vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 141

Kaj je meni prinesla »osvoboditev«

Leopold Žužek
-
0

Rojen sem bil decembra 1930 kot prvi otrok Marije in Janeza Žužka na Vrhu pri Trebelnem. Mati je bila očetova druga žena, prva je zgodaj umrla in mu zapustila sina Janeza, rojenega leta 1923.

Za menoj so prišli na svet še brata Lojze in Jože ter sestre Micka, Nežka in Anica. Slednja je še kot dojenček umrla. Čez čas smo spet dobili sestrico, tudi to so starši krstili za Anico. Žal tudi njej ni bilo dano dolgo živeti. Umrla je za grižo v dneh po koncu vojne, stara okrog štiri leta, prav v tistem času, ko so nam z doma za vedno odpeljali tudi očeta.

Moj polbrat Janez je bil hlapec pri nekem kmetu na Jezeru pri Trebnjem, ko so ga mobilizirali partizani. Udeležen je bil v napadu na Mirno Peč, po tej bitki pa jim je pobegnil. Doma je bil le nekaj dni, potem sta se z nekim znancem podala čez Savo, kjer je bila nemška meja. Tam so jima dali na izbiro: ali na rusko fronto ali k domobrancem. Janez se je odločil za domobrance, tako so ga razporedili v grosupeljski obrambni bataljon kot mitraljezca. V borbi, ko je razkrečen ležal za mitraljezom, mu je bomba padla točno med noge in mu jih raztrgala. Zavlekel se je v grmovje, kjer so ga po bitki našli njegovi in ga odpeljali v bolnišnico v Ljubljano.

Naš oče Janez je odšel k domobrancem 19. marca 1944. Bil je na postojanki v Novem mestu, v akcije ni hodil, ker je bil že starejši. Od našega doma je bilo to več kot dve uri hoda, vendar je hodil ob nedeljah domov na obiske za nekaj ur. Tudi jaz sem ga šel večkrat obiskat na postojanko, štirinajstleten peš čez drn in strn, čeprav sem bil doma poleg matere tudi najstarejši in tako glavni za vsa težka dela. Od doma sem hodil ponoči, bilo je nevarno. Če so te zalotili partizani in ugotovili, da greš na obisk k svojcu domobrancu … nekateri se s takšne poti niso nikoli vrnili. Tudi mene sta ob takšni priložnosti ustavila dva. Poskusil sem se izmazati z lažjo: Trdil sem, da grem na Daljni Vrh k sorodnici povedat, da je mati hudo zbolela, naj nam pošlje svojo hčer za pomoč. Toda takrat smo se med seboj vsi poznali, partizani so imeli tudi vsepovsod svoje obveščevalce, ki smo jim rekli terenci. Ti so stalno hodili okrog po vaseh in poizvedovali. Za vsako družino se je vedelo, na kateri strani je. Tako mi je eden od oboroženih možakarjev, ki sta me seveda poznala, jaz pa njiju tudi, zabrusil, da ve, kam grem v resnici – na obisk k očetu, in me obrnil nazaj proti domu. Šel sem del poti nazaj, potem pa počepnil in opazoval, kam gresta onadva. Ko sta jo mahnila po drugi poti, sem tudi jaz krenil nazaj v smer, kamor sem bil namenjen.

Med enim od nedeljskih obiskov pri nas se je oče ranil z granato. Nekaj dni prej sva z nekim fantom našla italijansko mino »paradajzarico« in ker je nisva znala deaktivirati, sva jo skrila, da ne bi koga poškodovala. Ko je prišel oče, sem mu jo pokazal. Poskušal jo je razstreliti, vendar se ni aktivirala, nazadnje pa mu je eksplodirala v roki. Z raztrgano roko in drobci granate v predelu reber je pristal v novomeški bolnišnici. Njegov sin in moj polbrat Janez se je takrat zdravil v Ljubljani. Očetu je nekako uspelo posredovati, da so ga premestili v novomeško bolnico; tako sta bila tam nekaj časa skupaj. Oče je okreval prej in prišel domov, Janez je še ostal v bolnišnici. Nikoli več ga nismo videli niti zvedeli česarkoli o njem. Iz različnih pisnih pričevanj lahko razberem, da so po koncu vojne vozili transporte ranjencev proti Teharjem, na poti so jih na več mestih del raztovorili in že tam usmrtili. Tako ne moremo vedeti, kje je zakopan.

Oče je bil torej pri domobrancih od sredine marca 1944. Maščevanje nasprotne strani je sledilo že prej kot v mesecu dni: 14. aprila so nam požgali domačijo. Tistega dne se je z vrha hriba do naše hiše v pobočju spustila skupina partizanov. Zavzeli so položaje in začeli streljati v nasprotni hrib, kjer so se premikali Nemci. Vnel se je hud spopad, pokalo je vsenaokrog. Z materjo smo zbežali v hrib proti vasi, po kakih sto metrih pa me je mati poslala nazaj, naj vzamem še preostale obleke zame in za brata Lojzeta. Ko sem hotel z oblekami v rokah spet iz hiše, je pokalo še huje, da nisem vedel, kam naj se obrnem. Vprašal sem partizanskega komandanta v bližini, v katero smer naj bežim. Rekel mi je, naj se zaprem v hišo in tam počakam. Nisem ga poslušal, ampak sem se z vso močjo pognal v hrib. Pod vrhom mi je zaprlo sapo, padel sem na zemljo. Ko sem spet prišel do zraka, sem tekel naprej in dohitel svoje. Pribežali smo na vrh hriba, kjer je vas, in se skrili v Cvetanovo [Stran 031]klet. V vasi je bilo polno partizanov, vsevprek je pokalo in se kadilo, vmes se je slišalo petje in vriskanje, v sosednji hiši je za spodbudo igrala harmonika. Na nosilih so prinesli ranjenega partizana. Izstrelki so leteli tudi v hišo, kjer smo se skrivali. Cvetanova mati je izgubila oko. Nezakonskemu otroku ene od njihovih osmih hčera je raztrgalo trebuh. Fantka so nesli uro in pol daleč k zdravniku, ki pa mu ni mogel pomagati. Otroka sem k pogrebu nesel jaz.

Trebelno leta 1960Figure 1. Trebelno leta 1960

Ko je streljanje ponehalo, smo prišli iz kleti. Naokrog po hribih je gorelo. Zgorela je skoraj vsa vas Trebelno razen Klemšinove hiše, v zaselku Reber blizu nas je zgorelo nekaj hramov in cel hrib gozda. Dim se je vil tudi iz smeri našega doma. Mati je vprašala vojaka, ki je prihajal iz tiste smeri, kje gori. Povedal je, da gori domačija, kjer je na koncu poslopja »štirna«. Vedeli smo, da je to naš dom.

Tedaj je prišel mimo drug partizan, poznan človek iz ene od bližnjih vasi, in vprašal našo mater, zakaj joka. »Dom mi gori,« je odgovorila v solzah. »Pa veš, kdo je zažgal tvoj dom? Tvoj mož ga je zažgal, in njegov sin!« je važno povedal funkcionar.

Okrog petih popoldne tisti dan sem šel pogledat proti domu. Skrajni severni del skednja je že pogorel do tal, srednji je še tlel, hiša na južnem koncu je bila še v plamenih. Tako se je videlo, da je bil ogenj načrtno podtaknjen in ne naključno zasejan med bitko. Živina je v hlevu živa zgorela. Če bi poslušal tistega partizana, bi lahko v hiši zgorel tudi jaz.

Prenočevat smo šli k družini Železnik v zaselek Brezje. Pred mrakom sem se še enkrat vrnil pogledat uničeni dom. Nameraval sem se oglasiti še pri sosedi, ki je živela v kamniti hišici malo pod nami. Ko sem stopil navzdol po stezi, je iz gozda v hribu za menoj začel streljati mitraljez. Izstrelki so se zarivali v zemljo okrog mene in dvigali stebre dima. Vrgel sem se na tla, se zakotalil navzdol na pot, kjer me je zakrival breg. Soseda mi je v naglici nametala v koš nekaj oblek za mater, spremila me je nekaj deset metrov po poti proti gozdu. Tam se breg zniža; ko sem se prikazal na planem, je mitraljezec znova užgal po meni. Ni me zadel, v nekaj skokih sem bil v zavetju gozda.

Naslednji dan je mati prosila dva soseda, da sta prišla skopat jamo in zasut zoglenela trupla živine. Vse orodje in material za nosila sta morala prinesti s seboj, saj pri nas ni bilo več ničesar. Nekaj dni pozneje je pritaval mimo lačen in razcapan partizan. Mati ga je [Stran 032]zalotila, ko je poskušal vdreti v našo zidanico, ki je še edina stala blizu pogorišča. »Pomolzite kravo in mi dajte mleka,« je prosil. »Naša krava je tamle zakopana,« mu je pokazala mati, »kar sam jo pomolzi.«

Oče Janez Žužek, umorjen po vojni, najverjetneje v Kočevskem roguFigure 2. Oče Janez Žužek, umorjen po vojni, najverjetneje v Kočevskem rogu

Nekaj časa smo prenočevali pri Železnikovih, kjer sem spal najprej na peči, pozneje pa v hlevu pri njihovih fantih. Čez čas smo dobili v vasi Češnjice majhno hiško, v kateri so prej prebivale kokoši. Čez zimo smo prenočevali tam, spomladi pa smo se vrnili na domačijo, kjer smo spali v majhni, temni in vlažni zidanici, kateri je požar prizanesel. V ruševinah naše hiše je še stalo ognjišče, kjer nam je mati kuhala pod milim nebom, kadar je imela kaj. Če je padal dež ali sneg, je kuhala pod dežnikom.

