[Stran 095]

Objavljamo eno od številnih listin iz sodnih spisov zoper ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki jih je vojaški tožilec avgusta 1945 predložil Vojaškemu sodišču IV. armade kot dokaz, da je obtoženi škof »nasprotoval komunizmu, to je narodno osvobodilnemu boju« in je zato bil obsojen kot vojni zločinec. Vsebinsko naj bi šlo za nekakšen odlok, po katerem naj bi bil škof dolžan »ukazati duhovništvu, časopisom in vsem zapeljancem, da takoj prenehajo z veleizdajalskim delovanjem!« Enako boljševiško primitivni in prirejeni so bili tudi drugi tožilčevi dokazi in tudi sodba sama, ki je bila zgrajena na takih »dokazih«. Zato je sedanje državno tožilstvo ugotovilo, da za obtožbo vojnih zločinov ni nobenih dokazov ali dejstev. Moralo jo je umakniti in klavrno je poginila ena največjih sramot boljševiškega in slovenskega posocialističnega pravosodja. Njeni še živi zagovorniki sedaj že težko čakajo na milostno božjo sodbo, vendar za njimi še vedno doni: »UBOGAJTE!« Ubogajteeee ……

Figure 1.

Po odkritju množice skritih morišč po vsej Sloveniji in zlasti po odprtju grozljive Hude jame pri Laškem nam sodelavci tedanjega junaštva nad razoroženimi vojnimi ujetniki, njihovimi ženami, dekleti in otroki vneto zatrjujejo, da o tem niso nič vedeli, da zločina niso storili slovenski vojaki, da v breznih pobiti niso bili Slovenci in še vrsto podobnih izgovorov. Tisti, ki smo vse to doživljali, že od nekdaj vemo, da vse to ni res. Lažnivost takšnih izgovorov potrjujejo tudi številni dokumenti iz tistega časa.

Eden od takšnih dokumentov je tudi sodba Divizijskega vojaškega sodišča v Celju št. Sud. broj 119/47 z dne 22. maja 1977, ki jo je izrekel senat pod predsedstvom kapetana Stanka Sršena in članov senata poročnikov Leona Hvale in Mateja Modriča v navzočnosti zagovornikov obtoženih dr. Milka Hrašovca in dr. Ivana Stanovnika, odvetnikov iz Celja. Ime vojaškega tožilca ni navedeno.

Z navedeno sodbo je bila na smrtno kazen z ustrelitvijo obsojena tedaj 32-letna Eliza Premšak iz Celja, delavka v tovarni emajlirane posode, ker je med drugim »koncem leta 1945 napisala in po agentu Francu Železniku poslala angleški obveščevalni službi v Avstriji dve obširni poročili v nemškem jeziku«, v katerih je stanje opisovala kot komunistično diktaturo in govorila o množičnem zapiranju nedolžnih ljudi in »na podlagi podatkov, ki jih je spretno izvlekla od soobtoženih Josipa Čepina in Bojana Kencijana lažno prikazovala delo OZNE, trdeč, da ti pretepajo zapornike in izvršujejo množične likvidacije, kar je podprla z lažnimi primeri pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi jami, kjer je po njenih navedbah bilo likvidiranih 1000 belogardistov, razen tega pa je angleško obveščevalno službo v istem poročilu obvestila o imenih posameznih voditeljev OZNE v Celju in jih prikazala kot odločujoče za likvidacije nedolžnih žrtev, ta poročila pa izročila angleškemu agentu Francu Železniku in se kasneje pod tajnim imenom preko radia zanimala za usodo poročil in dobila od Železnika iz Avstrije obvestilo, da je srečno prispel in poročilo izročil – torej je izvajala vohunstvo, t.j. zbirala je podatke, ki so po svoji vsebini državna tajnost in jih izročila tuji državi – organizaciji«.

Bojan Kencijan, tedaj 24-letni nekdanji pripadnik OZNE v Celju, je bil obsojen na 7 let in pol zapora s prisilnim delom, ker je med drugim »soobtoženi Premšakovi dajal podatke, ki jih je ona od njega spretno izvlekla in to lažne podatke, ki so rušili ugled predstavnikov OZNE in ji obenem razkril vojaško formacijo krajevne OZNE iz Celja, lažno govoreč o ljudeh te organizacije, ki naj bi odločali o zapiranju nedolžnih ljudi in njihovi likvidaciji«.

Josip Čepin, tedaj 33-letni nekdanji voznik v II. bataljonu III. brigade KNOJ-a, je bil obsojen na 15 mesecev zapora s prisilnim delom, ker je »tekom leta 1945 kot voznik KNOJ-a v Celju vzdrževal zvezo s prvoobtoženo Elzo Premšak in tej omogočil, da je od njega zvedela, kar jo je zanimalo,« in ji tudi sam pripovedoval, »da kot voznik tovornjaka iz taborišča Teharje vozi obtožence v Brežice in v Hudo jamo, kjer jih množično likvidirajo in naj bi jim on moral sezuvati čevlje«.

Ta sodba torej dokazuje, da so za slovenska množična grobišča, tudi za Hudo jamo, najkasneje spomladi 1977 poleg več tisoč neposrednih zločincev in njihovih pajdašev iz zanesljivih virov in od neposrednih udeležencev vedeli vsaj še trije slovenski oficirji in vsaj dva slovenska odvetnika, po imenih znani iz sodbe. Kar vesta dva, ve pol sveta, slovenski revolucionarji pa naj bi ničesar ne vedeli. Sodba dokazuje, da so o pobijanju odločali v slovenski OZNI in da so junaško moritev izvrševali slovenski partizani, vključeni v III. brigado slovenske divizije KNOJ-a. Jasno kaže, da so tudi žrtve v Hudi jami bili Slovenci iz teharskega taborišča, saj so sodelujoči Zavadlav, Svetina, Dubajič in še kdo glasno povedali, da je vsak pobijal svoje. Sodba tudi kaže, naj bi za poboje in morišča že tedaj vedeli tudi Angleži, ki bi morali bdeti nad varnostjo vrnjenih.

