ponesrečilo. Niti Kantov, čeprav veličasten napor, ni bil zmožen ustvariti nujno potrebne soglasne gotovosti. Kant je zanikal, da bi bilo mogoče spoznati Boga na področju čistega razuma, toda hkrati je predstavljal Boga, svobodo in nesmrtnost kot postulate praktičnega razuma, brez katerega posledično zanj ni možno nobeno moralno ravnanje.

Ali nam današnji svetovni položaj morda spet ne da misliti, da je imel prav? Rad bi povedal z drugimi besedami: do skrajnosti prignan poskus, da bi oblikovali človeške zadeve ob popolnem zanikanju Boga, nas zmeraj bolj vodi do roba prepada, proti popolni izolaciji človeka od realnosti. Obrniti moramo torej aksiom razsvetljencev in reči: tudi če se nam ne posreči najti poti do sprejetja Boga, moramo vendar živeti in uravnavati svoje življenje »veluti si Deus daretur«, kot če bi Bog obstajal. To je nasvet, ki ga je že Pascal dal svojim neverujočim prijateljem, in nasvet, ki bi ga dali tudi danes svojim prijateljem, ki ne verujejo. Tako nihče ne bo omejen v svoji svobodi, ampak bodo vse naše zadeve dobile podporo in kriterij, ki ju nujno potrebujejo.

To, kar v tem zgodovinskem trenutku predvsem potrebujemo, so ljudje, ki bi prek razsvetljene vere in življenja po veri napravili Boga verjetnega na tem svetu. Negativno pričevanje kristjanov, ki govore o Bogu in živijo proti njemu, je zatemnilo Božjo podobo in odprlo pot k neveri.

Potrebujemo ljudi, ki bi imeli svoj pogled uprt v Boga in bi se od tam naučili prave človečnosti. Potrebujemo ljudi, katerih um bi bil razsvetljen z Božjo lučjo in katerim bi Bog odprl srce, da bi njihov um mogel govoriti umu drugih in da bi njihovo srce moglo odpreti srca drugih.

Samo prek ljudi, ki se jih je dotaknil, se lahko Bog približa ljudem. Potrebujemo ljudi, kot je bil Benedikt iz Nursije, ki se je v času razbrzdanosti in dekadence potopil v najskrajnejšo samoto in mu je po vseh očiščevanjih, ki jih je moral prestati, uspelo, da se je spet dvignil k luči, da se je vrnil in ustanovil Montecassino, mesto na gori, ki je – kljub tolikim razvalinam – zbralo moči, s katerimi se je izoblikoval nov svet.

Tako je Benedikt, kot Abraham, postal oče mnogih narodov. Priporočila svojim menihom, oblikovana nazadnje v njegovi »reguli«, so smernice, ki tudi nam kažejo pot kvišku, pot iz kriz in razvalin.

»Kakor obstaja grenka gorečnost, ki oddaljuje od Boga in vodi v pekel, tako obstaja dobra gorečnost, ki oddaljuje od napak in vodi k Bogu ter v večno življenje. In v tej gorečnosti se morajo menihi vaditi v najbolj vneti ljubezni; naj prehitevajo drug drugega v izkazovanju časti drug drugemu, naj se podpirajo s kar največjo potrpežljivostjo v spreminjanju svojih telesnih in duševnih slabosti … Naj ljubijo eden drugega z bratovsko ljubeznijo … Naj se v ljubezni bojijo Boga … Popolnoma ničesar naj ne postavljajo pred Boga, ki lahko vse pripelje v večno življenje.« (Poglavje 72)

Ne vem, česa naj se lotim, da bom razumela situacijo v Sloveniji. Pa ne samo sedanje, trenutne, ampak tudi pretekle in polpretekle situacije, ker so vsa dogajanja takrat in sedaj neločljivo povezana. Razmišljam o tem, da bi študirala astrologijo, nastanek in razvoj kast v Indiji in ponovno poglobljeno prebirala slovenske ljudske pravljice in pripovedke.

Naj se najprej malo poigram z astrologijo. Ta razlaga, da je v postavitvi zvezd ob rojstvu zapisano, kam spadaš in kaj boš, tam je določen tvoj značaj, tvoje sposobnosti in tvoja nagnjenja. Ker pa sam nič ne odločaš v zvezi s svojim rojstvom, ne moreš tudi nič tozadevnega storiti. Bilo bi pa zanimivo enkrat pregledati, kakšna ozvezdja in meglenice, predvsem pa kakšne globoke črne luknje so imeli razpostavljene tile naši politiki ob svojem rojstvu, ki nam krojijo usodo.

Kaste v Indiji so tudi zanimiva reč. V kasto se rodiš in prehod v kakšno višjo kasto ni mogoč. Pravzaprav bi morala to res enkrat preštudirati. Morda je kakšna silno sofisticirana metoda, da se prerineš v kakšno višjo kasto. Kajti očitno so kaste tudi pri nas, pravzaprav sta v glavnem dve kasti. Na prvi pogled jih niti ne opaziš. Šele, ko pozorno opazuješ svet okoli sebe, se zaveš. Za višjo kasto moraš biti »na liniji«, kot se je reklo včasih, ali pa »zgrajen«, tudi tako se je reklo. In na prvi pogled je možen prehod med kastama. Ampak to ni čisto res. Lahko se udinjaš višji kasti, imaš morda celo občutek, da spadaš zraven – vsaj tako te prepričujejo – pa vendar ni tako. Nikoli nisi »posvečen«, nikoli nimaš bonitet, ki jih uživajo pravi pripadniki višje kaste. Si pa koristen in zato dobivaš kakšne drobtinice z njihove bogato obložene mize. Pa še zato se moraš znova in znova dokazovati. Njim pa je dovoljeno vse, prav vse. Zanje ne veljajo ne ustava, ne zakoni, ne moralna in etična načela. Sposobni so, profesionalni, vse vedo in vedno imajo prav. Zato vodijo državo,[Stran 061] vse njene sisteme in podsisteme in čeprav »imamo demokracijo in demokratične volitve«. Ker obvladujejo ves politični in civilnodružbeni prostor, jim veliko volivcev nasede. Malo pa najbrž tudi sami pomagajo, saj so že od nekdaj – od avnoja dalje – vešči tega posla, čeprav ne mečemo več kroglic v razne skrinjice. Najbrž se vprašate, zakaj sem dala tisto, da »imamo demokracijo in demokratične volitve«, v narekovaje. Sama bi tej družbeni ureditvi težko rekla demokracija. Vse skupaj je mnogo bolj podobno diktaturi, čedalje bolj podobno. Kajti kasta, ki je na oblasti že praktično ves čas, kar pomnim – pred osamosvojitvijo je bilo to javno, avantgarda delavskega razreda (ha ha!), zdaj pa je nekako zavito v nekakšno čudno demokracijo. Tudi ob kratkih prekinitvah, ko je vlado prevzela druga kasta, so imeli omenjeni v rokah kapital, medije, računsko sodišče, protikorupcijsko komisijo, informacijsko pooblaščenko, predsednika države, sindikate, civilno sfero, itd. Kar se tiče civilne sfere, je pač tako. Obstajajo tudi društva in gibanja, ki niso pod njihovim okriljem, ampak teh kot da jih ni. Mediji se ne zmenijo zanje in česar ni v medijih, tega ni, to ne obstaja, če pa se jih na nekakšen način kljub temu opazi, se jih pa smatra za nekakšno obskurno druščino.