Za vse otroke po tem požigu ni bilo več dovolj hrane pri hiši. Doma sva ostala najstarejša dva, jaz in sestra Micka, ter mala Anica, ki se je še držala matere za krilo. Trije pa so morali po svetu. Enajstletni Lojze je dobil streho nad glavo pri nekem kmetu na Brezovici pri Ljubljani, tam je pomagal na kmetiji do konca osnovne šole, potem se je vrnil domov, da se je pri mojstru na Trebelnem učil za krojača. Sestra Nežka je bila nekaj časa pri sorodnikih očetove prve žene, kjer ji ni bilo slabo. Od tam je šla služit na Trebelno k družini, ki je imela očeta v zaporu. Delati je morala vse, od gospodinjstva do oranja in vožnje s konji. Po nekaj letih jo je vzel v mesto za gospodinjsko pomočnico in varuško človek iz naše vasi, ki je bil policijski načelnik. Omogočil ji je, da se je izšolala za kuharico in si lepo uredila življenje. Brat Jože je bil v času našega brezdomstva star komaj šest let, a je prav tako moral k tujim ljudem. K sebi ga je vzela družina iz sosednje vasi, kjer pa so z njim grdo ravnali. Pogosto je bil tepen. Ob nedeljah je prihajal domov »na obisk«, zvečer pa nerad odhajal nazaj. Po nekem takem obisku ga je morala mati neštetokrat opomniti, da mora na pot, ker se bo vsak čas znočilo. Še in še je hodil za materjo, nazadnje pa jo je vprašal: »Mama, kaj jaz nisem vaš?« Takrat je vendarle smel ostati doma. Ko je še malo zrasel, pa je moral v isto vas kot prej, vendar k drugemu kmetu, kjer je pomagal na kmetiji in od tam hodil v šolo. Po osnovni šoli je šel v mladinsko delovno brigado, da bi pozneje lažje dobil službo. Oba brata sta kmalu dobila dobre službe v Ljubljani in ostala tam, sestra Nežka pa v Mariboru. Sestra Micka je našla delo v Novem mestu, kjer je še čisto mlada doživela hudo nesrečo. Povozil jo je avto, po več tednih kome in mesecih okrevanja se je pokazalo, da nikoli več ne bo samostojna. Namestili smo jo v »dom onemoglih« v Impolci, kjer živi še zdaj. To je bil še en udarec za našo družino, ko smo si komaj malo opomogli od vojnih grozot.

Tisto leto po požaru sem bil stalno na poti med Češnjicami in domom, seveda peš. Na eni takih poti sem srečal dva terenca, ki sta bila itak stalno na poti po vaseh. Eden je bil le dve ali tri leta starejši od mene, pred nekaj leti moj sošolec – večkratni ponavljalec. Vprašala sta me, kam grem in kje sem dobil svoje vojaške škornje s kovinsko kapico, jaz pa sem na oboje odgovoril, da ju to nič ne briga. »Saj vem, da ti jih je prinesel tvoj stari, pa ti nobenih več ne bo, ker smo ga sinoči pospravili doli pri Žalovičah. Zdaj bova pa še tebe!« se je repenčil moj bivši sošolec. Glede očeta mu nisem nasedel, nisem pa bil gotov, da me ne bosta res ustrelila, ko sta me odvlekla kakih sto metrov nazaj po poti in me prislonila k stebru na koncu vinograda. Začela sta repetirati svojo zarjavelo puško, jaz pa ju nisem čakal. Skočil sem v vinograd in se pognal navzdol po strmem bregu, za menoj pa je pokalo.

[Stran 033]Birma 1. junija 1940 – z leve stojijo birmanka Marija, botra Ana Primc, polbrat Janez Žužek, Anton Primc, sedijo pa (z leve) oče Janez Žužek, mama Marija Žužek – spredaj otroci Nežka, Lojze in PoldeFigure 3. Birma 1. junija 1940 – z leve stojijo birmanka Marija, botra Ana Primc, polbrat Janez Žužek, Anton Primc, sedijo pa (z leve) oče Janez Žužek, mama Marija Žužek – spredaj otroci Nežka, Lojze in Polde

Nekaj pred koncem vojne se je oče iz bolnišnice vrnil domov. Junija 1945 smo začeli z obnovo poslopij. Možje so tesali novo ostrešje, jaz pa sem stražil. Če bi se bližala patrulja, bi se oče hitro skril. Po poti mimo nas je pogosto hodil neki terenec, samo eno leto starejši od mene. Po dvakrat na dan je šel v Mokronog, kjer je bil štab, tja je hodil poročat. Tudi tisti dan je šel mimo in se ustavil pri nas. Oče se je pogovarjal z njim in ga pogostil z vinom. Ponoči pa so ga s štaba prišli iskat. Skupaj z nekaj drugimi možmi so ga odpeljali na vozu, ki so ga mobilizirali, v Mokronog in jih najprej zaprli v klet Majcnove vile. Nekdo nas je obvestil, da je oče tam, mama mu je nesla nekaj hrane in kos obleke. Takrat ji je naročil, naj pazi na otroke, on jih ne bo videl nikoli več. Kmalu so ga premestili v Novo mesto. Ko je preko znancev prišla do nas vest o tem, smo ga šli spet obiskat, vendar ga ni bilo več tam. Odpeljali so jih v Šentvid. Tam so nekatere izpustili domov, nekatere poslali v zapor, nekatere pa na morišče – v Kočevski rog. Odločali so na podlagi informacij, ki so jih dobili od KLO-jev – krajevnih ljudskih odborov. Za našega očeta so bili ti podatki pogubni, saj se je že pred vojno družil z možmi, ki so opozarjali na komunistično nevarnost in se zavzemali za ohranitev vere.

Takrat seveda nismo vedeli, kako se bo vse skupaj končalo. V temni, vlažni zidanici je ležala na mrtvaškem odru sestrica Anica, umrla za grižo. Odlašali smo s pokopom, kolikor se je dalo, če bo oče prišel nazaj, da bi bil pri pogrebu. Ni ga bilo, ne takrat ne nikoli.

Za oskrbo uničenih domov z gradbenim materialom so bile pristojne obnovitvene zadruge. Naša je bila v Mokronogu, približno 10 kilometrov daleč. Šel sem k predsedniku zadruge, ta mi je napisal naročilnico za potrebni material, s to sem moral na KLO Trebelno po žig, od tam pa spet nazaj k predsedniku. Uradnica na KLO je na hrbtno stran naročilnice napisala: Oče in brat sta bila domobranca. Tisti, ki smo imeli naročilnice opremljene [Stran 034]s takšnimi opombami, smo prejeli material zadnji; v nekaj letih pa smo morali tudi vse odplačati z obrestmi, tako material kot delo tesarja in drugih mojstrov. Tistim, ki so bili na pravi strani, pa tega ni bilo treba. Ko je končno prispel vagon z materialom za našo hišo, sva ga s še enim fantom sama raztovorila, in to s praznim želodcem.

Birma na Trebelnem – na levi škof Rožman, v ozadju Janez Žužek v orlovski oblekiFigure 4. Birma na Trebelnem – na levi škof Rožman, v ozadju Janez Žužek v orlovski obleki

Po izgubi doma in očeta smo bili odvisni od dobrih ljudi, še bolj pa od lastnih rok. Očetov brat nam je odstopil kravo za toliko časa, da nam je dala nekaj telet. Kobilo sem dobil po nizki ceni preko odkupa vojaških konj ob koncu vojne, še preden so odpeljali očeta. Star lesen plug sem prislužil z enotedenskim mlatenjem žita s cepci pri nekem kmetu. Tako smo počasi začeli znova. Enkrat v tistem letu, po vseh teh izgubah, strahu in negotovosti, se je tudi moje telo uprlo. Obležal sem z vročino, popolnoma brez moči, karkoli sem poskušal zaužiti, sem izbruhal, razen skodelice mleka zjutraj. Tako sem oslabel, da je mati poklicala duhovnika, da me je obhajal. Po šestih tednih sem se spet postavil na noge, ki me za silo držijo še zdaj, v mojem 82. letu.

Družina en mesec pred mamino smrtjoFigure 5. Družina en mesec pred mamino smrtjo

* * *

Moja žena Mari, pet let mlajša od mene, je med vojno izgubila mater. Zgodilo se je tako, da je mati svojemu bratu partizanu, ko je prišel k njej na obisk, poočitala, da »lazi po gozdovih«, doma pa je zemlja neobdelana, njegova žena in otroci pa nimajo kaj jesti. Zraven sta bila dva njegova tovariša, ki sta jo očitno ovadila, saj so že v kratkem prišli ponjo in jo odvedli v zapor v Mokronog. Njen mož je hodil tja prosit in moledovat, a ni nič pomagalo; niti to ne, da je imela hčerki, stari 7 in 2 leti. Čez čas so jo usmrtili in zakopali v gozdu. Po vojni so nekako zvedeli, kje je gomila; odkopali so razpadajoče truplo in ga prepeljali na pokopališče.

Hiša Žužkovih, kakršna je mogla zrasti iz vojnega požaraFigure 6. Hiša Žužkovih, kakršna je mogla zrasti iz vojnega požara[Stran 035]

Suha krajina v plamenih

Janko Maček
-
0

V sobotni prilogi Dela smo 13. oktobra letos brali članek z nekoliko nenavadnim naslovom: Ta »prekleta revolucija« ali čas brez boljševikov. Po vsej verjetnosti ta članek ne bi pritegnil naše pozornosti, saj smo že navajeni, da najdemo v osrednjih dnevnikih le negativne poglede na preteklost in sedanjost, ki je kakorkoli povezana s tako imenovano desnico, če ne bi bil izrecno naperjen proti Novi Slovenski zavezi in reviji Zaveza, v kateri bo, kot upamo, objavljen tudi tale KAKO SE JE ZAČELO. Nekako samo po sebi umevno je, da se Nova Slovenska zaveza in revija Zaveza v javnosti ne omenjata, kot da ju ne bi bilo, kot se tudi o Hudi jami in drugih neštetih grobiščih, raztresenih širom Slovenije, ne piše in ne govori, kot da jih nikoli ni bilo. Saj, kako pa bi do njih sploh prišlo, če tudi revolucije ni bilo in so se Partija ter partizani med vojno borili samo proti okupatorju? Toda ali ne stoji v Ljubljani mogočen spomenik revolucije? In o čem pišejo knjige Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, če ne o revoluciji, in kdo je revolucijo izvajal, če ne komunisti s svojimi sodelavci? Železobetonske pregrade Hude jame so bile sicer grajene tako, da je bilo upravičeno pričakovati, da bo tisto, kar so zakrivale, ostalo skrito nekaj stoletij, vendar se je obrnilo drugače in neverjetno kruta resničnost je prišla na dan. Dolga desetletja se o tem ni smelo govoriti in miličniki ter Udba so nadzorovali grobišča in skrbeli, da na primer ob prazniku vseh svetih ne bi kdo tja prinesel svečko ali cvetje. Marsikatera mati do smrti ni mogla javno žalovati za svojimi sinovi, in ko si morda sedaj njeni vnuki prizadevajo za pietetno počastitev svojih očetov, je to njihovo dejanje ožigosano kot »revitalizacija poražene ideologije«, kot odraz »neizpolnjenega revanšizma«. Kot da Odlok o zaščiti slovenskega naroda v septembru 1941 ne bi bil napisan v imenu ideologije, s katero se je peščica Slovencev oklicala za narod in genocidne umore političnih nasprotnikov uzakonila kot del osvobodilnega boja.