Čast in mir božji pravični in pogumni Elzi Premšak in soobtožencem ter vsem žrtvam zločinskega boljševizma, milostna božja sodba njihovim krvnikom, tudi sodnikom, ki so jemali življenje zaradi »vohunstva z lažnimi poročili«!

Zdi se nam, da ste se naveličali brati analize šolskih učbenikov, saj smo o njih pisali že v dveh Zavezah in vam poročali, kaj so smeli učenci prebrati o domobrancih v učbenikih za osnovne šole. Tokrat končujemo z našim pisanjem, z analizo učbenikov za srednje šole, z upanjem, da boste vendarle prebrali še tale sestavek. Pregledali smo devet učbenikov za različne srednje šole, ki so bili izdani do osamosvojitve Slovenije.

Mislili smo, da bomo v učbenikih, ki so namenjeni srednješolcem, le izvedeli kaj več o protirevolucionarjih, pa smo se žal zelo zmotili. Lahko rečemo, da v marsičem učbeniki celo zaostajajo za tistimi, ki so napisani za osnovne šole.

O drugi svetovni vojni na Slovenskem učbeniki v povprečju poročajo na nekaj več kot sedemnajstih straneh, a o protirevolucionarjih z redkimi izjemami komaj odstavek ali dva. Moralo bi nas čuditi, pa nas ne več, ker smo navajeni že iz osnovnošolskih učbenikov, da se naša tema skriva tudi pod naslovi Borbe z izdajalci ali Zločinci in izdajalci.

Komaj je verjeti, da smo našli samo tri učbenike, ki poročajo o bitki na Turjaku, pa še ti zelo žaljivo. Kaj so bili vaški stražarji, lahko preberemo samo dvakrat, pa še takrat nam povedo, da so se zvezali z okupatorjem. Našli smo celo učbenik, ki bele garde in domobrancev niti enkrat ne omeni.

Verjetno vam ni treba napisati, ker to dobro veste, da prav nikjer ne izvemo o pobojih domobrancev. Izvemo pa, kar moramo priznati, da nismo vedeli, da so domobranci ob odhodu na Koroško puščali na naših tleh še zadnje sledi zločinov in grozodejstev.

Ugotovili smo tudi, da so pisci izumili še nekaj novih žaljivk za belo gardo in domobrance. V osnovnošolskih učbenikih smo brali o domačih izdajalcih, belogardističnih zločincih, skrivačih, okupatorjevih hlapcih, zakrknjenih belogardistih, organizatorjih tolp, nekakšni vojski, klerofašistih, okupatorjevih pomočnikih in kolaboracionalistih. Novi izumi pa so: najzvestejši hlapci italijanskih fašistov, izdajalska dejavnost slovenske gospode, preoblečeni belogardisti, protiljudske sile in celo okupatorjeva zvesta dekla.

»Okupatorjeva dekla« nam res ni dala miru, zato smo si pomagali s slovarjem slovenskega knjižnega jezika, kjer piše, da je dekla stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih. Biti nekomu za deklo pa pomeni nekomu v vsem ustreči in pomagati. Naj se še tako trudimo, te globoko simbolne besedne zveze si verjetno ne znamo pravilno razložiti.

Prvi učbenik, ki smo si ga ogledali, je iz leta 1948 (Oskar Hudales: Zgodovina za nižje strokovne šole, Ljubljana 1948). Pisec drugi svetovni vojni nameni osem strani, domobrancem pa samo nekaj žaljivih misli v podnaslovu Borbe z izdajalci na strani 65, kjer zapiše: »Partizani se niso borili samo s fašisti. Bojevati so se morali tudi z domačimi izdajalci. Izdajalski general Rupnik in izdajalski ljubljanski škof Rožman sta zbrala posebne čete, ki so jih imenovali domobrance. Danes jih poznamo pod imenom bela garda. V belogardiste so stopali ljudje, ki jim je bil bolj pri srcu tujec fašist kot svobodna domovina. Belogardisti so bili najzvestejši hlapci italijanskih fašistov. Skupno z njimi so mučili in morili poštene Slovence, skupaj s fašisti so belogardisti požigali slovenske vasi. Narodno-osvobodilna vojska pa je premagala belogardiste in njihove gospodarje fašiste.«

Zdi se nam, da ima avtor posebno rad besedo izdajalec, saj jo v tem kratkem sestavku kar trikrat uporabi: domači izdajalci, izdajalski general Rupnik in izdajalski ljubljanski škof Rožman.

V nekoliko spremenjeni izdaji učbenika pa pod naslovom Zločinci in izdajalci izvemo, da so fašistom pri strahovitem preganjanju naših ljudi in divjanju pomagali general Rupnik, škof Rožman in njuni domobranci. Vendar pa so po ustanovitvi Osvobodilne fronte le redki ostali na strani izdajalcev.

Tega sosledja dogodkov, si kot še marsikaj drugega, ne znamo predstavljati. Govorijo nam, da je Osvobodilna fronta nastala aprila 1941. Po logiki zgornjega sestavka se[Stran 088] domobranci pojavijo že prej. Zahvaljujemo se za taka dognanja. Čeprav gre piscem učbenikov, tako so nas učili, zaupati, bomo vseeno preverili možnost, da so se domobranci organizirali že pred začetkom vojne.

Ne moremo, da vam ne bi zapisali še slikovitih naslovov poglavij o drugi svetovni vojni iz navedenih učbenikov. Takole si sledijo: Osvobodilna fronta, Osvoboditev Jugoslovanov (podnaslov Velika zmaga), Ljudska oblast in Maršal Tito.

Figure 1. Slovenski smerokazi Tamino Petelinšek

Drugi učbenik, ki smo ga imeli v analizi, je izšel leta 1967 in je delo znanega Metoda Mikuža (Metod Mikuž: Zgodovina za četrti razred gimanzij, Ljubljana 1967). Avtor drugo svetovno vojno na Slovenskem obdela na 26 straneh, protirevolucionarjem nameni zelo malo prostora. Na strani 130 zapiše, da je Ljubljana skrbela za prve partizanske čete, po njenih ulicah pa so padali okupatorji in prvi narodni izdajalci.

