Letos mineva 65 let od nenavadne pomladi, ko so se tisoči Slovencev, do tedaj navezani na dom in domačo zemljo, v upravičenem strahu za golo življenje umikali na Koroško, kjer naj bi pri zahodnih zaveznikih dobili zatočišče pred domačimi revolucionarji. Med umikajočo se množico so bile urejene čete Slovenskih domobrancev, pa tudi cela reka civilnih beguncev – moških, žena in otrok. Večina od teh je le nekaj tednov kasneje doživela grenko razočaranje, ko so jih »zaščitniki demokracije in človekovih pravic« s prevaro vrnili nazaj v žrelo domače revolucije. Ena od begunk v vetrinjskem taborišču je, pretresena od groze tistih dni, vzkliknila: »O, ali ne bo že sodni dan!«

Skoraj pol stoletja je bil v domovini spomin na eksodus leta 1945 in dogodke, ki so mu sledili, neprimeren, če že ne prepovedan. Normalno so se ga lahko spominjali le v tujini, tisti, ki so imeli srečo, da iz Vetrinja niso bili vrnjeni. Seveda tudi doma spomin ni ugasnil, ampak je tlel kot žerjavica pod pepelom. O tem so pričale redke svečke, ki so se tu in tam pojavile ob grobiščih, za katera se je kljub nasprotnemu prizadevanju zvedelo. O tem so pričale maše »za pogrešane«, ki so jih opravljali v marsikateri cerkvi, in črne rute, ki so jih nekatere matere in žene nosile do smrti.

Tole razmišljanje o maju 1945 bi lahko razširili na Hudo jamo, kjer se je po naporni odstranitvi betonskih in zidanih pregrad v vsej strahoti pokazalo, kaj se je pri nas spomladi in v zgodnjem poletju 1945 dogajalo. Pravzaprav smo veliko tega vedeli že prej, vendar je bila slika, ki se je pokazala za pregradami tako pretresljiva, da je vse, ki so jo videli, šokirala. Kaj podobnega ni bilo niti v Katinu, o katerem se je v zadnjih tednih veliko govorilo in pisalo. Ni čudno, če je postala Huda jama prehuda in tega ni mogla ublažiti niti predsednikova beseda o njeni drugorazrednosti. Vemo, da bi bilo ob spominu na maj 1945 treba govoriti o tem, vendar je ta trenutek naš namen drugačen. Majske dogodke leta 1945 in njihove usodne posledice bomo skušali prikazati z zgodbo mladega domobranca iz Podgorice v dobrepoljski dolini, ki je še danes živa priča tistega časa.

Janez Šporar je bil rojen leta 1929 na trdni Šporarjevi domačiji v Podgorici. Oče Anton je bil razgledan kmet in kot večina takratnih Dobrepoljcev tradicionalno veren. V istem duhu je s pomočjo skrbne žene in matere vzgojil tudi otroke: najstarejši sin Tone, rojen leta 1926, je dobil ime po očetu. Janez je bil v začetku druge svetovne vojne še otrok, vendar je revolucija tudi njega potegnila v svoje kolesje, toda ostal je živ in po očetovi zgodnji smrti zagospodaril na rojstni domačiji. Hči Micka, ki še danes hrani marsikateri spomin na težki čas vojne in revolucije, je bila rojena leta 1932, Lojze pa je prijokal na svet leta 1935.

Aprila 1941 je bil Janez star dvanajst let, vendar si je dobro zapomnil, kako se je jugoslovanska vojska umikala skozi dolino in pustila za seboj cele kupe orožja in vojaške opreme. Italijani so takoj po zasedbi ukazali, da je treba oddati vse orožje in vojaško opremo, toda župan Jože Strnad, ki je imel hišo na drugem koncu Podgorice, je držal z ljudmi in je le površno izpolnjeval okupatorske ukaze. Italijanom to ni ostalo skrito, zato so mu kmalu vzeli župansko funkcijo in ga odpeljali v internacijo. Spomladi in poleti 1942 je bil Janez priča marsikaterega dogodka v »dobrepoljski republiki«. Bral je razglase, ki jih je menda sam politkomisar Šilih nabil na drog električne napeljave sredi Podgorice in z njimi pojasnil, zakaj so partizani v Logu ustrelili štiri fante, ki so »ropali« v zadružni trgovini na Vidmu, in posestnika Babiča ter Mustarja, ki sta pred »ljudsko oblastjo« utajila nekaj hrane in bencina. Ko so Italijani julija 1942 vdrli v »republiko«, so si uredili zaklon v neposredni bližini Šporarjeve hiše na začetku Podgorice. V zaklonu so postavili težko bredo, v dolinici tam zraven pa minometalce. Podobno so se utrdili tudi na drugem koncu vasi. Prvi dan te italijanske obkolitve je minil čisto mirno, že v mraku pa so začeli Italijani z vsem svojim orožjem streljati na vas. Mine so padale na strehe hiš in gospodarskih poslopij in na dvorišča. Nekateri so tik pred tem videli domačina z italijansko čelado na glavi, ki se je pojavil med hišami in oddal nekaj strelov proti Italijanom. Do danes je ostalo skrivnost, kdo ga je poslal, dejstvo pa je, da so bili njegovi streli Italijanom povod za streljanje na vas.

Naslednji dan so Italijani ostali v svojih okopih in zvečer se je obstreljevanje vasi ponovilo. Šporarjevi so prvo noč prebedeli doma, drugi[Stran 045] dan pa že pred večerom odšli v Jakličevo klet, kjer se je zbrala večina vaščanov. V jutru tretjega dne so vojaki prišli v vas in prijeli trinajst Podgoričanov. Bilo je nevarno, da jih bodo postrelili kot talce, saj so pred tem na Vidmu partizani iz zasede ubili dva Italijana. Trinajstletni Janez Šporar je tedaj v primerni razdalji sledil vojakom, ki so gnali Podgoričane na Videm in jih na Štihovem dvorišču postavili k zidu. Videl je, kako sta se Štih in župnik Mrkun zanje zavzela in jih rešila izpred italijanskih pušk. – Ko se je v Podgorici izvedelo, da morajo vaščani v nekaj urah izprazniti vas in oditi pod zaščito, sicer bo vas bombardirana, je nastala velika zmeda. Šporarjev oče je naložil na voz družino in nekaj nujne prtljage in odpeljal v Struge k maminemu bratu. Že naslednji dan so se vrnili in se končno ustavili v Zdenski vasi pri drugem stricu, očetovem bratu. Janez je tudi od blizu opazoval, kako je na Vidmu gorelo župnišče in župnijska gospodarska poslopja, ki so jih zažgale topovske granate iz Velikih Lašč. Gorelo je več dni, pa nihče ni gasil.

Figure 1. Janez Šporar s prijatelji – V sredini Franc Tomšič

Ko so Dobrepoljci po kapitulaciji Italije šli na Turjak, je bil z njimi tudi Janezov brat Tone, vsi drugi Šporarjevi so pa ostali doma. Po padcu Turjaka so partizani Toneta z drugimi ujetniki odpeljali v Velike Lašče in naprej v Kočevje. Po nemški ofenzivi je prišel domov in se nekaj časa skrival, nato pa odšel k domobrancem. Ob koncu vojne je bil pri domobrancih v Velikih Laščah in z njimi šel na Koroško. Janez Šporar je bil spomladi 1944 prisoten na pogrebu dobrepoljskih fantov, ki so jih partizani kot ranjence postrelili na Turjaku in so bili potem začasno pokopani na turjaškem pokopališču.

Za Janezovo nadaljnjo usodo je bil odločilen vdor partizanskih brigad v dolino v začetku leta 1945. Slučajno je bil tisto noč, ko so potrkali na vrata Šporarjeve hiše, doma tudi brat Tone, ki je bil pri domobrancih v Velikih Laščah. Oče je tudi v tako nevarni situaciji ohranil hladno kri. Naročil je materi, naj gre h glavnim vratom, kjer so čakali partizani, in kljuka, kljuka, kot da jih ne more odpreti, medtem pa bo Tone tiho izginil skozi mala vrata. Načrt je uspel. Ko so partizani prišli v hišo, so takoj pokazali na Janeza, ki je prestrašeno gledal izpod odeje, naj se obleče, da bo šel z njimi. Oče je posredoval: »Ali ne vidite, da je še otrok, saj še v šolo hodi?« Partizan, ki je imel glavno besedo, je po kratkem premisleku odločil: »No, naj vam bo. Bo pa šel drugič.« Janez tedaj še ni bil star šestnajst let, vendar ni mogel ostati doma, saj bi ga partizani ob naslednjem obisku zagotovo mobilizirali. Odšel je v Ljubljano in pristopil k domobrancem. Vključili so ga v dopolnilno četo, ki je bila nastanjena v Dravljah. Le nekaj mesecev kasneje je s to četo odšel na Koroško.

Kot se spominja, je bila njegova četa skoraj na koncu pisane množice, ki se je pomikala proti Ljubelju. Ko so šli skozi Tržič, so iz nekaterih hiš nanje streljali. Pred tunelom je bila nepopisna gneča. Nemci so hoteli svojim omogočiti čim hitrejši prehod, zato so drugim z orožjem preprečevali vstop v tunel. Po odločnem posegu četnikov je bila pot za vse odprta in tudi Janezova četa je po tistem blatu in temi končno prišla na drugo stran. Ko so prišli do Borovelj, se je že začel spopad med Rupnikovim bataljonom in partizani, ki so umikajočim se domobrancem in beguncem preprečevali prehod preko Drave. »Draveljčani« sploh niso bili vključeni v spopad, vendar je bil Janez tam ranjen. Zadelo ga je v nogo, in sicer tako hudo, da je bila kost močno zdrobljena. Po prizadevanju prijatelja Franceta, ki je bil tudi Dobrepoljec in nekaj let starejši, so mobilizirali bližnjega kmeta, da je ranjenca s košem za odvažanje gnoja odpeljal do bližnje ambulante, kjer so mu za silo oskrbeli rano, nato pa njega in nekaj ranjenih Nemcev s tovornjakom odpeljali v vojaško bolnišnico v Celovcu. Janez se spominja, da je skozi okno sobe, kjer je čakal na prevoz v Celovec, videl cerkev z dvema zvonikoma.

[Stran 046]

V Celovcu se je znašel med samimi tujci, saj je bilo nemško tako zdravstveno osebje kot pacienti. Edini, s katerim sta se kmalu sporazumela, je bil neki Rus ali Ukrajinec, verjetno vlasovec in velik nasprotnik komunizma. Kakih štirinajst dni po prihodu v Celovec se je v bolnišnici oglasil domobranski kurat Tone Polda. Janez ga je takoj prepoznal, saj je bil julija 1943 na njegovi novi maši na Vidmu. Kurat je povedal, da domobranci odhajajo v Italijo. Ker Šporar zaenkrat ni sposoben za potovanje, bo seveda ostal v bolnišnici in prišel za njimi kasneje. V neposredni bližini bolnišnice je bila nastanjena neka partizanska enota. Verjetno so kak dan ali dva po kuratovem obisku prav iz te enote prišli k Janezu tovarišica v oficirski uniformi in dva partizanska oficirja. Predlagali so mu, naj se preseli v njihovo slovensko bolnišnico v Celovcu. Za prevoz in vse drugo da bodo poskrbeli oni. Janez je njihovo ponudbo zavrnil in rekel, da bo ostal do ozdravitve kar v tej bolnišnici, kjer v redu skrbijo zanj. Kmalu po tem obisku, je pred zgradbo, kjer so bili nastanjeni partizani, pripeljalo nekaj angleških tankov. Ranjenci so skozi okno opazovali, kako je z njenega pročelja izginila zastava z rdečo zvezdo, partizani pa so otovorjeni z vsem svojih pratežem odhajali. Janez je ostal v Celovcu štiri mesece, nato pa bil še dva meseca v bolnišnici v Spittalu, ki je bila blizu tamkajšnjega begunskega taborišča. Noga se mu je dobro pozdravila in vedel je, da se bliža čas njegovega odhoda iz bolnišnice.

Figure 2. Štihovo dvorišče na Vidmu, kjer so Italijani nameravali postreliti trinajst Podgoričanov

Bilo je konec oktobra ali v začetku novembra, ko je dobil ukaz, naj se pripravi za odhod v ujetniško taborišče. Njega in nekaj nemških vojakov je razmajan vojaški kombi odpeljal iz Spittala. Janez je skozi vrata na zadnji strani kombija vstopil zadnji, zato je bil blizu vratom, medtem ko sta šofer in njegov spremljevalec sedla v kabino. Po nekaj časa vožnje so se ustavili pred zastraženim vhodom taborišča in šofer ter spremljevalec sta stopila k stražarju in se spustila v pogovor z njim. Janez, ki je že prej mislil, kako bi se rešil, je izkoristil trenutek. Odprl je vrata na zadnji strani kombija, hitro zlezel ven in se ritensko odmikal tako, da ga oni spredaj niso videli. Ko je bil že nekaj metrov oddaljen in ga nihče ni ustavljal, se je obrnil in kolikor mogoče hitro odšel z nevarnega kraja. Po nekaj kilometrih hitre hoje je naletel na osamljen senik, zlezel nanj in se zaril v seno. Kmalu potem se je stemnilo. Sredi noči je zaslišal piske lokomotive in sklepal, da je v tisti smeri železniška postaja, kjer premikajo vagone. Ob prvem svitu je odšel v[Stran 047] smeri piskov in prišel v Beljak. Imel je toliko denarja, da je kupil karto za vlak do Spittala. Imel je precej težav, da so ga sprejeli v begunsko taborišče. S pomočjo nekdanjega dobrniškega župana je dobil nekakšno zasilno legitimacijo in kmalu odšel v Italijo. 7. decembra 1945 je prispel v Servigliano.

V tamkajšnjem begunskem taborišču je našel sovaščana Ludvika Hrena, ki mu je uspelo pobegniti tudi s Teharij in se rešiti preko meje v Italijo, in štiri ali pet dobrepoljskih fantov, ki so bili v dneh vračanja zaposleni v angleški kuhinji in se tako izognili vrnitvi. Ti fantje so tudi v Serviglianu delali v kuhinji. Posebno vesel pa je bil srečanja s stricem Jožetom Strnadom, nekdanjim dobrepoljskim županom. Večkrat sta se pogovarjala o domači dolini in stric mu je ob taki priliki svetoval, naj se vrne domov: »Ti si mlad in ti nimajo kaj očitati. V pomoč boš staršem in jih boš vsaj pokopal, kot se spodobi.« Janez je nekaj časa okleval, konec junija leta 1946 pa se je le odločil in se odpravil domov. Že v Sežani so ga sneli z vlaka in zasliševali, nato pa pod stražo poslali v Ljubljano. V Ljubljani je bil samo en dan in že so ga izročili domači Ozni v Grosuplju. Po nekaj dneh mučnih zasliševanj so ga odpeljali v novomeške zapore, kjer je ostal cele tri mesece. Doma medtem sploh niso vedeli, da se je vrnil. Zasliševali so ga, zakaj je šel k domobrancem, predvsem pa o tem, koga je srečal na Koroškem in v Italiji, in zakaj se je odločil za vrnitev. Po treh mesecih stradanja in ušivosti v Novem mestu so ga končno izpustili.

Doma je sicer imel mir, vendar je čutil, da ga stalno nadzorujejo. Bil je prijetno presenečen, ko je doma našel brata Toneta. Kako je bilo z njim? S svojo enoto je prišel na Teharje. Pri popisu je navedel, da je rojen leta 1929, zato je prišel v skupino mladoletnikov in bil po amnestiji izpuščen. Sestra Mici se še danes živo spominja, kako se je brat avgusta 1945 vrnil domov. Z mamo sta na njivi blizu doma okopavali korenje. Brat, ki je bil tako sestradan in izčrpan, da ga je tistih nekaj kilometrov hoje od Predstrug do Podgorice čisto zdelalo, se je še privlekel do roba njive, tam pa zlezel skupaj. Naložili sta ga v kolca in odpeljali domov. Potem sta ga celo pitali, dokler se ni opomogel. Očetu je vse hudo, ki ga je doletelo med vojno in po njej, zrahljalo zdravje. Skoraj dve leti je bil priklenjen na posteljo in leta 1951 je komaj 54 let star umrl. Janez je bil ravno tedaj pri vojakih v Srbiji in ni mogel priti na pogreb. Bilo mu je hudo ob spominu na stričeve besede v Serviglianu: »Le pojdi domov, boš vsaj starše pokopal.« Čeprav je upošteval ta nasvet, ni mogel biti ob očetu v njegovi smrtni uri. Tudi brata Toneta ni bilo na pogrebu, saj so ga malo prej zaprli in je moral odsedeti šest mesecev. Ponj so prišli z dvema avtomobiloma in hišo ter gospodarska poslopja preiskali in prebrskali do zadnjega kotička. Baje so iskali neke kurirje, ki naj bi prišli z one strani meje. Bil pa je na očetovem pogrebu stric Jože, ki se je dobro leto za Janezom vrnil domov. Nič se mu ni zgodilo, je pa še leta potem imel težave z Ozno. Vsake toliko časa so ga odpeljali v Grosuplje in se celo noč »pogovarjali« z njim. Ko se je zjutraj izmučen in neprespan vračal domov, se je navadno ustavil pri Šporarjevih, saj je njihova hiša bila čisto na začetku vasi.

Figure 3. Domobranski kurat Tone Polda

V nekem smislu pa se je stričeva napoved nad Janezom, da bo poskrbel za starše, vendarle izpolnila. Zgodilo se je namreč, da je od štirih otrok samo on ostal doma: Brat Tone se je priženil v Malo vas, brat Lojze je zbežal čez mejo in se ustalil v Kanadi, in tudi sestra se je poročila in odšla od doma. Tako je Janez edini od otrok ostal na domačiji in skupaj z ženo skrbel za mater do njene smrti. Kljub svojim osmim križem in različnim dogodkom, ki jih je v življenju doživel, pa še vedno hrani živ spomin na maj 1945, ko je kot šestnajstleten domobranec šel na Koroško in bil malo pred ciljem svoje poti ranjen. Morda ga je prav to rešilo, da ni bil med tistimi, katerih pot se je končala v Kočevskem Rogu, v Hudi jami, na Hrastniškem hribu ali na kakem drugem morišču.

Rodila sem se 3. februarja leta 1943 kot prvi otrok Marije in Antona Rabuza. Živeli smo skupaj z materinimi starimi starši Frančiško in Francem Mozetičem in stricem Maksom na Mirju v najetem stanovanju. Hiša je bila last družine Osana na sedanji Teslovi ulici. Stanovanje je bilo lepo, prostorno, dve sobi, dva kabineta, velika kuhinja, shramba, kopalnica, stranišče na izplakovanje in hodnik.

Moji prvi spomini so vezani na očeta. Sedim mu na ramenih in pred sabo vidim nabrežje Ljubljanice. (Ko sem bila stara eno leto in pol, sem bila operirana zaradi bule na vratu in me je nosil na prevezovanje.) Spomnim se tudi, ko je odhajal od doma, takrat sem čutila, da se nekaj težkega dogaja, in sem se oklenila njegovih meč in mu rekla, naj ne gre. Spomnim se, ko se je rodila sestrica. Mama je rekla, da je v vozičku punčka in videla sem, da se premika. Vprašala sem, če je živa. Oče me je takrat dvignil, da sem jo lahko od blizu pogledala. Potem so še spomini, ko tekam po stanovanju – po dolgem hodniku – in tam je tudi oče. Čeprav sem bila stara manj kot dve leti, so se taki spomini zarezali v moj spomin tako globoko, kot bi vedela, da ga ne bom več videla.

Spomnim se tudi moža, ki je v spremstvu dveh miličnikov (vojakov) prišel zaplombirat omaro z očetovimi oblekami. Tista plomba je bila zelo zanimiva in sem so ves čas igrala z njo, tako da sem jo odtrgala. Mama jo je skrbno zalepila nazaj, da ne bi kdo opazil. Potem so nekoč prišli trije partizani (mladi golobradi pobiči – dobro sem si jih zapomnila). Mame takrat ni bilo doma. Stara mama jih je zelo uslužno sprejela, pa so jo odrinili s puškinim kopitom, da se je skotalila po tleh. Plomba jih ni zanimala. Najprej so s puškami prekopali posteljico, v kateri je spala moja sestrica. In tudi sicer so merili vanjo, če se jim je stara mama preveč približala ali kaj podobnega. Odpirali so omare in pregledovali stanovanje in odnesli vse, kar jim je bilo všeč. Spomnim se, da je mama grozno kričala, ko je prišla domov. Vzeli so namreč tudi gramofon, ki je bil last njenega brata.

Leto 1945 je bilo za vse nas izjemno težko. Umrl je stari oče, ki je po povratku s soške fronte v prvi svetovni vojni ves čas bolehal.[Stran 042] Stric Maks pa je umrl v nekem bombardiranju. Moj oče pa se ni vrnil in ostale smo same, stara mama, mama in midve s sestro.

Nekega dne je prišel nek moški iz soseščine (odprla mu je stara mama), ki se je vrnil (iz Teharij) in je želel govoriti z mamo, da bi ji povedal o njenem možu. Mama ni hotela govoriti z njim, stari mami pa je rekel, da njenega moža ne bo nazaj. Mama pa je samo jokala in se zaprla v sobo. Kasneje ji je stara mama večkrat prigovarjala, naj gre k njemu, da ji bo vse povedal, mama pa je samo glasno jokala, čeprav je stara mama ves čas govorila, da nima smisla jokati, da ga pač ne bo nazaj. Sama pa sem bila prepričana, da se bo nekega dne vrnil in še kar nekaj časa sem vedno (kasneje tudi sestra), kadar je kdo pozvonil, stekla k vratom v prepričanju, da je oče in vedno sem bila silno razočarana. Čutila sem, da se je očetu nekaj hudega zgodilo. Takrat so se začele sanje, ki so se ponavljale vsako noč po večkrat zapored. Znašla sem se v nekakšni votlini, bila je ogromna, sten se skoraj ni videlo, vse skupaj sem bolj vedela kot videla. Na sredini je bilo na nekakšnem kamnitem podstavku kolo z izrezljanimi ročaji. (To kolo se mi je v sanje pritihotapilo iz knjige o kapitanu Cooku. Bilo je na las podobno krmilnemu kolesu na njegovi ladji.) Vedela sem, da je to kolo, ki poganja čas naprej in nazaj. Kolo sem vrtela nazaj do trenutka, ko je bilo z očetom še vse v redu. Potem sem ga previdno vrtela nazaj v pravi čas. Vedela sem, da ga moram počasi in previdno zavrteti preko trenutka, ko se je očetu tisto hudo zgodilo. Vendar mi je tik pred tistim trenutkom kolo ušlo iz rok in zdivjalo v čas, ko sem ga začela vrteti. Vedela sem, da sem ga polomila. Da nisem rešila očeta. Zbudila sem se vsa nesrečna in potrta. Mami se nisem upala pripovedovati o svojih sanjah, ker sem vedela, da bi samo tulila in si ruvala lase. In te sanje so se mi ponavljale skoraj vsako noč. Vsakokrat sem upala, da mi bo uspelo prevrteti kolo previdno počasi čez tisti trenutek, ko se je očetu nekaj hudega zgodili. A kolo je vedno podivjalo in se vrnilo na prvotni čas.

