Če ne štejemo ustanovnega občnega zbora Nove slovenske zaveze, ki je bil leta 1990, je bil letos že 19. občni zbor. Takrat je ponudila prostor gospa Ela Mrežar v svoji gostilni v Šentvidu nad Ljubljano. Pozneje smo se srečevali v kletnih prostorih cerkve sv. Družine v Mostah, potem smo postali bolj imenitni in smo se zbirali v Festivalni dvorani v bivšem Baragovem semenišču in sedaj že nekaj let zborujemo vsako leto v dvorani zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.
Od ustanovnega občega zbora mineva letos že dvajset let in imamo kaj pokazati, čeprav nas »javno mnenje« ignorira. Postavljene so številne farne spominske plošče, revija Zaveza je imela letos spomladi že številko 76, izdali smo oziroma naši zvesti člani – dopisniki so napisali tudi nekaj knjig, med zadnjimi je Janko Maček v knjigi: KAKO SE JE ZAČELO zbral in priredil svoje prispevke o dogajanjih pred vojno in med njo od 1941–1945 na Notranjskem in Dolenjskem, v takratni Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali Italijani.
Zopet je bila dvorana v Šentvidu polna. Pozdravila nas je pesem pevskega zbora iz Šentjošta in naši mali glasbeniki, vnuki naših članov, ki nas že nekaj let zapovrstjo razveseljujejo z igranjem slovenskih narodnih pesmi na harmoniko in flavto
Vsi smo z zanimanjem poslušali, kaj nam bo povedal naš predsednik. Ali nam bo pojasnil današnjo zapleteno situacijo, ko se v javnosti ne ve več, kaj je prav in kaj ne, kdo sme biti lopov, pa se mu tega ne sme očitati, koga pa je treba preganjati, kakšne izglede ima Nova Slovenska zaveza, da se v javnosti uveljavi, in kaj smo storili, da do uveljavitve pride.
Pogrešili smo mnoge naše člane, ki so v teh dvajsetih letih umrli, in vse tiste, ki zaradi bolezni in starosti niso mogli priti. Pohvaliti pa je treba vse, ki so prišli, predvsem tiste, ki lahko hodijo le ob podpori palice ali pomočnika. Opazili smo tudi nekaj mladih, morda so prišli le kot šoferji svojih starih staršev ali pa lahko računamo nanje kot na podmladek našega društva?
Poročanje o številkah niti ni zanimivo, čeprav je v to delo vloženo mnogo truda. Nadzorni odbor, ki je delo pohvalil, uživa popolno zaupanje članstva, Moti nas le, če nas ponovno terjajo za plačilo, ki smo ga že zdavnaj plačali. Vendar, kdor dela, se mu pripeti tudi kakšna napaka! Bolj zanimivo je, ali ima društvo dovolj sredstev, da bo lahko izpolnilo načrt, ki si ga je upravni odbor zadal ob začetku leta 2010? Finančni načrt še računa na darila, tudi tista, ki so prispevek ob plačilu redne članarine.
Figure 1. Meta Velikonja Blaža Cedilnik
Odmor je izredno priljubljena in želena točka občega zbora. Če smo prišli malo pozno in se malo dalj zadržali v preddverju ob dobrodošlici gospoda Franca Ložarja, in zato vseh znancev še nismo opazili, je med odmorom čas, da jih poiščemo in se z njimi pozdravimo. Prišli smo z različnih koncev Slovenije in si imamo kaj povedati. Zato je odmor vedno prekratek. Predsednik zbora nas priganja, da se umirimo, da bi lahko nadaljevali delo, zaradi katerega smo prišli.
Ob razpravi bi marsikdo rad kaj povedal, a nas vedno priganjajo, naj bomo kratki in jedrnati.
Veliko ljudskih pesnikov je med nami. V svojih pesmih izražajo svojo žalost za pobitimi svojci tudi po 65-ih letih, kot nas je spomnil dr. A. Bajuk. Tu na zboru, ko smo enaki med enako trpečimi in čutečimi, tukaj želijo nastopiti, ker jih drugje ne marajo poslušati.
Kdor je kaj pomembnega naredil na domačem terenu, npr. uredil postavitev kamnitega križa ob zamolčanem grobišču, priredil v svoji občini občinski obči zbor NSZ, sodeloval pri postavitvi nove farne spominske plošče, organiziral spominsko svečanost v domačem kraju[Stran 072] ali dosegel kaj drugega, je že prav, da o tem na letnem občem zboru poroča. Iz majhnih in velikih stvari se gradijo še večje stvari.
Ob koncu zbora pa vsi čakamo, kako nas bo nagovoril odgovorni urednik Zaveze, prof. Justin Stanovnik. Že vsa leta nazaj nas razvaja z izrednimi nagovori. Ob njih postanemo bolj samozavestni, bolj ponosni sami nase, da smo ljudje z zgodovinskim spominom, da je to kar delamo, pravilno in za slovenski narod potrebno. Pomembno je, da smo načelni in da v svojih načelih ne popustimo. Vedeti moramo, da so naša prizadevanja v odkrivanju resnice v prid obstoja slovenskega naroda. Naša resnica mora priti na dan v vsej njeni grozi, le tako bomo kot slovenski narod lahko preživeli in šli naprej. Vsakokrat nam »vrže« kako novo idejo, kakšno novo resnico, nas z njo obogati in miselno zaposli. Tudi na letošnjem zboru ni manjkala resnost in nenavadna domiselnost.
Med kosilom, ki sledi zboru, se razgovorimo in dogovorimo še o vsem, česar nismo zmogli urediti med odmorom. Potem pa počasi domov, Marsikdo bi še ostal, pa skupinski avtobus čaka, ali pa čaka »mladi šofer«, da starše zapelje domov. Vsak na svojo stran s prijetnimi občutki, da pripada društvu, ki ima prav posebno poslanstvo pri ohranjanju resnice o zgodovini slovenskega naroda. Kajti resnica je samo ena!
Figure 2. Člani Nove Slovenske zaveze se radi srečujemo Blaža Cedilnik–