Sapienti satis! Namen tega članka nikakor ni odgovor na omenjeni sestavek v sobotni prilogi Dela, ampak nadaljevati zgodbo o usodnem pohodu revolucije v dolini Krke oziroma v Suhi krajini, ki smo jo začeli v septembrski Zavezi. Verjetno se bo tudi tole pisanje komu zdelo »skrajno tendenčno«, vendar bo govorilo o konkretnih dogodkih in ljudeh tistega časa, ki jih tu in tam skušamo dokumentirati tudi »s starimi fotografijami zakmašno oblečenih kmetov pred hišo ali v sadovnjaku, na katerih je še čutiti sklenjeno vaško skupnost in božjo roko, ki pošilja nekdanjim obrazom svetlobo z bližnjega zvonika«, kot je lepo povedal pisec omenjene sobotne priloge. Ni treba biti niti modrijan niti zgodovinar, da tudi iz teh fotografij razbereš, kdo je bil v slovenskem državljanskem spopadu napadalec in kdo se je branil.

V knjižici Suha krajina v ognju beremo v uvodnem poglavju sledeče: »Pridelkov je bilo zelo malo in še ti so bili kakšno leto prav slabi, ker jih je pogostoma prizadela suša. Iz tega tudi izhaja ime pokrajine – Suha krajina. Krajinčani so živeli v zelo trdih življenjskih razmerah in večkrat tudi v pomanjkanju. Skozi življenje so se prebijali z garanjem. Zemlja je skopo rodila in jim ni dajala tistega, kar bi ti garaški ljudje s svojo pridnostjo zaslužili, zato so odhajali na tuje. A redkim se je posrečilo, da so v tujih deželah našli srečo … Taka revščina je bila vzrok, da Krajinčani niso mogli v korak z ostalim slovenskim svetom. Bili so slabo razgledani in prosvetljeni, zato tudi niso vedeli, kaj se dogaja po širnem svetu. V takih življenjskih razmerah so Krajinčani živeli stoletja, prav vse do novih dni.« Tako Franc Smrke in Slavko Dokl v omenjeni knjižici. Kritik Nove Slovenske zaveze v Delu bi lahko k temu dodal, da kljub revščini niso bili tako nesrečni, ker so čutili »varstvo vaške skupnosti in božje roke«. Zakaj je torej bil potreben pohod naprednih partizanskih brigad proti tem revnim ljudem in njihovim skromnim, s slamo kritim domovom?!

Napad partizanskih brigad na Suho krajino

Glavno poveljstvo slovenskih partizanov je že septembra 1942 izdalo ukaz o »protibelogardistični akciji«: »Kolikor je trenutno mogoče izvrševati ločene napade na belo gardo, ne da bi istočasno prišli v spopad z Italijani, [Stran 019]potem je takim napadom treba dati prednost pred Italijani.« Za področje Suhe krajine je bila tedaj organizirana posebna »očiščevalna akcija«, ki pa ni prinesla večjih rezultatov, čeprav so bile v njo že vključene tudi brigade. Cankarjeva brigada je bila ustanovljena 28. septembra 1942 v vasici Lapinje nad Kolpo. Po navedbi pisca njene monografije Lada Ambrožiča je ob ustanovitvi štela 360 mož. Za ustanovni dan Šercerjeve brigade se šteje 6. oktober 1942. Ob ustanovitvi na Mokrcu naj bi štela do 380 mož. V prejšnji številki Zaveze smo opisali ustanovitev Prvega proletarskega bataljona Toneta Tomšiča v maju 1942 in omenili njegovo geslo: maščujmo smrt Toneta Tomšiča. Ko se je bataljon 14. junija 1942 prvič »postrojil« pred odhodom proti Muljavi, kjer naj bi zamenjal Drugo grupo odredov, je pred njim plapolala rdeča zastava z všito peterokrako in srpom ter kladivom. Ustanovitev Tomšičeve brigade so razglasili v Ambrusu 16. julija 1942. Tedaj je bilo v njenih štirih bataljonih okrog 600 partizanov.

Prva odmevna akcija, ki so jo partizani Cankarjeve brigade izvedli skupaj s 13. hrvaško (kordunsko) brigado, je bil napad na Suhor v noči od 26. na 27. november 1942. V suhorski postojanki je bilo tedaj 120 legistov in slučajno tudi 39 Italijanov. Padlo je 23 legistov, nekaj jih je našlo smrt v ruševinah župnišča, od zajetih mož pa so jih partizani osem pobili po hudem mučenju – med njimi sta bila poveljnik Vasiljevič in kurat p. Klemen Norbert (Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 258).

Druga uspešna akcija, ki sta jo izvedli Gubčeva in Tomšičeva brigada, je bil napad na postojanko vaške straže v Ajdovcu. Poglejmo na hitro, kako je ta napad opisan v knjigi Franca Smrketa Suha krajina v ognju: Prebivalci ajdovške fare so bili naklonjeni partizanom, ki so se že zgodaj zadrževali v gozdarski koči na Frati. Ta naklonjenost pa je močno popustila, ko so Italijani v avgustu 1942 odpeljali več moških v internacijo. Glavni krivec za to je bil – po Smrketu – župnik Gregor Mali, ki je v povezavi z žužemberškim dekanom Gnidovcem delal na tem, da bi poleg Žužemberka tudi Ajdovec dobil vaško stražo.

Prvi vaški stražarji na Krki. Večina jih je bila pomorjenih po padcu Turjaka ali po koncu vojne. Ta slika nam pomaga, da si predstavljamo fante, napisane na farnih spominskih ploščah. V sredini sedi Tone Mohorič s Kotnega Vrha. Njegovi hranijo to sliko.Figure 1. Prvi vaški stražarji na Krki. Večina jih je bila pomorjenih po padcu Turjaka ali po koncu vojne. Ta slika nam pomaga, da si predstavljamo fante, napisane na farnih spominskih ploščah. V sredini sedi Tone Mohorič s Kotnega Vrha. Njegovi hranijo to sliko.

Dejstvo je, da je bila 20. oktobra 1942 v Ajdovcu ustanovljena vaška straža, toda resnična zgodba njenega nastanka je bistveno [Stran 020]drugačna od Smrketove. Ljudje so v začetku res s simpatijo gledali na ilegalce, ki so se zbirali na Frati. Tudi župan Vidrih, ki je imel svoj dom na Brezovi Rebri, jim je od časa do časa odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Ni dvoma, da je vedel, kaj se skriva za organizacijo na Frati, saj so bili nekateri dogodki preveč očitni, da bi jih bilo mogoče prezreti. Ko so partizani 16. oktobra 1942 ustrelili župana Vidriha na njegovem domu, je odločitev padla. Nekateri možje in fantje niti pogreba niso počakali, ampak so že na dan uboja odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo.

Ambrus s cerkvijo sv. Jerneja okrog leta 1955Figure 2. Ambrus s cerkvijo sv. Jerneja okrog leta 1955

Ajdovška vaška straža naj bi štela okrog 70 mož, vendar jih je bilo podnevi manj in orožja so imeli komaj za polovico moštva. Nastanili so se v velikem Gnidovčevem domu, ki je bil neprimeren za obrambo. Napad je v noči na 12. december 1942 izvedla Gubčeva brigada ob podpori Tomšičeve brigade in pod vodstvom štaba Dolenjske operativne cone. Pri obrambi vasi je padlo 16 mož in fantov, eden je umrl v plamenih Gnidovčevega doma in 27 jih je prišlo v roke napadalcem, ki so jih odpeljali na Brezovo Reber. Posebno sodišče pod predsedstvom teologa in pravnika Jožeta Brileja jih je 21 obsodilo na smrt in 12. decembra 1942 so jih po mučenju zagrebli v gozdu pri Brezovi Rebri.

To je samo del »osvobodilnega boja« partizanskih brigad, preden so 15. marca 1943 začele ofenzivo proti postojankam vaških straž v Suhi krajini. Šercerjeva brigada, ki je bila določena za napad na Korinj, je 15. marca zvečer skupaj s Cankarjevo brigado in delom Gubčeve odšla z Dobrave pri Dobrniču, pri Zagradcu prekoračila Krko in se usmerila k cilju svojega napada. Toda načrt, da bodo nasprotnika obkolili še ponoči in ga presenetili, se šercerjevcem ni posrečil, saj so jih na Korinju pričakali na položajih, pripravljeni za odpor. Ko se je napadalcem kljub temu posrečilo zažgati šolo, so se branilci iz gorečega poslopja umaknili k nekoliko više stoječi cerkvi, ki je imela tudi to prednost, da je bila obdana z zidom. S tem je bil izid boja za Korinj pravzaprav že odločen. Branilci so bili združeni na ugodni lokaciji, s katere so brez večjih težav obvladovali okolico in odbijali partizanske juriše, ki so se vrstili čez dan 16. marca in v noči na 17. marec. Kot piše Milan Guček, se je komandant Šaranović, ki je bil s svojim štabom pred Korinjem, razburjal zaradi neuspeha šercerjevcev, zato je bilo odločeno, da bo jurišal tudi brigadni štab pod vodstvom Bojana Polaka – Stjenke. Rezultat [Stran 021]tega je bil, da je Stjenka ranjen obležal pod obzidjem in je bil potreben poseben juriš, da so ga izvlekli. Tako je brigada 17. marca 1943 proti jutru prenehala z obleganjem Korinja in se premaknila na nove položaje pri Ratju in Lopati.

Seveda nas zanima, kaj se je medtem dogajalo pri Hočevju, ki naj bi ga napadla Cankarjeva brigada. Tudi ta je hkrati s Šercerjevo 16. marca proti jutru prešla Krko in nato pri Lazah ubrala svojo pot proti Hočevju; tudi ona je na cilj prišla z zamudo in zato je načrtovano presenečenje odpadlo. Lado Ambrožič piše v knjigi Cankarjeva brigada, da je cankarjevce v utrjenem Hočevju pričakalo okrog 60 vaških stražarjev, pripravljenih na odločno obrambo. Ko je prišla vest, da obkoljenemu Hočevju prihaja pomoč iz Zagradca in Dobrepolja, so cankarjevci prekinili napad in se skozi Kal premaknili na Kamni vrh. Do Hočevja so res že pred poldnevom prišli vaški stražarji in Italijani iz Dobrepolja, ki jih je priklical član hočevske posadke, ki se mu je kljub številnim zasedam uspelo prebiti in poklicati pomoč.