Kadar sta mama in stara mama mislili, da spim ali sem zatopljena v igro, sta se pritajeno pogovarjali o očetu in o tem, kaj je bilo z njim, jaz pa sem vlekla na ušesa in si skrbno zapomnila vsako besedo, tudi če nisem razumela. Tudi kadar so prišli sorodniki na obisk, posebej za rojstne dneve, je bilo govora o tem. Stric (mož mamine sestre) je pripovedoval, kako je bil v partizanski misiji oblečen v angleško uniformo (da jih domobranci ne bi opazili in ugotovili, za kaj gre) v Vetrinju. Tam je videl mojega očeta in se mu je skrbno izognil. Govoril je, da bi ga lahko rešil, vendar bi s tem vse postavil na kocko. Pogovarjali so se brezskrbno, ker je moja mama rekla, da sem jaz zatopljena v igro in nič ne slišim.

Figure 1. Anton Rabuza kot poročnik kraljeve jugoslovanske vojske

Sosedje in sorodniki so dobivali pakete od UNRRE; mi jih nismo dobili nikoli. Mama je šla nekoč vprašat (mene je vzela s sabo), zakaj ona ne dobi teh paketov, da ima dva majhna otroka. Vprašali so jo, kje je njen mož. Rekla je, da je pogrešan. Potem so jo nadrli, kako si le upa hoditi prosit za pomoč, če ji njen mož iz inozemstva pošilja hrano in oblačila in ima vsega v izobilju. Poklapano je odšla domov. Tudi ni dobivala doklad za naju iz istega vzroka. V resnici pa smo težko živeli in mama naju je težko vzdrževala. Bila je bančna uradnica z majhno plačo, po plačilni lestvici ni kaj dosti napredovala, ker so ji večkrat povedali, da naj bo kot žena domobranca vesela, da ima sploh službo in da je še živa.

Kot sem že omenila, smo stanovali na Mirju v lepem prostornem stanovanju s straniščem na izplako in s kopalnico. Ko sem bila stara približno šest let, so nas preselili v Moste. Selila nas je policija. S pohištvom in še posebej z drobnimi predmeti so delali zelo grdo, da so veliko poškodovali in razbili. Preselili so nas v stanovanje, ki je imelo samo kuhinjo in sobo. Stranišče je bilo pol nadstropja niže za vse tri stranke iz našega nadstropja. Bilo je »na štrbunk« – lesena deska z luknjo. V stranišču[Stran 043] tudi ni bilo luči in smo zato uporabljali svečo, da smo si svetili. Tudi na stopnišču ni bilo luči. Drvarnica je bila v kleti, kjer tudi ni bilo luči. V kanalizacijski cevi je bila razpoka in v kleti je mrgolelo podgan, da me je bilo vedno grozno strah, ko sem morala po drva, ker so se z vseh koncev svetile podganje oči.

Potem se je mama odločila in vložila prošnjo za očetov mrliški list. Takrat je za pričo poklicala prej omenjenega soseda. Ko je prišel mrliški list, je mamo zelo prizadelo, mene pa morda še bolj.

Kmalu po preselitvi sem začela hoditi v šolo. Na to sem težko čakala, brati sem znala že pri štirih letih. Vsako leto sem zaključila z odličnim uspehom. Vsako leto me je učiteljica vprašala, če dobivam štipendijo, ker nimam očeta. Ko sem rekla, da ne, je rekla, da bo to uredila. Čez nekaj dni je rekla, da slabo kaže in da naj pride mama v šolo. Mama je res prišla k učiteljici – zaprli sta se v razred, mene pa poslali ven. Prisluškovala sem pri vratih in ujela, da jo je spraševala po očetu in da s štipendijo ne bo nič. Ko sem končala četrti razred, sem se vpisala na klasično gimnazijo. Ves čas sem mislila na to, da bom študirala jezike tako kot moj oče in njegov oče. Pa so me odklonili, čeprav so jih sprejeli kar nekaj iz našega razreda, mene, ki sem bila najboljša v razredu, pa ne. Mama je odšla na klasično gimnazijo, na kateri je nekoč poučeval moj oče, da bi vprašala, če je to pomota. Ko je prišla domov, je stari mami pripovedovala, da so jo vprašali po možu, in ko je rekla, da je pogrešan, so rekli, da že vedo, da je eden tistih, ki imajo krvave roke. Rekla je, da on že nima krvavih rok, pa so ji zabrusili, da je spet eden tistih, ki je bil »mulovodža«. Hotela je govoriti s katerim od očetovih kolegov, pa so se ji izognili ali pa stekli mimo nje, češ da se jim mudi. Tako z mojo klasično gimnazijo ni bilo nič. Hodila sem v gimnazijo v Moste, kjer pa sem na srečo imela odlične profesorje, ki so se znašli tam, ker so bili »politično sumljivi«.Tudi v gimnaziji so mi poskušali urediti štipendijo, pa iz znanega vzroka ni bilo mogoče.

Figure 2. Oče Anton in mama Marija na dopustu

Ves čas me je mučilo, da so po radiu, pa na vseh proslavah govorili, vsaj tako se je dalo razumeti, da je moj oče eden od izdajalcev, morilcev in še celo vrsto različnih takih priimkov bi lahko naštela. Pa sem sama čutila, da je to nemogoče. Tudi vsi trije strici (možje maminih sester), ki so bili partizani, so o njem govorili samo dobro. Tako poštenega in pokončnega in vestnega človeka zlepa ne najdeš, so govorili. Bila sem ves čas razpeta med dvema platema iste zgodbe, dvema skrajnima ocenama o očetu, nenehnim spraševanjem, kje je in kaj je bil, med jokom matere in pritajenim govorjenjem med odraslimi, in to me je zaznamovalo za vse življenje. Zaznamovalo me je pa tudi življenje v pomanjkanju, tako hrane kot oblačil in obutve, seveda pa na drugačen način.

[Stran 039]

Moj očka je bil šolski upravitelj v Sori pri Medvodah. Sora je kmečka vas, prijetno naselje pod Homom, od koder je lep pogled na Sorško polje, proti Škofji Loki tja do Crngroba, na Lubnik in še naprej proti Kranju. S sorški fari sta župnikovala dva pomembna moža, Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar. Lepo je bilo živeti v tej vasi. Naša družina je bila v Sori srečna.

Pred vojno je življenje v Sori teklo mirno, podobno kot v vseh drugih vaseh. Kmetje so hodili na polje, skrbeli za živino, hodili v gozd, predvsem pa si je nekoč vas zelo lepo medsebojno pomagala. V današnjih porabniških časih si take medsebojne pomoči niti predstavljati ne moremo. Vas je bila nekoč kot skupen dom, ljudje so si vedno bolj zaupali kot dandanašnji dan, kmečki domovi so bili dostikrat celo odklenjeni, predvsem pa ni bilo nobenih ograj, kaj šele hišnih zvoncev. Kmečka vas je bila živa: možje ob večerih, fantje na vasi, otroška igra in smeh. Ni bilo idile, bila je skrb za življenje (bogastva ni bilo, ljudje so živeli skromno), bila je skrb za družino, ali vendar: živela je vaška skupnost – in to je bilo bistveno.

Danes pa: kmetije se opuščajo, iz hlevov nastajajo delavnice, kmečke vasi postajajo naselja, od koder se hodi v službo. Fantovskega petja in otroškega smeha skoraj ni več, na vasi ni nikogar. Novi časi. Nekoč je šel kmetič v rani zori z voličkoma na njivo in se proti večeru utrujen vračal. Današnji vaščan ima na dvorišču tri avtomobile, tudi k maši se pelje z avtom. Razlika je očitna. In kdo je srečnejši? Se ne ve. O tem tudi ne kaže premišljevati, življenje teče in prinaša novosti, a sreča ostaja večna skrivnost in hrepenenje po njej.

Vojna. Kako kruto je zarezala v mirni, patriarhalni kmečki svet! Vse se je spremenilo. Sledile so aretacije, selitve prebivalstva, prišli so partizani. Sora je bila partizanska vas. Vsa vas je bila z njimi, za osvobodilno fronto, za boj proti okupatorju. »Za naše fante, ki trpijo v gozdu,« so dejale žene. kako enotna bi bila Slovenija, ko na partizanski kapi ne bi bilo rdeče zvezde in bi šlo samo za boj proti okupatorju! Boj za svobodo bi terjal veliko manj žrtev in naša zemlja ne bi bila prekrita s skritimi grobovi. In izdajalci? Gotovo bi bili.

V vsakem narodu se v usodnih časih najdejo odpadniki. Toda kmečko prebivalstvo, ki je bežalo pred nasiljem, to gotovo ni bilo. »Izdajalce smo imeli,« je pred leti zatrdila neka poštena komunistka, a 20.000 jih ni moglo biti.«

Bilo je nekaj tednov po vojni. Pritekel je fant in vpil: »Pojdimo v Medvode izdajalce gledat!« Zdrveli smo s kolesi. Po glavni cesti se je skozi Medvode proti Jeprci pomikala utrujena množica. Bile so predvsem ženske in nekaj mlajših ljudi. Še danes se sramujem za nazaj, da sem tam stala in prodajala zijale. Zagledala sem fanta in dekle. Dekle je neslo čevlje v roki, bila je ožuljena, po licih so ji tekle solze. Spominjam se, da sem pogledala levo in desno, če me kdo vidi. Občutila sem nelagodje. A premalo. Mlad človek je neumen in ne pozna sočutja. Stali smo tam neprizadeto in strmeli v množico, a objokane deklice ne bom pozabila nikoli.

Pred vojno je bil župnik v Sori gospod Valentin Kajdiž. Bil je bratranec gospoda Vovka, kasnejšega ljubljanskega škofa, in pa pranečak pesnika Franceta Prešerna. Nekajkrat nam je pri verouku pripovedoval, da se je zibal v isti zibki kot pred njim pesnik. Ponosen je bil na to. Pred nemško okupacijo se je umaknil v Ljubljano kot tudi mnogi drugi duhovniki. Nemci so kasneje preostale pregnali. Gorenjska je bila skozi ves vojni čas brez duhovnikov. Mama mi je pripovedovala, da je gospod župnik zadnjo nedeljo med pridigo vzkliknil: »Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.« Po vojni se je gospod Kajdiž vrnil, a prihajal je le ob nedeljah. Partizani so bili župnišče požgali in ni imel kam; tudi zato ne, ker so nekateri njegovi nekdanji prijatelji poniknili, predvsem zato, ker so se bali stikov z njim. Taki so bili časi. Že prvo nedeljo ga je moj oče po maši povabil v šolo. Za očeta to gotovo ni bilo razumno dejanje. Spominjam se, da sta se z župnikom dolgo pogovarjala. Čudno se mi je zdelo, zakaj vedela sem, da sta bila moj oče in gospod župnik pred vojno nazorska nasprotnika. Vedela sem, da sta si v marsikaterih rečeh hudo nasprotovala. Bila sta na različnih bregovih, a medsebojno spoštovanje sta ohranila. ( »Saj se ljudje niso kar pobijali med seboj, če so drugače mislili,« je duhovito pripomnil dr. Tine Velikonja v nekem članku.) Če sem kdaj nesla župniku plačo v župnišče, mi je oče strogo naročal, da se moram lepo vesti. Vse naslednje nedelje je gospod župnik po maši prihajal k nam. Mislim, da so mu ti obiski dobro deli. Dokler se ni zgodilo. Moralo se je zgoditi, zakaj svet, ki smo ga poznali in ki smo v njem odraščali, svet mirnega sožitja in medsebojnega spoštovanja, predvsem spoštovanja do[Stran 040][Stran 041] tradicije, se je sesul čez noč. Vrednote so se izgubile, izgubila se je celo najvišja vrednota – ljubezen do domovine. Izgubilo se je tisto pravo, resnično domoljubje, v katerem so nas vzgajali starši in šola. Postajali smo »delovno ljudstvo«. Bog je umrl – dovoljeno je bilo vse.

In gospod Kajdiž se je vračal v Soro v najbolj nepravem času. Vračal se je v svet, ki ga ni več poznal. Revolucija je kazala svoj obraz. Svet se je podrl – do temeljev. Sovraštvo do vere, ki se je spočelo že med vojno, se je po vojni še razraščalo. Kar nepojmljivo je bilo, kako so nekateri, ki so bili prej Cerkvi tako vdani, kar naenkrat začeli sejati sovraštvo. Seveda so bili to posamezniki, kmečko prebivalstvo je bilo ob strani. Sovraštvo je bilo čutiti povsod, na cesti, v gostilni, na sestankih. Na mladinskem sestanku so nam naročali, da moramo natanko poslušati župnikovo pridigo, da bomo lahko o njej poročali na naslednjem sestanku. Oče je bil ogorčen, na sestanek nisem šla več. Nekega dne je invalid kričal sredi vasi in mahal z berglo: »Samo še enkrat naj pride, ubijem ga!« Ko se je naslednjo nedeljo gospod župnik spet oglasil v šoli, mu je oče svetoval: »Ne prihajajte več, v smrtni nevarnosti ste!« Nikoli več ga ni bilo. Gospod župnik je odšel – za zmerom, za zmerom je ugašal ustavljeni čas. Počasi, skoraj neopazno, je ugašala celo vaška skupnost. Ljudje so se spremenili. Moj rojstni kraj ni bil več tisto, kar je nekoč bil.

V očeh novih oblastnikov je bil moj očka »reakcionar«. Osvobodilna fronta in delo zanjo ni štelo ali pa vsaj zelo malo. Zamera se je vlekla že izza vojnih časov. Leta 1943 so očeta in še nekaj mož povabili na sestanek, da jih sprejmejo v Komunistično partijo. Očka je članstvo odklonil. V naivni poštenosti je svoje ravnanje celo utemeljil. Ostaja pa sodelavec osvobodilnega gibanja. Posledice? Obsodili so ga na smrt. Za obsodbo pa smo izvedeli šele po vojni. Partizan iz vasi je prišel k očetu in mu vse natanko povedal. Baje se je zavzel za očeta kot tudi še drugi nekdanji očetovi učenci. Eden od razsodnikov je celo dejal: »Če pa obsodimo učitelja, mogoče za kraj ne bo dobro.« Tako je očka po čudnem naključju vendarle dočakal »svobodo«. Z bratom nisva dobro vedela, kako je to bilo, vedela sva le to, da je ta pošteni fant najinemu očetu rešil življenje.

Fant je že davno pokojni. Na tem mestu se klanjam njegovemu spominu. Bog ve, kaj vse bi se še po vojni namerilo »reakcionarju« Andreju Likarju, da ni vmes posegla višja sila. Očka je zbolel, Neozdravljiva bolezen je dve leti po vojni iztrgala očeta iz naše, tako srečne družine. Za naju z bratom se je tako Indija Koromandija najinega otroštva za zmerom končala.

Figure 1. Slovenska okna Simon Dan

Vanja Kržan

Uvod

Tudi današnja zgodba se dogaja v medvojnem Trnovem. Nikoli si ne bi mislila, da se je ta idilični kraj, nekdaj zelenjavni vrt Ljubljane, ali kot so ga v šali imenovali »solatendorf«, po vojni pogreznil v molk in pritajeno bolečino. Še so ropotale cize trnovskih branjevk na trg in nazaj, srce marsikatere pa je krvavelo. Tudi Pavličeve mame iz Male čolnarske ulice v Trnovem.

Pavličevi so bili znana trnovska družina izpred prve svetovne vojne. Praded Anton je na Mali čolnarski po upokojitvi zgradil pritlično štiristanovanjsko hišo. Po pripovedovanju je bil »zlat« človek, skrben in preudaren. Svoja delovna leta je z družino preživljal ob Južni železnici v železniški čuvajnici nad Preserjem, nedaleč od nekdanjega Borovniškega viadukta. V novo hišo se je družina vselila leto ali dve pred ljubljanskim velikonočnim potresom. Jože, najstarejši od petih otrok, je bil že tiskarski vajenec in je po koncu učne dobe vzel pot pod noge in odšel v »fremd«. Vrnil se je čez sedem let z mojstrskim spričevalom strojnega stavca v žepu in z dragocenimi izkušnjami, ki jih je pridobil po vsem takratnem cesarstvu. Bil je eden prvih strokovnjakov za delo na Lynotipe stavnih strojih, zaposlil se je v Katoliški tiskarni v Ljubljani. Oče mu je leta 1906 zapisal hišo z vrtom in Jože se je naslednje leto oženil z Josipino Skubic iz Paradišča pri Šmarju Sapu.

Rodilo se jima je sedem otrok; Danica (1908), Zofija (Sonja) (1909), Jože (1910), Mirko (1912), Emil (1915), Franc (Rado) (1916), Pavel (1918).

Prva svetovna vojna mlade družine neposredno sicer ni prizadela, mati Josipina pa je izgubila dva brata: najmlajšega, Jožka, v Galiciji in Franclja (ki je zapustil ženo in tri otroke) na Soški fronti. Sovaščan ga je na večer tistega dne, ko je prišlo sporočilo, da je izvoljen za šmarskega župana in naj takoj pride domov, ustrelil v hrbet.

Pri Pavličevih je življenje teklo dalje. Z odraščanjem otrok so rasli tudi stroški, zato se je gospodinja odločila in se za dodatni vir zaslužka pričela ukvarjati s pridelavo in prodajo zelenjave in cvetja. Na vrtu je vsak pomagal po svojih močeh. Po začetnih težavah je stvar stekla in kmalu se je pokazalo, da je bila odločitev pravilna. Lažje so zadihali.

Šola in zaposlitve

Za šolanje otrok je bila posebej zagreta mama Josipina. Pri Skubičevih je bil študij zelo spoštovan. Anton Skubic, brat Josipininega očeta – nagrajenec za odličen uspeh ob koncu osmega razreda gimnazije l.1855 – je bil profesor na ljubljanski gimnaziji. Bil je samski, poletne počitnice je navadno preživljal v Paradišču z bratovo družino. Poučeval je otroke in jih spodbujal k učenju.

Dekleti, Dana in Zofi sta se izučili za šivilji, za Jožeta in Mirka pa se je oče z dvema mojstroma dogovoril, da se gresta učit obrti. Mama, že po naravi odločna, je končno energično nastopila in svojo voljo uveljavila v prid sinov. Naj njen odločni nastop osvetlimo s kratko anekdoto. Vnuk Gregor je v kuhinji opazil, da je pokrov na bakrenem kotličku za gretje vode nad štedilnikom počen, in je staro mamo v svoji otroški radovednosti vprašal, zakaj je tako. Stara mama se je samo pomenljivo nasmehnila, povedali pa so mu drugi. Ob pregovarjanju o izobrazbi otrok je stara mama tako močno udarila po pokrovu kotlička, da je ta počil. Fantje bodo torej študirali!

Jože se je vpisal na strojni oddelek Srednje tehnične šole, Mirko naslednje leto na elektro oddelek iste šole. Takratna tehnična šola je fante teoretično in praktično temeljito izšolala in jim privzgojila čut odgovornosti za posel.

Za ostale tri fante: Emila, Rada in Pavla je bila pot do študija odprta. Emil je l. 1939 diplomiral v Plečnikovem seminarju na Fakulteti za arhitekturo, Rado se je po maturi vpisal na pravo, Pavle pa na medicino. V času svetovne gospodarske krize je bilo tudi pri nas težko dobiti službo. Jože se je po odsluženi vojaščini v Sarajevu razmeroma hitro zaposlil v Predilnici v Škofji Loki. Po nekaj letih je odšel v tovarno Titan v Kamniku, po desetih letih službe pa pristal na Banovinski upravi, na Oddelku za cestno mehanizacijo (v Batovi palači, danes NAMA). Mirko službe ni dobil tako zlahka. Začasno zaposlitev je dobil pri Električni cestni železnici kot sprevodnik, po letu ali dveh pa stalno službo na Pošti. Emil se je ob razpadu Jugoslavije po nedokončani pontonirski oficirski šoli vračal domov iz Osijeka in v vrtincu dogajanj v Zagrebu komaj še ohranil celo glavo. Po srečni vrnitvi se je[Stran 031]zaposlil na Mestni občini kot arhitekt. Rado se je po maturi na I. državni gimnaziji vpisal na pravo, vendar je moral študij zaradi gmotnih težav prekiniti. Zaposlil se je kot poštni uradnik na Vrhniki. Pavel je gorel za študij medicine, a je bil tudi sicer neustavljiv, tako pri hiši, na vrtu, kot pri organizaciji orlovskih in pozneje mladinskih prireditev in taborjenj.

Figure 1. Družina Pavlič v 20-tih letih: z leve Emil (1915), Jože (1910), mati Josipina (Skubic) (1881), Pavle (1918), Daniela (1908), oče Josip (1871), Zofija (1909), Mirko (1912) in Rado (1916)

V družini so dajali velik pomen praznovanju godov. Za praznik sv. Jožefa, ko so godovali mama, oče in sin Jože in se je zbrala vsa širša družina, je bilo v hiši zelo živahno. Čeprav so bili vsi fantje močno katoliško orientirani, nekateri so bili tudi pri Katoliški akciji, je bil Emil od vseh najbolj poduhovljen. Zgodilo pa se je, da so enkrat pozabili na njegov god. Mama je popoldne delala na vrtu, ko pride Emil, da bi se malo odpočil in si oddahnil od študija – bil je namreč že študent na univerzi. Mama ga vpraša: »Kako je kaj, Emil?« – »Bolj slabo,« ji odgovori. »Zakaj pa?« »Danes imam god, pa se ni nihče spomnil.« »Oh, vidiš, čisto sem pozabila!« Hitro je poklicala enega od bratov, mu stisnila v roke denar in ga poslala k Zalazniku (sedaj ŠKUC) po torte. Leta 1932 so končali z nadzidavo hiše, ki so jo povišali za eno nadstropje in zgradili dvoje stanovanj. V eno se je vselila Dana z družino, drugo pa so oddali v najem. Tudi fantje so se že ozirali za dekleti. Jožetovo dekle Jelko smo že vsi dobro poznali, nečaka Gregorja je Mirko že vzel s seboj na obisk na dom svoje izbranke, Rado je svojo izvoljenko spoznal na Vrhniki. Za Pavla pa je nečak opravljal kurirske posle. Pavletov kolega Ivan, doma iz gostilne »Pod lipco«, je imel kar nekaj sestra in študentu Pavlu se je srce ogrelo za eno od njih. Ko je bil Emil pred zaključkom študija, sta se skupaj z bratom Radom, ki je rad potoval, med počitnicami odpravila peš po Avstriji. Nečak Gregor hrani Emilove zapiske in skice o znamenitostih, ki so ga kot študenta arhitekture zanimale. Na fotografiji, posneti pred odhodom, sta oba lično popotno opravljena. (Tudi preden so sami služili, je mama skrbela za to, da so bili vsi otroci snažno oblečeni.) Na pot sta vzela tudi kitaro, ki sta jo oba, še posebej Emil, zelo dobro obvladala. Tudi kot študent je Emil še naprej gojil svojo duhovnost in bil aktiven član Katoliške akcije. Gregor se spomni, kako ga je, desetletnega fantiča, vzel s seboj v trnovsko[Stran 032] cerkev in mu od postaje do postaje razlagal skrivnosti križevega pota. Tako globokih spoznanj in takega védenja fantič ni dobil ne doma ne pri verouku.

