Vojaško sodišče o pobojih

V

Po odkritju množice skritih morišč po vsej Sloveniji in zlasti po odprtju grozljive Hude jame pri Laškem nam sodelavci tedanjega junaštva nad razoroženimi vojnimi ujetniki, njihovimi ženami, dekleti in otroki vneto zatrjujejo, da o tem niso nič vedeli, da zločina niso storili slovenski vojaki, da v breznih pobiti niso bili Slovenci in še vrsto podobnih izgovorov. Tisti, ki smo vse to doživljali, že od nekdaj vemo, da vse to ni res. Lažnivost takšnih izgovorov potrjujejo tudi številni dokumenti iz tistega časa.

Eden od takšnih dokumentov je tudi sodba Divizijskega vojaškega sodišča v Celju št. Sud. broj 119/47 z dne 22. maja 1977, ki jo je izrekel senat pod predsedstvom kapetana Stanka Sršena in članov senata poročnikov Leona Hvale in Mateja Modriča v navzočnosti zagovornikov obtoženih dr. Milka Hrašovca in dr. Ivana Stanovnika, odvetnikov iz Celja. Ime vojaškega tožilca ni navedeno.

Z navedeno sodbo je bila na smrtno kazen z ustrelitvijo obsojena tedaj 32-letna Eliza Premšak iz Celja, delavka v tovarni emajlirane posode, ker je med drugim »koncem leta 1945 napisala in po agentu Francu Železniku poslala angleški obveščevalni službi v Avstriji dve obširni poročili v nemškem jeziku«, v katerih je stanje opisovala kot komunistično diktaturo in govorila o množičnem zapiranju nedolžnih ljudi in »na podlagi podatkov, ki jih je spretno izvlekla od soobtoženih Josipa Čepina in Bojana Kencijana lažno prikazovala delo OZNE, trdeč, da ti pretepajo zapornike in izvršujejo množične likvidacije, kar je podprla z lažnimi primeri pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi jami, kjer je po njenih navedbah bilo likvidiranih 1000 belogardistov, razen tega pa je angleško obveščevalno službo v istem poročilu obvestila o imenih posameznih voditeljev OZNE v Celju in jih prikazala kot odločujoče za likvidacije nedolžnih žrtev, ta poročila pa izročila angleškemu agentu Francu Železniku in se kasneje pod tajnim imenom preko radia zanimala za usodo poročil in dobila od Železnika iz Avstrije obvestilo, da je srečno prispel in poročilo izročil – torej je izvajala vohunstvo, t.j. zbirala je podatke, ki so po svoji vsebini državna tajnost in jih izročila tuji državi – organizaciji«.

Bojan Kencijan, tedaj 24-letni nekdanji pripadnik OZNE v Celju, je bil obsojen na 7 let in pol zapora s prisilnim delom, ker je med drugim »soobtoženi Premšakovi dajal podatke, ki jih je ona od njega spretno izvlekla in to lažne podatke, ki so rušili ugled predstavnikov OZNE in ji obenem razkril vojaško formacijo krajevne OZNE iz Celja, lažno govoreč o ljudeh te organizacije, ki naj bi odločali o zapiranju nedolžnih ljudi in njihovi likvidaciji«.

Josip Čepin, tedaj 33-letni nekdanji voznik v II. bataljonu III. brigade KNOJ-a, je bil obsojen na 15 mesecev zapora s prisilnim delom, ker je »tekom leta 1945 kot voznik KNOJ-a v Celju vzdrževal zvezo s prvoobtoženo Elzo Premšak in tej omogočil, da je od njega zvedela, kar jo je zanimalo,« in ji tudi sam pripovedoval, »da kot voznik tovornjaka iz taborišča Teharje vozi obtožence v Brežice in v Hudo jamo, kjer jih množično likvidirajo in naj bi jim on moral sezuvati čevlje«.

Ta sodba torej dokazuje, da so za slovenska množična grobišča, tudi za Hudo jamo, najkasneje spomladi 1977 poleg več tisoč neposrednih zločincev in njihovih pajdašev iz zanesljivih virov in od neposrednih udeležencev vedeli vsaj še trije slovenski oficirji in vsaj dva slovenska odvetnika, po imenih znani iz sodbe. Kar vesta dva, ve pol sveta, slovenski revolucionarji pa naj bi ničesar ne vedeli. Sodba dokazuje, da so o pobijanju odločali v slovenski OZNI in da so junaško moritev izvrševali slovenski partizani, vključeni v III. brigado slovenske divizije KNOJ-a. Jasno kaže, da so tudi žrtve v Hudi jami bili Slovenci iz teharskega taborišča, saj so sodelujoči Zavadlav, Svetina, Dubajič in še kdo glasno povedali, da je vsak pobijal svoje. Sodba tudi kaže, naj bi za poboje in morišča že tedaj vedeli tudi Angleži, ki bi morali bdeti nad varnostjo vrnjenih.

Čast in mir božji pravični in pogumni Elzi Premšak in soobtožencem ter vsem žrtvam zločinskega boljševizma, milostna božja sodba njihovim krvnikom, tudi sodnikom, ki so jemali življenje zaradi »vohunstva z lažnimi poročili«!

Avtor Anton Drobnič