Napad na Ambrus

Čeprav imamo o napadu na Ambrus pričevanje enega njegovih branilcev Ivana Hrovata, bomo najprej pogledali, kaj o tem piše F. Strle v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943. »Tomšičeva brigada je prešla na drugo stran Krke čez leseni most pri Marinči vasi. Njena kolona je zavila po desnem bregu Krke proti Globokemu, od tam pa se je začela vzpenjati po cesti proti Ambrusu. Pomembno je bilo to, da ni naletela na kako belogardistično patruljo. Iz Ambrusa jih je tisto noč šlo ven lepo število, vse pa so rinile proti Dvoru in Smuki. Potemtakem je Tomšičeva dosegla kar dvojno presenečenje: belogardisti je niso pričakovali niti ob tem času niti s te strani. Tam, kjer se cesta prevesi in se poti odcepita proti Kamnemu vrhu in Kalu, je bil kratek počitek. Brigada se je razdelila in borci ter nižji poveljniki so šele tam izvedeli za naloge, ki so jih čakale … Najbolj se je mudilo 2. bataljonu, ki bi moral zasesti vse glavne točke v Ambrusu, vas čvrsto obkoliti, jo preiskati in v njej obvladati posadko 69 belogardistov in še 30 fašistov. (Tukaj je potrebna pripomba, da je bilo vaških stražarjev v Ambrusu bistveno manj, kar bomo kmalu videli tudi iz zapisa Ivana Hrovata, Italijanov pa v začetku napada sploh ni bilo. Op. J. M.) Morali so pohiteti, zakaj bližal se je svit …

Tomšičeva brigada je požgala Ambrus 16. marca 1943Figure 3. Tomšičeva brigada je požgala Ambrus 16. marca 1943

Ko so padli prvi streli, je v šoli in izven nje nastala zmešnjava. Partizani niso zasedli položajev, ki bi jih v prvem trenutku lahko, njihovi sovražniki pa so brezglavo iz zgornjih prostorov (šole) metali ročne bombe; te so padale po belogardistih, ki so hiteli v okope in bunkerje. Ker se je že zdanilo, pa so njihove krogle dobro zadevale … Utrjeno postojanko pri Peregrinu so branili samo trije belogardisti, a so morali kmalu zbežati … Medtem je 1. četa obvladala že ves zahodni del vasi. Kljub temu so streli sekali partizanom v hrbet in iz hiš so letele bombe … Od partizanov je bila po nesreči zadeta Ivanka Mišmaš, skrivna sodelavka OF, ki je prav tedaj stopila iz hiše in je kmalu potem umrla. Ko so partizani vdrli v Gočkovo hišo, so našli tri domača dekleta s polno košaro rdečih italijanskih bomb. Hoteli so jih ustreliti, pa komandant ni dovolil. Bombe so letele tudi iz Kopinčkove hiše. Tej niso prizanesli. Zažgali so jo in gospodarja ustrelili. Tako je končal Jože Muhič. Bombe pa je na partizane lučal celo 85-letni Anton Vidic in si zaslužil smrt … Bombe so našli tudi v župnišču, kamor so vlomili skozi stranski vhod. Tam je bilo vsega: mesa, klobas, vina, jajc in drugih dobrot. Župniku niso skrivili niti lasu, pač pa so na farovška okna postavili mitraljeze in nabijali z njimi proti šoli. Poleg bomb je bilo po hišah še vse polno makaronov, riža, sladkorja in denarja; v prehodnem skladišču za ambruške in hinjske belogardiste so imeli sovražniki 18 ton moke in riža, 800 kg sladkorja ter veliko slanine in cigaret. To blago je bilo v hiši trgovca in mesarja Jožeta Mikliča, ki je bil komandant ambruških belogardistov …

Medtem se je po ambruških domovih razvnel pravi sodni dan. Partizani so zažgali samo dve domačiji, iz katerih so letele bombe. Toda takrat je bilo že dolgo sušno vreme, mnoge hiše pa na pol lesene in s slamo krite, zato je plamen zajel skoraj ves zahodni del vasi. Med [Stran 022]dimom so ječali ranjenci rdečih in belih, ženske so vreščale, otroci vpili, najbolj presunljivo pa je tulila živina.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 526–528.)

Dopolnimo Strletovo pripoved še z odlomkom iz Dakijeve knjige Najboljši so padli II. »V jutranjih urah sva šla z načelnikom štaba v Ambrus. Pri gasilskem domu sta naju prestregla dva komandirja prvega bataljona in robantila: ,Preklete barabe! Še civilisti mečejo bombe na nas!’ ,Kdo?’ sem ga vprašal in že je drugi komandir zaklel in rekel: ,Greš po cesti, pa ti z okna prileti bomba. Borci že

godrnjajo in nočejo več med hiše.’ Vse v meni je zadrhtelo: ,Požgite vse’, sem zavpil, za menoj pa je ponovil moje povelje tudi načelnik štaba. A svoj ukaz sem takoj popravil: ,Spustite civiliste po cesti proti jugu, potem pa požgite!’ Borci so začeli izganjati iz hiš ljudi, ki so se sicer upirali, a so morali iti, ker jim je že gorelo za hrbti. Borci so požigali vse od gospodarskih poslopij do stanovanjskih hiš, civiliste pa nagnali v koloni iz vasi. Tudi živino so pognali iz hlevov. Ko sem vprašal, kako je v cerkvi in v župnišču, so mi povedali, da je tam vse mirno, da so v župnišču že naši in da se župnik prav nič ne upira. Naročil sem jim, da naj cerkev in župnišče puste, vse drugo pa naj zgori. V Ambrusu nisem imel več kaj iskati. Šel sem na vrh hriba in od Izaka gledal gorečo vas.« (S. Semič – Daki, Najboljši so padli II., str. 125.)

Pričevanje enega od branilcev

Čas je, da prisluhnemo še drugi plati zvona. Med branilci Ambrusa je bil v tistih težkih dneh in nočeh tudi Ivan Hrovat, tedaj star 23 let, ki je pred dvema mesecema umrl v Ljubljani. Čeprav je večino svojih let preživel v Ljubljani, se je vsaj v mislih stalno vračal v rojstni Ambrus in k dogodkom viharnega leta 1943, ki jih je tudi popisal in nam zapustil svoje pričevanje. V naslednjih odstavkih ga v nekoliko skrajšani obliki navajamo.

Ivan Hrovat (1920–2012), eden od branilcev AmbrusaFigure 4. Ivan Hrovat (1920–2012), eden od branilcev Ambrusa

»Po trenutni zmedi, do katere je prišlo v začetku napada, se je vzpostavilo stanje normalne obrambe šole. Prva ura borbe za šolo je bila najtežja za branitelje: osem vaških stražarjev in sedem civilistov je bilo ranjenih. Število povsem sposobnih braniteljev – skupaj z vpoklicanimi civilisti – se je zmanjšalo na devetnajst. Lažji ranjenci – tako vaški stražarji kot civilisti – so pomagali braniti postojanko. Iz tega je lahko ugotoviti, kako malo stražarjev je branilo šolo v prvih dvanajstih urah boja. Treba je pripomniti, da so partizani v prvem naletu brez odpora zasedli celo vas, saj vaških stražarjev ni bilo v hišah. Zasedli pa niso utrjene šole niti ne Peregrinove hiše. Z vaščani so delali, kar so hoteli. Nihče jih ni ogrožal, iz nobene hiše ni priletela bomba … Vas so popolnoma obvladovali, razen najbližje okolice utrjene šole in okolice utrjene Peregrinove hiše. Pa tudi iz teh dveh utrdb niso bili ogroženi, razen takrat, ko so jurišali … V prvih urah obstreljevanja so brez ovir z vžigalicami požigali vas. Do okoli 10. ure je trajalo srdito streljanje. Medtem je poveljnik vaške straže Jože Miklič določil upravljalca strojnice, kar je opogumilo branitelje. Nekako po 10. uri so se tomšičevci umaknili na nove položaje. Ostali so samo v župnišču, oddaljenem od šole manj kot 200 m, pri Vidmarjevi žagi nasproti Peregrinove hiše in pri Tiničevi hiši nad Ambrusom. Do začetka popoldneva je bilo slišati le posamezne strele. Nato pa sta se od Kala približali šoli dve dekleti: 24-letna Leopolda Rus in 21-letna Marija Urbančič. Nosili sta raztegnjeno belo rjuho. S seboj sta prinesli pisno zahtevo in pogoje za predajo postojanke in tudi sami sta prosili[Stran 023]poveljnika, naj se preda, ker ni drugega izhoda, saj je partizanov kot listja in trave. Poveljnik ni upošteval njune prošnje in ni dovolil, da bi se vrnili domov z odgovorom, kot jima je naročil štab Tomšičeve brigade, ki je bil takrat v vasi Kal. Zakaj je bila prošnja deklet za vrnitev domov zavrnjena? Dekleti sta videli v šoli dva mrtva civilista in 15 ranjencev. Kakšno veselje bi naredili štabu brigade, če bi zvedel za stanje v šoli. Kmalu po prihodu obeh deklet se je posadka iz Peregrinove hiše pridružila posadki v šoli in tako združeni so branilci dobili novo voljo za obrambo. (Hrovat ne govori o številu branilcev Peregrinove hiše – v knjigi Tomšičeva brigada namreč piše, da so bili samo trije – medtem ko Muhič v svoji knjigi o Ambrusu izjavlja, da je bilo v Peregrinovi hiši 20 mož, pretežno iz Korinja, ki so se v večernih urah umaknili v šolo. To se ujema s Hrovatovo ugotovitvijo, da ‘so združeni branilci dobili novo voljo za obrambo’, saj je 20 mož podvojilo posadko v šoli. Ne vemo, zakaj F. Strle v na videz zelo natančnem opisu napada na Ambrus piše, da so bili v Peregrinovi hiši samo trije branilci. Op. J. M.)

Ko se je stemnilo, so partizani spet začeli napadati. Skoraj neprestano so streljali in jurišali na šolo. Vsake pol ure so zahtevali predajo postojanke. Kadar je za trenutek prenehalo streljanje, se je zmerjalo na obeh straneh. Na partizanski strani je bil posebno glasen Stane Semič – Daki. V tej nočni borbi je branilcem pomagala težka strojnica – breda. Streljala je z vseh mogočih položajev, čeprav na slepo, ker je bilo temno. (Ivan Hrovat v svoji skromnosti ne pove, da je bil ta iznajdljivi upravljalec težke strojnice prav on sam. Op. J. M.) Tudi ročne bombe (imenovane paradajzarice) so odigrale pomembno vlogo. Partizani so na vse načine poskušali, da bi se približali bunkerjem in jih uničili, pa se jim ni posrečilo. Treba je povedati, da v silovitem streljanju te noči ni bil ubit noben vaški stražar niti ne ranjen. Verjeti pa je, da tudi napadalci niso imeli žrtev. Oboji smo streljali in metali bombe na slepo. Ko se je začelo daniti, so tomšičevci prenehali napadati in vas zapustili.