Življenje v Trnovem pred vojno

Kulturno in prosvetno življenje v Trnovem je bilo zelo živahno. Trnovčani so imeli svoj Prosvetni dom (v stavbi, kjer danes domuje KUD France Prešeren), ki je že tedaj premogel dramski, pevski in telovadni program. V primerjavi s Sokolskim domom so bile dejavnosti bolj raznovrstne, saj so dajali pri Sokolih poudarek predvsem telovadbi. Gregor se spominja, da je bil še sam navzoč pri predstavah Finžgarjevih iger Divji lovec«, »Dekla Ančka« in »Veriga«. Izvajali pa so tudi predstavo s tematiko španske državljanske vojne »Alcazar«. Spominja se tudi, kako je bil leta 1938 na smučarskem tečaju na Kureščku ter kasneje bolj kot pridruženi član tudi na poletnem taborjenju, saj se mama in oče nista mogla zediniti, kam naj bi hodil – ali v Prosvetni ali v Sokolski dom. Vseeno so ga strici ob takih priložnostih vedno vzeli s seboj.

Jože je bil eden vidnejših telovadcev pri Orlih, Emil in Pavel pa sta sodelovala pri telovadnih, pevskih in igralskih nastopih. Vodja pevskega zbora je bil Janez Lipušček, ki se je takrat ravno formiral kot odličen operni solist. Mnogi se ga spominjajo kot liričnega opernega tenorista, pa tudi kot člana prve zasedbe kasnejšega Slovenskega okteta. Pred vojno je kot neodvisna pevska zasedba deloval Slovenski vokalni kvintet, ki je začel prepevati leta 1932. Med vojno je utihnil, saj sta bila dva člana v taborišču Dachau. Po vojni se je njihova pesem zopet oglasila.

4 April 1941 – Kje je Pavličeve sinove zatekel začetek vojne

Jože, Rado in Mirko so bili v jugoslovanski vojski poročniki. Jože je bil marca 1941 na orožnih vajah na Zaplani, Rado je bil skupaj z vrhniškim znancem Cirilom Komotarjem v vojaški grupi pešcev, ki bi morala braniti vdor Italijanov in držati pozicije na Rupnikovi liniji nad Vrhniko. Mirko je kot topničar branil severno mejo nad Mariborom. (»Ko smo mi enkrat nabasali, je Nemec že petkrat ustrelil.«) Po razpadu jugoslovanske vojske so se vsi trije vrnili domov. Emil je bil tedaj še v Osijeku v oficirski šoli. Z velikimi težavami se je prebil do Zagreba, kjer so ga najprej zadržali in hoteli ustreliti, ker je še nosil uniformo jugoslovanske vojske. Do Ljubljane je nato šlo brez zapletov. Pavle je vneto študiral do zaprtja univerze.

Razmere so se polagoma umirjale. Slovenijo so si razdelili zmagovalci: Nemci so si odrezali največji kos – Štajersko z delom Koroške, Gorenjsko in Posavje, Madžari Prekmurje, Italijani Ljubljano z Dolenjsko, Notranjsko in Kočevsko. Zapiranja in izgoni inteligence, še posebej učiteljev, profesorjev in duhovnikov so narodno telo posebej prizadeli. Nekaj dogodkov iz tistega časa se je človeku še posebej vtisnilo v spomin: ustanovitev Protiimperialistične Fronte (PIF) 26. ali 27. aprila 1941 (o OF ne duha ne sluha!); skupno praznovanje 1. maja 1941 naših komunistov in članov NSDAP (nacionalsocialistične nemške delavske stranke); preimenovanje PIF v OF 22. junija 1941 ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo; Proglas OF 16. 9. 1941 o izključni pravici vodenja borbe proti okupatorju s strani OF (KPS!). Člani vseh ostalih borbenih grup za borbo proti okupatorju so proglašeni za narodne izdajalce. Sapienti sat!

Pritiski trnovskih terencev in uličnih zaupnikov OF so bili vedno večji in bolj nasilni, saj je šlo za pet mladih fantov. Jožeta in Emila je nekega nedeljskega dopoldneva povabil na pogovor ulični poverjenik OF. Vrnila sta se že po pol ure. »Kaj vama je rekel?«, so želeli izvedeti vsi. »Naj gremo v partizane,« sta odgovorila. »In vidva?« – »Mi ne bomo sodelovali z vami,« sta v imenu vseh petih odvrnila najstarejši Jože in globoko verni Emil. »Potem pa vam po vojni ne moremo obljubiti drugega kot krogle v glavo!« je rekel ulični poverjenik.

Takrat enajstletni Gregor se spominja, kako se je ustrahovanje nadaljevalo. Jože je nekoč na zelenici nasproti trnovske cerkve (kjer danes stojijo kipi slovenskih impresionistov) somišljenikom razlagal svoje poglede na t. i. NOB. Kmalu po tistem ga je bratranec vprašal: »Kaj pa predava tvoj stric Jože?« Kako le naj bi vedel? »Ti mu povej, če ne bodo s tem prenehali, bodo po vojni vsi dobili krogle!« Gregor je imel svoje strice srčno rad in vedno bolj se je bal zanje. Zato je s tesnobo v srcu spraševal dalje: »Kaj pa bo z njimi?« In bratranec mu je prostodušno odgovoril: »Tvoje strice bodo po vojni vse pobili.« Vsi Pavličevi fantje so bili po mnenju OF zelo primerni za partizane, zato jih niso imeli namena pustiti pri miru. Soseda jim je nekega dne prišla povedat, da partizani ponoči pripravljajo napad na Pavličevo hišo. Doma so bili Jože, Mirko, Emil in Pavel, ki so se zvečer oboroženi z latami iz drvarnicei[Stran 033] poskrili za živo mejo ob ulici in čakali na napadalce. Gregor in stara mama sta ostala v hiši. Gregor je noč v strahu prebedel v svoji postelji, stara mama pa je čakala z rožnim vencem v roki. Vendar napadalcev ni bilo.

Figure 2. Birma 1944. Birmanec Gregor Petrovčič, boter Jože Pavlič (2. z leve); stoji 4. z leve Rado; 7. z leve Pavle

Pri domobrancih

Pavličevi fantje so sčasoma spoznali, da nimajo izbire. Ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva septembra 1943 se je vseh pet pridružilo domobrancem. Jože je bil oktobra 1943 poslan na oklopni vlak Ljubljana-Trst, kjer je varoval železniško progo pred sabotažami ter potniške in tovorne vlake pred partizanskimi napadi. Oklopni vlak je bil zato ustrezno opremljen s topovi, strojnicami in minometi. Decembra 1943 se je Jože poročil z Jelko Koleša z Mirja, svojim dekletom izpred vojne. 1. oktobra 1944 se jima je rodila hčerka Ana Marija. Od petih Pavličevih sinov se je poročil le on.

Kako se je počutili mladoporočeni domobranski vojak med vojno? Bežen pogled v eno od pisem, ki jih je Jože pisal svoji mladi ženi, nam morda lahko nekoliko razkrije občutja njenega moža in očeta še nerojenega otroka. V pismu z dne 19. junija 1944 lahko med drugim preberemo: »Sicer se kar dobro počutim, le z vsakim dnem sem bolj daleč od svoje ženke, kar gotovo tudi tebi ni po volji, prav tako kot tudi meni ne preveč. Časi so pač taki in storiti je treba vsakemu svoje, če hočemo, da bo kaj uspelo.« … »Kako se imaš Ti kaj, ženka? Upam, da je z zdravjem vse v redu in prosiva Boga, da bi se srečno končalo; če bi bila punčka, bi bilo tebi gotovo zelo všeč. Vem pa, da bi bila prav tako srečna, če bi bil fantek. Bog daj, da bi bilo kaj kmalu vojne konec, da bi človek lahko mirno živel pri svojih doma, da bi se ljudje spametovali in spregledali, kam to vse vodi in kako obupen bo konec, če se nas Bog ne usmili in nas reši. Želiš gotovo, da bi prišel kaj kmalu domov in moja želja je ravno taka. Kako bi bilo lepo, če bi bila vedno skupaj, tako pa se le včasih vidiva za kratek čas. Malo moramo pač pretrpeti, saj smo ljudje sami krivi, da je na svetu tako gorje, namesto da bi bil raj, saj svet je vendar tako lepo ustvarjen in nalašč za človeka, da bi služil Bogu in ne hudobcu. Upam, da bo že bolje in takrat se bova v hudih urah spominjala strašnih dni, ko bodo za nami in bova z veselim srcem stopala v življenje, četudi po s trnjem postlani poti, kajti upam, da bova imela že toliko izkušenj za seboj, da bova znala marsikaj potrpeti, če bo treba. Ako Bog da zdravja, da nam ohrani[Stran 034] spomin, utrdi upanje in poživi ljubezen, ki ni nikdar dovolj velika, bova med najsrečnejšimi. Vse drugo pride samo od sebe, z malo dobre volje in potrpljenjem. In več bova sedaj pretrpela, tem srečnejša bo najina bodočnost. Kajti ni je sladkosti, da bi tudi grenkega dela ne imela in obratno.«

Figure 3. Birma 1944 (na vrtu v Trnovem). Birmanec Gregor in boter Jože Pavlič

»Kako se kaj počuti moj drobni srček? Gotovo ne udarja tako močno kot takrat, ko je mož doma in tudi lička gotovo niso tako rdeča in nageljčki ne tako rdeči. Naj te še malo podražim, saj si gotovo tudi tega prav tako vesela kot kaj drugega v zavesti, da Ti želim vse dobro in mnogo veselih in srečnih uric. Danes je pol leta odkar sva poročena in želim, da bi preživela še velikokrat po pol leta skupaj v sreči in zadovoljstvu. Posebno Tebi, žena, naj Bog da zdravja, da boš v najtežjih trenutkih kot mati vzdržala in da bi bili tudi najini otroci srečni in bogaboječi, ker le taki bodo pravi božji blagoslov in Bogu všeč, nama pa v veselje. Mislim, da se bom kaj kmalu oglasil doma. Te iz srca pozdravlja in poljublja Tvoj mož Jože.«

Šest dni kasneje, v pismu z dne 25. junija 1944, Jože ponovno razmišlja o vojni in bodri svojo ženo. Med drugim piše: »Draga Jeli! Kako se kaj imaš, ali si zdrava in povej, če Ti je kaj dolgčas po možu. Mislim, da ne preveč. Saj vendar nimaš drugega z njim kot skrbi. Prej, ko si bila brez moža vsega tega ni bilo. Kdo bi si mislil, da bo tako kot je in da se bo tako dolgo še vlekla vojna. Še meni se zdi, da traja v večnost, ko sem vendar vedno govoril, da je ne bo tako hitro konec. Če bi se človek toliko ne krotil in premagoval, bi bilo včasih res obupno. Tako pa mine dan in z njim tudi skrbi in stiske. Jutro pa prinese mnogo novih moči in novih upov in gre naprej. Na Vrhniki sem se imel veliko boljše, a se tudi tu ne morem pritoževati, če pomislim na tiste, ki jih ni več med nami, ampak so odšli v večno življenje. Tako torej vidiš poteka življenje in nobenemu od naju ni nič dobrega. Moja ljuba žena, naj Ti ne bo preveč hudo, da se tako malokrat vidiva. Vedi pa, da bodo zato trenutki najinega skupnega življenja lepi, in da bova vsaj znala ceniti ljubi mir, ko se časi spremene. Za vsakim meglenim dnem pride tudi lep sončen dan in prav to daje pestrost življenju. Ostani mi zdrava, srečna in zadovoljna, ljuba moja Jelka!«

Pismo neizpolnjenih želja, razen ene, da je ljuba žena Jelka l. oktobra l944. rodila deklico Ano Marijo, ki ni nikoli spoznala očeta, čeprav ga je do konca vojne kdaj pa kdaj osrečila s svojimi nasmehi, z žarečimi očki in z mahanjem ročic.

Mirko je bil na Rakeku in je kot telefonist skrbel za telefonsko povezavo domobranskih postojank. V omenjenem pismu z dne 19. junija 1944 je Jože pisal svoji ženi Jelki iz Rakeka tudi novice o Mirku. »Naši vojaki so veliki reveži zaradi slabega vremena, ker skoraj vedno dežuje in boji so trdi. Izgub ni bilo do sedaj še drugih, razen onih, ki jih pogrešajo med katerimi je tudi naš Miro. Kakor pravijo ljudje iz Cerknice, ga je izdala neka baba, ko se je skril pred partizani in tako so ga našli in odvedli s seboj.« (Baje naj bi šel s prijateljem iz Cerknice k njemu domov na kratek obisk, kot to pravi nečak Gregor, in so oba zajeli partizani). Jože v pismu nadaljuje: »Bog sam ve, če je še revež živ in kaj so vse z njim počeli. Po pripovedovanju ljudi ga je neki partizan spoznal in poklical po imenu, zato malo upam, da bi ostal pri življenju, posebno še, če je bil kak ljubljanski capin, ki ga je prepoznal. Sporoči mi, kaj pravijo doma, ker mamo gotovo zelo skrbi. Najbolje, če jim tako malo po ovinkih poveš kako in kaj. Gotovega seveda v resnici še ni nič, drži le, da je odpeljan. Med partizane je zašel precej po lastni neprevidnosti, ker je bil premalo pazljiv in se je preveč oddaljil od čet prav brez potrebe in so ga med umikom naših čet zajeli. Oba z Radotom sva slabe volje, a pomagati ne moreva nič, kar je, je, in vse je v bojžih rokah.«

V naslednjem pismu z dne 25. junija 1944 namenjeno eni Jelki, Jože tudi piše:

[Stran 035]

»Najprej naj Ti povem, da o Mirotu nisem nič slišal. Kar sem vedel, sem Ti že zadnjič pisal.« Nekaj vrstic za tem pa nadaljuje: »Prav med tem, ko Ti pišem, so pripeljali poročnika Peršiča in nekega drugega vojaka, ki pa ga ni mogoče spoznati. Izkopali so ju v Grahovem. Poročnik Peršič je bil namreč prijet skupaj z Mirotom.«

Ali si lahko predstavljamo, da je bil Miro zaradi mučenja tako izmaličen, da ga lastni brat ni prepoznal? Ali pa o tem svoji noseči ženi in staršem ni hotel pisati, saj bodo že še zvedeli za bridko novico. In kaj ve o Mirovi mučeniški smrti povedati nečak Gregor? »Domači smo zvedeli novico od Cirila Briclja. Bil je najprej Radotov purš, kasneje pa purš poveljnika Vuka Rupnika. Pisal je nam domov, vendar te dopisnice stari mami nismo nikoli pokazali. Približno takole je napisal: »Gospa Josipina Pavlič, izvedel sem podrobnosti o smrti Vašega sina Mirka. Pred sodiščem ga je obsodil neki Damjan iz Ljubljane. Potem ga je tri ure mučila v nekem hlevu zloglasna partizanka Ivanka Mulc. Mirkovega prijatelja so prav tako ubili. Ne vem, kje so ju pokopali.« Damjan je bil po vojni vrhovni tožilec na sodišču v Ljubljani. Ivanka Mulc se je konec 80-ih let izselila v Kanado. Kot spreobrnjenka.«

Rahločutni Emil, tretji od Pavličevih sinov, se je že kmalu potem, ko je pristopil k domobrancem˝, znašel sredi hudih spopadov na Kočevskem. Oktobra 1943. je bil v domobranski postojanki skupaj z nemškimi vojaki v gradu pri Kočevju. Grad je napadala Bračičeva brigada. Nemcem so ponudili prost izhod, če jim predajo domobrance. Nemška posadka je to odklonila in si s tanki izborila prost izhod. V bitki je bilo ubitih in ožganih trideset domobrancev, saj so partizani grad zažgali. Krste s pobitimi in ožganimi domobranci so pripeljali v Ljubljano na Kongresni trg. Tam so se sorodniki in Ljubljančani skupaj s škofom Rožmanom od njih poslovili z molitvijo, nato pa so jih v žalnem sprevodu z baklami in s častno stražo odnesli in pokopali na Orlovem vrhu. Gregor se dobro spominja, da je bil tisti večer na Kongresnem trgu tudi stric Emil, ki je spremljal krste svojih umrlih soborcev.

Po teh dogodkih je bil Emil premeščen v Tehnično četo. ki je imela svojo postojanko v gradu Lisičje pri Škofljici. Velikokrat je prišel na domobransko postojanko v nekdanjo Srednjo tehnično šolo v Ljubljani in takrat je prenočeval doma. Gregor se spominja nekaterih njegovih pripovedi: npr. kako so se domobranci bali vožnje na oklopnem vlaku, kadar so se vozili mimo Žlebiča. Tam sta si železnica in cesta zelo blizu in v gozdu ob cesti so imeli partizani svoje zasede in napadali domobrance na vlaku. V zimi 1943/44 je zapadlo veliko snega. Partizani so prisilno mobilizirali mlade, neizkušene primorske fante in jih neoborožene ali slabo oborožene in v samih kamižolah poslali v napad. Emil je takrat vedno streljal nad glavami. Ali pa so se Primorci ob domobranskih napadih zakopali v sneg. Ko so jih zajeli, so se predali in domobranci so jih morali izročiti Nemcem. Za Emila so bili ti spomini zelo bridki, saj so se mu nedolžni primorski fantje v srce smilili. Nekoč jih je nemški stotnik Schumacher dal postreliti, sicer pa so jih odpeljali v koncentracijska taborišča v Nemčijo. Emil je ostal v Tehnični četi pri poveljniku ing. Škofu do konca vojne.

Figure 4. Častniki oklopnega vlaka. Prvi z leve nadporočnik Jože Pavlič (1910)

Zadnjikrat so domači govorili z Emilom 8. maja dvajset minut pred drugo. Takrat jim je med drugim zaupal: »Če bi se še enkrat odločal, ne bi šel k domobrancem.« Kakšna razmišljanja in izkušnje so ga privedle do tega spoznanja, ne bo nikoli nihče izvedel. Morda so mnogi domobranci z Emilom vred na koncu vojne spoznali, da so ostali sami brez pravega vodstva. Emil je v pogovorih z domačimi večkrat omenjal jugoslovansko vlado v Londonu in pozive Kuharja med vojno, naj gredo vsi v gozd in se pridružijo partizanom. Ko bi ti v Londonu razumeli, kaj se v resnici[Stran 036] dogaja v Sloveniji! Domobrancem je bilo zdaj tudi jasno, da je vojna za svobodo slovenskega naroda in proti komunizmu izgubljena. Gotovo so jih navdajale tudi zle slutnje. Prepričali so se, česa vsega so partizani zmožni. Pavličevim fantom so že doma pred vstopom k domobrancem grozili s kroglami v glavo. Miro je že okusil njihovo divje, krvavo maščevanje.

Figure 5. Narednik vodnik Pavel Pavlič, medicinec, Slovenski narodni varnostni zbor, Trst

Četrti Pavličev sin Rado je bil poveljnik čete v istem bataljonu kot Mirko in je bil Ciril Bricelj pred prihodom Vuka Rupnika njegov purš. Junija 1944 so partizani napadli domobrance s pobočij Slivnice nad Cerknico. Rado je videl, da se partizani grupirajo za napad in je dal svoji četi povelje za umik. Uvidel je, da jim ne bi bili kos. Partizani so bili vsi v črnih oblekah, oboroženi z avtomatskimi puškami, in če bi takrat Radova četa tam vztrajala, bi vsi padli. Tako je Rado sam povedal kasneje domačim. O tem je pisal tudi Jože v pismu svoji ženi 25. junija 1944. » … Tako minevajo dnevi, od katerih pa redki prinesejo kaj dobrega ali razveseljivega, slabega in žalostnega pa veliko. Rado je moral v Ljubljano na grad (vojaški zapor). Pravijo, da je kriv, ker je na Slivnici (hrib nad Cerknico) premalo odločno vojaško zdržal in da bo moral pred poveljstvom odgovarjati za to. Torej vidiš, da ne tožim zastonj.« Zaradi tega umika se je moral Rado zagovarjati pred Krenerjem v Ljubljani in je bil zaprt na ljubljanskem gradu do januarja 1945. Umik iz Slivnice je bil povod, da je vodstvo bataljona takoj po Radovem odpoklicu prevzel Vuk Rupnik, odličen vojak in poveljnik in zato strah partizanov. Rado je ostal v Rupnikovem bataljonu do konca vojne, se z njim umaknil na Koroško in bil vrnjen v Teharje. Bil je trdno odločen, da mora iz taborišča smrti pobegniti. Bil je eden izmed enajstih, ki so pobegnili – živi so ostali le štirje. Rada ni bilo med njimi. Nekateri so smrtno zadeti padli takoj po pobegu, ko so stražarji taborišča začeli nanje streljati, nekaj pa so jih pobili med begom, če se je kdo pribliažal hišam, kamor ga je prignala lakota. Sam Bog ve, kje je ostalo Radovo truplo. Gospod Janez Zdešar, eden od štirih preživelih ubežnikov, se Rada ne spominja. Dobro pa se ga spominja g. Ivan Korošec, vendar pa samo do bega preko žičnih ovir. Begunci so se potem v manjših skupinah razbežali na različne strani.

Pavel, Pavličev najmlajši, je bil kot študent medicine sanitejec pri Primorskem zboru, ustanovljenem po kapitulaciji Italije z namenom, da osvobodijo Trst, Gorico in celotno slovensko Primorsko in to ozemlje pripojijo k Sloveniji. Preživel je marsikateri partizanski napad, nekoč se je med napadom v šoli v Razdrtem skril pod stopnicami. Po naravi je bil zelo odločen in ognjevit. Preden je bila 4. maja na Taboru proglašena narodna vlada, so se domobranci zbirali v Ljubljani. Eno od mnogih takih zbirališč je bilo na srezkem načelstvu v Hrenovi ulici. Ko je Pavel zagledal kolega Maršiča, se je razburil, ker je imel ta na kokardi jugoslovanski kraljevi grb z dvema orloma: »Mi smo se borili za Slovenijo, ne za Jugoslavijo!« Iz tega lahko vidimo, kakšni domoljubi so bili domobranci, v begunski vladi pa niti svojega zastopnika niso imeli.

V Vetrinju so se ponovno srečali Jože, Emil, Rado in Pavle. Rado je bil vrnjen na Teharje, Jože, Emil in Pavle pa v Kočevje, kjer počivajo v enem od roških brezen, po dosedanjem vedenju najverjetneje v Ušivi jami, za katero pa se še danes ne ve, kje se točno nahaja. Kje si, Antigona?