Mi, ki se tega zavedamo, pobožno upamo, da bomo imeli čez čas pravo demokracijo. Kajti vsaka diktatura se nekoč prenapihne, razkroji in zgnije. In morda ta čas niti ni tako daleč. Kajti to, kar se dogaja v naši ljubi domovini, je že zelo blizu razkroja. Ko so šli na volitve s sloganom, da prinašajo spremembe, si nihče ni mislil, da bodo res kakšne spremembe. No ja, vedeli smo, da bodo zamenjali vse možne vodilne delavce s preverjenimi kadri, da bodo nekatere reči, ki jih je uzakonila ali vpeljala prejšnja vlada, spremenili. Vsi smo mislili, da je to pač v glavnem predvolilni slogan. Najbrž se tudi sami niso zavedali, kakšne spremembe naj bi prinesli. Zdaj je pa že jasno. Spremembe po eni strani vodijo nazaj v enoumje, v nekakšen komunizem po njihovi meri, po drugi strani pa delujejo v smislu, da jim je vse dovoljeno. Pa ne samo to, spremeniti skušajo vse, kar bi ne moglo biti pod njihovim nadzorom. Spremeniti ali uničiti. Lep primer je družinski zakonik. Spomnim se precej let nazaj, ko bi moral Statistični urad posredovati podatke o družinah. Podatkov o družinah se pa ni zbiralo, ker se je skušalo družino kot osnovno celico družbe uničiti in jo zamenjati s kolektivom, kajti v družino niso imeli vpogleda, v kolektive pa so nastavili svoje preverjene kadre. Potem so na Uradu pač nekaj osnovnih podatkov nabrali in še to le iz popisov prebivalstva in to komentirali nekako takole: Mislili smo, da družina odmira, pa se je le preoblikovala. Izenačili so izvenzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, kar je, po moje, milo rečeno, velika bedarija. Namreč, vsak moped in vsak čolniček na motor moraš registrirati, življenja v dvoje pa ni treba, pa kljub temu uživa vse pravne posledice registrirane življenjske skupnosti. Zdaj pa niso več zadovoljni z dosedanjim preoblikovanjem družine, kar se je sicer dogajalo pod pritiskom »realnega socializma po meri človeka«, ampak skušajo doseči svoj namen s posebej težko macolo, z družinskim zakonikom, ki definira družino kot eno ali več odraslih oseb istega ali različnih spolov z otrokom. V vsej zakonodaji, ne samo v omenjenem zakoniku, postavljajo na prvo mesto izjeme, marginalnosti, tisto, kar je večinsko, naravno, normalno, če hočete, pa je nekako mimogrede omenjeno. Ampak tako ni z vsemi izjemami in manjšinami. Obstajajo npr. redke prirojene bolezni pri otrocih, zaradi katerih imajo starši teh otrok neizmerne težave, tako finančne kot tudi druge. Zanje, za te otroke – čeprav je menda ves družinski zakonik osrediščen na otroka kot naše največje bogastvo – zanje ni ne zakona, ne pravilnika, ne navodila, ne za zdravnike, ne za socialne delavce. Sicer pa vse mogoče različne manjšine – tu ne mislim narodnih manjšin, da se razumemo – seveda niso enakovredno obravnavane, ne v zakonodaji, ne v realnosti. Najpomembnejši so t.i. izbrisani, pa homoseksualci, oficirji iz nekdanje JLA in njihove vdove, begunci, delavci iz drugih držav, ki so nastale iz nekdanje skupne države, pa seveda družina Strojan. Za omenjene skrbi celoten državni vrh z vsemi institucijami. Za vse ostale, ki bi pa njihovo skrb še kako potrebovali, tu mislim na različne invalide, brezposelne, mlade družine, pa še koga, za njih pa razen sem pa tja kakšnih lepih besed ni storjeno praktično nič ali pa zelo malo. Da o pravni državi ne govorimo. Slovenija je pravna in socialna država po meri te kaste. Ostali se grejo lahko solit.

Torej prebirala bom tudi ljudske pravljice in pripovedke. Pa seveda znanstveno fantastiko, ampak o tem kdaj drugič. V pravljicah in pripovedkah »junaki« lažejo in počnejo različne goljufije in manipulacije in kraje, kot se reče po domače, ljudi okoli prinašajo, pa so na koncu za to nagrajeni. Ha, kaj se to ne dogaja pri nas? Te reči opažamo kar naprej, lahko rečem, vsak dan. Rop je govoril o tem, kako sta Janša in Sanader načrtovala nemire v Piranskem zalivu, pa kaj. Nič se mu ni[Stran 062] zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Cvikl je obrekoval – tudi Janšo – da je iz njegovih obrekovanj nastala finska televizijska oddaja. Nič se mu ni zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Čeprav ne eden ne drugi nista predložila nikakršnih dokazov. Potem so pa še različna izkoriščanja položaja za pridobitev različnih finančnih in drugih bonitet – ampak če bi hotela vse laži, malverzacije, goljufije, manipulacije in kraje, pa tudi neetičnosti in nemoralnosti našteti, bi morala napisati debelo knjigo. Pa saj veste za te reči, seveda za tiste, ki nekako pricurljajo v javnost. Ampak mislim, da je to le vrh ledene gore. Še dobro, da ne vemo vsega, kar se takega dogaja, kajti že to, kar vemo, je več kot preveč. Če bi vedeli vse, bi se nam naša ljuba domovina, o kateri smo sanjali mi in naši očetje in dedje stoletja, najbrž zagravžala.

Figure 1. Božje oko Blaža Cedilnik

Pa še nekaj se dogaja v pravljicah in pripovedkah. Npr. ubog pastirček postane čez noč kralj, seveda s pomočjo prej omenjenih dejanj. Čeprav nima nobenih šol, je pameten kot tristo hudičev in takoj lahko začne voditi veliko kraljestvo. Ali vas to na kaj spominja? Vas spominja in mene tudi. Pa ne bom naštevala teh ljudi – spisek bi bil predolg. Naj mimogrede omenim, da so pri nas najbolj cenjeni tisti, ki so obiskovali t.i. kumrovško šolo, ki so naredili t.i. samoupravne doktorate, ki še vedno polno veljajo in vsi ti ljudje s ponosom nosijo pred svojim imenom tisti dr, ki pomeni, da so v znanosti izumili nekaj novega. Bog se nas usmili!

Omenila bi dva taka uboga pastirčka. Eden je bil zagotovo »tovariš« Tito, ampak ta je bil učen, saj je imel zraven stružnice komunistični manifest, ki ga je prebiral, kadar ga ni nihče gledal. Pa ga je mojster zasačil in ga nagnal. Kakšna krivica! Seveda pa je sam storil še veliko več in hujših krivic, koliko ljudi je »prinesel okoli«, koliko ljudi je ovadil Stalinu, koliko jih je dal pobiti, kolikim je uničil življenje. Gledal je samo nase, mislil le na sebe, brigala ga ni niti lastna družina, kaj šele ljudstvo. Vse t.i. jugoslovanske narode je popeljal nazaj v kameno dobo, da se zdaj borijo in gagajo, da bi vsaj za silo dohiteli tiste, ki so medtem napredovali. Sam ni imel nič, pa vendar je imel vse, svoje vlake, letala, luksuzno ladjo. Najraje se je družil z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gostil,[Stran 063] zahodni svet pa ga je podpiral – z nepovratnimi sredstvi, z različnimi oblikami pomoči, da je le bila »mirna Bosna«. Njegova država je bila »vzdrževana država«, ki pa je bankrotirala, ko je svet zajela gospodarska kriza in se končno sesula in razpadla.

Drugi tak pastirček je naš sedanji predsednik države, ki se tudi grozno rad druži z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gosti – pred kratkim je spet obiskal britansko kraljico – in je prepričan, da se bo nekako nalezel »plave krvi«. Po moje se vsak dan špikne, da vidi, ali mu bo že vendar pritekla »plava kri«. Privošči si ves luksuz in seveda, deluje v smislu »tekovin revolucije«, kajti le na ta način se pri nas očitno nekam prileze. Ljudi ne pobija, ker je bilo to že opravljeno in strah, ki ga je to pobijanje pustilo za sabo, je še vedno prisoten. Pač pa določenih reči zanj preprosto ni, jih ignorira ali pa okarakterizira kot drugorazredne teme. Tudi to je nekakšen umor.

Figure 2. Nebeške brazde Blaža Cedilnik

Naj se za konec dotaknem še svetovne gospodarske krize, ki nas je prizadela neprimerno bolj, kot bi pričakovali ali kot so govorili naši vrli voditelji. Predsednik države je že pred časom govoril naokrog, da se je pri nas kriza končala, da gredo vsi gospodarski kazalniki navzgor – le kje je to pobral – pa vsi vidimo in občutimo, da vedno bolj tonemo. Vladajoča kasta pa se ukvarja sama s sabo in se zapleta v, milo rečeno, čudne posle s Hrvaško, da bo zapravila še nekaj slovenskega ozemlja in morja, kar nam ga je po vseh mirovnih konferencah in po vojni na strani zaveznikov – na pravi strani – sploh še ostalo. Sam bog nam pomagaj!

Ob tej krizi sem se spomnila na besede znanega jugoslovanskega sociologa, ki je ob krizi v Jugoslaviji dejal, da vedo sociologi za diagnozo bolezni, pa nimajo zdravila zanjo in tudi, če bi ga imeli, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; da imajo ekonomisti zdravilo, pa ne vedo za diagnozo bolezni in tudi, če bi vedeli zanjo, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; vladajoči politiki pa imajo moč, ampak nočejo vedeti ne za diagnozo in ne za zdravilo. Žal bi lahko natanko isto rekel oziroma napisal sedaj.

[Stran 064]

Namesto pravljice za lahko noč:

O pravih ljudskih pravljicah sem za danes dovolj povedala. Bom pa povedala nekaj, kar je ravno pravšnje za današnje čase.