Na strani 133 pa nam poda zanimivo definicijo bele garde. Predvsem bodite pozorni na podatek, kje je bela garda dobivala svoje člane. »Pozno jeseni 1941 in še bolj spomladi 1942 je začela dvigati glavo slovenska gospoda, ki ji je bil NOB že od vsega začetka trn v peti. Do tega je moralo priti, kajti tudi slovenska gospoda si je želela, seveda po odhodu okupatorjev – vrnitev starih časov. Toda kako preprečiti NOB? Izdajalsko se je povezala z okupatorjem in mu zvesto pomagala pri uničevanju osvobodilnega gibanja.V zaostalih kmečkih krajih ter tudi med mestnimi postopači in delom častnikov bivše jugoslovanske vojske se ji je posrečilo zbrati neke vrste vojsko. Seveda je bila povezana tudi z jugoslovansko vlado v Londonu. Še več! Delala je po njenih navodilih. Izdajalsko dejavnost te slovenske gospode imenujemo bela in plava garda«.

Bela garda se je, kot piše na strani 135, nekoliko bolj razšopirila, ko so Italijani v roški ofenzivi kot silna povodenj preplavili osvobojeno ozemlje. Za podkrepitev ugotovitve stoji na strani 136 slika, pod katero je zapisano, da prve belogardistične posadke defilirajo pred Italijani v septembru 1942. Če predpostavljamo, da lahko še enkrat zaupamo slovarju slovenskega knjižnega jezika, potem defilirati pomeni »v organiziranem sprevodu slovesno stopati mimo gledalcev«. Če fantje, oblečeni v različna kmečka oblačila, defilirajo, potem je z našim razumevanjem besede svečano nekaj hudo narobe. Prizor na slikii[Stran 089] bi lahko opisali le, da fantje gredo iz kraja a v kraj b, in nič bolj dramatičnega.

Učbenik nam nakloni kar dva stavka o tem, da sta 14. in 15. divizija vojaško obračunali s plavo in belo gardo v Grčaricah in na Turjaškem gradu.

Tale citat, ki poroča, kaj se je zgodilo z nekaterimi zajetimi na Turjaku, smo morali prebrati trikrat, ker nismo verjeli niti lastnim očem: »Kmalu nato je bila v Kočevju velika sodna obravnava proti nekaterim organizatorjem bele in plave garde. To je bilo prvo demokratično sodišče v Evropi, ki je na njem ljudstvo izreklo sodbo nad narodnimi izdajalci.« (str. 139.)

Mogoče bi bilo smiselno s to ugotovitvijo seznaniti evropsko sodišče v Luksemburgu, da bodo vedeli, kje imajo svoje korenine.

Domobranci se v učbeniku pojavijo kot »na novo nastajajoče izdajalske enote na Notranjskem«, ki nastanejo po veliki nemški ofenzivi. Poleg kratke definicije nam je podana še razširjena definicija na strani 144 pod naslovom Protirevolucionarna dejavnost slovenske buržoazije: »Le posamezni nekdanji pošteni meščanski politiki so se rešili v OF, nekaj se jih je poskušalo reševati v »sredini«, uradna vodstva strank pa so prešla na stran izdaje. Kljub tej izdaji (oborožena bela garda, plava garda in domobranstvo) sta oba glavna politična tabora snovala tudi svojo ilegalo, svoje podtalno delovanje (za vsak primer).«

V nadaljevanju nam je razloženo, da sta proti koncu vojne postala oba tabora silno dejavna. Prvaki iz obeh taborov so podpisali Narodno izjavo in imenovali Narodni odbor za Slovenijo, ki je poskušal odstaniti generala Rupnika, osamosvojiti slovensko domobranstvo in se polastiti oblasti. Nič od tega ni bilo mogoče narediti, in sicer zato, ker je imel general Rupnik zaslombo pri Nemcih, domobranci pa so v navzočnosti škofa Rožmana prisegli zvestobo Hitlerju.

Če povemo po pravici, nam ni čisto jasno, kaj je želel avtor povedati.

Nadaljujemo z gradivom za pouk zgodovine za 3. letnik iz leta 1970, ki bi mu lažje rekli skripta kot učbenik, saj je bil namenjen samo za interno šolsko oporabo in ga je izdala Dijaška založba na ekonomski srednji šoli v Ljubljani. Avtor je Pavle Urankar.

Druga svetovna vojna na Slovenskem se po pričakovanju skriva pod naslovom Narodnoosvobodilni boj in zajema osem strani, beli gardi in domobrancem je namenjeno pol strani. Med drugim nas na strani 60 razsvetlijo s podatkom, da se je reakcionarna skupina bivših oblastnikov povezala z okupatorjem, da bi skupno zatrla NOB in da bi po odhodu okupatorja znova prišla na oblast ter da so Italijani grozili kmetom, da jim bodo vse požgali, če ne bodo vstopili v vaške straže. Vaške straže se, kot lahko beremo, prelevijo v belogardistične postojanke in oporišča, kjer je do konca leta 1942 že 4500 belogardistov, ki začno pravo državljansko vojno. Na vso srečo, kot lahko začutimo ob nadaljnem branju, je IOOF razkrinkala te izdajalce. A Nemci so za boj proti partizanom začeli organizirati slovensko domobranstvo, ki so ga ustanovili iz ostankov te razkrinkane bele garde. Domobranci so imeli udarne bataljone s katerimi so vdirali na osvobojeno ozemlje.

Domobranska zgodba se je tukaj končala, dijaki pa so si verjetno oddahnili, da je OF razkrinkala vsaj belogardiste, če že ne domobrance.

Isti pisec je soavtor učbenika za srednje šole, kjer od dvanajstih strani, ki obravnavajo drugo svetovno vojno, bela garda in domobranci zavzemajo natanko devet vrstic (Pavle Urankar in Janez Šumi: Zgodovina za srednje tehniške in druge srednje šole, Ljubljana 1970).

Ker sta avtorja tako skopa, bomo mi bolj prijazni in bomo citirali vse njuno znanje o protirevolucionarjih, ki sta ga bila pripravljena deliti z dijaki.