O času transportov v Kočevje so bili določeni ljudje obveščeni, tako da so se ustrezno pripravili. Ker je bil železniški most pri vojni bolnišnici poškodovan, so morali domobranci preko Gruberjevega kanala preteči na drugo stran, kjer so jih spet natrpali v vagone in odpeljali proti Kočevju. Špalirji sovraštva so se razšli. In tako je dvanajstletnemu Gregorju siknila tovarišica iz ulice z majhnim dekletcem v naročju: »Stričke smo videli!« (To je bil najzanesljivejši podatek o smrti.) Znanka je Gregorjevo mamo dobronamerno vprašala: »Dana, ali jih niste[Stran 037] šli gledat? Fante so peljali!« Ko se je nekoč Pavličeva mama pogovarjala z dobrim sosedom, ji je kar samo od sebe prišlo na jezik vprašanje njenega življenja: »Jože, ali misliš da so res vse pobili?«, je dobri človek odgovoril: »Saj sem jim dejal, naj jih pustijo, saj niso nikomur nič slabega storili.« Ne prej ne pozneje tega vprašanja nisem več slišal iz njenih ust.

Kako pa je smrt svojih sinov doživljal oče Josip? Bil je miroljuben človek, s politiko se ni ukvarjal, opredeljen pa je bil kot socialdemokrat.

Upokojil se je leta 1937. Poslej je hodil vsakih 14 dni po pokojnino v palačo Grafike na vogalu Masarykove in Miklošičeve ceste. Često je vzel s seboj tudi malega Gregorja. Posebno tisto okroglo dvigalo na ključ se mu je zdelo prav imenitno. Ti izleti so trajali od njegove upokojitve do Gregorjeve šole. Včasih mu je kaj pripovedoval o stanovski organizaciji grafičnih delavcev. Imeli so finančne rezerve za trimesečno stavko s polno plačo! Gregor se spomni njegove krasne zbirke kaktusov, ki jih je skrbno gojil. Do leta 1943, ko so mu zaradi gangrene odrezali nogo, je okopaval in zalival na vrtu. Redno so ga obiskovali prijatelji.

Ko se je razvedelo za poboje v Kočevju in na Teharjah, je po avstroogrski logiki odločno pribil: »Če je tako in če je to res, je pa morilci ne bodo kar tako odnesli! Saj imamo vendar sodišča!«

Figure 6. Rupnikovci. 1. z leve nadporočnik Mirko Pavlič (1912), 6. nadporočnik Rado Pavlič (1916)

In ko so postala sodišča takšna, kakršna so postala, se je nekako vdal v usodo. Že po naravi je bil molčeč človek, a zdaj je še bolj pogosto posedal na klopi pred hišo in molčal. Gledal je po cesti in njegov svet je postalo dogajanje na cesti, bežni pogovori z mimoidočimi, obiski starih sodelavcev in prijateljev. Umrl je leta 1950.

O materi petih ubitih sinov, Josipini Pavlič, smo marsikaj že izvedeli. Ob koncu zgodbe pa se lahko le vprašamo, kako človek sploh prenese izgubo petih otrok, ki za časa tvojega življenja niso uradno mrtvi, njihovi grobovi so neznano kje, pa tudi žalovati za njimi ni dovoljeno.

Še naprej jo je reševalo delo, dobrota, usmiljenje in globoka vera. Kljub strašni živčni napetosti majskih in junijskih dni leta 1945 je delo na vrtu zahtevalo celega človeka. Zelenjavo je bilo treba vsak dan zvoziti na trg, se tam srečevati z ljudmi, pogumno molčati in skrivati solze. Napetost v njej pa se je s strašnimi novicami, molkom in slutnjami le še stopnjevala. Ali je potem kaj nenavadnega, da je, ko se je v soparnem dnevu v začetku junija vrnila s trga, nekako ob pol dveh popoldne, stopila v kuhinjo in z muko spregovorila: »Prezračite kuhinjo, po mrličih smrdi!«

Toda Pavličeva mama je znala »zračiti« tudi svojo dušo. V molitvi k Svetemu Duhu je našla tolažbo, oporo in moč. Vnuk Gregor se spominja, kako je stara mama hodila k njemu[Stran 038] v sobo, ko se je pri njej učil kot študent. Ničesar ni rekla, le sedla je na stol poleg njega; njegova bližina ji je dobro dela. Vzela je molek in molila desetko za desetko, en rožni venec za drugim. Pa ga je nenadoma sredi molitve vprašala: »Kaj misliš, ali je še kdo kje živ?« – »Ne vem, stara mama. Vem pa, da še živi veliko ljudi, ki so povzročili morijo.« In sta spet nekaj časa molčala. Z leti se je polagoma sprijaznila z dejstvom, da sinov ne bo več nazaj. In vnuk jo je v svoji mladostni drznosti vprašal: »Stara mama, kaj pa bi storila, če bi prišli k tebi ljudje, ki so ti pobili sinove?« Ni bilo čutiti zadrege, samo globok vzdih: »Veš, rekla bi jim, da jim odpuščam. Naj se spokorijo. Tebi, Gojči, pa povem: Nikoli ne sovraži! In še nekaj si zapomni: S sovraštvom se ne da živeti.« Gregor si je to zapomnil za vse življenje. Kot oporoko svoje stare mame.

Njena edina snaha je bila Jelka, Jožetova žena, edina vnučka od petih sinov njuna Ana Marija, klicali so jo Marička. Pavličeva mama je čutila dolžnost, da je zdaj eni, zdaj drugi stisnila v roke kakšen dinar. Malo za pomoč, malo za občutek, da jima stoji ob strani in da ne bi trpeli pomanjkanja. Vse do svoje smrti. Ko se je sin Jože po poroki z ženo preselil v najeto stanovanje, jima je poslala za božič potico, Gregor jima jo je nesel. Jože mami po poroki ni izkazoval nič manjše pozornosti kot prej, s snaho se je mama dobro razumela.

Delo in dobrota sta jo ohranjali pri življenju in pri zdravi pameti. Le v črnini je hodila skoraj trideset let, vse do svoje smrti. Dokler je mogla, je vsak dan hodila k maši k sv. Jakobu.

Ko je obležala, je zanjo tri leta vzorno skrbela hčerka Dana. Ko je bila stara mama vezana na posteljo, se je zelo razveselila vsakega, tudi bežnega obiska pravnukov, vnukov in hčera; vsakemu je poklonila droben dar ali toplo besedo. Veliko je molila. Pogosto, zlasti zadnje tedne njenega življenja, smo rožni venec popoldan v sobi pri stari mami molili vsi, ki smo bili tam. Večkrat je rožni venec naprej molil prof. Korošec, globoko veren in pošten mož, sicer Gregorjev tast. Večkrat je pri stari mami maševal in ji prinesel zakramente p. Marijan Šef. Nekaj dni preden je umrla, je stara mama Gregorju, ko se je z otroki oglasil pri njej, rekla: »Fantje so bili tukaj. Zakaj nisi prišel malo prej! Poglej po ulici, mogoče jih boš še videl.« Sinovom in možu se je pridružila popoldan, ko je med molitvijo rožnega venca, v 93. letu življenja, mirno zaspala.

Figure 7. 2. od leve nadporočnik Jože Pavlič; 3. nadporočnik Rado pred Cankarjevim spomenikom na Vrhniki

Podnaslov naše rubrike v 76. številki Zaveze je bil Dobrepolje med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem. Snov, ki se nam je nabrala ob tem podnaslovu, je tako obsežna, da je v enem sestavku ni bilo mogoče temeljito obdelati, zato smo napovedali dopolnitev oziroma nadaljevanje. Torej je prav, da se tega kar lotimo. Za začetek pa si osvežimo spomin na nekatere točke prejšnje pripovedi. Kot drugod po Sloveniji je okupacija komunistom tudi v dobrepoljski in struški dolini omogočila vzpon na oblast, ki so ga seveda skušali zamaskirati z bojem proti okupatorju. Jugoslovanska vojska, ki se je v začetku aprila 1941 umikala skozi dolino, je pustila za seboj kupe orožja, primernega za oborožitev prvih »osvobodilnih« oddelkov. Kmalu po začetku okupacije so Dobrepoljci po prizadevanju župnika Mrkuna sprejeli v svoje domove okrog 70 beguncev pred Nemci – večinoma so bili to Štajerci. Kocbek piše v Tovarišiji, da je že jeseni 1941, ko je bil na obisku pri prijatelju zdravniku Pokornu v Podgorici, spoznal dobrepoljskega kaplana Ivana Lavriha. Takrat srečanju z njim ni namenil posebne pozornosti, slika pa se mu je dopolnila, ko se je v drugi polovici maja in v začetku junija 1942 z vodstvom slovenske revolucije zadrževal na Tisovcu in zvedel za težave v partizanskem bataljonu, ki mu je tedaj poveljeval Jože Marn, kaplanov gimnazijski sošolec in prijatelj. Ni dvoma, da je bivanje vodstva OF na Tisovcu vtisnilo dobrepoljski »republiki« poseben pečat. Kje so na tistih »osvobodilnih« in predvolilnih zborih imeli govornike, kot so bili Kidrič, Kocbek, Fajfar in drugi? Kakšne so v resnici bile težave v bataljonu in koliko so domačini zanje sploh vedeli?

Dejstvo je, da so domačini v začetku z veliko dobre volje podpirali partizane, saj so videli v njih borce proti Italijanom, ki jih niso marali. Ko so Italijani odstavili dotedanjega župana Jožeta Strnada in na njegovo mesto postavili svojega fašističnega komisarja, so bili ljudje ogorčeni, motilo jih je pa tudi, ko so bili v »osvobodilne« odbore izvoljeni večinoma taki, ki niso bili ravno zgled poštenosti in delavnosti. Motilo jih je, ko so nato prav ti popisovali njihovo živino in hrano in jim določali dajatve za prehrano partizanske vojske. Kljub temu je Tišlerjev oče v Podgorici, ugleden mizar in preudaren mož, še govoril: »Treba je potrpeti. Ko bodo naši pregnali Italijane, se bo vse uredilo.« Ko pa je politkomisar Niko Šilih sredi vasi nabil razglas o smrtni obsodbi štirih fantov, ki so šli gledat razdejanje v zadružno trgovino potem, ko so »osvoboditelji« iz nje skoraj vse pobrali, in razglas o ustrelitvi Babiča in Mustarja iz Kompolja, ki da sta utajila bencin in hrano, je oče umolknil in tudi drugi so se zamislili. Zvedelo se je za smrt šentruperškega župnika, nedavnega dobrepoljskega kaplana Franca Nahtigala, ki so ga Dobrepoljci zelo cenili. Tudi vest o smrti hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljice Darinke Čebulj jih je prizadela in zaskrbela. Ni bila skrivnost, da bi se tudi z njihovim kaplanom Ivanom Lavrihom zgodilo nekaj podobnega, če se ne bi v zadnjem trenutku umaknil v Ljubljano. Kakšen cilj imajo torej partizani, ki toliko govorijo o boju proti okupatorju, v resnici pa pobijajo predvsem domače ljudi? Zakaj tako »nepremišljeno« izstrelijo kak strel iz bližine vasi, da se potem Italijani maščujejo nad nemočnimi vaščani, sami pa se hitro umaknejo v zavetje gozdov? Zakaj ne razumejo strahu in obupa ljudi, ko na njihove domove padajo granate iz italijanskih topov? Zakaj so zasliševali kompoljske žene, ki so šle na Zdensko reber prosit Italijane, da ne bi streljali na njihovo vas, in bi jih celo odgnali v gozd, če se njihovi možje in sinovi ne bi postavili zanje z vilami in cepci? Kdo bo sploh dočakal svobodo, ki jo napovedujejo partizani, če bo šlo tako naprej? Kakšna svoboda bo to, če bodo vasi uničene, njihovi prebivalci pa pobiti in pregnani?

Italijanov Dobrepoljci od začetka niso marali in so jih imeli za nujno zlo, ki pa ne bo dolgo trajalo. Kakšen namen je imelo topovsko obstreljevanje dobrepoljskih in struških vasi iz Velikih Lašč? Ali je morda vsaj malo pripomoglo k javnemu redu in miru v dolini, za kar naj bi skrbela okupacijska oblast? Ali ni bil človek, ki je z dvorišča v Podgorici sprožil nekaj strelov proti italijanskemu okopu na začetku vasi, njihov? Torej so ga sami določili, da jim je dal povod za obstreljevanje vasi, ki so jo imeli za uporniško. Kakšen je bil cilj streljanja talcev in odvažanja nič krivih ljudi v internacijo: vzpostavitev reda v okupirani[Stran 023] deželi ali zatiranje domačega življa, kar bi lahko smatrali kot del načrtovane italijanizacije?

Iz povedanega sledi, da so ljudje spoznali, da od nikogar ne morejo pričakovati pomoči, da se na nikogar ne morejo zanesti. Kot kmetje, ki so bili navezani na svojo zemljo, in obrtniki, ki so bili ponosni na vsako izpopolnitev svojega znanja, so bili razočarani, ko jim je bilo vse bolj jasno, da glavni namen partizanov in OF ni boj proti okupatorju, ampak sprememba družbenega reda. O komunizmu so že prej nekaj vedeli, sedaj pa so okušali njegove zgodnje sadove, ki so bili dovolj trpki in grenki, da se zanje niso navdušili.

Figure 1. Dobrepolje malo pred vojno – Sedijo z desne učiteljica Branka Ambrožič, župan Jože Strnad, kaplan Franc Nahtigal in zdravnik dr. Ludvik Kožuh

Dobrepoljski kmečki upor in turjaška tragedija

Poleti 1942 se je nasilje nad ljudmi v dolini vedno bolj stopnjevalo. Začele so se partizanske »likvidacije in rekvizicije«. Ko so partizani zaradi »procesije« k Italijanom na Zdensko reber grozili kompoljskim ženam, so možje in fantje prijeli za sekire, vile in cepce in se temu uprli. Ali ni bil to dovolj velik dokaz, da je mera polna, da jim bo vsak čas prekipelo. Komunisti so preganjali »belo gardo«, ki je še ni bilo, toda prav s tem preganjanjem so jo klicali na plan. Poglejmo primer, ki ni iz dobrepoljske doline, je pa značilen. V Horjulu so partizani v noči na 14. junij 1942 umorili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano. Ko je sin Lojze, ki je prišel domov samo na pogreb, spet odhajal, je še enkrat z očmi objel rojstno hišo in odločno povedal: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.« In dober mesec kasneje je že bil pri vaški straži. Tudi v dobrepoljski dolini je bil začetek vaških straž povezan s pokopom žrtev komunističnega in italijanskega nasilja. 26. avgusta 1942 so Italijani, ki so prišli od Suhe krajine in Strug, zasedli celo dolino. Spotoma so pobirali moške in jih vodili v Zdensko vas. Izmed prijetih so odbrali 17. mož in fantov, jih 29. avgusta odpeljali v Log, kjer je še malo prej bilo partizansko taborišče, in postrelili. Kaplan Lavrih piše v svojih Spominih, da so Italijani najprej lagali, da jih peljejo v internacijo, in da je šele čez nekaj časa njihov kurat povedal, kaj se je v resnici zgodilo, da so jih postrelili kot protiukrep za dva ubita vojaka. (I. Lavrih, V primežu revolucije, str. 47) Kmalu zatem so Italijani pripeljali na Videm sedem Stružancev in jih postrelili v Krajčkovi dolini. V nedeljo, 30. avgusta 1942, je bil na Vidmu[Stran 024] pogreb žrtev komunistične revolucije, ki so jih svojci izkopali v Logu in pripeljali na farno pokopališče. Po pogrebu, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, je bilo zborovanje, na katerem je govoril tudi italijanski general in ponudil možnost samoobrambe. Ljudje so v tem videli vsaj delno zaščito tako pred partizani kot tudi pred ponovnimi italijanskimi represalijami. Veliko mož in fantov se je tedaj javilo za vaško stražo. V naslednjih dneh so Italijani oborožili z dolgimi francoskimi puškami – prekljami – 150 mož in fantov, iz vsake vasi po nekaj. Ustanovili so postojanko v Kompoljah, Italijani pa so tudi po ofenzivi ostali na Vidmu, ki so ga obdali z bunkerji in bodečo žico. Sredi septembra 1942 so partizani s precejšnjo silo napadli Kompolje, toda vaška straža je kljub pomanjkljivi oborožitvi vzdržala napad in potem do kapitulacije Italije ni imela večjih problemov. V letu 1943 se je njeno število povečalo na več kot 200 mož. Franc Nučič piše v knjigi Dobrepoljska Hirošima, stran 42, da je v dolini zavladal mir. Celo Italijani so se umirili v svojih postojankah. Železniška proga je bila popravljena in vlaki so spet vozili proti Ljubljani in Kočevju, ljudje pa so zaslužili kako liro s prodajo pridelkov.

V prejšnjem Kako se je začelo smo omenili, da je bil prvi poveljnik dobrepoljske vaške straže upokojeni orožnik Franc Dren, ki pa ga je kmalu zamenjal Anton Perne, pravnik in član akademskega kluba Straža, doma iz Povelj na Gorenjskem. Celotna kompoljska enota je bila razdeljena na tri čete po okrog 50 mož. Prvo četo je vodil Franc Mustar iz Kompolj, pred vojno načelnik kompoljskih gasilcev. Po ustanovitvi dobrepoljske »republike« so Mustarja postavili za poveljnika vaške zaščite. Ko je spoznal, da njegove naloge niso usmerjene samo proti okupatorju, ampak tudi proti domačim ljudem, se je položaju odrekel in prišel zato v nemilost pri partizanih. Do italijanske ofenzive se je skrival, potem pa pristopil k vaški straži. Ludvik Hren iz Podgorice je bil eden od dveh fantov, ki sta 4. julija ponoči spremljala kaplana Lavriha, ko je bežal pred partizani. Po ustanovitvi vaške straže je Hren postal poveljnik čete. V naši zgodbi se bomo z njim še srečali, saj je preživel Turjak in Teharje in je nekako pred dvemi leti umrl v Argentini. Ko pišemo o dobrepoljskih poveljnikih, seveda ne moremo mimo Franca Kadunca, Rekarjevega iz Zdenske vasi, ki smo ga že omenili in ki ga je ovekovečil Karel Mauser v svojem romanu Ljudje pod bičem. Kadunc je bil eden od štirih Dobrepoljcev, ki so se maja 1942 pridružili skupini prve nacionalne ilegale. Po vrnitvi v domačo dolino je postal poveljnik vaške straže v Žvirčah, ki je delovala od začetka leta 1943 do kapitulacije Italije. Njegova pot se je končala na Turjaku, kot bomo videli malo kasneje.

Figure 2. Janez Mustar iz Kompolj, poveljnik čete pri vaških stražah

Italijanska kapitulacija ni prišla nepričakovano, pa vendar vaške straže nanjo niso bile pripravljene. Kaplan Lavrih se tistih dni takole spominja: »V soboto, 11. septembra, sem bil v Dobreplju in sem se pripravljal za nedeljo kot ponavadi. Pa ni šlo. Gledal sem skozi okno kaplanije in videl, kako se kolona za kolono vaških stražarjev pomika skozi vas. Nekateri so imeli tudi vozove s hrano in strelivom. Tudi več civilistov je bilo med njimi. Vsa Suha Krajina tja dol do Žužemberka je šla skozi Videm–Dobrepolje. In vse proti Turjaku. V nedeljo sem opravil deseto mašo, šel k župniku Mrkunu in mu povedal, da grem popoldne malo pogledat na Turjak, in zvečer, ko se vrnem, mu bom vse poročal. Vzel sem kolo in se odpeljal. Niti najmanjše stvari nisem vzel s seboj. Na poti sem prehiteval kolono za kolono. Fantje so bili zaskrbljeni. Zapustili so svoje vasi in družine. Kdo bo zdaj branil njihove domove? Pozno zvečer je prišla v grad tudi dobrepoljska vaška straža pod poveljstvom Toneta Perneta. – Na Turjak sem prišel okoli dveh popoldne. Ravno tedaj se je začel[Stran 025] posvet vodilnih mož, ki je bil nekajkrat zelo oster in glasen. Ko sem vse to gledal in poslušal, me je prešinila misel: nič dobrega se nam ne obeta … V ponedeljek, 13. septembra, se je začela borba za življenje in smrt. Vaški stražarji so imeli odlične uspehe okoli Rašice in so popolnoma razbili partizansko brigado. Na večer so se borci vrnili v grad, kar je bila gotovo velika taktična napaka. Od Cerkvenika, ki je imel svoj glavni stan na Zapotoku, so prihajale zahteve, da se mora grad izprazniti in da morajo vsi borci oditi proti Polhograjskim dolomitom. Turjaški oficirji tega nasveta niso sprejeli, odločeni so bili, da branijo Turjak, s tem zadržujejo partizane in rešijo Ljubljano – pa tudi, da postane Turjak slovenski Alkazar. (I. Lavrih, V primežu, str. 53) Tišlerjev Tone iz Podgorice, ki je bil pri vaški straži v Kompoljah, se je spotoma oglasil doma, da bi se pozdravil z domačini. Ko je oče slišal, da grejo na Turjak, mu ni bilo všeč: »Bolje bi bilo, da bi šli v gozd. Divjačino vedno preganjajo, pa je ne morejo uničiti.« Sin, ki je očeta razumel, da mu svetuje, naj gredo k partizanom, se je razburil: »Oče, kaj pa mislite, v hosto pa že ne bomo šli, raje v smrt.« Potem sta se sicer dogovorila, kaj je oče mislil, sin pa je kljub temu nadaljeval pot na Turjak.