Večkrat pomagam kakemu znancu pri izdelavi diplomske naloge, magistrskega dela ali doktorske disertacije. Moja skrb so matematične analize, za katere pravijo, da sem ekspert. Obenem me pa še prosijo, naj pregledam teoretični del in »porihtam« slovnico. Mimogrede povedano, Slovenci premalo skrbimo za svoj jezik, ampak to je dolga zgodba. Torej, ko prebiram in popravljam teoretični del, naletim skoraj vedno na kakšno sistematično napako, kar pomeni, da avtor misli, da je tako prav. Popravim enkrat, popravim desetkrat, nekaj desetkrat, potem sem pa že sama zmedena. Kaj pa, če se sama motim in ima avtor prav, me gloda misel. Potem pokličem sina, ki odlično obvlada slovnico in ga vprašam, ali imam prav ali se motim. Sin mi odgovori: »Ja mami, kaj govoriš!« Potem lahko mirne duše delam naprej.

Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker je danes prav težko ohraniti zdravo pamet, ker smo ves čas bombardirani z lažmi in še huje, s polresnicami, ki nam zaradi svoje agresivnosti in nenehnega ponavljanja zamegljujejo pamet in pogosto smo sami v dvomu, ali imamo prav ali ne. Polagam vam na srce, da se ne pustite zmesti, da se ne pustite zavesti, da se zanesete na zdravo pamet. Naj ne bo stokrat ponovljena napaka pravilo, naj ne bo stokrat ponovljena laž resnica.

V DELU je bil 15. marca objavljen zapis o očitku poslanca SDS Jožeta Tanka nekdanjemu predsedniku republike Milanu Kučanu, da je ob obisku pri predsedniku vlade Borutu Pahorju zahteval razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Milan Kučan mu je odgovoril:

»Poslanec Tanko gotovo ve, da še kot predsednik republike nisem zahteval niti mogel zahtevati razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Toliko manj počnem to sedaj iz ·ozadja·, kot mi hoče pripisati, ker si odgovornosti za upravljanje države nisem in si ne predstavljam kot postavljanje zahtev.«

Milan Kučan po zakonu res ni mogel zahtevati razrešitve državnih funkcionarjev. Drugo vprašanje pa je, kako je predpise spoštoval, ali razrešitve res ni zahteval. V resnici je vsaj trikrat pisno zahteval mojo razrešitev s položaja vodje državnega tožilstva, o čemer so takrat obširno poročala tudi sredstva javnega obveščanja. Ustnih zahtev in neštetih zahtev njegovih slabo zamrznjenih političnih tovarišev niti nisem prešteval.

Milan Kučan, tedaj predsednik predsedstva Republike Slovenije, je že po nekaj mesecih mojega mandata v najbolj nevarnih dneh osamosvajanja Slovenije konec junija 1991 kot prvi podpisal strašljivo pismo 32.000 vojakov revolucije, s katerim so od tedanje Skupščine Republike Slovenije zahtevali razrešitev vrhovnega tožilca Republike Slovenije, ker ni izhajal iz rdečega kadra. Kasneje je predsednik republike Milan Kučan poslal vladi Janeza Drnovška uradno predsedniško pismo, v katerem je zopet zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ker je ta novinarju povedal, kaj so si njegovi domači mislili o partizanih. Nato je predsednik republike Milan Kučan še tretjič pisno zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ko je ta v razpravi na študijskih dnevih v Dragi slovensko oblast štel za barbarsko, ker noče pokopati svojih mrtvih in ni pravosodnim organom izročila nobenega množičnega morilca.

Milan Kučan je torej kot predsednik predsedstva oziroma republike najmanj v navedenih treh primerih pisno zahteval razrešitev državnega funkcionarja, voditelja samostojne pravosodne ustanove. Sam si trikratne pisne zahteve zadnjega generala revolucije za mojo razrešitev štejem v veliko čast in za izredno priznanje. Dvomim pa, da je to v čast Milanu Kučanu. Ob njegovem sedanjem zanikanju se lahko le vprašam, ali gre za izgubo spomina ali samo za debelo laž. Eno in drugo njegovim besedam jemlje vso resničnost in še zadnje ostanke zaupanja.

Gornje besedilo je bilo poslano DELU, da ga objavi kot odgovor na Kučanove neresnične trditve. Časopis odgovora ni objavil, morda zato, ker tam »mislijo širše« in so vedeli še za tretjo razlago Kučanove navedbe: Državni funkcionar je lahko samo tisti, ki izhaja iz njegove partije in se pokorava njemu. Drugi so samo narodni izdajalci. Tako je vendar njegova komunistična partija sklenila že 16. septembra 1941! Trije pozivi za razrešitev prvega generalnega državnega tožilca zato niso bili pozivi za razrešitev državnega funkcionarja, ampak le pozivi za odstranitev narodnega sovražnika, ki za državnega funkcionarja sploh ne bi smel biti imenovan.

Takšna razlaga Kučanove resnice in njegove nove težave z dejstvi in resnico so se pokazale v njegovem razgovoru, objavljenem v reviji MLADINA 19. marca 2010. Tam je o primeru Barbare Brezigar povedal:

»Zame pa je vprašanje predvsem, kako je gospa Brezigarjeva sploh lahko postala generalna državna tožilka. Znana je njena izrazita politična opredeljenost, predvsem pa je znano, da je v preteklosti obravnavala nekaj zelo spornih zadev, pri katerih je ustavila postopke in s tem preprečila, da bi dobile sodni epilog in Slovenijo razbremenile stalnih političnih manipulacij s tem, kaj se je denimo dogajalo v Depali vasi, kaj se je dogajalo z državnim preprodajanjem orožja itd. Če prav razumem, jo sedaj pred morebitno razrešitvijo varuje tudi dejstvo, da pripada ″drugi″ politični opciji.«

Za Milana Kučana je torej lahko državni funkcionar samo tisti, ki pripada »prvi«, t.j. pravi, boljševiški politični opciji. Kdor pripada drugi politični opciji, je lahko samo kolaborant in narodni izdajalec. To je pri njemu veljalo tako za prvega generalnega državnega tožilca in očitno velja tudi za sedanjo generalno državno tožilko. Tako je treba samo revolucionarno ugotoviti, da imenovanje Barbare[Stran 059] Brezigar ni bilo veljavno, ne pa se truditi z iskanjem pravnih razlogov za njeno razrešitev. Zato Milan Kučan ne predlaga razrešitve, zadoščala bi ugotovitev, da Barbara Brezigar sploh ni generalna državna tožilka, ker ni bila veljavno imenovana

Brezigarjevo je za generalno državno tožilko imenoval Državni zbor RS po zakonu, ki ga je napisala in sprejela prava, prva, Kučanova politična opcija, podpisal in razglasil pa ga je sam Milan Kučan. Zakaj Kučan ni odrekel podpisa temu zakonu, če je tako slab, da po njem lahko postane državni tožilec celo neprimerna oseba, ki »pripada drugi politični opciji«? Sedaj pa se spreneveda in vprašuje, »kako je gospa Brezigarjeva sploh lahko postala generalna državna tožilka«. Seveda, njeno imenovanje pač ni bilo v Kučanovem nacionalnem interesu!

Figure 1. Rdeči dežnik je trajnejši od rdeče zvezde Mirko Kambič

Kučan pravi, da je pri Barbari Brezigar znana njena »izrazita politična opredeljenost«. Kaj pa Kučanova politična opredeljenost! Ali ta ni znana in izrazita? Zadnji vodja totalitarnega režima v Sloveniji, ki ga je popolnoma obvladala zločinska politična organizacija, je svojo opredelitev kot kakšen afriški vrač pač dal v hladilnik in tako očiščen kot feniks še naprej ostal najvišji državni funkcionar in vrhovni predstavnik države, nad katerim je samo modro nebo, ter desetletja vladal vsem Slovencem. Barbara Brezigar, ki je bila doslej po družinskem izvoru samo članica Kučanove stranke, ki jo je ob miselni zrelosti zapustila, pa po Kučanu nikakor ni primerna niti za pregon zločincev, čeprav je ta pregon pod strogim nadzorom neodvisnih sodišč. Očitno zato, ker je njegovo stranko zapustila. Še naprej pa so lahko predsedniki republike, ustavni sodniki in vsi najvišji državni funkcionarji tisti, ki so ostali zvesti Kučanovi pravi politični opciji.