»Tudi na Slovenskem se je reakcionarna skupina bivših oblastnikov povezala z okupatorjem in začela ustanavljati oborožene oddelke – vaške straže za boj proti partizanom. Te vaške straže je ljudstvo imenovalo bela garda. Oboroževali in oskrbovali so jo Italijani.« (Str. 122.)

»Po kapitulaciji Italije so Nemci začeli organizirati za boj proti partizanom slovensko domobranstvo, ki so ga ustanovili iz razbitih ostankov bele garde. Vrhovni poveljnik domobrancev je bil bivši jugoslovanski general Rupnik. Domobranci so ustanavljali utrjene postojanke in od tod z udarnimi bataljoni pod nemškim vodstvom vdirali na osvobojeno ozemlje.« (Str. 124.)

Učbenik avtorja Julija Titla z naslovom Zgodovina za poklicne šole, ki je izšel leta 1972, nam je povzročil največ dela. V njem namreč ni omembe niti bele garde niti domobrancev. Največ dela smo imeli zato, ker nismo mogli verjeti, da ni ničesar zapisanega in smo iskali in iskali po triindvajsetih straneh, na katerih[Stran 090] se obravnava druga svetovna vojna v Jugoslaviji. Ker smo bili dovolj vztrajni, smo vendarle na strani 107 našli en sam stavek, ki se glede na definicije iz starejših učbenikov lahko nanaša na domobrance: »Od januarja do aprila 1942 je bilo po vsej državi mnogo bojev partizanskih enot z okupatorji in domačimi izdajalci.« Avtor si kljub temu, da ničesar ne pove o kontrarevoluciji, drzne pri vprašanjih za ponovitev snovi iz osnovne šole postaviti naslednje vprašanje: V katerih vrstah prebivalstva je okupator našel sodelavce? V nadaljevanju pa zahteva od dijakov, da imenujejo znane ljudi, ki so stopili v službo okupatorja.

Se bo že našel kdo, ki bo trdil, da je to dovolj obsežno poročanje za poklicne šole in da se ne sme obremenjevati dijakov z nepotrebnimi podatki. Ta isti naj nam pove, čemu služijo poklicnim dijakom na poklicnih šolah naslednje informacije: »V Srbiji je 7. julija 1941 izbruhnila oborožena vstaja, ki se je naglo širila po deželi. V juliju so partizanski odredi uničili večino žandarmerijskih postaj. V kratkem času so osvobodili področje Zahodne Morave in Ibra …

Figure 2. Pozdrav Franc Hrovat

Učbenik iz leta 1978 (Branko Božič, Tomaž Weber, Janko Prunk: Novejša zgodovina, Zgodovina 2, Ljubljana 1978) nameni beli gardi in domobrancem komaj eno stran, čeprav govori o drugi svetovni vojni skoraj na petindvajsetih straneh.

Za belo gardo nam avtorji ponudijo izraz, ki ga do sedaj še v nobenem učbeniku nismo srečali in smo se z njim poigrali že v uvodu. Gre seveda za primerjavo, da je bila bela garda okupatorjeva dekla. Navajamo vam citat iz neoštevilčene strani, nad katerim je slika, kjer so, kot nas avtorji obveščajo, belogardisti v družbi z italijanskimi oficirji na Rakitni. Preberite še vi in se čudite. Pozorni bodite tudi na podatek, kdo je ustanavljal belogardistične postojanke: »Različni okupatorjevi sodelavci, zlasti pa klerofašisti, so hiteli ustanavljati oborožene enote, ki naj bi se čimprej spopadle z »rdečimi« partizani in[Stran 091] uničile »brezbožni« komunizem. Tako je nastala bela garda in sodelovala že v italijanski ofenzivi, nato pa so s pomočjo župnikov, kaplanov, vaških mogočnikov in zagrizenih članov klerofašističnih organizacij ustanavljali številne postojanke okrog Ljubljane, na Notranjskem, v Suhi krajini na Dolenjskem. Septembra 1942. leta je bilo v 77 postojankah nekaj manj kot 3000 belogardistov. Belo gardo je OF jeseni 1942. leta in na pomlad 1943. razkrinkala kot okupatorjevo deklo. S propagando, da se bori za vero za slovenski narod, je skrivala svoj namen: ohraniti slovenski klerikalni buržoaziji oblast in moč. Ljudem je postalo jasno, da je sovražnik okupator, bela garda pa njegova zvesta dekla.«

Citat se nadaljuje s kratkim poročilom, ki smo ga že mnogokrat prebrali, o uničenju bele garde na Turjaku, zato ga ne bomo citirali, rajši bomo tistega s strani 92–93, ki tudi poroča o Turjaku.

»Najtežji obračun z belo gardo pa je bil na Turjaku. Belogardisti iz Dolenjske so se uspeli prebiti k Nemcem v Ljubljano, okrog 700 pa se jih je zateklo v Turjaški grad. Po daljšem obleganju in rušenju grajskih zidov je grad zavzela Prešernova brigada. Glavnim organizatorjem bele garde, vojnim zločincem, ki so jih zajeli, so kasneje sodili na procesu v Kočevju. Bele in plave garde od septembra 1943. leta ni bilo več, še vedno pa so ostale protiljudske sile, ki niso priznale poraza svoje politike v pajdašenju z italijanskim okupatorjem. Zato so se sprijaznile z novimi gospodarji, Nemci, in jim ponudile svoje usluge. Nemci, ki jim je v Jugoslaviji šlo vse teže, so hiteli z ustanovitvijo slovenskih domobrancev; bili so le preoblečeni belo- in plavo gardisti. Na čelo slovenskega domobranstva so postavili bivšega generala jugoslovanske vojske Leona Rupnika, slovenskega kvizlinga in izdajalca, ki so ga imenovali hkrati za šefa civilne uprave v Ljubljanski pokrajini.«

Mimogrede, malo je vseeno čudno, da nam dvakrat pišejo o Turjaku.