Figure 3. Perharjevo dvorišče, kjer so 20. septembra 1943 postrelili turjaške poveljnike

Boji so trajali cel teden. Partizani so v bližino gradu privlekli tanke in težke topove, ki so jih upravljali Italijani. »V petek in soboto je bil v gradu pravi pekel. Samo v dveh urah so Italijani iz svojih tankov in topov izstrelili 395 granat, ki so eksplodirale v gradu. Vse je bilo v ruševinah, toda borci niso odnehali. Nekaj je bilo mrtvih in mnogo ranjenih.« (V primežu … , str. 55) S pomočjo turjaškega gostilničarja Prajerja so prišli v grad in ga zažgali. Ogenj je prišel do skladišča municije. Vode za gašenje ni bilo. »Dve beli zastavi sta se pojavili, ena na dvorišču, druga pa na zunanji strani obzidja. Borba je bila končana in turjaška tragedija se je začela. To se je zgodilo v nedeljo, 19. septembra ob enih in dvajset minut. Ves potek sem opazoval skozi lino v grajskem stolpu, kjer sva bila skupaj s Francetom Malovrhom (rdečelasim kaplanom iz Škocjana pri Turjaku), ki je po vojni odšel v Španijo in tam leta 1964 umrl. Borci so počasi odhajali skozi glavna grajska vrata in tam polagali orožje. Kakih 700 jih je bilo. Jaz sem bil med zadnjimi. Šel sem skozi kapelo, kjer so na tleh ležali ranjenci. Z njimi sta bila dr. Kožuh in kaplan Ivan Sitar. Ko sem šel mimo Ludvika Hrena iz Dobrepolja, mi je dejal: ‘Gospod kaplan, vi imate samo sandale, jaz pa imam dobre čevlje. Sezujte me in jih vzemite, saj jaz bom itak ustreljen!’ Seveda čevljev nisem vzel … Ko so ranjence naslednji dan streljali, je Ludvik ušel. Kar zavalil se je v dolino po grapi in si rešil življenje. Ustrelili so 28 ranjencev.« (V primežu … , str. 55, 56)

[Stran 026]

Prav je, da si sliko streljanja ranjencev pogledamo nekoliko bolj natančno. Grad je gorel in v ognju je pokala municija. Ranjence so znosili ali pa so se sami nekako privlekli v gospodarsko poslopje pod gradom. Zdravnika dr. Kožuha so takoj ločili od njih, ga zvezali kot vse druge ujetnike in odgnali v tisti žalostni koloni v Velike Lašče. Noč so ranjenci brez medicinske pomoči preživeli v poslopju pod gradom. Nekateri, ki so še imeli toliko moči, so pobegnili, 28 pa so jih naslednje jutro postrelili na pragu poslopja. Od Dobrepoljcev so bili tako pomorjeni sledeči: Jože Grm, Jože Kastelic in Franc Vidmar iz Zagorice, Alojz Kovačič z Vidma, Franc Boštjančič s Ceste, Franc Kadunc in Jože Strnad iz Zdenske vasi. 16-letni Jože Grm iz Zagorice ni bil pri vaški straži, ampak ga je s seboj potegnila množica mladih fantov, ki so šli na Turjak. Njegova sestra Tončka je za Dobrepoljsko Hirošimo napisala poseben prispevek pod naslovom Turjaški ranjenci, iz katerega povzemamo sledeče: »Pridrvel je komandant na konju in zavpil: ,Vsi ven! Začni streljati!’ Smrtne sence teh obsojencev so se prikazale pri vratih na pragu, rabelj je oholo razkoračen stal pred njimi in vsakega počil v glavo, da je padel pod prag. Težji ranjenci so se priplazili, kakor so vedeli in znali, nekateri so dobili strel tudi v ležečem stanju. Kako je prišel moj komaj 16-letni brat z eno zdravo nogo do tja, si ne morem predstavljati. Kup 28 mladih trupel, skoraj samih najstnikov, so potem naložili na lojtrni voz. Kri je tekla po poti, ko so jih peljali na pokopališče. Tam so jih položili v tri velike grobove in zakopali. Čeprav je bila jesen, so bližnja dekleta okrasila grobove z belim cvetjem. – Spomladi so prišli svojci z vozmi in krstami in jih odkopali. Bili so taki kot zemlja, glav skoraj niso imeli. Naš Jože je držal roko na hlačah, mama jo je odganila in spodaj se je pokazalo čisto blago. Spomnila se je tega karirastega vzorca in po tem ga je prepoznala. Pri pogrebu na Vidmu so se sprva vsuli streli z bližnjega hriba, da se je vse razbežalo, končno je le toliko ponehalo, da smo jih v miru pokopali. Naredili smo vsem enake grobe z oklepi in križi, na njih so bile prislonjene bele plošče z njihovimi podatki in slikami. V svobodi 1945 je prišel nalog, da moramo vse to razdreti, nasade populiti in grobe zravnati … « (Dobrepoljska Hirošima, str. 137)

Figure 4. Skupina kompoljskih domobrancev[Stran 027]

Ujetnike, ki so jih v nedeljo proti večeru prignali v Velike Lašče, so najprej zasramovali, nato pa žejne in lačne zaprli v silos na železniški postaji. Naslednji dan so jih popisali in določili, kdo bo šel naprej v Kočevje in nad kom bo sodba takoj izvršena. Velikolaško »sodišče« je vodil dr. Jože Brilej, pravnik in teolog, sodeloval pa je menda tudi Edvard Kardelj, ki se je od nekod pripeljal z italijanskim avtomobilom. Najprej so iskali poveljnike vaških straž oziroma posebno znane protikomuniste. Nabrali so jih 13 in zvečer v temi odgnali iz silosa. Baje so jih nameravali obesiti na Turjaku. Ker sta se dva od obsojencev že kakih 200 m od silosa uspela razvezati in pobegniti, so spremljevalci na preostalo navezo kar tam začeli streljati s strojnico in brzostrelkami. En obsojenec je med streljanjem še pobegnil, deset pa jih je obležalo tako rekoč na dvorišču Perhajeve hiše. Med deseterico mrtvih so bili tudi Tone Perne, poveljnik dobrepoljske vaške straže, ter Janez Mustar in Alojz Šuštar, četna poveljnika v Kompoljah. Po izvršenem poboju so likvidatorji od nekod pripeljali lojtrni voz, naložili trupla in jih samotež odpeljali po cesti ter zmetali v plitko dolinico, kjer so jih morali progovni delavci naslednji dan zasuti z zemljo. Nadaljnjih 50 obsojencev, med katerimi so bili tudi zdravnik dr. Ludvik Kožuh, velikolaški sodnik dr. Lojze Zalokar in Jože Mesojedec iz Zagorice v dobrepoljski fari, so 21. septembra okrog poldne odgnali v gozd nad železniško postajo in tam postrelili. Ostale ujetnike so z vlakom odpeljali v Kočevje, kjer so jih zaprli v Dijaški dom, nekatere pa v grad. Kaplan Lavrih in drugi duhovniki ter bogoslovci so bili zaprti v gradu, kamor so že prej strpali četnike, ki so jih prignali iz Grčaric. Bil je v celici skupaj z nekaterimi obtoženci na Kočevskem procesu in priča, ko so na smrt obsojene 12. oktobra zvečer odpeljali na morišče v Mozelj. Še isto noč so začeli odvažati tudi druge, ki niso bili obsojeni na procesu, in v naslednjih nočeh se je odvažanje nadaljevalo. Po Lavrihovih zapiskih je bilo skupno število tako odpeljanih iz gradu 114. (V primežu, str. 56)

Kmalu po izidu 76. številke Zaveze je priromalo pismo s štajerske strani. V članku Dobrepolje med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem smo namreč omenili, da nismo ugotovili nadaljnje usode Avgusta Čiriča in Franca Brodariča, ki sta se maja 1942 skupaj s Kaduncem in Galetom pridružila enoti nacionalne ilegale. Čirič je bil eden izmed štajerskih beguncev, ki so jih Dobrepoljci leta 1941 sprejeli medse, zato je razumljivo, da ga po koncu vojne niso pogrešali. Omenjeno pismo nas je opozorilo, da je bil Čirič septembra 1943 skupaj z drugimi ujetniki iz Grčaric v kočevskem gradu in da je skušal pobegniti, vendar so ga ujeli in po hudem mučenju umorili. Zgodbo o tem smo brez težave našli na spletni strani. V njej se govori o Gustlju (brez priimka), enem izmed četnikov, ki so jih zajeli v Grčaricah. Kaplan Lavrih pa tega v spominih na kočevski grad ne omenja.

V dvorani Jakličevega doma na Vidmu so v nedeljo po padcu Turjaka organizirali partizanski miting. Udeležba ni bila preveč dobra, saj so bili ljudje zaskrbljeni, kaj bo z njihovimi fanti in možmi, ki so bili zaprti v Kočevju. Moški, ki so ostali doma, so se skrivali po kozolcih in v gozdu, da bi se izognili partizanski mobilizaciji. Tedaj so tudi »izvolili« odposlance kočevskega zbora. Dobrepoljsko delegacijo so sestavljali učiteljica Branka Ambrožič, Jože Nose – Špan in še štirje drugi. Vloga kočevskega zbora je znana in o njej tu ne mislimo razpravljati.

Figure 5. Tone Jakič, Tišlerjev iz Podgorice, domobranski vezist

Domobranci in njihova usoda po maju 1945

Večina dobrepoljskih vaških stražarjev se je ob nemški ofenzivi vrnila iz kočevskih in[Stran 028] ribniških zaporov. Nekateri so zaslugo za to pripisali Kompoljčanu Antonu Nosetu – Španu. Nekaj moških so partizani kljub skrivanju uspeli mobilizirati in vključiti v svoje enote; mnogi od teh so v naslednjih mesecih padli v bojih z Nemci, nekatere pa so kot nezanesljive »odstranili« partizani sami. Možje in fantje, ki so se do tedaj skrivali oziroma so se vrnili iz Kočevja, so vedeli, da doma ne bodo imeli miru. Prej ali slej jih bodo mobilizirali partizani. Vzpostavili so zvezo z Ljubljano in se množično odločali za vstop k domobrancem. Tako je novembra in decembra 1943 ter januarja in februarja 1944 obleklo domobranske uniforme okoli 250 Dobrepoljcev, partizanske pa zelo redki. V Velikih Laščah je bila že novembra 1943 ustanovljena domobranska postojanka, ki je delovala do partizanskega napada 3. decembra 1943. Nismo ugotavljali, koliko Dobrepoljcev je bilo v njo vključenih in ali je kdo ob napadu tudi izgubil življenje, znano pa je, da je bila velikolaška postojanka obnovljena v začetku leta 1944 in da je v njej kar precej dobrepoljskih fantov dočakalo konec vojne.

Figure 6. Viktor Šuštar, rojen 1910 iz Podgore, oče dveh otrok, umorjen 16. junija 1945 v gozdu pri Mali vasi

Februarja 1944 je bila ustanovljena domobranska postojanka tudi v Zdenski vasi in pri svetem Antonu. Že po nekaj dneh obstoja sta bili obe postojanki napadeni – tudi s topovi in minometi. Pri cerkvi sv. Antona so s topovskimi granatami zrušili zvonik in del cerkve, po zavzetju postojanke pa znesli cerkvene klopi na kup in zažgali. V teh bojih, ki so trajali več dni, sta padla domobranca Ciril Samec iz Kompolj in Jože Godec s Ceste, ranjenega Ivana Severja pa je po zavzetju postojanke na postelji ustrelila neka partizanka. Čeprav se Struge navadno obravnavajo posebej, samo omenimo, da je bila tu še marca 1945 vzpostavljena dobro oborožena domobranska postojanka. Bila je trn v peti partizanom, zato so jo 5. aprila 1945 napadli. Kljub premoči napadalcev – v napadu so sodelovala tudi letala – je struška postojanka vzdržala do konca vojne. – Januarja 1945 so partizani izgnali prebivalce Hinj, njihovo vas pa požgali. 15. marca 1945 so isto naredili z Žvirčami. Večina Žvirčanov je tedaj pribežala k sorodnikom in znancem v dobrepoljskih vaseh in pri njih dočakala konec vojne.

Kljub vsemu hudemu, ki ga je dobrepoljska dolina doživela med vojno, jo je najtežje doletelo v prvih mesecih po vojni, ko so se ponekod veselili svobode. Ko je bil Tišlerjev Tone zadnjikrat doma v Podgorici, je omenil očetu, da se bodo verjetno za teden ali dva umaknili na Koroško. Oče je zmajal z glavo in rekel: »O, ne bo tako enostavno. Mislim, da bo sedaj veliko huje, kot je bilo na Turjaku.« Njegove slutnje so se uresničile. Cvet dobrepoljskih fantov je po vrnitvi iz Vetrinja izginil v breznih Kočevskega roga in v jamah ter jaških v okolici Teharij. Po statističnem pregledu žrtev komunističnega nasilja v 2. knjigi farnih spominskih plošč je bilo iz dobrepoljske fare po vojni pomorjenih 216 domobrancev, kar je dobrih 70 odstotkov vseh žrtev komunističnega nasilja v fari.

Zdi se, da je bila nekaterim v dolini ta številka premajhna, zato so se spravili še na preživele vaščane Podgore. Kot naročena, jim je tedaj iz Suhe krajine, kjer je »čistila« teren, prišla enota knoja. V četrtek 14. junija 1945 je bilo v Podgori objavljeno, da se morajo vsi moški javiti na Vidmu. Še preden so Podgorci mogli izpolniti ta ukaz, so naslednje jutro skozi gozdove prišli knojevci in obkolili vas. Odpeljali so 9 vaščanov in jih na Vidmu zaprli v Primčkovo klet. Že isto popoldne so jih zasliševali in grdo pretepali. Zvečer so imeli terenci v Krajčkovi gostilni sestanek, na katerem so razpravljali o prijetih Podgorcih in jih »obsodili« na smrt. Vsi udeleženci sestanka razen dveh so podpisali zapisnik. Še pred sestankom je Šuštarjeva žena Mima, ki jo je skrbelo za moža, sprožila reševalno akcijo. Sorodniki in sosedje prijetih so skušali dopovedati terencem, da sovaščani niso nič krivi. Mar je greh, da so bili skrivači, ki na nobeni strani niso hoteli prijeti za orožje,[Stran 029] dva med njimi pa sta bila tedaj še otroka, stara komaj 13 let. Prepričevanje je naletelo na gluha ušesa in zlasti podgorska terenka Kukovka, pri kateri je v času »dobrepoljske republike« nekaj časa stanovala celo Zdenka Kidrič, je vztrajno ponavljala, da imajo vsi obtoženi krvave roke.

Figure 7. Anton Marolt iz Podgore, umorjen 1949 v zaporu

Osem Podgorcev – Anton Škoda je s pomočjo mladega stražarja že prej pobegnil – so potem v noči na nedeljo 17. junija zvezane odgnali proti Mali vasi, zavili pred vasjo v gozd, jih tam v prvi vrtači postrelili in površno zasuli. Hkrati s Podgorci so ustrelili tudi svojega stražarja, mladega Belokranjca, ker Škodi ni preprečil pobega. Za grob so uporabili kar zasilno zaklonišče, ki so se ga vaščani posluževali v času italijanskega topovskega obstreljevanja iz Velikih Lašč. Kasneje so sorodniki hoteli prekopati posmrtne ostanke žrtev na farno pokopališče, vendar niso dobili dovoljenja in tako v tisti vrtači še danes počivajo kosti osmih Podgorcev, katerih imena so:

• Alojz Babič, 35 let

Tone Babič, 16 let

Franc Hegler, 18 let

Franc Mavsar, 19 let

Peter Pavlič, 33 let

Stane Škantelj, 16 let

Janez Škoda, 26 let

Viktor Šuštar, 35 let

Po koncu totalitarizma so domačini na grobišču pri Mali vasi postavili velik lesen križ in dali imena tam pomorjenih vklesati na skupnem farnem spomeniku, še vedno pa jih čaka naloga, da njihove kosti prenesejo v blagoslovljeno zemljo. Zadnja žrtev komunističnega nasilja iz Podgore je bil 60-letni kmet Anton Marolt, ki so ga udbovci leta 1946 v grosupeljskem zaporu pretepli do smrti. Marolt je na nekem sestanku v Podgori rekel, da pri nas ni pogojev za kolhoze, ker ni dovolj zemlje in je premalo rodovitna. Že naslednji dan so ga odpeljali v Grosuplje in s pretepanjem ubili. Domov so ga potem pripeljali v krsti in vzrok njegove smrti uradno ni bil nikoli pojasnjen. (Zgodbo o podgorskih žrtvah smo povzeli iz knjige Dobrepoljska Hirošima, str. 52.)

Znova in znova nas opozarjajo, da se zgodovina ne more spremeniti. Seveda, pomor turjaških ranjencev, pokol ujetnikov nad velikolaško železniško postajo in zločin nad Podgorci pri Mali vasi so dejstva, ki jih ni mogoče spremeniti. Ne da se jih spremeniti, jih je pa mogoče za nekaj časa zamolčati. Na primer, mogoče je govoriti o humanosti bolnice Franja, zamolčati pa Turjak, Podgoro in Hudo jamo. Toda, ali je to potem sploh še zgodovina?

Nedelja, dne 5. 8. (1940)

Zjutraj je bilo pri sv. maši praznovanje obletnice škofovanja dr. Gregorija Rožmana. Fantje so prišli zjutraj v cerkev v krojih in s praporom. Sv. obhajilo smo darovali za škofa in za uspeh škofijske sinode, ki se bo začela 6. t. m. v zavodu sv. Stanislava in bo trajala 3 dni.

Na pošti sem dobil Mi mladi borci in pismo od Šuštarja Lojzeta. Borcev sem bil vesel, ker so nam toliko prinesli o našem škofu in zanimivo kritiko »Bohinjskega tedna«, zbornik govorov na tedenskem tečaju »Zarje« v Bohinju.

Šuštarjevega pisma sem bil vesel. Ob njem sem dobil novega poguma za delo kot predsednik zavodske DKA (dijaške Katoliške akcije). Videl sem njegovo nesebično in veliko skrb za zavodsko DKA, v kateri je on preživel toliko veselih in žalostnih ur. Toda vztrajal je vedno. …

24. september (1940)

Dan je bil prost zaradi Slomškove proslave. Lepo je, da smo se vendar enkrat že tudi Slovenci spomnili našega največjega prosvetitelja. V pevski dvorani je bila proslava njemu na čast. Čisto drugo razpoloženje je vladalo na tej proslavi kot na proslavah srbskega Save in hrvatskega Strossmayerja. …

10. okt. (1940)

Pisali smo grško nalogo. Vedno še stari človek sem, počasen pri mišljenju in delu. Misel pa mora biti hitra kot blisk. Tudi danes nisem vsega napisal. Bog, pomagaj moji šibki volji. Danes so se lemenatarji vračali. V zavodu so se oglasili Čopar, Šuštar in Kepic.

26. marca (1941)

Jugoslavija se je po hudem nemškem pritisku odločila, da tudi formalno pristopi k trozvezi. Pakt je bil po izjavah (Slovenca) g. dr. Ahčina še dosti ugoden, vendar pa so bile po vsej državi proti temu hude demonstracije (komunistično maslo); v Ljubljani so demonstrirali akademiki in srednješolci. Hoteli so zažgati Hitlerjevo zastavo, toda policija je to preprečila.

27. marec (1941)

G. dr. Trdan nam je sporočil, da je knez Pavle odstopil in da je Peter nastopil vlado. Bila je velika senzacija. Nismo vedeli, pri čem smo. Večina je mislila, da je to generalski puč. Poročil ni bilo mogoče dobiti od nikoder. Iz Beograda nobenega glasu. Popoldansko časopisje je prineslo kraljev razglas in njegov mandat generalu Simoviću za sestavo nove vlade.

[Stran 019]

15. maj (1941)

Če bi šla šola redno naprej, bi danes morali zaključiti redno šolsko leto.Toda vojska je vse zmešala. Po končanih velikonočnih počitnicah smo šli nazaj v zavod, kjer smo preživeli skupno z italijanskimi vojaki (900). Po enem tednu so se pa Italijani umaknili iz zavoda in zavod so zasedli Nemci. Študentje smo šli zopet domov. Po preteku 1 tedna smo šli kljub temu, da smo imeli že izpričevala, nazaj in se vpisali na klasično v Ljubljani. Osmošolcev je bilo 17. Skupno z Mariborčani smo dobili na klasični svojo paralelko, v kateri poučujejo tudi trije zavodski profesorji Breznik, Šolar in Miklavčič, (ki je tudi razrednik). Stanovanje sem po stricovem prizadevanju dobil v Marijanišču, kjer se je začasno tudi on nastanil. …

18. maj (1941)

Rekolekcija popoldne, dopoldne sem pa prišel preko Stične od doma. Rek. vodil g. dekan Škrbec. Snov: Misterium. Ko Slovenci doživljamo veliki petek, po pravici trpimo. Slovenec iz Rima piše: »Mislil sem, da je Bog Slovence popolnoma zapustil, sedaj pa, ko je poslal nanje to preizkušnjo in trpljenje, pa vidim, da jih še hoče rešiti.«

15. avgust (Vel. šmaren 1941).

Le skozi križ in trpljenje vodi pot v življenje.

***

30. januar (1942)

Mi smo se itak odločili za trpljenje, zato bomo že znali prenesti vse udarce (g. Starman v pismu iz Turjanijev ?). Gospod, naj mi bo ta misel vedno pred očmi: »Odločili smo se za trpljenje.«

***

23. februar (1942)

Gospod, ali je mogoče, da vlada v Ljubljani tudi taka revščina? Telesna in duhovna. In vlada to pusti in duhovnika, ki bi se zanje zavzel, ni? Ni čuda, da se tukaj širi komunizem in sovraštvo do vsega. Pa vendar, tudi k njim želiš priti, o Gospod, saj te bolj ljubiš kot kateregakoli drugega. In ga ni, ki bi te zanesel mednje. Gospod, daj mi čisto srce, daj mi veliko ljubezen do uboštva in do ubožcev.

27. februar (1942)

Navezanost na lastno premoženje. Čemu? Saj nikakor ne moremo reči, da je to naše. Če mi že kaj pridobimo, za koliko časa pa imamo? Za vedno? Kaj še! 1000 let? Kako smo v zmoti! 100? Tudi ne! Vse svoje življenje? Ne vem, če je kaka stvar, ki bi jo imeli vse življenje! Pač pridobimo, nekaj časa imamo, pa zopet izgubimo! Kakorkoli že! Današnji čas nas uči tega z vso neizprosnostjo. Pa naj bi se na to navezovali z vsem srcem ali vsaj navezovali kakorkoli? Gospod, daj, da bom vedno vse svoje premoženje gledal kot dar božji in lastnino revežev. Moje srce naj pa vedno počiva v Bogu!

Figure 1. Lojze Hostnik

***

9. marec (1942)

Koliko revščine je na svetu, duhovne in telesne in mi je ne vidimo, koliko drugi trpe in mi smo za to brezbrižni. Koliko jih strada in mi se gostimo! Ni čuda, Gospod, da množice odpadajo od Tebe. Mi, duhovniki smo krivi, ker smo delali zase, mesto da bi delali zate in za duše. Odpusti nam, bodi nam milostljiv! Gospod nauči me prav delati za duše, da jih bom vodil k Tebi, ne pa proč od Tebe.

***

12. marec (škofov god) (1942)

Gospod, tisočera Ti hvala, da si nam v teh časih poslal takega pastirja. Prosim Te, daj mu moči in milosti, da bo v tem težkem času zmogel svoje ovčice pravilno voditi. Usmili se slovenskega naroda. Sprejmi vse njegovei[Stran 020] žrtve v zadoščenje, potolaži svojo jezo in se nas usmili. Gospod, ostani z nami!

Figure 2. Obrezovati svoje trte Mirko Kambič

***

19. marec (Praznik sv. Jožefa) (1942)

Gospod, popolnoma se Tebi izročim. Moje življenje je v Tvojih rokah.

Če je Tvoja volja, da me predčasno pokličeš k sebi, fiat! Če me hočeš imeti med misijonarji, fiat! Če imaš z menoj načrt, da bi kot svetni duhovnik delal med slovenskim ljudstvom, fiat! Samo prosim Te, pokaži mi pot!

23. marec (Po pogrebu Jaroslava Kiklja) (1942)

Jaro, prepričan sem, da si pri Bogu. Prosi za nas! Gospod, daj, da bom posnemal Jaroslava v njegovem čistem in nesebičnem življenju, v njegovem popolnem zaupanju v Boga, v njegovem veselem življenju. Daj tudi meni milost takega hrepenenja po nebesih, kot si ga dal Jaroslavu. Daj, da bo njegova žrtev prinesla narodu mir, Katoliški akciji bogat uspeh. Daj, Gospod, da vsi zaslepljeni spregledajo.

***

11. april (1942)

Zopet sta padli dve žrtvi pod kroglo OF. In mi ne storimo drugega, kot tarnamo! Gospod,prosim Te, naj bom vedno pripravljen za odhod v večnost, daj mi to milost. Prosim Te pri krvi, ki si jo tudi za naš narod prelil, ne dopusti, da bi tekla bratska kri, ne dopusti, da bi Slovenci izginili s površja zemlje. Vendar, fiat!

