Red pod prisilo

R

[Stran 084]

Tako bi morda lahko prevedli naslov knjige Ordnung durch Terror, ki mi jo je urednik Zaveze posredoval s prošnjo, naj njeno vsebino posredujem slovenskim bralcem.

Branje drobne knjige, a zelo gosto potiskanih 116 strani, ni bilo zabavno, ker sta nemška avtorja Jőrg Baberowski (rojen 1961) in Anselm Doering-Manteuffel (1949) natančno preiskala, kako je Hitlerjeva Nemčija po svoje hotela urediti vzhodne dežele, pa sta to primerjala z načinom urejevanja istih dežel in narodov pod Stalinom. Vse sta skrbno dokumentirala, ker pa je teroristični način urejanja po svoje vplival tudi na »red« v naši domovini, sem ob prebiranju poskušal to dodati za naše bralce, čeprav seveda avtorja nista segla na naše ozemlje. Morda bo njuno raziskovanje spodbudilo tudi naše zgodovinarje, da bi opisali naše razmere pod enakim vidikom.

Knjiga je izšla leta 2006 v založbi J. H. W. Dietz Nachf. v Bonnu, leta 2007 pa že v drugi izdaji. Podnaslov podrobneje razloži, kaj knjiga opisuje: Gewaltexzesse und Vernichtung im nationalsozialistischen und im stalinistischen Imperium (Čezmerno nasilje in uničevanje v nacističnem in stalinističnem imperiju). Dragocene so njune opombe, ker navajata nemško, rusko in angleško literaturo, ki je pri nas verjetno manj znana.

Uvodno besedilo je napisal Hans Mommsen in razložil, kako sta si avtorja razdelila raziskavo v osmih poglavjih: Baberowski je prikazal rusko stran od carske dobe do Stalinove smrti, Doering-Manteuffel pa nacistično in to že od prve svetovne vojne dalje do zadnjih vojnih let in dokončnega razpada nacističnega sistema. Ugotovila sta, da so Hitlerjevi nacisti in Stalinovi boljševiki na zelo podobne brutalne načine hoteli priti do podobnih ciljev: ustanoviti enotno družbo ne glede na naravne vezi med ljudmi, narodi in kulturami. Prostor, ki sta ga obravnavala, je obsegal vzhodno Evropo od Nemčije do Kavkaza in od Baltika do Črnega morja. Število žrtev na tem območju, torej na Poljskem, v Beli Rusiji, Ukrajini in na Kavkazu je bilo seveda veliko večje kot pri nasilnem »urejanju« naših dežel, tudi zato, ker je to pri nas trajalo manj časa kot tam.

Avtorja sta celotno snov obravnavala kronološko: v vsakem obdobju vzporedno nacistično in boljševiško nasilje. Za naš pregled se mi zdi bolj enostavno, da prikažem vsako od obeh ločeno od začetkov do konca, torej najprej celotni nacistični postopek, nato pa komunističnega oziroma boljševiškega, kot je v knjigi redno uporabljen izraz za stalinistično obdobje.

Nacistični postopek

Nemški vojaki so v prvi svetovni vojni na ruski fronti prišli v stik s prebivalci carske Rusije, ki je takrat obsegala tudi poljske in baltiške dežele. Nemški vojaki in predvsem častniki so bili vzgojeni v prepričanju, da so kulturno več vredni kot Slovani: kulturološke študije so poudarjale germansko večvrednost nad slovanskim primitivizmom. V isti vojni se je Nemčija na zahodni fronti borila s približno sebi enako kulturno in tehnično razvitimi državami, na vzhodni pa je prišla v stik z zelo preprostim ljudstvom, na katero so zaradi domače vzgoje gledali načelno zviška kot na manjvredno, zaostalo.

Na zasedenem ozemlju so hoteli na silo dvigniti pomanjkljivo higieno in omejiti kužne bolezni, ljudje pa so to neradi sprejemali, ker so zaslutili, da hočejo zavojevalci nadzirati njihovo domače življenje. Še manj so Nemci upoštevali, da v carski Rusiji živijo zelo različni narodi: nekateri slovanski, na Baltiku drugačni in spet drugačni na Kavkazu. Nekakšna nemška obsedenost, da bi bilo vse povsod urejeno enako, enotno, je bila odbijajoča za te ljudi, ki so bili tudi po verovanju (cerkveni pripadnosti) različni: vsak se je še bolj zapiral v svoj krog, čeprav je trpel zaradi tega.