Tudi naslednja ugotovitev, napisana na neoštevilčeni strani, bi vas utegnila zanimati, kajti izvedeli boste, kako so se domobranci umaknili v Avstrijo: »S podporo generala Rupnika in voditeljev slovenske buržoazije so Nemci že jeseni 1943. leta ustanovili slovensko domobranstvo, ki je bilo najštevilčnejše na ozemlju prejšnje ljubljanske pokrajine, razširilo pa se je tudi po Primorski. Z domobranskimi enotami sta imela najtežje boje VII. in IX. korpus vse do osvoboditve maja 1945. leta, ko je delu domobrancev uspelo pobegniti v Avstrijo, pri čemer so puščali za seboj še zadnje sledi terorja in krvi.«

Z ugotovitvijo, da avtorjev – najverjetneje zgodovinarjev – ni nihče seznanil s tem, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov, se poslavljamo od učbenika, saj v njem nimamo več kaj iskati.

Učbenik iz leta 1980, ki obravnava drugo svetovno vojno na 14 straneh, nameni naši temi celo stran. Na strani 22 se z naslednjimi mislimi poglobi v delovanje konratrevolucije:

»Med italijansko ofenzivo se je močno okrepila in uveljavila združena slovenska buržoazija, ki se je z drugimi nasprotnimi OF in osvobodilnega boja organizirala v kontrarevolucijo. Različni sodelavci okupatorja, zlasti pa klerofašisti, so hiteli ustanavljati oborožene enote, ki naj bi se čimprej spopadle z »rdečimi« partizani. Tako je nastala bela garda, ki je sodelovala že v italijanski ofenzivi. Belogardistična klerikalna propaganda je izrabljala vernost in pripadnost ljudi katoliški cerkvi za boj proti OF in partizanom. Dokazovali so, da je njihov boj za pravo krščansko vero tudi boj za slovenski narod, ki ga bo sicer uničila nesmiselna borba »rdečkarjev« proti mogočnim silam osi Rim–Berlin. Dne 6. novembra 1942. leta je bilo v Ljubljani zasedanje vrhovnega plenuma OF–SNOO. Člani plenuma so ogorčeno obsodili divjanje bele garde in njeno podlo propagando, ki je sejala med ljudmi sovraštvo in mržnjo. Belo gardo so jeseni 1942. leta in na pomlad 1943. leta razkrinkali kot okupatorjevega hlapca. Ljudje so vse bolj spoznavali, da s svojo propagando samo skriva, da je njen cilj ohraniti slovenski buržoaziji oblast in moč.« (Branko Božič, Štefan Trojar: Zgodovina za tehniške šole, Ljubljana 1980.)

Če niste vedeli, koliko zavednih Slovencev je zaprla domobranska policija in kakšne zločine so domobranci zagrešili na Urhu, si preberite citat s strani 227: »Okupatorju so pri uničevanju slovenskega ljudstva zvesto pomagali tudi domači izdajalci, zlasti belogardisti in domobranci. Domobranska policija je zaprla 6000 zavednih Slovencev. Najstrašnejše zločine so domobranci zagrešili v cerkvi in mežnariji na Urhu pri Dobrunjah v bližini Ljubljane. Tu so zverinsko mučili in ubijali ljudi. Strah in trepet je sejala tudi tajna domobranska policija »črna roka«, ki je svoje žrtve pobijala, jih iznakazila in metala trupla žrtev brez rok, nog, oči, nosov v Savo in Ljubljanico.«

Učbenik, o katerem bo sedaj govora, je svojevrsten, saj njegova avtorja leta 1982 nista[Stran 092] slišala o domobrancih nič drugega kot to, da so preoblečeni belogardisti in plavogardisti. O drugi svetovno vojni na naših tleh se razpišeta na sedemnajstih straneh, o naši temi pa zapišeta le pol strani modrih ugotovitev. Tako na strani 130 beremo: »Ob razpadu Italije sta bili uničeni bela in plava garda, vendar so še delovali tisti, ki niso priznali poraza svoje politike v pajdašenju z italijanskim okupatorjem. Sprijaznili so se z novimi gospodarji, Nemci, in jim ponudili svoje usluge. Nemcem je šlo v Jugosloviji vse teže in so hiteli ustanavljati slovenske domobrance, ki so bili preoblečeni belogardisti in plavogardisti.« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina 2, Ljubljana 1982.)

Ko bi nam povedala vsaj to, kaj so belogardisti, bi lahko sami sklepali, kaj so domobranci, ki so baje samo preoblečeni belogardisti (sicer smo pa že siti preoblečenih belogardistov; naj se domislijo kaj bolj izvirnega). O beli gardi namreč izvemo samo to, da se je okrepila na Dolenjskem, ko so šle slovenske brigade na Hrvaško in da je bila okupatorjev pomočnik: »SNOO, vrhovni plenum OF, je na zasedanju novembra 1942. leta odločno obsodil divjanje okupatorja in njegovih domačih pomočnikov, bele garde, in izrekel posebno priznanje junaškemu boju partizanov.« (Str. 129.)

Figure 3. Raziskovanje Mirko Kambič

Po obsežnosti snovi o drugi svetovni vojni izstopa učbenik Marije Kremenšek in Štefana Trojarja z naslovom Zgodovina 4 iz leta 1987. Narodnoosvobodilnemu boju – socialistični revoluciji narodov in narodnosti Jugoslavije (slovenska zgodovina se prepleta z jugoslovansko) – namenita kar 76 strani. Tudi z našo temo sta radodarna, saj ji naklonita kar poldrugo stran, kar je skoraj 2 % vsega prostora. Pod podnaslovom Nastop slovenskega belo- in plavogardizma na strani 102 izvemo naslednje: »Prve belogardistčne in četniške vojaške enote so se pojavile na Dolenjskem spomladi 1942, odkrito pa so kot pomoč italijanski vojski nastopile z orožjem proti svojemu narodu med veliko italijansko ofenzivo. Pot izdajstva proti narodnoosvobodilnim silam so pričeli v trenutku, ko so fašistične italijanske vojske divjale po Dolenjski in Notranjski in terorizirale naše ljudstvo. Izkoriščali so malodušje in omahovanje nekaterih, da bi razbili enotnost in bojno vnemo množic. Zlasti klerofašistični del duhovščine je govoril ljudstvu, da bo rešil[Stran 093] zapora ali internacije tistega, ki bo pristopil v belogardistično »vaško stražo«. Tako so belogardistični organizatorji z lažno propagando in s pritiskom pripravljali za italijanskega fašističnega okupatorja pomožno vojsko, imenovano »prostovoljna protikomunistična milica« (MVAC), ki naj bi se borila proti slovenskemu ljudstvu. V župniščih in cerkvah Ljubljanske pokrajine je nastalo okoli 160 belogardističnih postojank. Poleg njih pa so organizirali še gibljive plavogardistične enote – »Legije smrti«.