Po njihovem odhodu smo se branilci spustili v vas. Imeli smo kaj videti: požgane hiše in gospodarska poslopja, poginule živali. Žalostno je bilo srečanje s svojci ustreljenih: dva civilista v šoli, dva moška in eno dekle v vasi; starejša žena je umrla zaradi kapi, verjetno od strahu. Sredi dopoldneva 17. marca je spet nastal preplah, ko se je pojavila dolga kolona severovzhodno od vasi, manj kot 600 m od šole. Nekaj časa je vladala negotovost, kdo je v koloni. Ko smo ugotovili, da so partizani, je poveljnik skočil k strojnici in spustil proti njim rafal, oni pa se niso zmenili in so nadaljevali svojo pot. Skrbelo nas je, kako bomo vzdržali še eno noč, če ne bo pomoči, saj so bile zaloge streliva že močno izčrpane, predvsem pa je bilo težko zaradi ranjencev, ker jim sami nismo mogli nuditi prave pomoči. Tudi ta problem je bil rešen, ko je 17. marca okrog treh popoldne prišla v vas posebna enota, sestavljena iz vaških stražarjev in Italijanov. Po prihodu te enote smo si branilci postojanke oddahnili. Okoli šole se je razživelo. Žalosten pa je bil pogled na svojce ustreljenih civilistov in Ano Tekavčič, ki jo je zadela kap – verjetno zaradi strahu. Ko se je znočilo, smo utrujeni branilci šole zaspali. Jaz sem se zbudil šele zjutraj. Ugotovil sem, da ni več streljanja. Vaščani so se prikazali iz skrivališč. Zvedeli smo, da je bila ponoči kratka bitka med posebno enoto in partizani. S to kratko bitko, pri kateri pa mi nismo sodelovali, je bil napad na Ambrus končan.

Šolo v Žvirčah je požgala Tomšičeva brigada 18. marca 1943Figure 5. Šolo v Žvirčah je požgala Tomšičeva brigada 18. marca 1943

Spominjam se, da med nami branitelji ni bilo nobenega strahu več pred napadalci. Povsem smo bili sproščeni in tudi druge vaščane smo opogumljali. Bitko med tomšičevci in nami smo si pa predstavljali kot nepomemben dogodek, ki bo hitro prešel v pozabo. Dogodki na Turjaku pa so že po šestih mesecih pokazali, da smo se motili.« Tako Ivan Hrovat (I. Hrovat, Borbe v Suhi krajini marca 1943, Ljubljana 2011, str. 5 do 9).

Upamo, da ne bo odveč, če gornjim podatkom o dogodkih v Ambrusu dodamo še nekaj pojasnil. Kolikor toliko natančen bralec je gotovo opazil razliko med pisanjem Fr. [Stran 024]Strleta in S. Semiča – Dakija o požigu Ambrusa. Strle, ki sicer omenja grozo v goreči vasi, piše, da so partizani zažgali samo dve domačiji, iz katerih so letele bombe, druge pa so se vnele same, ker so bile na pol lesene in krite s slamo, medtem ko Daki odkrito pove, da je ukazal požgati vse in potem s hriba od Izaka opazoval izpolnitev svojega povelja. Hrovat zelo umirjeno priča, da je bila obramba vasi samo v šoli in v Peregrinovi hiši in da od drugod ni bilo niti strelov niti bomb. Zanimivo je, kako oba partizanska pisca vidita v vaščanih nevarne sovražnike, ki ne zaslužijo drugega kot uničenje. Jože Muhič, ki so ga ustrelili v Kopinčkovi hiši, ni bil gospodar, ampak njegov brat – paraplegik, priklenjen na bolniško posteljo. Ko so vdrli v hišo, od koder ni bila vržena nobena bomba, so ga našli v postelji. Ker na ukaz ni mogel skočiti pokonci, so ga ustrelili in potem za opravičilo govorili, da je nanje metal bombe (Milan Muhič, Ambruška župnija, str. 76 in 79). Ni res, kar piše Daki, da je ukazal najprej spustiti civiliste, nato pa zažgati: Štacnarjevo (Muhičevo) hišo so zažgali, ko je bilo v njej več vaščanov, ki so jih tja segnali. Ker je bila hiša zidana in krita z opeko, se je ogenj počasi prijemal in ujetniki so ga sami pogasili ter se rešili. Tudi v hiši Jožeta Mikliča, poveljnika ambruške vaške straže, so zadrževali ljudi. Blago v trgovini, ki pa ga je bilo veliko manj, kot piše Strle, in je bilo namenjeno prebivalcem Ambrusa, so pobrali, od Mikličeve žene pa zahtevali, da gre v šolo iskat moža. Ker tega ni mogla narediti, so v trgovini nametali na kup nekaj opreme, zažgali in odšli. Tudi Mikličeva hiša je bila zidana in ženske so ogenj pogasile ter ostale žive. (Muhič, Ambruška župnija, str. 9.)

Hrovat piše, da je bilo takoj v začetku napada ranjenih osem vaških stražarjev in sedem civilistov, na drugem mestu pa omenja, da sta dekleti, ki sta prinesli v šolo partizanski ultimat, videli dva mrtva civilista in 15 ranjencev. Kako je treba to razumeti? Ko se je v Ambrusu zvedelo za nevarnost partizanskega napada, so nekateri možje, ki sicer niso bili pri vaški straži, sami odšli v šolo oziroma so bili tja poklicani; s tem so hoteli okrepiti posadko, ki je bila maloštevilna tudi zaradi patrulj, ki so bile zunaj in so se morale zateči v hinjsko postojanko, ker jim je bila pot domov zaprta. Civilista: Ivan Šinkovec, Ratnčanov (1914) in Alojz Muhič, Mlekarjev (1902), oče treh otrok, sta bila smrtno zadeta v šoli 16. marca zjutraj, ko se je napad komaj začel.

In Strletova pravljica o treh Gočkovih dekletih, ki naj bi jih našli skrite v hiši pod mizo, poleg njih pa košaro bomb? Povprašajte v Am brusu in boste zvedeli, da 16. marca 1943 niti ene od Gočkovih deklet ni bilo doma in da v njihovi hiši nikoli ni bilo bomb. No, če je pisec v svoji bujni domišljiji lahko kar tako spravil tri »sovražna« dekleta pod mizo in jih skril z velikim prtom, zraven njih pa postavil košaro italijanskih bomb in nato še navdahnil strogega komandanta, da je dekleta zaščitil pred besnimi partizani, potemtakem tudi ni čudno, če v siromašni Suhi krajini najdejo partizani po hišah velike zaloge hrane in kupe denarja in če je v župnišču vsega tega še več, potemtakem je možno vse in nič čudnega ni, če nam hkrati dopovedujejo, da je to naša zgodovina, ki je ni več mogoče spremeniti.

Partizansko maščevanje nad Bakercem

V noči na 18. marec 1943 so brigade še enkrat napadle Ambrus. Za obrambo je tedaj poskrbela posebna enota, ki je prejšnji dan prišla na pomoč. Strle piše, da se je napada udeležila Tomšičeva brigada, dva bataljona Cankarjeve in en bataljon Šercerjeve brigade. Računali so na uspeh, v najslabšem primeru pa, da bodo nasprotnikom, ki se zaradi prevelikega števila niso mogli nastaniti v utrjeni šoli, prizadejali hude izgube. Napad naj bi se začel ob treh zjutraj, toda zaradi zamude

cankarjevcev se je zavlekel za dobro uro in tedaj se je Ambrusu že približal 3. posebni bataljon. Zgodilo se je, da so morali partizani naenkrat skrbeti za lastno obrambo. »Dopoldanski boji so pokazali,« tako piše Strle, »da se bodo brigade prej ali slej morale umakniti od Ambrusa, zato je Cankarjeva brigada dobila ukaz, da kazensko zažge Bakerc, vasico, v kateri so bili 22. januarja izdani in napadeni Ivan Maček, Jože Rus, Edvard Kocbek in Viktor Stopar s spremstvom. Takrat sta padla dva partizana in s tem požigom sta bila vsaj delno maščevana.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 568.)

Kako je prišlo do tega, da so bili tako vidni člani OF in Partije januarja 1943 »izdani in napadeni« sredi Suhe krajine? CK KPS, ki je bil tedaj v Polhograjskih dolomitih, je določil Ivana Mačka, da gre v Bosno poročat Titu o razmerah v Sloveniji. Ker je Izvršni odbor OF skoraj istočasno izbral Kocbeka in Rusa za delo v predsedstvu AVNOJ-a, naj bi odšli skupaj na pot. Pridružil se je še sekretar [Stran 025]pokrajinskega komiteja SKOJ Viktor Stopar, ki je odhajal na delo na Dolenjsko. Mačka se je tik pred odhodom lotila gripa, vendar ni odložil potovanja.

Kocbek piše v Tovarišiji, da so 17. januarja v mraku odšli od Kelnača na Hruševem po cesti mimo Dobrove, skozi Podsmreko do glavne ceste in železniške proge in nato mimo Vnanjih Goric do Črne vasi. Preko Ljubljanice so se prepeljali z zasilnim čolnom. V taborišču Šercerjeve brigade na Mokrecu so si privoščili nekaj počitka. Maček je odločil, da bodo šli preko Suhe krajine. Prvi dan v Suhi krajini so prebili v zaselku treh hiš blizu Hočevja. V prvem mraku so nadaljevali pot. Kljub izjavi domačinov, da je Hočevje varno, so se mu izognili. Kasneje so izvedeli, da je v Hočevju vaška straža. Maček o tem piše v Spominih: »Lahko bi jim prišli prav na muho. Spoznal sem, kako so Krajinčani ,naklonjeni’ partizanom in tudi o Javoršku sem si svoje mislil.« Malo prej mu je menda Jože Javoršek poročal o uspešnem delu v Suhi krajini. Maček nato nadaljuje: »Ponoči smo prišli v Bakerc, vzhodno od Ambrusa. Zasedli smo dve hiši: v eni je bilo nekaj fantov iz zaščite, v drugi Kocbek, Rus, Stopar, jaz in preostali del zaščite. Bil sem do kraja izčrpan, vendar sem komandirju zaščite še naročil, da nihče od domačih ne sme iz hiše in če slučajno pride kak tuj človek, naj ga zadrži do našega odhoda. Posebej sem ga opozoril, da nam Krajinčani niso naklonjeni in da jim zato ne moremo zaupati. Eden izmed borcev me je prosil, naj mu dovolim obisk pri dekletu. Ustregel sem mu in zabičal, naj se vrne še po temi … Ko sem legel na toplo kmečko peč, me je v trenutku zmanjkalo … Medtem so domači fantom postregli. Prijaznost jih je hitro omehčala in alkohol jim je skalil misli, da so pozabili na moja opozorila. Iz hiše se je izmuznil domači sin in odhitel v Ambrus povedat, da so pri njih partizani. K sreči ni vedel, kdo smo« … Ko se je zaščitnik, ki mu je Maček dovolil obisk, proti jutru vračal, je naletel na Italijane in vaške stražarje, ki so se bližali Bakrcu; spustil se je v beg, oni pa so streljali za njim in ga zadeli v nogo. Ti streli so Mačkovo zaščito opozorili na nevarnost. Prišlo je do spopada, v katerem je bil en zaščitnik smrtno ranjen, zaščitnika vasovalca so Italijani našli skritega v kozolcu in ga kasneje ustrelili, vsi drugi pa so se rešili in po naporni poti prišli do Podturna, kjer so našli tri partizanske brigade (Ivan Maček, Spomini, str. 184 do 188).