Ogabno, vendar nas prav ta človek že dvajset let vehementno poučuje o demokraciji, enakopravnosti, strpnosti, dialogu … in o »več resnicah«, ki so priročno pokrivalo za vse laži in neresnice! Ena od njih je tudi zgovorno Kučanovo razumevanje sodnega kazenskega postopka, kot ga izraža v navedenem odgovoru. Pravi, da je Brezigarjeva »obravnavala nekaj zelo spornih zadev, pri katerih je ustavila postopke in s tem preprečila, da bi dobile sodni epilog in Slovenijo razbremenile stalnih političnih manipulacij s tem«. Sodni kazenski postopek je namenjen samo ugotovitvi, ali so obtožbe utemeljene ali ne. Kadar ni utemeljenega suma zoper določenega storilca, se kazenski postopek sploh začeti ne sme. Če bi kazenski postopek vodili brez utemeljenega suma samo zato, da se ugotovi resnica in[Stran 060] Slovenijo razbremeni političnih manipulacij, bi bila to očitna zloraba kazenskega postopka in groba kršitev človekovih pravic. Prav to pa zahteva Milan Kučan, za katerega drugače pravijo, da ima pravniško izobrazbo.

Stalne politične manipulacije s sodnimi postopki, so stvar politikov, katerih patriarh je Milan Kučan, in ne tožilstva ali sodišča. Politiki naj nehajo s političnimi manipulacijami, s katerimi neprestano bremenijo Slovenijo in Slovence. Nad politiki, ki stalno manipulirajo z Depalo vasjo ali s preprodajo orožja, ima vrhovni patronat prav Milan Kučan. On jih lahko ustavi, pa tudi o prodaji orožja bi jim morda kaj povedal, saj glavnega trgovca Hasana Čengiča ni sprejela tedaj malo znana tožilka Barbara Brezigar, ampak kar tedanji predsednik Milan Kučan. Nič takšnega še nismo slišali od njega.

Nikoli pa ni Milan Kučan negodoval, kako je generalna državna tožilka mogla postati njegova izrazito politično opredeljena prijateljica Zdenka Cerar. Prav tako ni nič negodoval, ko so sodniki z izrazito nezakonitimi odločbami ustavljali obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in je Cerarjeva, prehitevajoč samo sebe in ne brez soglasja njene politične opcije, nezakonito ustavila postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav ti postopki niso bili namenjeni razbremenitvi s političnimi manipulacijami, ampak ustavni pravici do rehabilitacije krivično obsojenih. Seveda, Cerarjeva je bila pač iz prave, boljševiške politične opcije in je ukrepala v skladu s Kučanovim nacionalnim interesom.

Zato pa imamo »več resnic«, da se takšna nasprotja zakrijejo in Kučanova politična opcija lahko ostane za večno prava, prva in za državne funkcionarje edino dopustna in obvezna. Res, kako je Barbara Brezigar, ki je obravnavala nekaj spornih zadev in zakonito ustavila postopke, ko bi jih iz politične potrebe in iz razlogov »nacionalnega interesa« morala peljati do bridkega konca, lahko brez odobritve Kučanove opcije postala generalna državna tožilka! Kako sploh morejo pravi državni tožilki biti človekove pravice in pravna država več kot politične potrebe in »nacionalni interes«, katerega zvesta varuhinja je bila samooklicana »strokovna« državna tožilka pred Brezigarjevo, nad katero so tudi vojaki revolucije imeli posebno veselje?

Resnično, kako klavrni so partijski preroki, ko tako prezirajo dejstva, da morajo celo lastne domislice menjavati po trenutnih potrebah, kot cigan svoje prosjaške štorije! Je kje kdo, ki bi jih mogel rešiti tega zla? Zdi se, da je med Slovenci k temu bil prvi poklican Milan Kučan, vendar klica milosti ni razumel!

Od doma smo odšli trije bratje domobranci 8. 5. 1945 v neznano. Po treh dnevih potovanja smo srečno prišli v Vetrinj.

Okoli 20. maja se je raznesla med nami govorica, da gremo v Italijo, smer Palmanova. Planirano je bilo tako, da nas dnevno odpeljeta dva vlaka, in sicer prvi vlak iz Podrožce ob osmih zjutraj, drugi pa ob dvanajsti uri iz Pliberka. Iz vetrinjskega taborišča so nas vozili angleški kamioni do železniških postaj. Seveda s stražo. Okoli 25. in 26. maja se je dogodilo, da se je vrnilo iz teh transportov nekaj domobrancev živih, zdravih, ampak prestrašenih. Ko so povedali, od kod so pobegnili in kam so bili poslani, jim dva dni ni nihče verjel, celo zapreti so jih hoteli, a ni bilo kam. 29. maja pa se je z enega od transportov vrnil kapetan M. Stamenković, kateri je hotel vse poračunati z generalom F. Krenerjem. Ta pa je med tem časom že pobegnil v neznano (k Vrbskemu jezeru). Tako smo prišli do prave resnice.

Dne 31. maja zvečer je najstarejši brat (bil sem najmlajši) razložil celo situacijo ter po krajšem razgovoru zaključil: »Naredili nismo nobenemu nič, gremo domov!« Bil sem edini proti. Vedel sem, da sta bila oba zaljubljena in da je bil tudi to vzrok želje po vrnitvi. Potem pa je nadaljeval, kot da je vedel, kaj se doma dogaja z družino. Dejal je, da ne bomo šli vsi trije skupaj. On bo šel zjutraj na Podrožco, midva pa ob 12. uri na Pliberk in pri tem je ostalo. Tedaj smo bili zadnjikrat vsi trije skupaj. V tem času so doma zaprli očeta,[Stran 054] ga obsodili na leto dni prisilnega dela, češ da je bil organizator bele garde. Dokaz: trije sinovi domobranci.

Za starejšega brata so doma kmalu zvedeli, da se nahaja v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.

Figure 1. Družina, v kateri je rastel Janez – Zgoraj ubiti brat Lojze, sestre Fanči, Pavla in Milka in ubiti brat Zvone, spodaj oče Lojze, mali Janez in mama Frančiška

Dne 1. junija 1945 leta sva bila ob dvanajsti uri tudi midva z drugim bratom z angleškimi kamioni odpeljana na železniško postajo Pliberk. Na koncu vsakega kamiona je sedela angleška straža. Okoli ene ure so nas peljali skozi Celovec in ceste so bile še okrašene z vejami od jutranje binkoštne procesije. Razložili so nas na nekem travniku, tako da železniške postaje nismo videli. S tega travnika se je oddvojilo še nekaj naših fantov v bližnje grmovje in v svobodo. Angleški vojaki so to videli, pa niso reagirali. Ob 16. uri pa smo se morali dvigniti in pešačiti do železniške postaje Pliberk, ki je bila ob našem prihodu popolnoma prazna, le kompozicija tovornih vagonov je stala pripravljena. Nihče od nas ni obračal pozornosti k železniški postaji, temveč k železniški kompoziciji. Naenkrat pa so se za našimi hrbti odprla vsa vrata, okna in vse, kar se je dalo odpreti, in iz vseh odprtin so lezli partizani (Hercegovci). Vlak nas je peljal v neznano. Vagoni so bili nabito polni. Vsak vagon je imel oboroženo spremstvo iz 3 do 4 vojakov, ki so se med vožnjo tudi med seboj menjavali, ker so bili slabo oblečeni. Jasno, slačili so nas poljubno in karkoli je bilo kaj vredno, je bilo njihovo. Prvo noč je vlak obstal na neki postaji, katere nisem poznal. Drugo noč so nas ustavili v Mariboru. Zjutraj sem videl, da stojimo na stranskem tiru ob Železniški ulici, kjer sem imel po mami teto. Kmalu so nas odpeljali naprej in so nas ustavili v Hočah. Tu smo ostali dlje časa, nato so nas odpeljali proti Celju in zaustavili ob nekem velikem travniku med Štorami in Celjem. Tam so nas v vagonih pustili čakati dlje časa. Vse te tri dni smo bili v vagonih brez hrane in vode. Slišali smo, da se pred vagonom preliva voda, vendar ne za nas, temveč za stražarje. Ko so nas po daljšem času začeli izpuščati iz vagonov, vagon za vagonom so odpirali od zadaj proti lokomotivi, so nas ob progi že čakali slovenski fantje partizani, o Hercegovcih ni bilo sledu.[Stran 055] Ko si skočil iz vagona te je le brzina reševala udarcev kundakov, bičev, jermenov in kolov. Vsem ni nihče utekel. Ko sva z bratom pritekla do travnika ob železniških zapornicah, ki sekajo glavno cesto Celje–Teharje in železnico Celje–Maribor, je bilo tam že čez 1000 domobrancev, ležečih na tleh. Okoli njih in po ležečih in partizani nemilostno tepli ter iskali sebi znane obraze. Tudi nas je isto doletelo, ne da bi vedeli zakaj. Ko sva z bratom ležala tesno drug ob drugem in je padalo tudi po nama, je moj brat prvič izrazil resnico: »Pobili nas bodo!« Po moji oceni nas je bilo v tem vlaku preko 3000 in to je bil zadnji transport iz Vetrinja. Brata sta bila takrat stara 22 in 21 let, sam pa sem bil star 17 let. Domov sem se vrnil in se svojim staršem še enkrat rodil na Marijin praznik 15. 8. Brata sta pokopana s prijatelji, starejši v kočevskih breznih, srednji pa nekje pri Teharjah.