Na strani 111 pa je zapisano: »Ob Italijanski kapitulaciji je belogardistične izdajalce zajela prava panika. Zapuščali so postojanke in skušali pobegniti k Nemcem. Nekaterim je to uspelo, večina pa se je zbirala v turjaškem gradu in okolici in upala na nemško pomoč. Toda partizanske sile so jih po večdnevnem obleganju prisilile k predaji. Prav tako so se bili prisiljeni predati plavogardisti, slovenski četniki, ki so jih zajeli v vasi Grčarice na Kočevskem.«

Določeni stavki, verjetno tisti, ki so bolj pomembni in se jih mora dijak še posebej zapomniti, so zapisani s krepko pisavo. V navedenih citatih so tako pomembne stvari tudi naslednje: belogardistične enote so odkrito kot pomoč italijanski vojski nastopile z orožjem proti svojemu narodu med veliko italijansko ofenzivo in belogardistične izdajalce je ob kapitulaciji Italije zajela prava panika.

Verjetno tudi vas, tako kot nas, zanima, kaj se skriva v teh stavkih, da so ključni za razumevanje revolucije in protirevolucije.

Kot smo razbrali iz naslednjega poročila, je bilo leto 1944 prelomno, saj so slovenski belogardisti takrat postali še hujši sovražnik slovenskega ljudstva. Čeprav malo vemo, smo skoraj prepričani, da so se leta 1944 protirevolucionarji imenovali domobranci, a če ugledni pisci zapišejo drugače, jim skoraj moramo verjeti.

»Nemški okupator je ob sodelovanju izdajalcev ustanovil novo izdajalsko pomožno policijo – domobrance. Ti so se po ukazih in pod nadzorstvom nemških poveljstev borili, in sicer v Ljubljanski pokrajini, v Slovenskem primorju in deloma tudi na Gorenjskem. Domobranci so bili po nemškem vzoru izvežbana vojska, ki se je bojevala zagrizeno in je kruto obračunavala s pristaši osvobodilnega gibanja. Slovenski belogardisti so leta 1944 postali še hujši izdajalci lastnega naroda. Svoje sile in življenje so zastavili za tisto državo, ki je bila zaklet sovražnik Slovencev in vsega naprednega sveta. Nacistični Nemčiji so pomagali takrat, ko je ta očitno že izgubljala vojno in ko ji je primanjkovalo vojakov za boj proti našemu osvobodilnemu gibanju.« (Str. 128.) S katerim dejanjem so postali »še hujši izdajalci«, nam ni dano prebrati, lahko pa sklepamo, da z domobransko prisego, katere slika je priložena na isti strani.

Kaj se je zgodilo z domobransko vojsko, zelo nejasno izvemo v naslednjih kratki notici: »Izdajalske vojske četnikov, ustašev, hrvaških domobrancev, slovenskih domobrancev in druge so ob nemški kapitulaciji izgubile svojega gospodarja in perspektive. Večina je hotela po vsej sili pobegniti k Angležem in se umakniti za izdajalsko početje med vojno. Slovenski domobranci so se uspeli prebiti na Koroško, toda Angleži so jih kasneje vrnili Jugoslaviji«. (Str.139.) Ko so prišli nazaj v Jugoslavijo, pa so, kot poročata avtorja, še naprej delovali na različne legalne in ilegalne načine. »Kontrarevolucija vseh vrst je bila sicer ob koncu vojne in po zmagi NOB premagana, ni pa bila uničena. Zlasti pred razglasitvijo republike je še poskušala priti na oblast. Računala je na domačo in tujo podporo. Delovala je legalno in ilegalno, politično in vojaško«. (Str.142.)

Dobrota avtorjev zadnjega učbenika je res neizmerna, saj edina dovolita, da si dijaki ogledajo še dve sliki z naslednjima podnapisoma: umik razpadajoče nemške vojske in izdajalcev iz Celja (str. 138) in predaja ustaško-domobranskih vojsk na Poljani, 15. maja 1945 (Str. 239.)

Didaktika nas uči, da si dijaki določene pojme lažje zapomnijo ob sliki, kot če jih samo preberejo v tekstu. Predvidevamo, da je to znanje združeno z željo, da si dijaki za vedno zapomnijo, da so bili domobranci izdajalci, vodilo avtorja, da sta se poslužila še slikovnega gradiva.

Za konec naj vam povem, da je eden od piscev učbenikov moj fakultetni profesor. Rada sem ga poslušala, predvsem mi je bilo všeč, ko nam je govoril, da mora biti zgodovinar pri svojem delu objektiven. Predvsem objektiven. Večkat nam je polagal na srce, da se mora učitelj zgodovine v šoli postaviti na pravo stran. Zdi se mi, da sem ga razočarala.

[Stran 084]

Tako bi morda lahko prevedli naslov knjige Ordnung durch Terror, ki mi jo je urednik Zaveze posredoval s prošnjo, naj njeno vsebino posredujem slovenskim bralcem.