***

26. april (1942)

Umrl je g. prof. Tomec, voditelj dijaške Katoliške akcije. Njemu se imam zahvaliti, da sem to, kar sem, da nisem zašel na kriva pota kakor mnogi. Gospod, poplačaj mu ves njegov trud. Daj, da se bom ob njem učil požrtvovalnega in vztrajnega dela Zate, nesebične ljubezni do Boga in bližnjega, zvestobe cerkveni avtoriteti papežu in škofu in popolne vdanosti v božjo voljo. Priskoči na pomoč dijaški Katoliški akciji s svojo pomočjo.

***

18. junij (1942)

Tudi če jih postrelijo 99%, bomo vztrajali v boju za Kristusa (iz pisma Vinka Mravljeta). Gospod, glej slovenski narod je bil Tvoj, slov. narod bo Tvoj, mora biti Tvoj. Daj, da bom vse svoje življenje posvetil temu cilju.

***

8. julij (1942)

Strah me pretresa, ko poslušam grmenje[Stran 021] topov in regljanje pušk in strojnic, ko gledam stebre dima gorečih slov. domov. Če gledam na vsa ta dogajanja z zemeljskimi očmi, se hočejo razpočiti možgani, človek bi obupal. Toda tudi to je le orodje v Tvojih rokah, o Gospod. Naj mi bo tudi to le nekak koncert, ki ga darujem Bogu, kot je sv. Mala Terezija imela vse sitnosti stare bolne redovnice. Samo nekaj Te prosim, o ljubi Jezus, če Te smem prositi. Verujem, da me boš uslišal: Posveti z žarkom resnice v slovenska srca, reši Slovence uničenja, varuj slovenske domove požara. Priznam, o Gospod, grešili smo in še grešimo, ali spomni se svojega velikega usmiljenja. Daj, da bomo spoznali svojo krivdo, se zanjo spokorili in se skesano obrnili k Tebi, Kraljica Slovencev, Mati božja in naša Mati, nehvaležni otroci smo, priznamo, ali spomni se svojega materinskega usmiljenja in se nas usmili.

***

6.maja (1943)

Kako smešno je delati za Boga brez Boga, nemogoče! In vendar pri raznih akcijah na Boga tako radi pozabljamo. Zastonj se trudijo, če Gospod ne zida hiše.

16. maja (1943)

Svet je solzna dolina. S tem se moramo sprijazniti. Trpljenju na svetu se nikakor ne moremo izogniti. Čemu bi se mu potem izogibali. …

S tem dnem se dnevnik konča, trpljenju pa se Lojze Hostnik pred končno daritvijo mladega življenja nekje na Kočevskem res ni izognil.

Figure 3. Orati svoje njive Mirko Kambič

Škof dr. Gregorij Rožman je v šestem postnem govoru, 16. aprila 1943, v ljubljanski stolnici med drugim poudaril: »Naj govore in pripovedujejo, kar hočejo; resnica je, da so zrasli med nami fantje, ki jih je Bog izbral in so vztrajali zvesti do zadnjega.«

Danes se nam zdi skoraj neverjetno, s kakšno resnostjo so ti mladi fantje živeli svojo vero in večinoma zanjo tudi umrli. S svojim življenjem so nam zapustili pričevanje, ki velja tudi za tretje tisočletje: »Veruj z veseljem in povej to s svojim življenjem!«

Lojze Hostnik se je rodil 21. junija 1922 v Podrojah, župnija Šmartno pri Litiji. Leta 1941 je končal klasično gimnazijo v Škofovih zavodih, nato je vstopil v semenišče. Leta 1944 je postal pomočnik domobranskega kurata Fröhlicha v Novem mestu. Na umiku proti Koroški so ga maja 1945 nekje pri Polšniku zajeli partizani, ga odpeljali v Ljubljano, od tam pa v Kočevje, kjer ga je pri prenašanju klaftrskih polen srečal in se z njim pogovarjal kaznjenec Tone, domačin iz Zasavja. Lojze je bil oblečen v civilno obleko in zelo suh, vendar je bil veder in ni kazal obupa. Po marcu 1946 je za Lojzetom izginila vsaka sled. Iz študijskih let se je ohranil dnevnik, ki kaže na njegovo mladostno dozorevanje za življenjsko daritev.

Živeti je postalo nemogoče,
ker hočemo samo živeti

(Eugène Ionesco, Facing the Inferno)

Komunizem nam je poleg vsega drugega prinesel tudi dve presenečenji. Prvič nismo pričakovali, da ga bo tako kmalu konec, potem pa, ko je ta konec prišel, nismo mislili, da bo še kar trajal in trajal.

Bankrot boljševizma – Zakaj ga nismo pričakovali

Najprej njegov konec. Sedaj, ko se je, karkoli je že pomenil, zgodil, nas včasih prešine, da vseeno ne bi bili smeli biti tako presenečeni. Očitamo si, da nismo bili dovolj pozorni opazovalci, potem pa tudi to, da stvari, ki so bile vsem na očeh in smo jih tudi sami opazili, nismo vzeli dovolj zares. Kakor da ne bi bili poznali sveta in ne bi vsaj nekoliko vedeli, kaj čemu sledi in kaj iz česa nastane. Toda prav v zadevi »znamenj časa« smo bili prebivalci dirigirane družbe, kako naj temu rečemo – v oslabljenem stanju. Manjkalo nam je celosti, ki je neobhodno potrebna za stvarno razumetje stanja družbe in sveta. Celosti pa nismo mogli doseči, ker ni bilo proste komunikacije, ki bi jo edina lahko omogočila. Prebivalci boljševiškega imperija – ta oznaka se seveda v javnosti ni uporabljala – smo bili bolj in bolj delni ljudje. Totalitarna praksa je bila takšna, da je zelo priporočala opreznost do soljudi. Prva žrtev te opreznosti je bil – poleg degeneracije medčloveških odnosov – predvsem jezik, ki je, ujet v kanale totalitarne komunikacije, izgubljal ustvarjalno nedolžnost – se pravi, svobodo. Ljudje so se bolj in bolj spreminjali v vase zaprte enote, v nekakšne socialistične monade, ki je vsaka zase sicer imela neko védenje o svetu, a se to védenje, ker ni bilo medčloveško preverjeno, nikoli ni moglo dvigniti iz območja osnovne negotovosti. Splošna veljavnost nazorov ljudi je ostajala slej ko prej vprašljiva. In človek, nosilec te porozne politične zavesti, si tega dolgo ni mogel prikrivati, saj je vsako novo stanje, ki je nastalo, zahtevalo korekcijo. Jasno je, da tak človek ni mogel biti državljan, kot je zahtevala na primer grška polis ali pa prosvetljenska država, ki je bila njena moderna ponovitev.

S tem, da boljševiški totalitarni imperij ni omogočal državljana, je povezano marsikaj. Na primer to, da so bile volitve zgolj ideološki ritual in niso imele druge vloge razen te, da so volivcem izstavljale potrdila minimalne socialistične cerkvenosti. Ali pa na primer to, da je snažilka, ki je sledeč samoupravnemu scenariju uveljavila svoje državljanstvo tako, da je na sestanku »nadrla« direktorja, to storila samo enkrat, potem pa nikoli več, ker je kmalu ugotovila, da se to ne splača. Uvidela je, da je samoupravno državljanstvo fantomska iznajdba. Iz tega je mogoče razumeti tudi to, da vedno manj vemo, kaj so si v resnici mislili ljudje, ki so konec osemdesetih let demonstrirali pred Roško kasarno za Janšo in njegove prijatelje; ali pa ljudje, ki so se na vabilo Bavčarjevega odbora za človekove pravice v zgodnjem poletju 1988 zbirali na Kongresnem trgu. Takrat o tem nismo imeli nobenih vprašaj, potem pa, ko so se stvari začele obračati močno po svoje, pa je bilo teh vprašanj vedno več, mi pa smo vedno manj vedeli, kako nanje odgovoriti. V zadnjem času smo se glede tega začeli nekoliko bolj zanašati na izraz »totalitarna poškodovanost«, ki nas sicer usmerja v območje, v katerem bi kazalo začeti preiskavo, kako natanko pa se je ta »poškodovanost« polaščala slovenske duše, te raziskave se sistematično ni še nihče lotil. Ali lahko pričakujemo kako iniciativo od takih učenih združb, kot sta na primer Liberalna akademija ali pa Mirovni institut, ali pa od vplivnih posameznikov, kot sta na primer dr. Oto Luthar iz ZRC SAZU ali pa Martin Ivanič, ki mu je gotovo ostalo nekaj enciklopedičnih interesov iz časa ustvarjalnega urednikovanja pri Enciklopediji Slovenije?

Toda ali nas ni zaneslo že predaleč? Kar smo hoteli nekoliko pojasniti, so bili pravzaprav razlogi, zakaj nas je boljševiški bankrot presenetil, kljub temu, da so bili razlogi za sesutje totalitarne države, ko gledamo nazaj, že nastopili v tako živih barvah, da se nemalo čudimo, da nam jih že prej ni uspelo identificirati. Zdi se, da se je v nas podrlo zaupanje v delovanje sveta. Stoletja se je vedelo, da zlaganost ne more biti zanesljiv temelj za človekove načrte, zasebne ali javne. Od vsega védenja je v ljudeh obstajalo skoraj refleksno nezaupanje do projektov, ki so se rojevali ali uresničevali v odsotnosti ali celo v preziru do resnice. Tukaj pa so videli, da je neko veliko[Stran 002]podjetje, ki je bilo zamišljeno v nasprotju z vsem védenjem, ki ga je človek imel o sebi in svetu in ki se je gradilo z metodami, za katere se je od pamtiveka vedelo, da jih človek ne sme uporabljati; ko se je videlo, da njegovi projektanti niso izključevali nobenega od vzgibov, ki so bili uskladiščeni v prostorih človeške duše – in vendar je to podjetje nazadnje stalo. In ker je tam stalo, je bilo to za vse veliko pohujšanje: njegovim projektantom in graditeljem je vlivalo zavajajočo vero, da je pravemu človeku – človeku, ki se ne ustavi pred ničemer – mogoče doseči vse; za tiste, ki pa so vse storili, da te stavbe ne bi bilo, pa veliko pohujšanje. Prihajalo je s šepetanjem, da se mogoče začenja drugačen in mogoče zares nov svet. Slovenski katoličani so sicer še hodili v cerkev – mogoče še bolj, ker so tam videli edini izhod iz brezupa – na svoje opazovanje in svoje razumevanje sveta pa se niso več tako zanašali. Stanje, ki se je tako naselilo v ljudeh, je trajalo do konca komunizma in sega še v današnji postkomunistični čas. Poleg tega pa ne velja samo za Slovenijo, ampak z variacijami za vso socialistično hemisfero Evrope, kakor kaže opis nekega ukrajinskega sociologa: »Novi človek je v ambivalentnem stanju duha. Sicer pri zdravi pameti, a hkrati izkazuje naslednje stanje: je za večstrankarski sistem, obenem pa nasprotuje ,novopečenim strankam‘; je za svobodo gibanja, hkrati pa proti omejitvi obmejne kontrole; je za jačanje tržne ekonomije, pa tudi za državno nadziranje cen, za neodvisnost svoje države, pa tudi za restavracijo Sovjetske zveze.«

Zvodljivost boljševizma na našem in evropskem terenu

Zakaj mislimo, da si moramo očitati, da nismo, brž ko je bilo mogoče, predvideli, da je padec ideološkega megalita ne samo nujen, ampak že na programu zgodovine? Zato, si mislimo danes, ker bi se lahko na to, kar se je pripravljalo, v daljšem obdobju mogli bolje pripraviti. Tako pa nas je izvršeno dejstvo našlo na odprtem prostoru in domala nepripravljene. Nekoliko bolj prebujene so bile samo neke sile, ki so potem nastopile kot Demos. V resnici pripravljeni pa so bili samo boljševiki. To nam je danes zelo jasno.

Malo tolažbe nam daje misel, da tudi zahodni svet, ki ni živel v prisilnem totalitarnem jopiču, ampak je bil deležen tega privilegija, da je živel v svetu, ki je bil zgrajen na aksiomih novoveške demokracije, kot jih je postavil Abraham Lincoln v znamenitem govoru v Gettysbourgu (Vladanje ljudstva, za ljudstvo in po ljudstvu); v nekakšno tolažbo nam je lahko, da tudi ta svet, predvsem njegov levi pol – čeprav ne samo ta – ni dajal znakov bolj samostojnega in bolj kritičnega opazovalca. Če pomislimo samo na to, kako je Zahod sprejemal nekatera dogajanja in nekatera dejstva v na novo postavljenem socialističnem imperiju na vzhodu. Vse so požrli. Na primer obračun maršala Tuhačevskega s kronštadtskimi mornarji; ali pa kolektivizacija v Ukrajini in lakota, ki ji je sledila, zlovešči teater s sodnimi procesi v 30.-letih, ki so pogubili cele generacije boljševiških elit, političnih in vojaških; smešne obtožbe s Stalinovimi zastrupitvami, pakt Ribbentrop – Molotov, delitev Poljske in ruska zasedba Baltika, zadušitev vstaje na Madžarskem in na Čehoslovaškem, naivno navdušenje nad govorom Hruščova na XX. partijskem kongresu, prisilna selitev stotisočev Poljakov na sever in v centralno Azijo, neodmevna Orwellova poročila o vlogi sovjetske tajne policije v španski državljanski vojni. Predvsem pa napoved, ki jo je dala Rosa Luxembourg, skoraj na pragu smrti, o prihodnosti ruske revolucije: Brž ko bo boljševiška partija utrdila svojo diktaturo in uničila večstrankarsko demokracijo, bo diktatura Partije degenerirala v diktaturo skupine v Partiji, potem pa bo diktatura skupine v Partiji degenerirala v diktaturo enega človeka.« (J. M. Cameron, Nočna bitka, 50–75.)

Nove perspektive zločinskega sistema – po bankrotu

Prehajamo na drugo reč, za katero smo rekli, da nas preseneča pri boljševizmu. Npr. njegov konec, ki ga, kakor rečeno, nismo pričakovali tako zgodaj, mislili pa smo, da si bo izbral, ko bo končno prišel, kako bolj dramatično predstavo. Nekaj tako epohalno novega, nekaj tako ambicioznega, kot je bil boljševizem, ki je vedno postavljal sebe proti svetu kot celoti in govoril o Moskvi kot o novem Rimu, smo mislili, bo odšel ali ostal, ampak o tem bo odločala zadnja bitka harmagedonska. V resnici pa se je vse izteklo drugače: konec je prišel in je minil zelo klavrno in skoraj dolgočasno; vznemirljivo je bilo samo to, da boljševizem ni odšel, ampak ostal. Klavrnost in dolgočasnost sta bili sicer samo na zunaj. V resnici je bilo vse, na kar bi se bili morali na boljševizmu že zdavnaj navaditi, rafinirano in pretkano. Te besede ustrezajo našemu opisu, če hočemo označiti igro, ki so jo pri tem igrali. Če pa pomislimo, da so si to igro sploh upali zaigrati po vsem, kar so bili, pa je bilo samo nesramno in arogantno.

[Stran 003][Stran 004]

Ko so boljševiki na svetovni zgodovinski borzi objavili bankrot, so s tem – tacite – zavrgli vse ideološke predpostavke, iz katerih so izvajali upravičenost metod, s katerimi so uresničevali svetovni projekt »znanstvenega socializma«. Človeške zadolžnice, s katerimi so bili boljševiki obremenjeni na koncu svoje zgodovinske kariere, so dosegle vrtoglavo številko sto milijonov. Sto milijonov ljudi za podjetje, katerega stečajni upravitelj ni imel s čim poplačati upnikov – drug za drugim so prihajali, ne posamezniki, ampak delegacije celih narodov in kazali arhivske dokumente, s katerimi so terjali povračilo – sto milijonov ljudi je bila huda zadolženost pred človeštvom in stanje insolventnosti ob tolikšni zadolženosti bi moralo boljševike dobesedno uničiti. Ampak ravno ta ura resnice je pokazala, kaj so – da niso prišli iz zgodovine, da so zavrgli spomin na človeka; da se je v komorah zadnjega upora njihova snov spremenila radikalno. Tudi če so s tem, kar so v zgodovini počeli, izgubili milost zardevanja povsem, bi, ko so bili na koncu še enkrat brutalno soočeni s tem, kar so bili, morali začutiti, da je konec igre – da morajo odditi. Veliki vzpon boljševiškega človeka se je pravzaprav zgodil na koncu. Zadnji veliki upor! Kako se je to moglo zgoditi?

V intervjuju, ki ga je Domenico Settembrini dal za Survey 23 (1977/78) z naslovom Mussolini in Lenin, je po mnenju poljskega filozofa Kolakowskega prepričljivo dokazal, da sta fašizem in boljševizem istorodna. Nasprotno pa je Jens Petersen iz nemškega zgodovinskega instituta v Rimu, v članku Nastanek pojma totalitarizma v Italiji pokazal na pomembno razliko med fašizmom in boljševizmom, ki bi na tem mestu utegnila biti zanimiva tudi za nas. Fašizem, pravi Jens, je direkten, proklamativem, deklamatorski. Vse kar je, pravi, je znotraj države in država smo mi. V boljševizmu pa je nekaj dvoobraznega, dvoglavega: ko ubija, vzpodbuja življenje; ko ruši, gradi; ko usužnjuje, osvobaja. Fašizem pravi: mi in naš totalitarni program; boljševizem: ne mi, ampak delavski razred; ne mi, ampak proletarci; ne mi, ampak narod, se pravi ljudstvo. Iz navedenega sledi, da se boljševiški svetovni red lahko sklicuje na svojo alibičnost. To je, zlasti v kriznih situacijah, zelo koristno.

Figure 1. Naša vera in ljubezen naši Cerkvi Mirko Kambič

Zaplemba jezika – Središčna intuicija boljševiške strategije

Boljševiki, tudi ali predvsem slovenski, so jeziku tudi sicer posvečali veliko pozornosti. Eden od posebno uspešnih trikov je nekaj, čemur bi lahko rekli večravninska semantika. Na nekem partijskem posvetovanju (4. oktobra 1943) je Kardelj povedal tudi naslednjo misel: » … pri čemer uživa izdajalska evropska reakcija vso pomoč angleške in ameriške izdajalske reakcije … «. Vsi nekoliko vemo, kaj pomeni beseda »izdajalski« in zato vemo tudi, da angleška in ameriška reakcija jeseni 1943 ni bila izdajalska v tehničnem pomenu te besede. Kardelj je preprosto mislil, da sta angleška in ameriška reakcija preprosto proti njemu in komunistom. Tudi slovenska »kmečka vstaja« je bila »izdajalska«, kar pomeni samo to, da se je uprla boljševiškemu terorju in ni verjela velikemu enobejevskemu triku. Zakaj pa ravno »izdajalska«? Zato, ker je ta beseda imela v času okupacije največjo možno energijo.

Kakor vidite, hočemo nekoliko razumeti, zakaj so boljševiki po toliki politični blamaži, po toliki moralni obremenjenosti in po toliki človeški izprijenosti mogli ostati – in kot da se ne bi bilo nič zgodilo – celo kompetirati za vodstvo demokratične države, ki so jo nekoč napadli in zrušili. Žaljivost in predrznost te kretnje je tako velika, da komaj razumemo, kako jo je človeško mogoče narediti, a nato le pomislimo, da so, potem, ko so ljudi več kot 60 let mojstrili v žaljenju, mislili, da si brez kazni to lahko privoščijo. Boljševiki so od vseh intuicij, ki so po začetni vpisanosti v njih nastajale, imeli največ koristi od ideološke zaplembe jezika. Če ljudje nimajo več jezika, so namreč zelo sami, tudi če se tega natanko ne zavedajo. Dr. Janez Stanovnik je lani, 18. oktobra, nekje na primer rekel tole: »Danes govorijo o nekakšni evropski zavesti in to evropsko zavest naj bi nosili potomci Franca in potomci nekakšnih domobrancev. Druga svetovna vojna se je vodila med antifašizmom in fašizmom, ne pa med totalitarizmom. Totalitarizem so si izmislili zato, da bi izbrisali sramoto in izdajstvo«. Torej, totalitarizma sploh ni bilo. To reč so si izmislili. Bralec, ki ob teh besedah ne protestira, je že na poti do končne brezpogojne vdaje. Mnogi tega govorjenja niso mogli prenašati in so se vdali.

Vsi veste, nadalje, kaj pomeni partizansko zajetje internirancev na vlaku na Verdu junija 1942. Dušan Drolc alias Stane Savinjčan je na partijskem posvetovanju na Cinku julija 1942 omenil tudi Verd s tema dvema stavkama: «Odmev partizanske akcije na Verdu je imel velik uspeh. Ljudje so se vpraševali le, ali pa so tudi pobili vse belogardiste in Mihajlovićevce.« Zakaj pa naj bi jih vendar pobili, če pa so jih Italijani aretirali in peljali v lager? Uredniki knjige, iz katere je ta citat, pa so v opombi napisali tole: »Po prihodu na[Stran 005][Stran 006] osvobojeno ozemlje so se interniranci lahko odločili za vstop v partizanske vrste, za odhod z osvobojenega ozemlja ali za vstop v delavski bataljon.« Izpustili so očitno nepomembno okoliščino, da so tistih enajst, ki so vztrajali pri »odhodu z osvobojenega ozemlja«, pomorili in verjetno ležijo vse od takrat v Krimski jami. Enciklopedija Slovenije pa pod geslom Verd pravi, da so bili tisti, ki so jih «partizani prepoznali za nasprotnike OF«, usmrčeni. Enciklopedija Slovenije in njen odgovorni urednik Martin Ivanič nas prikrajšata za informacijo, če so tudi ti bili belogardisti in mihajlovićevci.

Vsaka neresnica kvari jezik, če je izgovorjena; če je zapisana, še bolj. Po naravi je jezik namenjen izražanju tega, kar na neki način je; če pa beseda postane posoda za neresnico, se zgodi nad njo nasilje in je zato zaradi svoje deformiranosti resnico vedno manj sposobna sprejemati in prenašati. Zlaganost je zloraba jezika, zlasti če je brutalna in sistemska. To se pravi, če za njo stoji organizirana moč.

Figure 2. Naše zaupanje papežu in škofu Mirko Kambič

Resnice ni – Resnico izdelujemo mi: klerofašizem

Časnikarka Ranka Ivelja je v soboto, 3. aprila 2010, v Dnevnikovem objektivu zapisala, da je bil Lojze Grozde »aktivni član klerofašistične organizacije Katoliške akcije«. Mislila je posebej na srednješolsko mladčevsko vejo.

Za oznako, tu navedeno, velja, kar smo zapisali zgoraj: da je brutalna in sistemska. Poleg tega ima na sebi še nekaj drugega. Uperjena je zoper ljudi, ki so zvečine šli pred smrtjo »skozi veliko bridkost«. Naj jih naštejem nekaj od tistih, ki se jim je to zgodilo, še pred letom 1945.