Figure 2. Bajčevi fantje – Z leve Lojze, Janez in Zvone

To sem podoživljal 1000-krat in še enkrat 8. junija 1990.

Zgodovina se ne ponavlja, človeštvo dela iste napake.

Figure 3. Janez in Zvone, brata in prijatelja

[Stran 053]

V Tovarniški ulici v Zeleni jami je doživljal svojo mladost Janez Bajec v krogu številne družine. Iz slike je razvidno, da so bila tri dekleta in trije fantje. Ni bilo lahko skrbeti za toliko lačnih ust in težavno je bilo živeti v soseski s tako različnimi pogledi in slabimi vplivi na mladino okoli sebe. Oče Alojz je bil po poklicu železničar, doma iz okolice Cola, mati pa prav iz istega kraja. Ostala je doma, skrbela za vrt, dom in preživetje. Otroci so odraščali in dozoreli v poštene ljudi. Od vseh šestih otrok sta bila dva ubita takoj po vojni, a tudi od ostalih ne živi danes nobeden več. Fantje so bili zdravi, igrivi, polni življenja in dejavni. Udejstvovali so se na raznih področjih, ter se družili s svojimi sovrstniki v okviru župnije in v mladinskem domu na Kodeljevem. Ko je prišel čas, da fantje niso smeli živeti več doma, so odšli k domobrancem. To pa je bil največji »greh« za očeta treh domobrancev. Domača ljudska oblast je poskrbela, da se je čuteči oče znašel v zaporu in na prisilnem delu v taborišču na Kočevskem. Čeprav povsem nedolžen, brez dejanske obsodbe, je prišel iz delovnega taborišča strt, bolan in žalosten samo še umret.

Velika žalost, izguba dveh sinov, odvzem pravice do pokojnine in bolezen so mu skrajšali življenje. Kako zelo težko je živela družina brez rednih denarnih sredstev, opljuvana, zaznamovana, ožigosana kot ostanek preteklosti. Družina je bila dolgo časa brez kart, obiskovali so jo predstavniki oblasti in stalno povpraševali, kje sta fanta, čeprav so vedeli, da jih ni več med živimi. Tako so se odpirale hude rane v družini. Prihajala pa je tudi nesebična pomoč, ki jim jo je nudil v zdravstveni in denarni obliki neki zdravnik.

Otroci so imeli pridne roke, držali so skupaj, čeprav so bili na različnih koncih zapostavljeni, tlačeni navzdol v svojem zaslužku in poklicu, a so ostali verni in pošteni. Taka je bila podoba mnogih »domobranskih« družin po vojni v Zeleni jami.

Janez, najmlajši sin, ki je ostal živ edini izmed fantov, je po dokončanem šolanju stopil v službo v Koteksu v Ljubljani, kjer je dočakal pokojnino, a zaradi kapi umrl nenadoma pri 67 letih. Tudi po vojni je ostal cerkveni pevec, tam se je videval z Albinco, mladim dekletom iz Most, tudi iz številne verne družine, ki je srčno rada prepevala na koru. Tako je iz tega druženja nastala skupna življenjska pot Janeza in Albince. Imela sta dva fanta, Zvoneta in Petra. Dobra vzgoja je pomagala, da se je Peter odločil vstopiti v semenišče. Ob koncu drugega letnika je ves vesel odšel v gore, a tam omahnil v prepad in umrl. To je bil zelo hud udarec za družino, ki ga je še posebno težko doživljal oče.

O tem, kako je bilo ob koncu maja in dalje do jeseni 1945, pa je svoje spomine zapisal še Janez sam in mi jih dal v hrambo.

[Stran 048]

Rad se spominjam na leto 1944. Zlasti malo pred poletjem in dalje je bilo v domobranskem gibanju v različnih krajih več zborovanj. Vsi v takratni Ljubljanski pokrajini, ki smo želeli svet brez komunizma, smo bili prepričani, da gre vse v pravo smer.

V jeseni so se gimnazije zelo razredčile, ker so mnoge letnike v Ljubljani poklicali, da se odločijo za nemške delovne enote ali pa domobrance, samo doma niso smeli biti. Tako je tudi mene pot zanesla med domobrance, ki so bili logična izbira za versko prepričanega fanta. Težko sem se ločil od šolskih klopi in razmišljal sem, kako bi le lahko končal še zadnji, osmi razred gimnazije z maturo. Imel sem srečo, da sem po prvih treh mesecih privajanja na vojaščino, prišel v pisarno. Tu je bilo poveljstvo razumevajoče za moj cilj – dokončanje gimnazije. Tako sem imel stik z gimnazijo, profesorji in učenci. Dobival sem gradivo in se tako tudi v vojski, zlasti v nočnih dežurstvih, pridno učil za sprotna izpraševanja in pripravo na maturo, ki sem jo opravil aprila 1945 z rednimi dijaki. Zaškripalo je malo pri matematiki, a je vendarle uspelo. Imel sem kar precej dopusta, ki sem ga uporabil tako za učenje kot spremljanje dogajanja v svetu in v Ljubljani.

Neprijetne so bile novice, kako je padla Reka in si pot naprej utirajo partizanske čete. Nekateri domobranci, ki so prišli s terena domov, so bili nadvse začudeni in zaskrbljeni, čemu Angleži pošiljajo letalsko pomoč partizanom v obleki, hrani in orožju. Posebna vesela novica je bila, ko je bil 4. maja 1945 objavljen v Slovencu razglas z rdečim robom o demokratični Sloveniji v Jugoslaviji. Časopis Slovenec je bil nabit zunaj na deski na ograji v Colarjevi ulici na Leskovčevi hiši. To sem opazil, ko sem šel od ministriranja pri maši ob 6. zjutraj proti domu. Doma se je že začelo, ponekod so že visele zastave.

Čutili smo veliko srečo, da smo se odcepili od Nemcev. Imeli naj bi novo slovensko demokratično oblast. Prekipevalo je v nas od ponosa in sreče, da smo doživeli ta dan. Vse to je trajalo le malo časa. Prva slovenska vlada ni mogla niti dobro zaživeti, kaj šele obstati. Nemci so jo hoteli uničiti, privrženci osvobodilnega gibanja pa so se o njej zaničevalno izrekali. Člani vlade in Narodnega odbora so se morali skrivati pred Nemci, ki so jih hoteli aretirati, nato pa še bežati pred prihajajočo partizansko oblastjo. Prišlo je do grenkega razočaranja in zaskrbljenosti, kaj bo zanaprej. O tej vladi se dolga leta ni smelo nič vedeti ali govoriti. Ta molk je verjetno nehote prekinil Tone Fajfar, ki je objavil knjigo Ura odločitve, v kateri je kot prilogo objavil obupni poizkus rešiti nekaj (domobranstvo), kar se ni dalo. Mnogi drugi vojaki na terenu niso o tem ničesar vedeli, prav tako ne o prizadevanjih, da se Rupnika nadomesti s sprejemljivejšo osebnostjo za zahodne zaveznike.

Izhajam iz globoko verne družine, v kateri smo sprejeli krščansko gledanje na komunizem, češ da je nekaj izredno slabega in zaradi protiverskega stališča ni sprejemljiv. Bili pa smo bili priče, da so mamini sorodniki, čeprav verni, z dušo in srcem sodelovali v OF. Zato je bil odpeljan mamin brat, moj stric, v taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Poleg tega je bila v Kompoljah v Črnem grabnu kmetija in mlin ob gozdu, ki je postala prava javka za vse vrste partizanskih dejavnosti. Ta je bila po določenem času odkrita, seveda s posledicami. V nemško taborišče sta bili poslani dve hčerki, po hudem pretepanju, ne od Nemcev, ampak Slovencev, ker nista hoteli vedeti za določena imena. Dekleti sta se napol mrtvi vrnili iz taborišča z veliki srdom do Slovencev. Kako kruta so bila kasneje v »svobodi« spoznanja trdne samostojne kmetije ob nenasitni obvezni oddaji pridelkov, posebno pa še ob nagovarjanju, da se izkažejo in čim prej stopijo v kmečko delovno zadrugo. Mama ni mogla razumeti, zakaj morajo verni ljudje, ki so v hudi zmoti podpirali komunizem, biti kaznovani s tako hudim trpljenjem v taboriščih. Naš župnik g. Jenko, ki je redno prihajal k nam, jo je tolažil, da je to manjše zlo, a se zaradi okupacije ne da drugače. Skrita rana v njenem srcu je ostala.