Branje drobne knjige, a zelo gosto potiskanih 116 strani, ni bilo zabavno, ker sta nemška avtorja Jőrg Baberowski (rojen 1961) in Anselm Doering-Manteuffel (1949) natančno preiskala, kako je Hitlerjeva Nemčija po svoje hotela urediti vzhodne dežele, pa sta to primerjala z načinom urejevanja istih dežel in narodov pod Stalinom. Vse sta skrbno dokumentirala, ker pa je teroristični način urejanja po svoje vplival tudi na »red« v naši domovini, sem ob prebiranju poskušal to dodati za naše bralce, čeprav seveda avtorja nista segla na naše ozemlje. Morda bo njuno raziskovanje spodbudilo tudi naše zgodovinarje, da bi opisali naše razmere pod enakim vidikom.

Knjiga je izšla leta 2006 v založbi J. H. W. Dietz Nachf. v Bonnu, leta 2007 pa že v drugi izdaji. Podnaslov podrobneje razloži, kaj knjiga opisuje: Gewaltexzesse und Vernichtung im nationalsozialistischen und im stalinistischen Imperium (Čezmerno nasilje in uničevanje v nacističnem in stalinističnem imperiju). Dragocene so njune opombe, ker navajata nemško, rusko in angleško literaturo, ki je pri nas verjetno manj znana.

Uvodno besedilo je napisal Hans Mommsen in razložil, kako sta si avtorja razdelila raziskavo v osmih poglavjih: Baberowski je prikazal rusko stran od carske dobe do Stalinove smrti, Doering-Manteuffel pa nacistično in to že od prve svetovne vojne dalje do zadnjih vojnih let in dokončnega razpada nacističnega sistema. Ugotovila sta, da so Hitlerjevi nacisti in Stalinovi boljševiki na zelo podobne brutalne načine hoteli priti do podobnih ciljev: ustanoviti enotno družbo ne glede na naravne vezi med ljudmi, narodi in kulturami. Prostor, ki sta ga obravnavala, je obsegal vzhodno Evropo od Nemčije do Kavkaza in od Baltika do Črnega morja. Število žrtev na tem območju, torej na Poljskem, v Beli Rusiji, Ukrajini in na Kavkazu je bilo seveda veliko večje kot pri nasilnem »urejanju« naših dežel, tudi zato, ker je to pri nas trajalo manj časa kot tam.

Avtorja sta celotno snov obravnavala kronološko: v vsakem obdobju vzporedno nacistično in boljševiško nasilje. Za naš pregled se mi zdi bolj enostavno, da prikažem vsako od obeh ločeno od začetkov do konca, torej najprej celotni nacistični postopek, nato pa komunističnega oziroma boljševiškega, kot je v knjigi redno uporabljen izraz za stalinistično obdobje.

Nacistični postopek

Nemški vojaki so v prvi svetovni vojni na ruski fronti prišli v stik s prebivalci carske Rusije, ki je takrat obsegala tudi poljske in baltiške dežele. Nemški vojaki in predvsem častniki so bili vzgojeni v prepričanju, da so kulturno več vredni kot Slovani: kulturološke študije so poudarjale germansko večvrednost nad slovanskim primitivizmom. V isti vojni se je Nemčija na zahodni fronti borila s približno sebi enako kulturno in tehnično razvitimi državami, na vzhodni pa je prišla v stik z zelo preprostim ljudstvom, na katero so zaradi domače vzgoje gledali načelno zviška kot na manjvredno, zaostalo.

Na zasedenem ozemlju so hoteli na silo dvigniti pomanjkljivo higieno in omejiti kužne bolezni, ljudje pa so to neradi sprejemali, ker so zaslutili, da hočejo zavojevalci nadzirati njihovo domače življenje. Še manj so Nemci upoštevali, da v carski Rusiji živijo zelo različni narodi: nekateri slovanski, na Baltiku drugačni in spet drugačni na Kavkazu. Nekakšna nemška obsedenost, da bi bilo vse povsod urejeno enako, enotno, je bila odbijajoča za te ljudi, ki so bili tudi po verovanju (cerkveni pripadnosti) različni: vsak se je še bolj zapiral v svoj krog, čeprav je trpel zaradi tega.

To se je stopnjevalo v drugem obdobju, po napadu na Poljsko leta 1939, zlasti pa po napadu na Stalinov imperij leta 1941. Nemško mladino, ki je odraščala po prvi svetovni vojni, so zasipali z idejami o življenjskem prostoru (Lebensraum), ki da ga nemško ljudstvo potrebuje. Novi red bo zato moral pospraviti z balastom preteklosti. Nekdanje zgodovinske ideale je zamenjal kult germanstva z idejo o večnem trajanju novega reda, »tisočletnega rajha«. Na univerzah so zavzeto študirali razmere na vzhodu (Ostforschung).

Hitlerjev napad na Poljsko so seveda izvedli vojaki in častniki, vendar so uničevanje Poljakov in čiščenje ozemlja za prihodnje nemške koloniste opravile posebne enote policije in esesovcev. Domačini so se jim seveda upirali, Nemce so najbolj prestrašili skriti partizanski[Stran 085] gverilski napadi. Starodavno prusko zaničujoče gledanje na Poljake je pomagalo premagati ovire, ki bi kulturnega človeka oviralo pri tem divjanju, saj »poljski podčlovek« vendar ni mogel imeti pravice, upirati se visoki nemški kulturi. Judje na Poljskem pa so postali simbolna žrtev, ovira novemu redu, ki jih je zato treba uničiti. Po Hitlerjevem načrtu je bilo treba na Poljskem pripraviti prostor za Nemce iz baltiških držav, ki jih je zasedla Sovjetska vojska. Sanjali so celo o tem, da bi poljske Jude preselili na Madagaskar. Leta 1939 je Hitler na Poljskem uredil civilno upravo: Generalgouvernement z lepimi znamkami, (ki sem jih takrat zbiral, ne da bi vedel, kako tam živijo). Na Poljskem so pred »industrijskim« uničevanjem Judov in Poljakov opravili rasne preglede vseh prebivalcev, kar smo doživeli tudi na Gorenjskem in Štajerskem.