To se je stopnjevalo v drugem obdobju, po napadu na Poljsko leta 1939, zlasti pa po napadu na Stalinov imperij leta 1941. Nemško mladino, ki je odraščala po prvi svetovni vojni, so zasipali z idejami o življenjskem prostoru (Lebensraum), ki da ga nemško ljudstvo potrebuje. Novi red bo zato moral pospraviti z balastom preteklosti. Nekdanje zgodovinske ideale je zamenjal kult germanstva z idejo o večnem trajanju novega reda, »tisočletnega rajha«. Na univerzah so zavzeto študirali razmere na vzhodu (Ostforschung).

Hitlerjev napad na Poljsko so seveda izvedli vojaki in častniki, vendar so uničevanje Poljakov in čiščenje ozemlja za prihodnje nemške koloniste opravile posebne enote policije in esesovcev. Domačini so se jim seveda upirali, Nemce so najbolj prestrašili skriti partizanski[Stran 085] gverilski napadi. Starodavno prusko zaničujoče gledanje na Poljake je pomagalo premagati ovire, ki bi kulturnega človeka oviralo pri tem divjanju, saj »poljski podčlovek« vendar ni mogel imeti pravice, upirati se visoki nemški kulturi. Judje na Poljskem pa so postali simbolna žrtev, ovira novemu redu, ki jih je zato treba uničiti. Po Hitlerjevem načrtu je bilo treba na Poljskem pripraviti prostor za Nemce iz baltiških držav, ki jih je zasedla Sovjetska vojska. Sanjali so celo o tem, da bi poljske Jude preselili na Madagaskar. Leta 1939 je Hitler na Poljskem uredil civilno upravo: Generalgouvernement z lepimi znamkami, (ki sem jih takrat zbiral, ne da bi vedel, kako tam živijo). Na Poljskem so pred »industrijskim« uničevanjem Judov in Poljakov opravili rasne preglede vseh prebivalcev, kar smo doživeli tudi na Gorenjskem in Štajerskem.

Še pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941 so pripravljali načrte, kako bi prebivalce Bele Rusije pustili umreti od lakote, da bi dobili prostor za Nemce. Vojaško poveljstvo se je takrat popolnoma podredilo Hitlerjevim načrtom »rasne« vojne. Pozimi 1942/43 so iz bližine Lublina izgnali 50000 Poljakov, da bi dobili prostor za 10000 Nemcev, vendar prostovoljcev niso našli dovolj, tiste ki so prišli, pa so napadali partizani; končno so morali vsi zbežati pred napredujočo sovjetsko vojsko. Nemcem so se predajali tudi rdečearmejci; v nemških taboriščih vojnih ujetnikov so Ukrajince in Poljake višje cenili kot Ruse, še višje pa Letonce in Estonce, včasih so postavili ene nad druge celo za stražarje.

Padec Stalingrada je dobil simbolni pomen: pred tem so Nemci celo vabili prostovoljce za nemško industrijo: 13–20-letne so lovili po vaseh, prav tako rasno ustrezne otroke, da bi oskrbeli nemške družine, ki so izgubile svoje otroke (tudi v Sloveniji se je to dogajalo).

Boljševiški postopek

Avtor seveda omenja tudi poprejšnje caristično nasilno rusificiranje neruskih narodov in območij. Tudi Rusi so hoteli v teh nekakšnih kolonialnih območjih doseči tak enoten red, kakršnega so veliki evropski narodi dosegli v 19. stoletju. To »urejanje« pa je privedlo do uničevanja prej domačega načina življenja, obnašanja, verovanja. Učinek je bil odpor, ki se je pojavljal v različnih oblikah, obdobjih in stopnjah. Že v prvi svetovni vojni so carski vojaki uničevali Jude in kavkaške muslimane ter posamezne nemške otoke: ljudi so v milijonskih številkah nasilno preseljevali v notranjost Rusije, sto tisoči so pri tem umrli. V boljševiški dobi se je to nadaljevalo. Upor zoper to je povzročil nastanek prostovoljnih neuradnih borčevskih skupin, ki so po boljševiški revoluciji ovirale prodiranje teh idej v zahodno Evropo.