Ignac PugeljFigure 6. Ignac Pugelj

Kocbek opisuje dogodek v Bakercu in nevaren umik proti Smuki v Tovarišiji pod datumom 22. januar. Prav je, da tudi povemo, da sta se Kocbek in Rus iz Podturna kmalu vrnila v Dolomite, medtem ko sta Maček in Stopar ostala v Beli krajini. Predvideno potovanje v Bihač je namreč bilo odloženo zaradi sovražne ofenzive. Kaj torej zvemo o 22. januarju 1943 od Kocbeka? Zakaj so se sploh odločili za prenočevanje v Bakercu? Po prvotnem načrtu naj bi šli tisto noč preko Tisovca in Žvirč do Hinj, nato pa so se odločili za pot preko Krke mimo Korinja in Ambrusa. Ker je Maček zaradi vse hujšega prehlada težko hodil, so sklenili, da bodo skrajšali potovanje tiste noči. Maček je izbral Bakerc, samoten zaselek štirih manjših kmetij blizu Višenj. Ko so vstopili v hišo, kjer naj bi prenočili, je domači sin vstal s peči in prižgal luč. Na postelji v kotu je ležal starejši mož, hišni gospodar, in poleg njega se je stiskal petleten otrok. Kocbeku je padlo v oči, da je sin imel na sebi dva suknjiča; pod gornjim, ki ga je ob vstopu partizanov hitro zapel, je opazil širok pas. Fant jim je postregel z jabolčnikom, nato pa rekel, da gre spat na hlev, oni pa naj se kar razkomodijo v hiši. Maček je zlezel na peč in takoj zaspal. Ko jih je prebudilo streljanje, so bili zmedeni, le Maček je bil takoj buden in dajal ukaze. [Stran 026]Preden je šel iz sobe, se je obrnil k postelji, kjer je ležal gospodar: »Kako se pišeš, starina?« Ni čakal odgovora, ampak se je še zadrl: »Čakaj, hudič, bomo že še govorili!« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 399.)

V knjigi Ambruška župnija 1941 do 1945, kjer je Milan Muhič objavil »seznam pogrešanih v vasi Bakerc od leta 1941 do 1945« in »seznam uničenih ter požganih domačij vasi Bakerc od 16. do 19.3.1943« najdemo tudi tale zapis: Bakerc so požgali 18.3.1943 v popoldanskem času. Vaščane, kolikor jih je še bilo, so odpeljali v Višnje. Zadrževali so jih na Jakljevem vrtu in neki oficir jih je obtoževal in jim grozil: »Vse vas bomo z vašimi bajtami vred zažgali in zravnali z zemljo, da se zbriše vsaka sled za vami, ker niste vredni življenja. S požigom vaših hiš se bo oglasilo tudi orožje, ki ga skrivate po hišah.« Kasneje se je izvedelo, da je bil tisti oficir domačin iz Les. Kinetova mama se je opogumila in rekla: »Ni res, kar govorite. Vprašajte Koščakovega Frenka iz Les, kolikokrat sem mu dala jesti in kolikokrat je spal pri nas.« Seveda mati ni vedela, da je bil ta, ki jih je zmerjal, Frenkov brat. Čez nekaj časa so Bakrčane odpeljali v Brezov Dol. Zaradi italijanskega bombardiranja so se partizani naslednji dan umaknili iz Brezovega Dola in Bakerčani so bili rešeni (M. Muhič, Ambruška župnija …, str. 83 in 85).

Nekako v istem času, ko so ognjeni zublji požirali Bakerc, je del Tomšičeve brigade opravljal »bojno nalogo« v Žvirčah. Kot piše Strle, je bilo treba zažgati šolo, ki »so jo belogardisti spremenili v utrdbo, potem pa v strahu zapustili in odšli v Hinje. Obiskati je bilo treba tudi gostilno in trgovino Naceta Puglja, ki je bil glavni organizator bele garde … Šola je pogorela z vso opremo vred, na domu Naceta Puglja pa so se intendanti obilno založili s hrano, živino in drugimi potrebščinami.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 568.)

Zaključek

V dneh od 16. do 18. marca 1943 je bila Suha krajina res v ognju in ni čudno, če se je Ivan Hrovat tistih dni in dogodkov spominjal do konca življenja in se trudil prodreti do njihovega bistva. Ni se mogel sprijazniti z zgodovino, ki je o njih napisana, rad bi povedal in dokazal resnico. Tudi pred nami je kopica vprašanj, pa smo se dogodkov v Suhi krajini komaj dotaknili. Zakaj so se partizanske brigade spravile ravno nad vaške straže v Suhi krajini? Morda zato, ker so bile njihove posadke razmeroma šibke in je bilo pričakovati, da bodo rezultati napada podobni kot v Suhorju in v Ajdovcu? Tudi če verjamemo, da je vodstvo revolucije marca 1943 že vedelo, da se bo kmalu spet selilo na Rog in je zato Suha krajina kot zaledje Roga postala bolj pomembna, bi z uničenjem omenjenih treh postojank še ne bila varna, saj so bile na njenem področju močne italijanske postojanke, proti katerim pohod brigad očitno ni bil usmerjen, so se pa – morda proti pričakovanju – kljub temu vključile v spopad in povzročile brigadam, predvsem pa domačinom velike človeške izgube in ogromno materialno škodo. Spomnimo se, kako je Daki v Ambrusu ukazal: »Požgite vse!« in kako je Cankarjeva brigada požgala Bakerc zaradi domnevne izdaje Mačka in njegovega spremstva, Italijani pa so bombardirali Višnje, Brezov Dol in druge vasi, kjer so se zadrževali partizani, ki so se pred bombardiranjem vsaj delno umaknili.

Partizanskega pohoda na Suho krajino so se udeležili tudi politični delavci Bogdan Osolnik, Radko Polič in Angel Venturini; Polič je bil dodeljen Cankarjevi brigadi, Osolnik Šercerjevi, Venturini pa Tomšičevi. Napada na Korinj se Osolnik spominja v knjigi Z ljubeznijo skozi kruti čas (1989). Njegova naloga na tem pohodu je bilo politično delo med Suhokrajinčani, toda »v tem peklu ni bilo mogoče pričakovati, da bi se trezno pogovorili z vaščani. Tisti, ki so imeli svoje v zvoniku, so razmišljali samo o tem, kako bi jih rešili. Bili so prepričani, da smo edino mi krivi za vso nesrečo, ki jih je zadela. Le iz strahu so poslušali naša pojasnila in razlage. Največkrat me je v hiši, kamor sem vstopil, sprejel kljubovalen pogled ali iz strahu in obupa izgubljen izraz na obrazu.« S kolono, ki je peljala ranjence v roške bolnišnice, se je Osolnik vrnil na Pugled. Piše, da je bil močno pretresen. Ni si mogel odgovoriti, kako je mogoče, da ravno v siromašnih, s slamo kritih suhokrajinskih hišah, kjer je človek od rojstva do smrti trpin, nimajo posluha za oznanilo novega, pravičnejšega in lepšega življenja. Začel je razmišljati, da bi morda zapisana beseda laže prišla do teh ljudi, in tako je v nekaj dneh nastal njegov spis Suha krajina v plamenih, ki so ga v obliki brošure razmnožili v bližnji tehniki Urška.

Naj navedemo nekaj odlomkov tega spisa: »Tam nekje je košček kamnitega, nehvaležnega sveta. Zgarani, siromašni ljudje so ga vsega prepojili s svojim znojem, da jim je dal košček koruznega kruha. V skromnih s slamo [Stran 027]kritih bajtah so se porajali otroci, ki jim je bila že v zibelki usojena beda in pomanjkanje, trda usoda slovenskega delovnega človeka. Marsikateri ni našel kruha doma in je moral za njim po svetu. Drugi so se ukvarjali s čimerkoli, da so le prišli do skromnega zaslužka, pri tem pa bili gospodarsko odvisni od raznih izkoriščevalcev in dobičkarjev … Oderuh Pugelj iz Žvirč, ki je nakupoval ježice, robidovje in mahove, je zaslužil pri tem več kot vsi tisti, ki so se mučili in potikali po hostah in grmovju.« (Brošura Suha krajina v plamenih je izšla kmalu po tistem, ko so tomšičevci na Žvirčah požgali šolo in »obiskali« Milana Puglja. Takrat so ga še pustili doma, dobro leto kasneje, 22. aprila 1944 pa so spet prišli, ga odpeljali s seboj in ni se več vrnil. Op. J. M.)