V noči na soboto 13. junija 1942 so prišli partizanski teroristi s Ključa na Brezovico, vdrli skozi okno Mravljetove hiše in umorili učiteljiščnika Vinka Mravljeta in njegovega brata Franceta, ki sta bila mladca. Poleg tega so ustrelili še očeta Antona, najstarejšega sina Toneta pa odpeljali na Ključ v Polhograjskih hribih in ga tam čez dan ali dva tudi umorili. Nekaj dni pred tem je Vinko zapisal v svoj dnevnik: »Iz Polhograjskih hribov diha groza.« Vinka so morilci zabodli skozi oko, Franceta pa pobili z udarci v zatilnik. Njuno umiranje je trajalo kako uro.

Dva meseca pozneje, na večer pred velikim šmarnom, so boljševiški gverilci prišli k Novakovim, ki imajo hišo nekaj 100 metrov proč od Mravljetovih. Tam sta živela dva druga brezovška mladca, doktorand germanist Janko Novak (1919) in Zdravko Novak (1923). Mati jima je prigovarjala, naj gresta v Ljubljano, ker je nevarno, a sta vedno odgovarjala, da je to res, a ne vesta pravzaprav, zakaj bi odhajala. Tisti večer, 14. avgusta, pa ju je nekdo poklical z vrta, in ko sta šla odpret, so ju zgrabili in odpeljali – tudi na Ključ – kjer so ju morda še isti večer ali pa drugi dan, torej na veliki šmaren, umorili. Da bi bila slika kolikor toliko popolna, je morda treba povedati tudi to, da so očeta Janeza (48), ki ni bil ne pri vaški straži ne pri domobrancih, že maja 1945 aretirali in za vedno odpeljali.

Od drugih mladcev, ki so jih boljševiki pomorili že pred majem 1945, naj omenim še dva. Ivan Pavčič je bil doma v Bizoviku. Maja 1942 so ga nekega večera, ko je odhajal od šmarnic, prijeli, odpeljali v gozd in nekje na Polici umorili. Drugi pa je bil dijak Miha Turk iz Velikih Škrjanč pri Novem mestu. S smrtjo so mu grozili že v razredu na novomeški gimnaziji, uresničili pa so svojo grožnjo maja 1942 na domu.

Poseben primer pa je bil Valdi Lavriša iz Horjula. Zanj obstaja tudi dokument, iz katerega je nekoliko razvidno, kako so ta umor izvedli. Dokument je pravzaprav list iz dnevnika orožniškega kapetana v pokoju Martina Gajskega in nosi oznako II/0253706 (fascikel 123/DMB, 70684 – 71236).

Besedilo:

»Na dan 28. junija 1942 so po odločbi Ceneta Logarja partizani pod vodstvom domačina Rožmanca Milka prišli v Horjul po katoliškega fanta Lavriša Valdija in ga odvedli s seboj skozi Ljubgojno v žažarske hribe, kjer so ga drugi dan zverinsko ubili. Krvnik z imenom Marko ga je hotel najprej obesiti ali ker vsled Valdijevega odpora tega ni mogel storiti, si je Valdi moral sam izkopati grob in krvnik mu je za tem zabodel bajonet v prsi.«

23.1.1943

Ta dokument je dragocen zato, ker pokaže, kakor smo rekli, kako približno so te reči potekale.

Za mladce je pomembno, da se niso smeli politično udejstvovati, predvsem pa niso smeli nositi orožja in se udeleževati bojev. Šele na zimo 1943 – torej že po smrti profesorja Ernesta Tomca, ko so Nemci začeli z raznimi nabori v delovne organizacije, je mladčevsko vodstvo dovolilo vstop v domobransko vojsko. Točne številke niso znane, govori pa se, da se je v Vetrinju zbralo okoli 200 mladcev, od katerih je bilo vrnjenih v boljševiško Slovenijo okoli 150.[Stran 007] Nekaj od njih je bilo mladoletnih, zato niso bili vsi pomorjeni. Aljoša Basaj, ki je bil z nami v Teharjah, je bil, ko so ga odgnali, star šele 15 let. A ker je bil sin predsednika slovenske demokratske vlade, je moral umreti.

Da z nekaj stavki pokažemo, v kaj je bilo življenje mladcev usmerjeno, bomo navedli nekaj vrstic iz Revije Katoliške akcije, ki je izhajala od 1940 do 1944, v vedno manjšem obsegu, vsega skupaj ne kaj več kot 10 številk. Dr. Karel Truhlar je v članku Profesor Ernest Tomec in nadnarava zapisal: »Poglavitni znak naše aktivnosti je, da nam je bistvena nadnaravna usmerjenost. Nikoli nas ne sme uspeh v organizaciji tako očarati, da bi pozabili, da je bistveno središče naših sil v nadnaravnosti.«

V članku Katoliška akcija v teh težkih dneh piše leta 1941 (3 do 4)/L – j naslednje:

»Katoliška akcija ima v teh dneh tri ne majhne naloge:

1. oznanjati, vsak v svojem krogu dejavno ljubezen;

2. pobijati, vsak v svojem kraju, nekrščansko misel na maščevanje;

3. zavračati prevaro komunizma.

Komunizem je naš najhujši sovražnik: najhujši, ker je s svojimi prevarami naš notranji sovražnik.«

Figure 3. Bled zna biti skrivnosten Mirko Kambič

Za popolnejšo sliko bomo na koncu tega prikaza navedli dva odstavka iz esejaRdeči cvetovi na belem prtu mladčevskega idealizma(Zaveza, 9, junij 1993).

»Komunisti so člane Katoliške akcije posebej sovražili, zlasti mladce. Niso jih sovražili kot oborožene nasprotnike, saj orožja ravno niso imeli. Njihova mržnja je rasla iz pravilne slutnje, da so jih ti mladi ljudje prepoznali v bistvu, v njihovih zadnjih namenih. Čutili so, da so v njihovih očeh to, kar predvsem niso hoteli biti – identificirani.«

»Niso jih odstranjevali tehnično, niso jih streljali, kot bi delali z nasprotniki, ki bi jih hoteli samo izločiti. Vinka Mravljeta so zabodli, nad Lavrišo je eden od morilcev planil z bajonetom. Vsi čutimo, da se tega drži poseben pomen: ni jim bilo dovolj, da jih ne bi bilo več, hoteli so jih ubiti, lastnoročno, v prastarem, začetnem pomenu te besede«. (Glede opazke Ranke Ivelja o »domobranskih sadistih« in o »izrezanih zvezdah na dojkah mučenih partizank« pa moramo časnikarko dnevnika[Stran 008] opozoriti na naslednje. Glede tistih, ki so umirali v Barbarinem rovu in podobnih krajih, morajo biti vsi ljudje izredno natančni, tudi novinarji. Naj ima kdo že kakršnekoli kriterije svojega ravnanja in govorjenja, ali pa tudi nima nobenih kriterijev, mora glede teh ljudi biti izredno natančen in vedeti, kaj govori.)

Boj za dvožariščno Evropo – Boj za človekovo normalnost

V 30. in 40. letih dvajsetega stoletja je v Sloveniji živelo dvoje vrst izrednih ljudi: eni so hoteli podreti obstoječi svet in na njegovo mesto postaviti novega – ki pa ni bil čisto nov, saj je že takrat, če je kdo hotel, lahko videl, kakšen je ali kakšen se obeta, za poznejše ljudi pa so ga odkrivale številne knjige, od katerih je ena Šepetalci; ko pa so drugi videli, kaj se pripravlja, so sklenili – bili so iz take snovi, da so to zmogli – da bodo ves svoj čas in vse svoje moči posvetili temu, da se Slovenija nikoli ne spremeni v tak svet. Čeprav so vsi ti ljudje imeli skupno to, da so bili izredni, so bili sicer tako različni, da mogoče še nikoli ni bilo na svetu bolj različnih ljudi: prvi so za svoj novi svet morili in ubijali, drugi pa so za svojega umirali; prvi so bili za svoje delovanje nagrajeni, tako da so dobivali plače in pozneje pokojnine v odebeljenih kuvertah in da so na zborovanjih sedali na prva mesta in da so jim izbrani umetniki posvečali romane, simfonije in umetelne hvalnice; drugi, ki so za svoje ideale umirali, pa so bili, kot je zapisala Ranka Ivelja, »fašisti« ali, specifično, »klerofašisti«. Absurdnost tako nastalega stanja je presunljiva, tako zelo, da kliče po razrešitvi. Na koncu tega razmišljanja bomo poskušali narediti korak v tej smeri.

To pride na koncu, sedaj pa bi radi dodali samo še kratko opombo pod črto. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije je bil član mladinske Katoliške akcije tudi poznejši ljubljanski nadškof in metropolit Dr. Alojzij Šuštar. Bil je celo predsednik te organizacije na omenjenem zavodu. In ko so pri Novem mestu ubili dijaka Miha Turka, je domačim poslal sočutno pismo. Pred kakimi desetimi leti je neka novinarka, ne vem v katerem slovenskem časopisu, izvajala zahtevne vaje na ideološkem orodju, s katerim je razpolagal tedanji čas. Vse skupaj se mi je zdelo preveč, zato sem, edinkrat v življenju, gospe telefoniral in ji rekel, da so kljub vsemu nekje določene meje, ki veljajo za človeka. Časnikarka mi je odgovorila: »Gospod, jaz sem v službi.« Zdi se, da danes za mnoge slovenske novinarje velja, da so »v službi«. Za nekatere moramo dopustiti, da so v svoji »službi«. Danes so, vsaj za nekaj časa, take razmere, da z ljudmi, ki jih ne marajo, ni mogoče obračunavati tako kot so to počeli pred 50, 60, 70 leti. Pač pa je mogoče nekaj drugega. Mogoče je ubijati z besedo.

Na tem mestu pa moramo opozoriti še na to, da so mladci Katoliške akcije razumeli neko stanje, ki se šele danes z vso ostrino izrisuje nad obzorjem Evrope. Videli so, da Evrope ne bodo rešili nobeni boji, ne izgubljeni (razumljivo), pa tudi ne dobljeni. Vedno več dokazov je in ni mogoče dvomiti, da bo Evropo lahko rešila samo vrnitev k izvorom, ki so jo naredili veliko. Od teh virov pa je med prvimi krščanstvo. Ni edini, je pa med prvimi. Več kot šest desetletij po tem, ko so se mladci predstavili s tem videnjem pred slovenskim svetom, je poljski filozof Leszek Kolakowski v nekem intervjuju posvetil na to vprašanje z višine s svoje filozofske obveščenosti. Naj navedemo nekaj odlomkov, da pokažemo, kako je danes mogoče gledati na to vprašanje.

Ekskurz o možnosti ali nujnosti krščanstva v sedanjem svetu

Leszek Kolakowski

Vera nas ohranja v meri

Izročilo vere nas je naučilo, da se omejujemo; da postavimo razdaljo med svoje potrebe in svoje želje. Izročila vseh velikih ver so nas stoletja učila, naj se ne vežemo samo na eno razsežnost – na kopičenje bogastva in na izključno zanimanje na sedanje tvarno življenje. Če bomo izgubili zmožnost, vzdrževati razdaljo med svojim potrebami in svojimi željami, bo prišlo do kulturne katastrofe. Preživetje naše verske dediščine je pogoj za preživetje civilizacije.

Sveto in vrednote

Edini način, da zagotovimo nadaljnje obstajanje civilizacije, je v tem, da dosežemo, da bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo mislili tudi na ceno, ki jo plačujemo za vsak korak »napredka«. Sveto že vključuje občutek za zlo – je edini sistem, na katerega se lahko sklicujemo, če hočemo razmišljati o tej ceni, in ki nas sili, da se sprašujemo, če ta cena ni oderuška. Vrednote, katerih obstoj je tako življenjsko važen za kulturo, ne morejo preživeti, če niso ukoreninjene v območje svetega.

[Stran 009]Figure 4. Ljubko naselje Ljubno ob poskočni Savinji Mirko Kambič

Vera je nujna za preživetje civilizacije

Za posameznike je možno, da se držijo visokih moralnih norm in hkrati niso verni. Močno pa dvomim, da je to možno za civilizacije. Če ni verskega izročila, kateri pa je potem razlog, da družba spoštuje človekove pravice in dostojanstvo človeka? Kaj je, znanstveno govorjeno, človekovo dostojanstvo? Vraževerje?

Privilegiranost krščanstva

Krščanstvo se seveda ne more odpovedati zahtevi po superiornosti. Nemogoče je, da se ne bi lastilo resnice. Toda načelno ni nobenega razloga, zakaj krščanstvo ne bi sprejemalo pluralnosti religij, ne da bi se mu bilo zato treba odpovedati posesti resnice. Človek ne more dosledno trditi, da je to sicer moja vera, je pa ravno tako dobra kot vsaka druga To bi bilo absurdno. V katerem pomenu pa bi bila potem moja? Kljub žalostnemu številu pritiskov in preganjanj je v krščanstvu zgodovina tolerantnosti, ki se je oznanjala zavoljo ohranitve krščanskih vrednot.

(Leszek Kolakowski, Moji pravilni pogledi na vse, Človek ne živi samo od razuma.)

Soobstojnost uma in vere – Non serviam – Jakobinsko-boljševiška hibris druge Evrope – Ne bom služil

Vprašanja, ki jih je sprožila kriza razsvetljenstva, so vrnila krščanstvu značaj legitimne izbire. Ob sporu, ki je nastal v nemški zvezni državi Hessen ob podelitvi neke nagrade, sta dva udeleženca pogovora o predmetu spora dala dve izjavi, ki sta, podani iz različnega izhodišča, skupaj pokazali na celotnost tega vprašanja. Eden je rekel: »Samo ločitev med državo in religijo, med razumom in vero, jamči – kot dosežek razsvetljenstva – možnost na uspešen medkulturni razgovor v družbi.« Drugi pa: »Kaj se lahko zgodi, ko pojmi, kot so usmiljenje in ljubezen do bližnjega, izginejo iz kolektivnega besedja? Kaj potem še pomenijo pojmi, kot je socialni transfer?« Poročevalec tega dogodka (FAZ, 28. november 2009) ob tem dodaja, da je razlika, ki tu nastopa, razlika med diskurzivno logiko znanosti in simbolno logiko krščanskega govora.

Logika krščanskega govora je bila v zadnjih nekaj stoletjih napadena dvakrat ali, bolje, na dva načina. V prvem primeru govorimo bolj kot o napadu na krščanski govor o obratu proč od krščanskega govora k diskurzivnemu[Stran 010] govoru znanosti. Res je to bil bolj obrat kot napad, a so v njem vseeno bile od začetka zaznavne vzmeti radikalizacije. Rezultat tega razvoja je sekularizacija evropske družbe, ki je, se zdi, dosegla vrhunec, a hkrati tudi že kaže naraščajoče znake nezadostnosti. To nezadostnost pogosto označujejo z pojmom kriza moderne. V izvorni celici te krize ni govor o znanosti, ampak skušnjava, da se ta govor polasti celotne kulture. Da se izvede monopolizacija kulture. In res. Kakor se je Evropa tej skušnjavi vdajala, tako je rasla kriza kulture. Vse bolj postaja jasno – čeprav še zdaleč ne adekvatno priznano – da je bila odločitev za to smer napačna ali vsaj delno napačna. Zato s takšnim zadovoljstvom sprejemamo klic Benedikta XVI. nazaj k staremu evropskemu binomu: fides et ratio – vera in razum. Evropa je v svoji zasnovi dvožariščna civilizacija. Vse, kar je ta civilizacija, morda ne ravno velikega, vsekakor pa izjemnega dosegla, je bilo v tej fakturi. O možnosti vrnitve mnogi dvomijo, praktično in načelno, mi pa v to možnost verjamemo – z vsemi parametri te besede – zato ker menimo, da ta možnost obstaja, ker si srčno želimo, da bi ta možnost obstajala, najbolj pa seveda zato, ker je mogoče edina, ki sploh je. Da stanje, v katerem se nahajamo, ni nerešljivo, mislimo zato, ker obrat od krščanskega govora h govoru znanosti ni imel prometejskega značaja, ni bil upor v tistem metafizičnem približku, ki ga človek zmore.

Takšen upor pa je marksistični mit. O njem pravi J.M. Cameron v že citiranem delu (72–73) tole: »Moč marksističnega mita leži v dejstvu, da je to mit o grehu, trpljenju in odrešenju. V marksizmu Padec pomeni prehod od prvotnega komunizma do razredne družbe. Ko pa v polnosti časa pride Odrešenje, je to delo proletariata, najbolj depriviligeranega dela moderne družbe. Preko trpljenja proletariata preide človeštvo v komunizem, kar pomeni vrnitev v izvorno človeško celost, a na višji ravni. Smrt je použita v zmagi ali, če imate, tako kot marksisti, raje Heglovo logiko, negacija je negirana.«

Vsakomur je takoj jasno, da je ta mit zgrajen z elementi krščanskega govora ali krščanske Pripovedi. Elementi tega mita so torej krščanski, zgradba pa je zanikanje krščanstva in upor. Upor je v tem, da človek odvzame Bogu odrešenjsko vlogo in jo opravi sam. Človek je sam svoj Odrešenik. Ta perverzija krščanske Pripovedi ilustrira stari izrek, da je Knez zla »simia Dei – božja opica«. Marksistični uporniški mit je omogočil realizacijo komunističnih in boljševiških projektov od Bleščeče poti v Boliviji do neolitske redukcije človeka v Kambodži in do njegovih uresničitev v Srednji in Vzhodni Evropi. Koliko prizadevanj in naporov je bilo vloženih v realizacijo tega mita, kaže sto milijonov mrtvih, ki so jih njegovi izvajalci vknjižili v svoje delovne knjige. Ker je mit, kakor ga je, poučen od francoskega jakobinizma, s svojimi sodelavci formuliral Marx, torej temeljni tekst velikega Upora, v svoji zasnovi sličen začetnemu edenskemu »Non serviam« (Ne bom služil), ne daje nobenih reformnih nastavkov in z njim skratka ni mogoče nič. Civilizaciji ne more dati ničesar, razen tega, da je za zmerom pretresljiv monitum, kaj se s človekom lahko zgodi. Ruševine tolikega zgrmetja so seveda tukaj, tudi v Sloveniji. Nanje zadenemo na vsak korak, ne samo po mestih in vaseh, ampak tudi po poljih in gozdovih. Zasegle so, te razbitine, pota in steze, tako da skoraj ne moremo več drug do drugega. Okoljevarstvene službe civilizacije bodo morale resno razmisliti, kaj storiti.

Nekaj povsem drugega je prosvetljenska Evropa. Čeprav so tudi med njenimi promotorji bili ljudje, ki so prestopili »točko, od katere ni vrnitve«, je vendar miselnost nove Evrope, kar razsvetljenstvo je, kot celota nastajala v logiki razvoja, ki mu ne moremo povsem odrekati naravnih vzgonov. Tudi emfaza razuma, njegova absolutna izpostavljenost, h kateri se zdi, je razvoj težil, ni prihajala iz avtonomnih prostorov duha, ampak je bila vzpodbujena od njegove pohujšljive učinkovitosti. Razum je sedaj postal novum organum – nova pot, nov način, a razsvetljenstvo, kljub vsemu, nikoli ni zašlo na taka pota, da ne bi bilo več nobene korekcije in nobenega novega razvoja. V razsvetljenstvu, gledanem v tej luči, obstajajo možnost za soobstajanje misli, poimenovane kot razum, z mislijo, poimenovano kot vera. Zlasti po refleksiji 20. stoletja, zlasti po njegovih prizorih človeške skrajnosti, predvsem in na prvem mestu pa po stanju, s katerim se je končal veliki pohod levice. Pa naj so ljudje, ki so se ga udeleževali, mislili na karkoli.

Zgornje misli nočejo biti drugega kot spremljava našemu klicu po vlogi kristjanov v tako nastalem svetu. Dve stvari sta tu odločilni: še nikoli Evropa ni bolj čakala na angažma krščanske misli kot danes, in kar mogoče nasprotuje temu, kar se vidi, še nikoli nad tem angažmajem niso bili večji obeti – kljub vsemu. Skoraj ni mogoče dvomiti, da se bodo v pripravi na to delo ali med tem delom samim zgodili dve stvari: v skrbi za svet in za soljudi se bo med krščanskim ljudstvom vseh evropskih narodov zgodila eksistencialna intenziteta besede credo, nastalo bo novo razumetje ali bolje novo doživetje besede credo.[Stran 011]Ne dvomimo, če vse premislimo, ne moremo dvomiti, da se bo to razumetje ali to doživetje v nas uresničilo ob branju ali, še bolje, ob poslušanju evangelija in hkratnem anamnestičnem naporu dvajsetih krščanskih stoletij, zlasti zadnjega. To je ena stvar. Druga pa je obnova začetnih helenskih in hebrejskih ambicij razumeti svet in življenje – iz moči, ki so nam dane danes, in iz moči, ki so bile dane vsem premnogim ljudem preteklih časov. Tu sta še dve začetni spoznanji: svet je bolj rešljiv, kot se zdi, in drugič, za človeka, ki ima veselje do misli, je svet tem bolj zanimiv, čim več je v njem stvari, ki zahtevajo razlago. Današnji svet je poln takih stvari.

Tradicija politične sterilnosti boljševizma

Na politični sceni pa se je zgostilo nekaj dejstev, ki bi jih kazalo priporočiti ljudem demokratične miselnosti, da jih ne izgubijo izpred oči, ko oblikujejo svoja gledanja in odločitve.

Prvič se je zelo jasno pokazalo, da so postboljševiki – boljševiki druge generacije ali boljševiki pri krmilu demokratične politeje – podedovali duhovno strukturo svojih prednikov. Kot oni se tudi ti izkazujejo za mojstre manipulacije, če pa so postavljeni v vlogo, ki zahteva ljudi politične narave in političnega uma, odpovejo povsem. Kot boljševiki na svetovnem odru – potem ko so se s prevratom polastili oblasti, oblasti niso mogli trajno obdržati, ker bi zato bila potrebna politična misel, ki ji ne bi bilo neznano spoštovanje pred samostojno resničnostjo sveta. Tega spoštovanja pa boljševiki nimajo, ne stari ne novi. Boljševiki so bili in so mojstri v upravljanju sveta, dokler je vserazpoložljiv: to pa je v času revolucije in nekaj let, morda celo nekaj desetletji po šoku, ki ga ti edinstveni revolucionarji povzročijo z uvodnimi dejanji po zmagi. Torej:

Boljševiki so politično sterilni. To bi si morali zapisati slovenski volivci v tisti del zavesti, kjer ničemur ne dovolijo, da se izbriše. Če hočejo, da država, ki ni brez nevarnosti in je bila postavljena po zelo hudi zgodovini, konsolidira svoje mlade ustanove in ostane. Boljševiki so politično sterilni. To dejstvo ne dopušča nobenih koncesij.