Preden grem k nadaljnjemu opisu ob koncu vojne še nekaj besed o našem razredu na III. realni gimnaziji za Bežigradom, ki sem jo obiskoval do konca 7. razreda. Bil je to c razred, ki se je kmalu razdelil na vnete pristaše OF, vsaj dobro tretjino, in na take, ki so čakali, kako bo na koncu vojne, teh je bilo največ. Najmanj je bilo takih, ki so bili proti okupatorju in predvsem proti komunizmu. Med profesorji sta bila vsaj dva, ki sta šla za svojo idejo v partizane. To sta bila profesor Tine Jeras in E. Kocbek. Med dijaki, ki so zastopali tako imenovano napredno smer, sta bila tudi Miloš Štok in Milan Mihelič, prvi je kasneje postal dober zdravnik splošne prakse, drugi[Stran 049] pa je znan arhitekt, ki je pripravil načrt za novo cerkev v Stožicah v Ljubljani. Ta me je kot sošolca nagovarjal, naj spremenim svoje odklonilo stališče do OF, ker je v njej tudi prostor za katoličane. Prijateljsko, vsaj na zunaj, sva ugotovila, da ostaneva vsak pri svojem. Zelo zanimivo se je obnašal Edvard Kocbek. Za nadaljnje razumevanje njegovega pridobivanja za OF naj pojasnim stanje med vernimi. Najbolj neopredeljeni so bili kongreganisti, potem pa veroučitelja Jože Košir in Vilko Fajdiga, odločno neizprosni proti OF pa so bili stražarji, ki so bili tudi ideološko zelo podkovani.

Naj omenim nekaj trditev našega profesorja Kocbeka. Po njegovem lahko pričakujemo veliko novo dobo, kjer ne bo več klerikalizma. Prihaja do nove, boljše, pravičnejše družbe, do enakosti, duhovne svobode med vernimi in nevernimi. Ne samo to! Nastopila bo pravičnejša bolj socialna in demokratična družba. Taka družba bo nastopila po sedanji, ki jo branita in zagovarjata zlasti cerkev in kapitalisti. Na to srečno obdobje se moramo pripraviti že sedaj, tako da strnemo svoje vrste in smo zmožni tudi kaj žrtvovati. Živimo v odločilnih časih, prav bi bilo, da vsak izmed nas piše o teh dogodkih, tudi dijaki v svojih dnevnikih. Proč s hinavstvom in klečeplazenjem pred okupatorjem. Takšno je bilo vabilo in klic profesorja Kocbeka mladim. Seveda je imel uspeh. Največ si je pridobil dijakov iz vrst kongreganistov. Zataknilo pa se je po usmrtitvi Župca, Ehrlicha in Natlačena. Tu sta se mu odločno in odkrito zoperstavila Franci Sešek in Peter Pogačar, oba člana Slovenske dijaške zveze in doma iz »rdeče hiše« pri Sv. Petru. Bila sta proti umorom brez pravnega odloka sodišča, proti podpiranju komunizma, na katerem gradi OF s predpogojem, da se samo pod enim vodstvom upremo okupatorju. Komunizem je sovražen veri, a lahko še veliko okrutnejši od fašizma. Spet drugič nam je Kocbek slikal slabosti sedanje, obstoječe družbe, kjer je obsojal klerikalizem, kapitalizem in fašizem. Ta klerikalizem, ki naj bi bil obramba vere, je v trdni povezavi in sodelovanju med župnikom, žandarjem in županom za oblast. Ti ne vidijo težkega socialnega stanja delavcev in kmetov. Mlada fanta sta plačala svoja stališča z življenjem, profesor Kocbek pa je potreboval desetletja, da se je izrazil o trpeči Cerkvi v nekem intervjuju v »Ognjišču« in ugotovil svojo izrinjenost, če že ne izobčenje iz javnega življenja v povojnem času.

Zdaj pa še o potovanju iz Vetrinja v Škofove zavode v Šentvidu. Že pred odhodom iz Koroške je bilo na vetrinjskem polju kar precej živahno. Zvedeli smo, da je od poslanih srbskih vojakov, ki naj bi šli v Italijo, a so se znašli v Jugoslaviji, nekdo ušel iz tega pekla in opozoril vodstvo v Vetrinju, da gredo vojaki v Slovenijo in ne v Italijo. Občutili smo nemir, nelagodnost. Vsi morebitni ugovori so bili utišani, ker naj bi šlo le za sovražno propagando, držati da moramo skupaj, ne pa nasedati lažnivcem. Angleži so nas sprejeli, bodimo korektni do njih. Večina je bila za to, da se premaknemo čim prej iz tega kraja. Nekaterim, žal premalo številnim, le ni šlo vse v račun. Tako je prišla sreda 30. maja 1945, ko so nas v Vetrinju naložili na kamione in odpeljali na prvo železniško postajo pred Podrožco.

Postavili smo se v štiristope, vhod na postajo je bil ozek. Med železniško stavbo in ograjo je bilo malo prostora. Tu so nas začeli ponovno pregledovati angleški vojaki in komu tudi kaj vzeli. Čakajoč v četverostopih smo imeli na desni strani koruzo in druge poljščine, z leve pa smo videli zelo dolg tovorni vlak z enim osebnim vagonom za oficirje in žene, kot se je šušljalo.

Ko sem gledal to ponovno pregledovanje, mi je postalo tesno pri srcu. Moj desni prijatelj, Mirko Jug iz Novega mesta, je nekaj brundal. Hotel sem mu reči: »Ti, pojdiva stran«, a se je s ceste že umaknil v koruzo in odšel sam v svobodo. Bil je v izgnanstvu, dosegel lep poklic, ni pa se več družil s preostalimi. To mi je kasneje pripovedovala njegova teta, ki sem jo spoznal po naključju.

Meni je bilo pod častjo, da tako ravnajo z nami, a če so vzdržali oficirji, bo še navaden vojak. Odpirala so se vrata vagonov, morali smo hitro poskakati vanje. Ko je bil tovorni vagon poln, so ga takoj zaprli. Tako enega za drugim. Ždeli smo skoraj v temi, svetloba je prihajala od malih oken in špranj med deskami. Žal vlak še niti odpeljal ni, ko smo že slišali partizane. Oblila nas je kurja polt, bili smo v kletki, iz katere ni bilo izhoda. Našli smo luknjo v podu in skozi njo metali ure, raztrgane osebne dokumente, vse, kar je šlo skozi, in za kar smo mislili, da bi nam lahko kasneje škodilo. Videl sem, da smo se peljali mimo Jesenic proti Ljubljani in ne v Italijo, kot so nekateri še vedno upali. Ustavili smo se v Kranju. Zdelo se mi je še znosno. Videti je bilo, kot da bi bili nekateri že pred nami. Seveda smo bili deležni opazk, klofut in tudi udarcev na poti s postaje Kranj po cesti po klancu navzgor. Tam malo pred sedanjo enoto Zavarovalnice Triglav je bil na desni strani vhod v taborišče. Bili smo skupina, ki vsaj do tu ni bila deležna tolikšnih zaničevanj kot drugi pred nami. Vrata so se odprla in[Stran 050] prišli smo na dvorišče. Rezki klici in naročila o brezpogojni poslušnosti so nam narekovali, da se razvrstimo, kakor se spominjam, v naslednje skupine: najprej tisti, ki so že bili v partizanih, a so prešli k domobrancem; potem vsi oficirji, podoficirji; nato vojaki domobranci od začetka v bataljonih in še drugi. Vsi ti so ostali na dvorišču. Potem so poklicali letnike 1927, 1928 in 1929. Te so poslali višje, levo od dvorišča, v nekdanje barake. Najmlajši so bili vsaj v barakah, vsi ostali pa na prostem. Vso sredo in še četrtek si imel možnost, da si s kom spregovoril kakšno besedo. Med temi bi omenil Miha Novaka, vojaka iz Zelene jame v Ljubljani, svojega sošolca. Rekel mi je, da sem lahko vesel, srečen, ker sem med mlajšimi in sem samo povohal vojake, nikjer nisem bil v borbah, zato morda le lahko pričakujem še življenje. On in brat sta bila večletna domobranca, sodelovala sta v borbah, v iskanju terencev, preganjanju javk in razbijanju trojk. Šlo je za pobijanje zmote, kar komunizem je, pri največkrat zapeljanih ljudeh, kar ni bilo tako enostavno. Zdaj, ko je tu, je vse obrnjeno na glavo. Komunizem na dolgi rok ne bo uspel. Ima pa to čudno lastnost, da ne pozna usmiljenja, če nisi z njim, ampak samo maščevanje in kazen, to je smrt, ki jih čaka. Spomnil se je na mamo, sestro in druge iz Zelene jame. Bil je pripravljen na odhod s tega sveta. Pokazal je na komandanta Švabiča, ki da se mu slabo piše. Uspelo se mi je pririniti še do slovenskih oficirjev, med katerimi sem še spregovoril z dvema svojima sošolcema z gimnazije, s Francem Sevškom in Petrom Pogačarjem. Sevšek me je samo gledal, medtem ko mi je Peter napovedal zaradi mladoletnosti še življenje pod komunizmom. Tedaj je zavpil rezek glas, kaj počnem tam, vendar sem se srečno umaknil v barako. Spet drugič sem se še uspel posloviti se od starejšega tovariša Stanka Drobniča, dobrega študenta in fanta iz Blok, ki ga potem nisem nikoli več videl. Omeniti moram še nekaj junakov, ki so kljub vsemu hoteli ali vsaj poskušali še živeti, ne pa umreti. To je bil moj sošolec Peter Klopčič iz Ljubljane in dva brata Magistra. Vsi so ušli iz kranjskega taborišča in iz Slovenije ter uspeli v življenju.