»V Suhi krajini se je začel teror bele garde. Kompolje in Ambrus sta postala center belogardističnega nasilja. Med ljudmi je zavladala mržnja in nezaupanje. Brat je moral biti previden nasproti bratu … Na Bakercu so z zvijačo zadrževali partizane, da so jih izdajali in lovili. Tako je Kenig Ivan tekel ponoči v Ambrus in obvestil belogardiste, da je v vasi partizanska patrola, in povzročil smrt dveh partizanov … Duhovščina je imela glavno zaslugo pri tem, kaplan Henrik Novak iz Hinj in učiteljica Čebuljeva sta bila med belogardističnimi organizatorji. Časopisi ju slikajo za nedolžni žrtvi, sama pa sta priznala svoje izdajalsko delovanje.«

Potrebna bi bila temeljita razprava, da bi razkrili in zavrnili vse te neresnične trditve na račun suhokrajinskih ljudi, vendar se bomo omejili na zgodbo Ignaca Puglja iz Žvirč. Justin Stanovnik je za 14. številko Zaveze napisal članek Vas na meji in z njim postavil pred nas pravo podobo Žvirč in Suhe krajine v času revolucije in pred njo. Navajamo: »Trdo življenje je bilo to in zahtevalo je pridnost, prisebnost ter pozornost. Ne bomo mu rekli revščina, ker so revni tam, kjer so tudi bogati, tu pa so bili vsi približno na istem, če seveda izvzamemo enega ali dva sabejnikarja, ki res nista imela nič, razen izposojene strehe nad glavo. Če se današnjemu človeku, pohujšanemu od tega, da ima, to zdi črna ali celo obupna slika, povejmo takoj, da predstavlja samo polovico resničnosti in da je še druga in drugačna. Navkljub trdemu življenju – ali prav zaradi njega, kdo ve – v vasi ni bilo zavisti, agresivnosti ali celo sovraštva, ni bilo kraje ali ropov ali ubojev, kar dandanes vrli sociologi izvajajo iz pomanjkanja. Nasprotno, vas je izkazovala presenetljivo visoko raven kulture.

Pugljeva domobranca iz ŽvirčFigure 7. Pugljeva domobranca iz Žvirč

Poskušajmo z nekaj potezami nakazati to drugo sliko. V vasi je bilo najprej dosti vedrosti in veselja. Bilo je manj kot šeststo ljudi, kar je v primeri z današnjimi dvestotimi veliko. Dosti je bilo tudi mladih, ki so dajali življenju ton. Ko so se ob večerih vračali od košnje ali od kakega drugega dela, niso bili nikoli tako utrujeni, da ne bi proti vasi grede zapeli. To so bili časi, ko ti k sosedu ni bilo težko stopiti, bodisi da si si šel kaj sposodit ali pa kar tako. Ko danes ljudje gledajo nazaj v tisto življenje predvojnih Žvirč, se spominjajo tudi, da ni bilo tožarjenja. Tudi za zemljo ne. Svojih meja niso prestopali, in če bi se utegnila sosedu delati škoda, so se rajši ustavili že prej. Ne bomo se spuščali v vprašanje, ali je vse to nosila kultura kot del zavesti ali pa je vse to uveljavil način življenja. Važno je, da je ta kultura prinašala veliko varnost. Soobstajanje, ki je tako nastajalo in se obnavljalo, je v najosnovnejši obliki ostalo tudi med vojno. V vasi je sicer bilo nekaj terencev, tudi se je vedelo, kdo je kdo, a se je vendar nekako pričakovalo, da kljub nasprotovanju obstajajo neke meje.

Kdo je bil Ignac Pugelj? Bil je seveda marsikaj, kot vsak človek. Kar pa ga je tako zelo ločevalo od drugih, je bila njegova naravna in mnogostranska nadarjenost. Od stvari, ki jih ni naredil in pridobil sam, je bila stara kajža, ki mu jo je v Žvirčah kupil oče. Tam je začel z ženo, ki jo je pripeljal iz Hinj, postavljati stavbo svojega uspeha. Bil je najprej trgovec in gostilničar. Po vino je sam s konji hodil na Štajersko, Primorsko in celo v Dalmacijo. Imel je izrazit čut za to, kaj svet potrebuje in kupuje, in razmišljal je, kaj od tega bi se našlo v njegovi lastni okolici. Česar je bilo v Suhi krajini res dovolj, so bile vsakovrstne zeli in zelišča, to kar sta dajala gmajna in gozd. Potrebne so bile samo [Stran 028]pridne roke, ki jih v Suhi krajini nikoli ni manjkalo. Tako se je začela znamenita trgovina z zelišči. Krajina se je sproti odzivala na zahteve trga in vneto nabirala in dobavljala. Vse se je stekalo v Žvirče. Posušeno blago je Pugelj pošiljal v Ljubljano Severju, na Vrhniko Pišljerju itn. Pugelj je bil predvsem posloven človek in politika ni bila nikoli njegovo področje. Bil pa je tudi veren. Kakor ostali vaščani se je ob zvonjenju odkrival in z molitvijo pokazal, da je krščanski človek. In čeprav je bilo delo velika zapoved hiše, se je upoštevala svetost nedelje … Čeprav je bil Pugelj proti koncu – lahko bi tako rekli – imovit človek, so ga ljudje spoštovali, saj so vedeli, da je povezal vas s svetom in jim omogočil vsaj skromen zaslužek.«

Škof Vovk na birmi v AmbrusuFigure 8. Škof Vovk na birmi v Ambrusu

Prepričani smo, da bi do podobnih ugotovitev kot v Žvirčah prišli tudi po drugih vaseh Suhe krajine, če bi jih raziskali, da tudi Ignac Pugelj, ki je sicer v tem in onem izstopal iz povprečja, ni bil nobena izjema med Suhokrajinčani. Ko je Kocbek 31. maja 1942 v Hinjah govoril možem, ki so jih po nedeljski maši zadržali pred cerkvijo, je morda imel nekoliko boljši položaj kot Osolnik, ki je kar med napadom na Korinj hodil po hišah in agitiral za OF in partizane, pa vendar ga je (Kocbeka) »obšlo mučno občutje, da je kljub krščanstvu tujec med temi kristjani«. (Tovarišija, str. 36.) Težko razumemo, zakaj tedaj ni šel vase in razmislil o vzrokih svojega tujstva, ampak je takoj zvalil krivdo na podtalno delo kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve, čeprav za to ni imel nobenih dokazov. Tako kot Osolnik je verjel zapisniku partizanskega sodišča ali pa se je sam pred seboj pretvarjal, da mu verjame.

Preprosti Suhokrajinčani so na to gledali bistveno drugače. Vedeli so, da niti sami niti njihovi duhovniki ne marajo okupatorja, vedeli so, da Pugelj iz Žvirč ni bil oderuh in da hinjski kaplan in učiteljica nista bila okupatorjeva sodelavca, čutili so, da rdeča zvezda ter srp in kladivo kljub lepim obljubam Suhi krajini ne morejo prinesti prave svobode in blagostanja, čutili so, da ne bo dobro, če bo namesto kulture soobstajanja zavladalo nezaupanje in sovraštvo oziroma razredni boj, kot se je temu reklo v »oznanilu novega, pravičnejšega reda«. Gotovo je imela pri teh odločitvah svojo vlogo tudi vera. Po birmi, ki jo je škof Vovk 12. septembra 1947 opravil v Ambrusu, je zapisal v svoj dnevnik: »Silno redek je v župniji, ki opusti nedeljsko mašo. Uničila je vojska skoraj tretjino hiš v župniji [Stran 029]in zmanjkalo je cca 200 mož in fantov. Moči in tolažbe pa iščejo farani pri Bogu.« (Anton Vovk, V spomin in opomin, str. 163.)

Dejstvo je, da je ljudem teh krajev vera skozi stoletja dajala moči, da so v težkih časih vzdržali na svoji skopi zemlji, jim pomagala pri soobstajanju in bila temelj njihove kulture. Nič čudnega torej, če jim je bilo »oznanilo novega, pravičnejšega reda« tuje. Vendar pa vaške straže niso nastale zaradi tega. Vaške straže so nastale kot samoobramba in upor proti nasilju, s katerim so partizani začeli uveljavljati svoj »pravičnejši red« – z umori resničnih in domnevnih političnih nasprotnikov ter plenjenjem in uničevanjem njihovega premoženja. Večina mož in fantov, ki so v času od 16. do 18. marca 1943 odbijali napad na Hočevje, Korinj in Ambrus, je bilo pol leta kasneje med branilci Turjaka in marsikdo je tam izgubil življenje. Tisti, ki so preživeli Turjak, so kasneje postali domobranci. Kljub vsemu hudemu, ki je doletelo Suhokrajinčane med vojno, kljub pregnanstvu, ki je nekatere družine in vasi doletelo že leta 1944, druge – kot Hinje in Žvirče – pa tik pred koncem vojne leta 1945, je Suha krajina največji krvni davek plačala po vojni, ko je nekaj sto njenih najboljših sinov izginilo v breznih Kočevskega roga in v opuščenih jaških Hrastniškega hriba. Pa o tem morda še kdaj drugič, sedaj pa samo še iskrena hvala vsem, ki ste pomagali pri tem Kako se je začelo, posebno avtorju knjige Ambruška župnija, gospodu M. Muhiču.

Današnji Ambrus – farna cerkev in novo župniščeFigure 9. Današnji Ambrus – farna cerkev in novo župnišče[Stran 030]

»Cimprič nikoli ne bo duhovnik!« (Jože Lampret, verski referent)

Danilo Cimprič
-
0

Spoštovani gospod Zdravko,

na strani 417 knjige Palme mučeništva se omenja tudi moje ime. Sicer Vam najprej čestitam k velikemu delu, ki ste ga skupaj z gospodoma Darkom in Pustom opravili pri zbiranju podatkov in pri sestavi tako epohalne knjige, ki naj priča zanamcem in naj odpira oči tudi sedanjemu rodu, kaj vse smo duhovniki pretrpeli in koliko duhovnikov je bilo po zaporih in pobitih od strani brezbožnega komunizma. Tudi jaz sem g. Pustu posredoval fotografije za nekatere, ki so v knjigi. A po izidu sem opazil, da so moji podatki pomanjkljivi in netočni, zato mi je g. Pust svetoval, naj kar Vam pošljem točne podatke in tudi kratek opis mojih zaporov.

Jaz sem bil sicer velikokrat zaprt, potem kot duhovnik, za vsako stvar so me preganjali in sem moral pred sodnika za prekrške in odsedeti po 10, 20, 25 dni.

A moj zapor se je začel v Ljubljani; aretirali so me v bogoslovnem semenišču in sicer 13. decembra 1948. Končal se je 19 marca 1952.

Že prej sem bil aretiran doma, v Volčah in sem bil v zaporu na Ozni v Tolminu 14 dni. Takrat so me silili, da bi pustil študij teologije, ali pa naj bi sprejel špijonažo v semenišču. Če bi tega ne sprejel, da me bodo aretirali.