Nezgodovinskost slovenskega obnovitvenega vzgona

Druga stvar pa zadeva politično zavest izvorno demokratičnih strank ali strank slovenske pomladi. Njihova zavest mora zajemati vso, tej zavesti pripadajočo zgodovino. Ali drugače: te stranke morajo biti zgodovinske, sicer se bodo nujno vdale iluziji, da je demokracijo mogoče doseči brez tranzicije. Ta iluzija je spremljala ali celo spočenjala vse poraze pomladne politike v slovenskem demokratskem dvajsetletju. Dopuščali so takšno politiko sicer najboljši ljudje, tisti, ki so dosegli vse, kar mislimo, da smemo imeti za doseženo, a moramo vseeno reči – ker je stvar tako zelo resna – da je skrajni čas, da pridejo k sebi. Ali ne vidijo, da ne morejo več poklicati ljudi, ker niso pri sebi, ker iz njih ne govori zgodovina, ker niso prepričljivi? Obstaja lažje in težje branje sveta. Politiki se ne bi smeli vdajati skušnjavi prvega, ampak se spopadati z zahtevnostjo drugega. Ob dvajsetletnici prvih volitev aprila 1990 so govorili tudi tisti, ki so jih omogočili, in vsi po vrsti nakazovali, da je v tem, kar naj bi tiste volitve bile, bilo nekaj narobe. Mnogi smo že mislili, da se bo sedaj odprlo, da bo sedaj počilo, a se ni zgodilo nič. Ali niso razumeli ali niso hoteli? Če je bilo drugo, je nekaj upanja, če pa je bilo prvo, ne vemo, kam naj potem gremo. Niti tega si nihče ni upal povedati, da so tiste 4%, ki so rešile Demos, prispevali katoličani, ki so imeli stik, petdesetletni stik z nekimi drugimi besedami in z neko drugo zgodovino. Ali pa morda niti tega niso videli?

Boljševiška konfiskacija spomina

Kar se je v Sloveniji dogajalo 27. aprila ali kak dan prej, nas je spravilo v nemajhne težave, ker smo zaman iskali po jeziku za besedo, da bi izrazili svoja občutja. Nazadnje smo našli besedo žalitev in se pri njej ustavili. Morda, smo pomislili, so se pa zavestno odločili, da bodo žalili, ko so videli svojo nemoč – da so politično sterilni, da jih je zgodovina izbljuvala, da se samo s pomočjo zadnjih trikov še držijo na odru; morda so mislili, da je žalitev tudi neki način ubijanja, posebno če tisti, ki je žaljen, nima nobene možnosti, da bi se branil. Predsednik države dr. Danilo Türk nas je proglasil za »narod zmagovalcev« in nas s tem prištel med nedoletne narode, ki niso v stanju ločiti med svobodo in okupiranostjo, ki jo pomeni totalitarna diktatura. Ciril Zlobec je bil tako zelo netakten, da je zbranim borcem zabrusil, da je biti partizan »stvar človeške in nacionalne časti«, čeprav bi lahko pomislil, da se bodo pred njim sedeči ob tem gotovo spomnili na vseh šeststo grobov in grobišč, na Kočevski rog in na Hrastniški grad in na Barbarin rov itn., skoraj brez konca. Čeprav mu ni moglo biti neznano, da so bili vsi tudi »izrabljani« in, kar je šele v resnici klavrno in sramotno, da so se z »izrabljanostjo« kmalu,[Stran 012] prekmalu sprijaznili. Če niso nanjo že vseskozi čakali! Za Igorja Lukšiča smo prvi hip pomislili, da provocira, ko je pripovedoval borcem, da so »Kidrič, Kardelj, Rozman, Kocbek in tudi Vidmar najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli premogla slovenska zemlja« in jim tako »mazal kruh na obeh straneh«.

S slovesnostjo v Novi Gorici pa se je zgodilo nekaj, za kar bi morali, če bi jo hoteli primerno označiti, prositi Borisa Pasternaka, da uporabimo njegove besede »orgija slabega okusa«. Bolnica Franja je bila nekoč plemenita ustanova, potem pa so iz jame Pri konfinu leta 2006 potegnili 88 okostij domobranskih ranjencev, ki so jih partizani v noči na 25. junij 1945 na neki gozdni poti spravili s kamionov in jih zvlekli v dolino, kjer je bilo kakih 300 metrov oddaljeno brezno – ko so to delali z ljudmi, od katerih so mnogi bili brez rok in nog – in jih potem postrelili ali pa celo žive zmetali v jamo. Od takrat naprej dostojen človek ne bi več smel izgovarjati imena te bolnice. Njeno ime bi moralo za zmerom potoniti v tem zločinu.

Pri vsem tem smo pomislili: borce bi morali pustiti pri miru. Nekaj smo jih videli, na televiziji in potem na fotografijah v časopisih. Imeli so obraze, iz katerih je govorila samo jeza, samo jeza. V kaj so se spremenili ali kaj je v njih bilo že od začetka? Kako še hodijo po slovenski zemlji! Pravzaprav jim kljub vsemu gredo naše simpatije. Kako zelo so bili izrabljani! In potem, kakor da bi jih hoteli do kraja ponižati, še plačevani.

Začelo se je v Sloveniji

Za 20-letnico poljske demokracije je predsednik vlade Tusk 4. junija lani povabil bližnje sosede v katedralo na Wawel. Kraj je bil namerno izbran, saj v tej cerkvi počivajo možje, ki so uveljavljali ime Poljske kot rešiteljice Evrope. Eden od njih, Jan III. Sobieski, je z zmago nad Turki 1683 rešil obkoljeni Dunaj in osvobodil Madžarsko; drugi je bil Jozef Pilsudski, ki je kot poveljnik novonastale poljske armade leta 1920 ustavil pred Varšavo Rdečo armado in ji onemogočil nadaljnje prodiranje na Zahod. Kot pravi Kolakovski, če bi maršal takrat naredil eno samo napako, bi Rdeča armada preplavila ne samo Nemčijo, ki je boljševike komaj čakala, ampak tudi ostalo Evropo. V zraku pa je bilo tudi vprašanje prvenstva: ali je sprožil gibanje 1989 »padec Berlinskega zidu« ali pa »volilni listki v varšavskih urnah«. Lech Walesa je bil odločen: »Naj se Nemci ne smešijo s svojim zidom«! Ko je Tusk po kratki slovesnosti razkazoval kanclerki Merklovi wawelsko katedralo, ni pozabil omeniti navdihujoče moči Janeza Pavla II. Kanclerka mu je, kot so opazili novinarji, živahno prikimavala. Po slovesnosti na Wawlu je Tusk odpotoval v Gdansk, kjer je imel paralelno spominsko slovesnost njegov »intimni sovražnik« Lech Kaczyński. Pot v ladjedelnico ga je vodila skozi vhod, nad katerim je z velikimi črkami stalo: »Začelo se je na Poljskem«.

Ob tem se je v nas samodejno oglasila korekcija: »Začelo se je v Sloveniji«. V ta stavek se je strnilo naše vedenje, dobljeno iz lastnih izkušenj o letih 1941 in 1942 v tistem delu Slovenije, ki so jo takrat predstavljale Notranjska, Dolenjska, Bela Krajina, deloma tudi Gorenjska, torej v tistih pokrajinah, kjer je bila civilna družba v takem stanju, da je mogla organizirati odpor proti boljševiški revoluciji, ki je nastopila, kot ji je naročala doktrina, z začetnim terorjem, z ubijanjem, z ropanjem, s požiganjem; s terorjem, katerega vloga je bila v tem, da kaos, ki ga je deloma prinesla že okupacija, poveča do te mere, da bo revolucija dobila sebi ustrezno okolje. Izkusili smo in vemo: bojno sredstvo boljševiškega nastopa je bil strah. Vsa teroristična dejanja so bila tako izvedena, da so ustvarjala strah. Bila je tudi groza, a groza ni nekaj trajnega, pomembna je samo v tem, da uvede vzdušje strahu in mu da poseben vonj. Strah pa je trajna politična kategorija. Strah je bil strateška prvina boljševiške revolucije.

In vendar so se Slovenci, kljub vsemu, kljub strašni in neznosni samoti njihovega dejanja, uprli. Uprli so se zato, ker so branili sebe, se pravi svoje golo življenje, a so se uprli tudi zato, ker so slutili, da niso napadeni samo oni, njihove družine in njihove hiše, ampak civilizacija, v kateri so živeli in jo imeli za vredno obrambe. Največ je o tem uporu povedal preprost človek iz Male vasi pri Vidmu v Dobrepoljah Franci Tomšič. Rekel je: »Mi smo bili kmečka vstaja.«.

Najprej so se uprli, neuspešno, fantje na Taboru v Loški dolini. Že 17. maja 1942. Sledil jim je, nepovezano, upor Makovčeve hiše v Rudolfovem na Vidovski planoti v noči na 27. maj. Hiša je vzdržala. Po zastraševalnem shodu, ki so ga boljševiki s puškami organizirali v neki šentjoški hiši 18. aprila – potem ko se je končno do kraja vedelo, za kaj gre – je 35 fantov in mož 17. julija z orožjem utrdilo svojo vas in jo v nočnem napadu 27. julija, kljub napadu vseh vojaških in civilnih boljševiških sil, tudi obranilo. Ta bitka za neko slovensko vas je sprožila obrambnega duha v ljudstvu. Čez dobro leto, septembra 1943, je branilcev slovenskih vasi – pa tudi, kot smo rekli,[Stran 014] kulture, iz katere in od katere so njihovi ljudje živeli, bilo že 6.100.

Figure 5. Blejski Vintgar – poletni izlet in osvežitev Mirko Kambič

Tako so se Slovenci prvi uprli boljševiški agresiji, tudi z orožjem. (Evropska državljanska vojna je potekala samo med demokratičnimi silami evropske tradicije in boljševizmom. Vojna, ki je tekla med nemškim nacizmom in italijanskim fašizmom ter Evropo je bila v resnici meddržavna vojna z Nemčijo in Italijo. Nacizem in fašizem zunaj območja držav, v katerih sta nastala, nista našla terena, ki bi ju politično omogočil. Ideološko Evropa nikoli ni bila ne nacistična ne fašistična. (Ne bi pa mogli, v istem pomenu in z isto gotovostjo trditi, da ni bila boljševiška.) Prvi so se Slovenci uprli boljševizmu, ker so doživeli njegov napad prvi – že med vojno. Ostala srednja in vzhodna Evropa se je boljševizmu začela upirati – pospešeno od leta 1945 do 1989 – šele potem, ko ju je konec 2. svetovne vojne potisnil pod njegov vpliv, šele potem so sledili Berlin (1953), Budimpešta (1956), Praga (1968), Gdansk (1970 in 1980). Slovenski upor pa se je začel že leta 1942. Začelo se je v Sloveniji.

S tem, da se je Slovenija uprla boljševizmu, je branila svojo evropsko in svojo katoliško razumetje. Ne samo svoje, saj je njen boj bil del evropske državljanske vojne, ki se je formalno končala 11. novembra 1989. leta.

In kako je s katoliško Slovenijo, ki je ta obrambni boj vzela nase, po tem ravnala zgodovina? Ves videz je bil, da jo je zato kaznovala. Naj na kratko navedem sestavne dele te ironične nagrade ali te kazni: umik domobranske vojske čez Ljubelj, eksodus demokratičnega in politično eksponiranega dela naroda, Vetrinj in britanska izdaja, izročitev domobranske narodne vojske v boljševiške lagerje v Sloveniji, kraji zadnje groze, Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov, blejski sporazum in prost vstop UDBE v koroška taborišča, Argentina in nečloveški napori za izgradnjo nove, nadomestne Slovenije, perspektiva politične emigracije – izguba domovine in končna asimilacija.

Kako si je mogoče takšen razplet razlagati? Ali naj se vdamo v paradoksnost zgodovine? Ali naj, kot nam cinično predlagajo zmagovalci, ali naj čim prej vse pozabimo? Ali naj k bedi zmagovalcev položimo še svojo?

Anamnestična kultura – Kultura spomina – Poljska

Letošnji 10. april nas je napotil na drugačne misli. Ne da jih ne bi slutili že prej, le da je bila režijska knjiga, v kateri so bili predvideni dogodki, ki so se primerili Poljakom na to aprilsko soboto, napisana s tako pisavo, da je nismo mogli več izpustiti izpred oči. Ta pisava je namreč s skrivnostno gotovostjo trdila, da nam sporoča več, kot je bilo mogoče razbrati iz njenih besed, samo dešifrirati jo moramo. Ob tej skrivnostni zahtevi smo že pomislili, da to povabilo ni slučajno, ampak je v njem skrit namen, ki je čisto lahko v tem, da se v iskanju ključa za njeno branje spremenimo tudi mi sami – da bomo zvedeli v tem, kaj ta pisava skriva, in vedeli nekaj, česar do sedaj še nismo vedeli.

Najprej kraj, ki v tej zgodbi igra središčno vlogo. Katin je že prej imel v poljskem spominu posebno vlogo, saj pomeni kraj, kjer so Sovjeti aprila 1940 pomorili 22.000 poljskih oficirjev, zlasti rezervistov, ki so bili, še preden so bili oficirji, profesorji, zdravniki, inženirji, umetniki. Sedaj, 10. aprila, pa se je prav v bližini tega kraja zrušilo letalo, ki je imelo na krovu drugo pomembno skupino Poljakov, ki so imeli najbolj odgovorna mesta v poljski državni upravi, med njimi tudi predsednik Lech Kaczyński in njegova žena. Časopisi so že pisali, da je poljska država izgubila glavo. Vseh 96 potnikov, ki so za 70-letnico katinskega zločina hoteli prisostvovati spominski slovesnosti, je v nesreči izgubilo življenje. Če sedaj ne upoštevamo brezštevilnih, tudi anonimnih zgodb, ki bi jih lahko pripovedovali Poljaki, ki so bili preizkušani med skoraj polstoletno sovjetsko zasedbo, ko je veljalo, da so Katin uprizorili Nemci in je vsako izraženo ali nakazano nasprotno mnenje lahko pomenilo taborišče ali celo smrt. Katin je bil torej vsa povojna sovjetska leta ime, ob katerem se je odvilo, veliko sicer nespektakularnih, a zato nič manj napetih zgodb, v katerih so mnogi Poljaki morali ob velikem tveganju in ob velikih stavah braniti svojo človeško in narodno čast.

A tu je še tretja zgodba. Ta je povezana z usodo generala Vladislava Sikorskega, predsednika begunske poljske vlade v Londonu in vrhovnega poveljnika poljskih oboroženih sil. Ta je umrl 5. julija 1943 v letalski nesreči v bližini Gibraltarja, skupaj s svojo hčerko, dvema članoma poljskega parlamenta in vso posadko, razen pilota. Britanska vlada je odredila preiskavo, ki je izključila vsak sum sabotaže. To pa ni zadovoljilo poljske vlade v izgnanstvu, ki je uvedla lastno preiskavo. Ta pa nikakor ni izključila suma sabotaže. V negotovosti, ki je tako nastala, je bil v celo zadevo vpleten Winston Churchill, predsednik britanske vlade, ki bi utegnil imeti težave s Salinom zaradi zahteve generala Sikorskega, da se uvede raziskava Rdečega križa o množičnem umoru 300 poljskih oficirjev, ki so jih odkrili[Stran 015] tri mesece pred nesrečo v Katinskem gozdu in za katerega je sum padel na Sovjete.

Zelo nenavadno se človeku med drugim zdi, da je v tako veliki nesreči ostal živ samo pilot. Pilot, kapetan Prchal, je bil Čeh in je bil po vojni v službi na praškem letališču. Ko so februarja 1948 na Češkem prevzeli oblast komunisti, so ga kar na letališču takoj zaslišali z namenom, da ga pregovorijo, da nesrečo generala Sikorskega naloži na rame britanske Inteligence service. Prchal je po tem, ob prvi priliki, ugrabil na letališču letalo in se odpeljal – naravnost v London.

Stvar se je dodatno zapletla leta 1967, ko je umetniški vodja britanskega narodnega gledališča hotel dati na spored igro dramatika Rolfa Hohchuta z naslovom Vojaki, ki je za smrt Sikorskega krivila Winstona Churchilla. Upravni odbor gledališča pod vodstvom lorda Chandosa je takoj ukrepal in predlog umetniškega vodje odločno zavrnil.

(Ta incident je posebej zanimiv za Slovence. Ob njem si človek ne more, da ne bi pomislil na proces, ki je potekal na Kraljevem sodišču v Londonu od 2. oktobra do 30. novembra 1989, in ki ga je proti Nicolaju Tolstoju sprožil Lord Aldington, nekdanji šef štaba 5. britanskega korpusa v Celovcu, ki naj bi, kot je Tolstoj nekje zapisal, »imel na vesti 70.000 nedolžnih mož, žena in otrok«, med njimi tudi »12.000 vojakov Slovenske domobranske vojske in nekaj 100 mož, deklet in žena, ki so vojake spremljali«. Sodnik Michael Davies in njegova porota sta Tolstoja seveda spoznala za krivega, in ker je v procesu nastopil kot obtoženec eden od generalov angleške vojske, prisodila Tolstoju odškodnino v višini 1.500.000 funtov – najvišjo vsoto, ki jo je kdaj angleško sodstvo komu naložilo za razžaljenje časti.)

Figure 6. Ptuj je užitek in navdih Mirko Kambič

Anamnestična kutlura – Kultura spomina – Slovenija

Ko smo bili Slovenci z nesrečo 10. aprila opozorjeni še na preostali del pripadajočega kompleksa dogodkov na Poljskem, smo videli, da nismo sami, da temu, kar se je dogajalo z nami – in nas včasih pohujševalo – obstaja analogon z moralnimi razsežnostmi, ki presenetljivo ustrezajo našim. Oboji, Slovenci in Poljaki, smo katoliški narod, za Slovence je to dejstvo nekoč javno registriral George Rendell, britanski veleposlanik jugoslovanske[Stran 0016][Stran 0017] begunske vlade v Londonu, za Poljake se pa že zaradi njihove velikosti ve, kaj so, in zato takih potrdil nikoli niso potrebovali. Oboji smo bili in smo katoličani, in oboji smo v zgodovini počeli stvari, zaradi katerih bi pričakovali, da bo zgodovina, recimo temu tako, z nami dobra, pa smo oboji doživeli, da zgodovina z nami ni bila dobra. Kako je to mogoče razložiti?

Nekdanji poljski predsednik Aleksander Kwaśniewski je rekel, da je na Katinu – ni treba opozarjati, da ima ta kraj simbolni pomen – »prekletstvo«. Tudi neki slovenski novinar je govoril o »prekletstvu Katina«. To, kar se je godilo s Poljaki, in analogno, s Slovenci, je torej mogoče imeti za »prekletstvo«. To je ena stvar, druga, bolj važna, pa je ta, da je tisti, ki uporablja besedo prekletstvo, s tem že priznal, da določenega dogajanja ni mogoče imeti za zgodovinsko dokumentirano vzročno verigo, ampak nam ne kaže drugega, kot da ga postavimo v prostor mita.

Figure 7. Poletje – čas zorenja in žetve Mirko Kambič

Druga možnost razlage pa nam daje knjiga Johanna Baptista Metza z naslovom Memoria passionis – Spomin na trpljenje. To bomo izbrali mi.

Pisatelja zanimata – kot pravi naslov, trpljenje in spominjanje. Spoštovanje pred velikostjo zgodovinsko akumuliranega trpljenja doseže, naredi, povzroči, da je razum »zaznavajoč«, da čuti, da vidi, da razume. Ko je razum soočen s trpljenjem, ki je tako veliko, da ga ni mogoče ne videti, postane razum polagoma bolj občutljiv, tudi za njegove manj dramatične oblike – za vsakdanjo bedo.

Druga stvar, ki jo ima razum od zagledanega trpljenja, pa je učinek, ki prihaja nanj od tako zagledanega trpljenja. Pisatelj pravi: »Priznanje avtoritete trpečih, krivično in po nedolžnem trpečih, je edina stvar, ki varuje razum pred vsako instrumentalizacijo in funkcionalizacijo.« Kako pomembna je taka prisebnost razuma, opozarja pisatelj s pripombo, da so tisti, ki so se že »davno poslovili od mitov Subjekta in Človeka, postali potem žrtev novih mitov«.

Pisatelj veliko govori o pripovedi, o njenem »komunikativnem dostojanstvu« in njeni »nedolžnosti«, kar vse razkriva njegove simpatije do govora hebrejskih prerokov, še pred spoštovanjem do helenske metafizike, ki ga sicer tudi ne zanika.

(»Pripovedna nedolžnost« pomeni poštena, stvarna, pristna pripoved, ki razen pripovedi nima drugih namenov.) Spričo rezerve, ki jo kaže moderna ali postmoderna do čistih intelektualnih postopkov, se Metz vrača nazaj na anamnestično zasnovo duha, ki ustvarja in se izkazuje v anamnestični kulturi – pomneči kulturi, v kulturi, ki se spominja, in ker se spominja, tudi ve. Po njegovem se vprašanje kulture določa v dialektični napetosti med spominjanjem in pozabljanjem. Naj navedemo daljši odlomek, s katerim avtor konča poglavje z naslovom Memoria passionis in javna raba razuma:

»Ali ni v osnovi duha zaukazano, da vprašanja, na katera priznano ni odgovora, končno opustimo in pozabimo? Vendar, kaj bi bilo, če bi se ljudje nekega dne lahko proti nesreči v svetu branili samo z orožjem pozabljenja, če bi lahko gradili svojo srečo samo z nesočutnim pozabljanjem na žrtve, na kulturo amnezije, v kateri naj bi čas pozdravil vse rane? Iz česa pa bi se potem hranil naš upor proti nesmiselnosti nezasluženega in krivičnega trpljenja na svetu; kaj naj bi potem še navdihovalo pozornost na tuje trpljenje in na vizijo nove in večje pravičnosti? Kaj bi potem še ostalo, če bi se v človeštvu taka kulturna amnezija do kraja uveljavila? Če javna uporaba uma ne bi več klicala po prekinitvi s pozabljajočo normalnostjo?

Sprejetje izbranosti

Namesto kaznovanja torej, na katero smo v svoji zagrenjenosti včasih pomislili tudi sami, namesto prekletstva, ki je v tem, kako je z nami ravnala zgodovina in o katerem so govorili tisti, ki jim nas ni bilo žal, imamo sedaj, ko zgornje stavke preberemo, pravico do nečesa drugega: imamo pravico do izbranosti. Tisti, ki so stopili v temo Barbarinega rova, so bili v tistem trenutku nedolžni. Karkoli naj je že bilo prej, so v tistem trenutku bili nedolžni. A tudi prej, karkoli so storili slabega, je bilo, kot pravi dr. Jelenc, izjema v podivjanem času, kar pa so delali njihovi nasprotniki, je bilo posledica vnaprej postavljenega sistema. Kadar torej govorimo o pomorjenih, izgnanih in preganjanih, govorimo o ponižanih in razžaljenih (pa naj spoštovani in odlični pisatelj Boris Pahor, ki zadnje čase v rahlo histeričnih sprevodih kroži po Sloveniji, govori že karkoli).

Če kultura, kot pravi Metz, nastaja v boju med spominom in pozabljenjem, potem ima danes besedo pozabljenje, če je tako mogoče reči. Samo prvi teden po odkritju Barbarinega rova je bilo izrečenih nekaj besed (tudi žaljivih) in narejenih nekaj obiskov (tudi žaljivih), potem pa je vse obmolknilo. Samo še v Kambodži je tako. Slovenija.