Ko sem prišel nazaj v barako, se me je polotil rahel optimizem, ker bom morda vendarle še živel. Spet sem se prikradel med starejše domobrance, in sicer k bratoma Mohorič, klasikoma iz Ljubljane. Franci je bil zelo bolan zaradi želodčnih težav in ne vem česa še vsega ter je kar lezel skupaj. Ob strani mu je stal njegov brat Marjan, ki bi jo, če ne bi imel bolnega brata, skušal pobrisati, ker je poznal bližnjo okolico, zlasti Olševek, kjer so imeli neko posest. Brata v taki stiski ni hotel in ni mogel zapustiti, meni pa je ostal v spominu še po enem dogodku iz leta 1944, in sicer z dne 21. oktobra. Takrat smo namreč iz časopisa izvedeli, da so Sovjeti vkorakali v Beograd in postavili za voditelja Tita. Za Marjana je bila to genialna poteza Rusov, kajti kdor ima Beograd, bo kmalu lahko strašil tudi po Sloveniji, kot so to storili Turki. Zahod naj tega ne bi smel dopustiti, a se je vendarle zgodilo. Bil je zaprepaden in zaskrbljen, ni dosti računal na kakšno pomilostitev, ampak prej na smrt. Naletel sem še na nekega obupanca, ki je preklinjal sebe in vse po vrsti, da se je moral znajti v taki godlji.

Naslednji dan v Kranju, bil je četrtek, praznik sv. Rešnjega telesa, smo slišali prelepo zvonjenje in pritrkavanje. Morda pa le lahko upam, da se še živ vrnem iz te ograje.

Žal so bile tudi med mladimi že smrtne žrtve. O njih mi je pripovedoval sedaj že pokojni Jože Kragelj. Največ po petnajstih dneh, preživetih tukaj, ko so se redčile naše vrste znancev, ki so odhajali neznano kam, smo prišli na vrsto tudi mi. Nekateri so videli krute prizore, ko so se nad fanti znašali zmagovalci, drugi smo še do neke mere znosno prenašali dneve do našega odhoda iz Kranja. Hodili smo peš, kar dobro zastraženi z brzostrelkami in puškami. Zaradi izčrpanosti in vročega sonca so mnogi padali skupaj in smo se ustavljali. Nekaj teh revežev so morali sotrpini dobesedno vleči s seboj, da smo se lahko premikali. Ko smo prišli pred šentviško cerkev, je bil tam še neki star vodnjak in zaželeli smo si vsaj požirek vode, a zaman. Kmalu smo se znašli znotraj ograje Zavoda, delno že tudi s prejšnjimi skupinami. Slišal sem, da so se morale nekatere skupine pretepati med seboj, spet drugi vpiti, kričati, da so se borili za kruh in salamo, partizani pa za boljšo bodočnost. Še hujše je bilo s tistimi, ki so se morali plaziti po tleh in skakati gor in dol po komandi lezi – diži.

Težko je bilo z zadrževanjem vode in blata, zlasti pri obolelih. Če zdaj gledam nazaj, smo jo razmeroma še kar dobro odnesli, glavnino udarcev so preživeli tisti pred nami. Pozabljeni so bili udarci s puškinim kopitom, samo da smo lahko spet malo počivali. Gledali smo veliko mogočno stavbo, trdna lesena vrata in čakali, kaj bo. Vstopili smo noter, nato dol po stopnicah v prostor, ki smo mu rekli dvorana. Na koncu te dvorane je bil oder. V dvorani je bil betonski tlak, na katerega smo posedli ali pa čepeli in strmeli. Prileglo se nam je po dolgi, truda polni peš hoji iz kranjskega taborišča. V levem kotu spredaj so postavili »kiblo«,

[Stran 051]

v katero smo izločali vodo in blato, kolikor ga je sploh bilo. Vsaj včasih so nas vodili ven na »krtine« ob levi strani izhoda. Tako sem enkrat ob cestni ograji, ki ni bila daleč, spoznal svojo mamo po črtasto pikčasti obleki, ne da bi si jo upal poklicati. Potrdila mi je, da je res večkrat hodila tja, če bi naletela name ali na brata. O naši vrniti in prevozih čez Ljubljano pa ji je zaupala njena sestra Angela, ki je na postaji služila kot čistilka. Tam je zvedela od železničarjev za prevoze »belčkov«, katerim je bilo ob morebitnem postanku vagonov le malokdaj možno nuditi vsaj vodo.

Poleti je bila v dvorani huda vročina, ob dežju, zlasti ponoči, je bilo dobro, da smo bili vsaj pod streho. Vedno bolj smo bili nagneteni kot sardine, težko smo ležali, ker se je morala obrniti cela vrsta. Največ smo čepeli, ždeli in se le malo premikali s svojega mesta. Ugotovil sem, da smo tukaj največ mladoletniki, rojeni 27., 28. ali 29. leta. Morda je bilo med nami še nekaj starejših. Naj omenim samo dva, ki sem ju poznal. Prvi je bil Marko Vrevc, dijak klasične gimnazije, s katerim sva se poznala kot dijaka. Počasi, postopoma sem se zavlekel do njega, na drugi desni strani pod srednjim oknom. Ne spominjam se, ali je bil vrnjen ali poslan iz Ljubljane v ta kraj. Gledam ga, strmim, bil je prepaden, žalostnih oči in globoko zamišljen, potrt vsaj na zunaj. Uspelo se mi je približati čisto do njega, vsaj dva- do trikrat. Med nama je prišlo do prijateljskega kramljanja, od katerega se mi je kar nekaj vtisnilo v spomin, vse do današnjih dni. Vprašal sem ga, na kateri debeli knjigi sedi. Povedal mi je, da je na odru za deskami našel »Rimskega katolika« menda iz leta 1895. Ta knjiga mu je veliko pomenila, da jo je lahko vsaj skrivoma (dokler ni bilo obiskov) malo bral. Bili smo željni branja, niso nam dovolili niti svinčnika, nobenega papirja, časopisa ali knjige. Hudo mu je bilo, ker zaradi lakote ni mogel dolgo brati, hitro se mu je stemnilo pred očmi. Bil je sposoben povzeti vsebino, ki jo je prebral. Jaz sem mu potožil, da sem razočaran, če že ne jezen, nad vodilno ekipo domobrancev, da smo bili tako prevarani in izigrani. Globoko se je zamislil in povedal, da so na svetu pač stvari, ki se dogajajo mimo nas in proti našemu pričakovanju. Omenjal je mnoge veččlanske družine, kjer nenadoma umre oče, spet drugje mama in nastane globoka žalost, strah, lahko tudi obup, kaj bo. Tako je enako pri narodih. Lahko je vse dobro zamišljeno, a pride povsem drugače. Spomnil se je nekega tečaja v Križankah poleti 1944, ko so pripovedovali o postopkih Angležev v Grčiji, kar naj bi bilo podobno pri nas. Vendar se to ni zgodilo. Potožil mi je o strahu za brata in sestro, če bi jim uspelo iz njiju iztrgati krščanske korenine. Ne misli bežati, čeprav je tu v bližini doma. Za sebe ve, da mu kot mladcu, česar ne bo prikrival, enako kot ni njegov tovariš Grozde, grozi smrt, na katero se pripravlja z molitvijo in sedanjim trpljenjem. Njemu je najljubša molitev »Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji … «

Največ kakšen teden po tem so ga poklicali in ni se vrnil med nas, niti se ni javil doma. Takoj za njim je odšla ven skupina za »kiblo«. Ko so se vrnili, sem vprašal enega od njih, če je videl tega, ki je bil pred njimi klican. Rekel je, da so jih že zunaj pred vrati, spodaj v kleti močno pretepali, ker je bilo slišati ječanje, vpitje in stokanje. Torej iz tega, kar vem, ni mogoče zaključiti, kje je končal, ali v Zavodu ali pa je bil z drugimi odpeljan v Kočevje.