Po letu 1918 je razpadla tudi avstro-ogrska oblast v Galiciji; Ukrajinci so terorizirali poljsko in judovsko prebivalstvo. Ko so Poljaki ponovno zasedli Lvov, se je teroriziranje obrnilo, nihče ni štel pobitih množic in požganih vasi.

Enaka grozodejstva so se dogajala tudi v deželah na severu tega območja, kjer so trpeli enkrat litvanski in letonski prebivalci, drugič pa poljski in beloruski, oboji pa so preganjali Jude. Leta 1919 je vodstvo Rdeče armade ukazalo uničenje »belih« kozakov v pokrajini ob reki Don: stotisoči so bili pregnani, preseljeni in uničeni. (Znano je, da so se takrat številni zatekli v Jugoslavijo, v Ljubljani so živeli nekaj časa skupaj v barakah nad železniško postajo, kar opisuje Branko Dorčič v romanu Popotniki, ki je leta 1979 izšel v Buenos Airesu. Avtor, pozneje duhovnik in sodelavec skopskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca, je bil rojen 1905 v Gorici, umrl pa 1986 v Prizrenu. Roman je izšel pod psevdonimom Aleksej Goriški, na 456 straneh pa opisuje življenje v Ljubljani okrog leta 1927, ko je avtor študiral geodezijo; šele 1932 pa je bil v Prizrenu posvečen za duhovnika. Življenje v Ljubljani v tistem času mlade univerze, na kateri so predavali tudi ruski profesorji, nam je komaj kaj znano. Dorčič opisuje npr. pravoslavno velikonočno procesijo z vojaško godbo, ki jo je Sergej (=Dorčič) opazoval, ko se je bližala pravoslavni (srbski) kapeli na dvorišču vojašnice [na sedanji Metelkovi: je kje kak podatek o tem?]. Po tem vrinku se vrnem k predstavitvi knjige).

Stalin in njegovi so druge etnične skupnosti v Rusiji, s katerimi so dotlej mirno sobivali, začeli gledati kot sovražnike: nemški in poljski kmetje so postali kulaki; Kozaki, Čečeni in Kurdi na Kavkazu so postali špijoni in izdajalci, ki jih je iz varnostnih razlogov treba izseliti iz obmejnih ruskih pokrajin. Po izjavah Molotova in Stalina je bil tudi Krimski polotok obmejno področje, ki mora biti očiščeno in varno. Turke in Irance so selili v Sibirijo. Potem ko je bil decembra 1934 v Leningradu ubit Sergej Kirov, so z leningrajskega območja preselili v Srednjo Azijo 22000 Nemcev, Letoncev, Estoncev in Fincev, ker bi bili lahko sovjetski sovražniki. Podobno 69000 Poljakov[Stran 086] in Nemcev iz Ukrajine v Kazahstan. (Ali nismo tudi v Sloveniji doživljali podobno čiščenje obmejnega ozemlja z Avstrijo po letu 1945?)

Potem ko so Sovjeti leta 1939 zasedli vzhodno Poljsko, so decembra začeli preseljevati v Kazahstan cerkvene ljudi in kulturnike, nato še 6000 Judov, ki so pribežali izpod Nemcev. Marca 1940 je Berija ukazal postreliti več deset tisoč Poljakov, 4500 jih je bilo ubitih v Katynskem gozdu, njihovi domači pa preseljeni v Kazahstan.

Leta 1943 so uradno ugotovili, da so muslimanski Čečeni in Inguši verski fanatiki in banditi, zato jih je treba uničiti. Imena krajev in oseb na pokopališčih so rusificirali. Niso pa razvili rasistične ideologije kot Nemci; sorazmerno manj je bilo fizičnega iztrebljanja, ker so nezaželene mogli preseliti na obsežna sibirska prostranstva.

Skoraj vsak dan prebiramo novice iz dežel, kjer se je pred desetletji to dogajalo, vendar so za večino ljudi to samo zanimive ali pretresljive novice, ker ne poznamo ozadja iz preteklosti, ki je bilo prav tako ali še bolj neverjetno in zato za nas manj boleče. Poznamo sicer starodavni rek, da je zgodovina učiteljica, a premalo smo pripravljeni iz nje se kaj naučiti.

Avtor Marijan Smolik