Še pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941 so pripravljali načrte, kako bi prebivalce Bele Rusije pustili umreti od lakote, da bi dobili prostor za Nemce. Vojaško poveljstvo se je takrat popolnoma podredilo Hitlerjevim načrtom »rasne« vojne. Pozimi 1942/43 so iz bližine Lublina izgnali 50000 Poljakov, da bi dobili prostor za 10000 Nemcev, vendar prostovoljcev niso našli dovolj, tiste ki so prišli, pa so napadali partizani; končno so morali vsi zbežati pred napredujočo sovjetsko vojsko. Nemcem so se predajali tudi rdečearmejci; v nemških taboriščih vojnih ujetnikov so Ukrajince in Poljake višje cenili kot Ruse, še višje pa Letonce in Estonce, včasih so postavili ene nad druge celo za stražarje.

Padec Stalingrada je dobil simbolni pomen: pred tem so Nemci celo vabili prostovoljce za nemško industrijo: 13–20-letne so lovili po vaseh, prav tako rasno ustrezne otroke, da bi oskrbeli nemške družine, ki so izgubile svoje otroke (tudi v Sloveniji se je to dogajalo).

Boljševiški postopek

Avtor seveda omenja tudi poprejšnje caristično nasilno rusificiranje neruskih narodov in območij. Tudi Rusi so hoteli v teh nekakšnih kolonialnih območjih doseči tak enoten red, kakršnega so veliki evropski narodi dosegli v 19. stoletju. To »urejanje« pa je privedlo do uničevanja prej domačega načina življenja, obnašanja, verovanja. Učinek je bil odpor, ki se je pojavljal v različnih oblikah, obdobjih in stopnjah. Že v prvi svetovni vojni so carski vojaki uničevali Jude in kavkaške muslimane ter posamezne nemške otoke: ljudi so v milijonskih številkah nasilno preseljevali v notranjost Rusije, sto tisoči so pri tem umrli. V boljševiški dobi se je to nadaljevalo. Upor zoper to je povzročil nastanek prostovoljnih neuradnih borčevskih skupin, ki so po boljševiški revoluciji ovirale prodiranje teh idej v zahodno Evropo.

Po letu 1918 je razpadla tudi avstro-ogrska oblast v Galiciji; Ukrajinci so terorizirali poljsko in judovsko prebivalstvo. Ko so Poljaki ponovno zasedli Lvov, se je teroriziranje obrnilo, nihče ni štel pobitih množic in požganih vasi.

Enaka grozodejstva so se dogajala tudi v deželah na severu tega območja, kjer so trpeli enkrat litvanski in letonski prebivalci, drugič pa poljski in beloruski, oboji pa so preganjali Jude. Leta 1919 je vodstvo Rdeče armade ukazalo uničenje »belih« kozakov v pokrajini ob reki Don: stotisoči so bili pregnani, preseljeni in uničeni. (Znano je, da so se takrat številni zatekli v Jugoslavijo, v Ljubljani so živeli nekaj časa skupaj v barakah nad železniško postajo, kar opisuje Branko Dorčič v romanu Popotniki, ki je leta 1979 izšel v Buenos Airesu. Avtor, pozneje duhovnik in sodelavec skopskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca, je bil rojen 1905 v Gorici, umrl pa 1986 v Prizrenu. Roman je izšel pod psevdonimom Aleksej Goriški, na 456 straneh pa opisuje življenje v Ljubljani okrog leta 1927, ko je avtor študiral geodezijo; šele 1932 pa je bil v Prizrenu posvečen za duhovnika. Življenje v Ljubljani v tistem času mlade univerze, na kateri so predavali tudi ruski profesorji, nam je komaj kaj znano. Dorčič opisuje npr. pravoslavno velikonočno procesijo z vojaško godbo, ki jo je Sergej (=Dorčič) opazoval, ko se je bližala pravoslavni (srbski) kapeli na dvorišču vojašnice [na sedanji Metelkovi: je kje kak podatek o tem?]. Po tem vrinku se vrnem k predstavitvi knjige).

Stalin in njegovi so druge etnične skupnosti v Rusiji, s katerimi so dotlej mirno sobivali, začeli gledati kot sovražnike: nemški in poljski kmetje so postali kulaki; Kozaki, Čečeni in Kurdi na Kavkazu so postali špijoni in izdajalci, ki jih je iz varnostnih razlogov treba izseliti iz obmejnih ruskih pokrajin. Po izjavah Molotova in Stalina je bil tudi Krimski polotok obmejno področje, ki mora biti očiščeno in varno. Turke in Irance so selili v Sibirijo. Potem ko je bil decembra 1934 v Leningradu ubit Sergej Kirov, so z leningrajskega območja preselili v Srednjo Azijo 22000 Nemcev, Letoncev, Estoncev in Fincev, ker bi bili lahko sovjetski sovražniki. Podobno 69000 Poljakov[Stran 086] in Nemcev iz Ukrajine v Kazahstan. (Ali nismo tudi v Sloveniji doživljali podobno čiščenje obmejnega ozemlja z Avstrijo po letu 1945?)

Potem ko so Sovjeti leta 1939 zasedli vzhodno Poljsko, so decembra začeli preseljevati v Kazahstan cerkvene ljudi in kulturnike, nato še 6000 Judov, ki so pribežali izpod Nemcev. Marca 1940 je Berija ukazal postreliti več deset tisoč Poljakov, 4500 jih je bilo ubitih v Katynskem gozdu, njihovi domači pa preseljeni v Kazahstan.

Leta 1943 so uradno ugotovili, da so muslimanski Čečeni in Inguši verski fanatiki in banditi, zato jih je treba uničiti. Imena krajev in oseb na pokopališčih so rusificirali. Niso pa razvili rasistične ideologije kot Nemci; sorazmerno manj je bilo fizičnega iztrebljanja, ker so nezaželene mogli preseliti na obsežna sibirska prostranstva.

Skoraj vsak dan prebiramo novice iz dežel, kjer se je pred desetletji to dogajalo, vendar so za večino ljudi to samo zanimive ali pretresljive novice, ker ne poznamo ozadja iz preteklosti, ki je bilo prav tako ali še bolj neverjetno in zato za nas manj boleče. Poznamo sicer starodavni rek, da je zgodovina učiteljica, a premalo smo pripravljeni iz nje se kaj naučiti.