Drugi starejši znanec je bil Ludvik Kočevar iz Društvene ulice v Ljubljani. Bil je napravljen bolj kot civilist kakor vojak, prestal je taborišče Gonars, a sicer trpel hudo pomanjkanje in revščino ob bolnem očetu, priklenjenem na posteljo. Na vprašanje kakšna je razlika med Gonarsom in tu, je dejal, da je imel tam vsaj ležišče, zelo malo kruha, pošto, torej je bilo vseeno bolje kakor tu.

Značilnosti zapora za nas mladoletne v Zavodu so bile: izjemna, neprekinjena lakota, ki kruli, zvija in boli, saj smo do le nekaj pred izpustitvijo živeli le ob dnevno dvakrat po eni zajemalki juhe z neko zelenjavo in le občasno s kakim krompirjem ter po čudežu še s kakšnim fižolom. Telesno smo postajali okostnjaki, v glavi nam je začelo šumeti, kakor hitro smo vstali (ob prihodu partizanskih ljudi). Mnogi izmed nas so se zvrnili na tla, bili nekaj časa nezavestni in se spet prebudili, potolčeni po vsem telesu. Imeli smo izredne težave s prebavo. Bili so srečni tisti, ki so lahko šli na vodo, predvsem na blato vsaj na tri dni, da so z velikim trudom iz sebe spravili »zamašek«. Sta bili pa še najmanj dve vrsti revežev. Prvi so bili »odprti« in je iz njih kar lilo, zato so zelo smrdeli. Drugi so bili po svoje mučenci, niso šli na stranišče po ves teden ali tudi več in ni pomagalo nobeno napenjanje. Za vse je bilo zdravilo, usedlina črne kave iz kuhinje, če si ga le lahko dobil. Možnosti za higieno ni bilo, bila je velika ušivost, nič umivanja, britja, ves čas v enem in istem spodnjem perilu ali pa čisto brez njega, premalo pitne vode in občasno še strahoten smrad ob kibli.

Psihološki pritisk je bil tudi zelo močan: odpiranje vrat, na katerih so se prikazali oficirji in člani krajevnih odborov. Ti so iskali in klicali[Stran 052] znance med nami. Vsi smo morali hitro vstati in čakati, da so le našli in izbrali pravega. Včasih pa zaradi naše spremenjene zunanjosti le niso dobili nobenega. Od odpeljanih se jih je le malo vrnilo brez pretepanja, nekateri so izginili za vedno. Tuljenje, stokanje, vpitje, ki si ga večkrat slišal iz kleti, če si bil izbran za prenos »kible« ali hrane zlasti ponoči. Kako si bil srečen, ko si bil spet med svojimi.

Najhujša nadloga je bila ušivost, ki nas je zaposlovala podnevi in ponoči. Poleg tega nas je pestila umazanija, prepotenost in zadah ob hudi vročini.

Iz dvorane so nas do konca junija postopno klicali na zaslišanje, od koder ni nihče prišel nazaj, ampak je bil odpeljan v nekdanje razrede po nadstropjih. Bili smo veseli, ker je prišlo do spremembe. Večina nas mladih je bila prestavljena brez množičnega pretepanja, deležni smo bili le besednega ustrahovanja in zaušnic ter manjšega tepeža.

Spet smo se skupaj znašli nekateri stari znanci: tako Marko Kremžar iz Most, kjer sva bila soseda, pa Ivan Habjan, Marjan Štefančič, Jože Uršič in še mnogo drugih. V tem prostoru smo ostali skupaj do amnestije, samo Kremžarja in Habjana so odpeljali na sodišče, a sta ostala živa. Morda smo res nekoliko lažje zadihali, a so nas morile mnoge že prej omenjene tegobe.

Rad bi navedel prijeten dogodek, ki potrjuje, da na svetu le niso samo slabi ljudje.

Spal sem ob Jožetu Uršiču, ki je imel mlajšega brata, enako kot jaz. Oba sva ugibala, kje bi najina brata lahko bila. Pozneje sva zvedela, da sta bila na Teharjah, od koder sta se domov vrnila živa.

Bil mi je zelo ljub in drag prijatelj. Želel sem, da bi ostal skupaj z njim do konca tega trpljenja. Nek dan pa ga na vratih pokličejo ven, vendar brez »spreme«. Zelo sem se užalostil in s strahom čakal, kaj bo z njim. Na srečo se je vrnil s polno hrane v menažki, ki je bila vojaška. Vzel je žlico, pojedel največ 10 do 15 grižljajev in dal preostanek še drugim, da bi bili deležni tega okrepčila. Potem mi je razložil vso zadevo. V zavodu je bil stražar njegov najstarejši brat Ivan, ki je bil že od vsega začetka pri partizanih in ateist. Prinašal mu je hrano, ki jo je Jože vedno delil. Vprašal sem ga, kako to, da noče vsega pojesti sam, da bi lažje ostal živ in zdrav. Zaupal mi je, da se je ta brat že zelo mlad vključil v partizansko gibanje, zasovražil Cerkev in vero ter stal na braniku novih časov. Mama in oče sta nemočno opazovala njegovo opredelitev. Po nasvetu spovednika tu lahko pomaga samo molitev in ljubezen do otroka. Veseli ga, da mu želi pomagati! Ne more si kaj, da se tudi on ne bi žrtvoval za njega. To stori tako, da prinese hrano in jo deli z drugimi, sam pa to trpljenje daruje za njega, da bi mu Bog dal milost spreobrnjenja. Občudoval sem ga, spoštoval, gledal, od kod mu toliko moči, da se v tej lakoti žrtvuje za druge. Končalo se je tako, da sva se midva in najina brata vrnili živi domov. Moj sotrpin Jože Uršič je pozneje utonil v blejskem jezeru. Najmlajši brat je postal duhovnik, najstarejši Ivan je pred smrtjo hudo zbolel. Tolažil, bodril ga je in molil zanj njegov brat duhovnik. Lahko si samo mislimo, kako bi zadnje dni Ivanovega življenja sprejel njegov brat Jože, ki se je toliko žrtvoval zanj.

Sredi julija je prišla med nas neka stara številka Poročevalca. V njem je pisalo, da je dr. Trstenjak zelo ožigosal uboj dr. Vita Kraigherja in drugih blizu Turjaka. Tik pred odhodom na Koroško sem zvedel tudi jaz o »veliki ribi«, ujeti na Primorskem. Žal so njega in nekaj zapornikov res ustrelili. Škoda, da si dr. Trstenjak nikoli ni upal (če je bilo res tako) javno spregovoriti o uboju desettisočev domobrancev in drugih po koncu vojne. Še enkrat sem v roke dobil Poročevalca, ko je pisalo o moji teti Angeli, da bo prišla pred častno razsodišče, ker naj bi dala napačne podatke o zamenjavi lir. Kakšno je bilo veselje, da smo lahko nekaj brali, čeprav le star časopis. Šlo je za novice zunaj sveta, za kar smo bili močno prikrajšani. Pomanjkanja informacij se sploh ne da opisati, če ga sam ne doživiš.

Kmalu zatem so nas odpeljali v pritličje, kjer smo zagledali medicinca Kosa iz Most, ki nas je cepil. Postal je zdravnik in dober ginekolog. Tega, da je bil domobranec in zaprt v Zavodu, ni hotel slišati, pa čeprav so mu ubili brata in očetu zaplenili precej premoženja. Tako so zlomili ljudi.

V avgustu smo začeli dobivati nekoliko boljšo hrano, da bi si vsaj malo opomogli. Pogovarjali smo se o hrani in jedeh doma. Če bi lakota trajala še mesec ali več, bi marsikdo od nas izdihnil. Nato smo na sprehodu po hodniku zagledali dve Moščanki: Jelko in Kristo Mrak. Spremljali sta vlak domobranskih ranjencev do Begunj. Ostali sta živi, a kaznovani z zaporom več let.

Med 7. in 8. avgustom smo bili po večini vsi izpuščeni in se na srečo vrnili domov. Ni pa bilo ne očeta ne brata, ki sta se kasneje le prikazala. Vsekakor se je vse, hvala Bogu, srečno izšlo.