V jeseni sem šel v Ljubljano in začel z drugim letnikom. 13. decembra so me aretirali. Še prej sem prejel pismo v zvezi s poročanjem in ga nesel gospodu špiritualu dr. Čeponu. On je rekel: »Strgaj!«. To sem tudi storil in čakal, kaj bo. Nisem se namreč bal, ker nisem imel ničesar na vesti. A, kot že omenjeno: 13. decembra 1948 so prišli popoldne ob 16 h in me aretirali. Pobrali so v knjižnici razne knjige iz časa domobrancev, ki so tam ostale in vse tisto meni naprtili. Seveda pri podpisu zapisnika nisem hotel podpisati.

Peljali so me v Centralne zapore na Udbo na Poljanski in sem ostal tam do svečnice 1949. Med tem sem bil samo v bunkerju in so me vsega preslikali in stalno zasliševali. Nič mi niso mogli, saj se nisem v nobeni stvari čutil krivega. Ker niso ničesar našli proti meni, so me 2. februarja premestili v Tolmin. Vsega skupaj sem bil v štirinajstih zaporih. 17 mesecev sem bil sam po bunkerjih in samicah. V Tolminu sem bil v samici do 13. maja 49. Od tam so me vklenjenega peljali na oblastno Udbo v Postojno. Od tam 13. julija istega leta spet v Ljubljano na Udbo v skupno sobo. Od tam s transportom v taborišče Strnišče – Kidričevo na Štajersko, kjer sem bil skupaj s še enajstimi bogoslovci (Kobal Vinko, Zajc Feliks, Zdolšek Franc, Štejner Štefan, Škafar Štefan, Zalesnik Jaka, Kovačič Vlado in drugi) do razpusta taborišča v aprilu 1950 (bilo nas je 700), nekatere so takrat izpustili, mene pa so premestili v Litostroj, kmalu za tem v Tacen, kjer je bil Frančiškanski noviciat? in nato v Medvode in iz Medvod v Pržan pri Šentvidu, od tam spet v samico na Miklošičevo in 22. oktobra 1951 mi je potekla kazen (po prestanih bunkerjih in samicah), ki so mi jo dodelili na dveh odločbah, na katerih je bil podpisan tudi neki Poglajen in sicer na prvi je bilo napisano, da se me obsodi na tri mesece družbeno koristnega dela, ker da sem širil alarmantne vesti. Ko sem se pri zasliševalcu pritožil, kje naj bi bil širil alarmantne vesti, saj sem po bunkerjih in samicah že sedem mesecev sam, mi je ta odgovoril, da ni važno. Nikdar nisem imel nobenega advokata, javnega tožilca, nikdar nisem bil v nobeni sodni dvorani, mesece in mesece sem bil brez obiskov, brez pisanja domačim, bil sem popolnoma brez vsake pravice, ker me niso imeli za kaj soditi. In še tisti dan sem prejel še eno odločbo, na kateri je pisalo, da se me obsodi še na 24 mesecev prisilnega dela v taborišču, to pa zato, ker se predvideva, da se v treh mesecih ne bom poboljšal. Izpustili so me torej 22. oktobra 1951.

Bil sem doma samo 100 dni. Takrat je bila množična aretacija duhovnikov tolminskega procesa. In po vsej sili so me hoteli poriniti v ta proces, da bi bili opravičili moj dolgi zapor, kjer sem bil popolnoma po nedolžnem.

In spet so me peljali vklenjenega v Ljubljano in spet v bunkerje in samice. Tam se je začela moja prevzgoja in pritiski, naj bi pustil študij. Nisem popustil, preveč sem žrtvoval in pretrpel, zato nisem klonil. In v zaporu sem dočakal tolminski proces, kjer je bil Kragelj na smrt obsojen, drugi pa na dolgoletne kazni. In tisti dan, 19. marca 1952, na praznik sv. Jožefa, ob 16 h sem bil izpuščen.

A takrat se je začel moj drugi križev pot. Moral sem v vojsko v Bihač. Vrnil sem se domov [Stran 017]in spet sem moral v vojsko pa za Trst in ko sem bil prost, sem se napotil v Ljubljano in šel k dr. Stanku Cajnkarju in ga prosil, če bi me sprejeli nazaj na fakulteto. Dr. Toroš, naš apostolski administrator, me je namreč pod pritiskom Ozne, kot protinarodnega elementa, izključil. Dr. Cajnkar je bil v negotovosti, ker je glede mene gotovo dobil kake namige, zato me je napotil h gospodu Lampretu, ki je bil takrat na verski komisiji in sem šel. G. Lampret me je zelo lepo sprejel (rekel sem mu namreč, po nasvetu dr. Cajnkarja, da se bom vpisal v CMD, še vedel nisem, kaj je to) in mi je rekel, da naj pridem čez en teden. Prišel sem. G. Lampret, da je odsoten, naj pridem drugi teden, tako sem parkrat šel in nič. Napotim se h gospodu škofu, mons. Vovku. On mi reče: Pojdem pa jaz. Tudi on mi reče, naj se zglasim čez teden dni. In ko sem spet prišel k njemu, mi je povedal, da je bil pri g. Lampretu, a da je ta, ko ga je ugledal, dvignil roke in zakričal: Cimprič ne bo nikoli duhovnik, in ni me smel sprejeti v Ljubljansko bogoslovje in bil sem na cesti. Dr. Justin, zdravnik v Šentvidu pri Ljubljani, ki je bil edini sojen v Strnišču, mi je rekel, da bo on poskrbel pri prijatelju, dr. Josipu Srebrniču – škofu na Krku – solkanskemu rojaku. In on me je res sprejel in sem šel v bogoslovje na Reko. A to semenišče so že naslednje leto zaprli in pozaprli razne bogoslovce, češ da so ustaši. In spet nisem vedel kam. Spet je posredoval dr. Justin in dr. Srebrnič me je poslal k dr. Nežiču v Pazin, tam sem končal študije in bil leta 1956, 24. junija na Sveti gori pri Gorici posvečen v duhovnika. 8. julija sem imel novo mašo v Volčah in že prej prejel dekret za Trebušo in Roče. A tudi tam so mi nagajali in pritisnili na dr. Toroša, da če me da proč, ker da je Trebuša partizanska vas, da mu izpuste g. Ivana Kobala, ki je bil že devet let v zaporu. In dr. Toroš me je prestavil v Brda, tam so me tudi preganjali prva leta, tam sem bil 25 let in zdaj sem tu v Desklah 10 let in še vedno delam, čeprav sem lani praznoval 70 letnico. Na kratko in na hitro sem nametal na papir te misli, spomine na tiste hude dni, ki smo jih prestajali samo zaradi vere, zaradi Kristusa, in mu hoteli ostati zvesti. Njemu slava vekomaj in Njegovi in naši Materi Mariji, ki nam je vlivala moč v tistih težkih časih. Vsem sem odpustil, za sovražnike in preganjalce molim, Bog daj, da bi naše trpljenje koristilo našemu narodu in naši domovini Sloveniji!

Deskle, 8. januar 1995

[Stran 018]

V spomin

Anton Drobnič
-
0

Na Danila Cimpriča, sojetnika in posebnega prijatelja iz skupine bogoslovcev, zaprtih z nami v komunističnem taborišču za prisilno delo v Strnišču v letih 1949 – 1950.

Danilo, kot nemirna, svetla zvezda si preletel obzorje našega trpljenja v taborišču, razdajal si se v telesni in duhovni pomoči vsakomur! Nisi vprašal, ali je potrebno, vprašal si samo, kako je treba pomagati. Takrat kot neutrudna pomoč jetnikom, kasneje kot duhovnik Kristusove Cerkve vsakemu, ki si ga srečal. Danilo, spominjamo se te, vendar ne bomo ti klicali, počivaj v miru, saj je tudi za mejo zemeljskega življenja kdo potreben pomoči in ne počivaš. Kličemo ti samo: Mir s teboj in hvala ti!

Tvoji taboriščni prijatelji in občudovalci

Justin Stanovnik and Stane Štrbenk[Stran 016]

»Cimprič nikoli ne bo duhovnik!«

Stanko Sivec
-
0

Ljubezen do domovine

Kot šolar in dijak je kruto občutil jarem fašizma. Slovenski jezik je bil prepovedan in vsa leta šolanja so bila zabeljena s tujo, sovražno ideologijo. Našo lepo Primorsko so 20 let neusmiljeno teptali vojaški škornji, ki jih je vsak dan srečeval v bližnjem Čiginju, kjer so imeli skladišče orožja in v Tolminu, kjer je bila močna vojaška posadka. Ni klonil pred temi pritiski, ker je Bog močnejši od vseh sovražnih sil.

Figure 1.

Ljubezen do boga in matere božje

Ta dvojna ljubezen se je rodila že s prihodom na svet in se krepila v številni, zdravi kmečki družini, kjer ni bilo materialnega razkošja, bilo pa je duhovno bogastvo. Družina in župnija sv. Lenarta s podružnico sv. Danijela in zlasti z romarsko cerkvijo Matere Božje na Mengorah sta oblikovali krepak in neuklonljiv značaj mladega Danila. Tako je mogel pozneje kot bogoslovec in duhovnik zdržati nečloveške pritiske v zaporih in duhovno svoboden premočrtno vršiti svoje poslanstvo, četudi je povsod čutil omejitve, ker mu je bila tajna policija stalno za petami, bodisi da je poučeval verouk ali pridigal ali se srečeval z župljani ali sobrati duhovniki. Njegova ljubezen do Matere Božje je posebno ganljiva v njegovih pesmih, zlasti v pesmih Svetogorski Kraljici, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. To je bila njegova izvirnost in srce kar kipi iz te solzne doline h Kraljici, ki ga čaka, da ga predstavi svojemu Sinu Jezusu Kristusu. Njegov duh, tako trpinčen in ponižan, že štiri leta uživa tisti mir, ki ga svet ne more dati in ga uživajo le Božji otroci.

Danilo, šel si, kakor prerok Danijel, skozi ogenj treh peklov, fašizma, nacizma in komunizma, pa te noben niti ožgal ni, ampak kot Božji ljubljenec si zablestel v večni slavi.

Prvačina, 30. novembra 2012

Uvod

NA
-
0

Danilo Cimprič se je rodil 1. novembra 1924 v Volčah, umrl pa je 5. februarja 2008 prav tako v Volčah. Posvečen je bil 24. junija 1956 na Sveti gori. Bil je administrativno kaznovan in je v zaporu preživel več kot tri leta. Prijatelji se ga takole spominjajo.

Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik
-
0

1. Volitve

Kot se večkrat zgodi, tudi letošnje predsedniške volitve 11. novembra niso uspele ob prvem poskusu. Zato bomo 2. decembra znova poklicani na volišča. Takrat dobljeni rezultati bodo veljali, ne glede, kakšni bodo. Toda čeprav volilni čas še ni končan, nas številke, s katerimi so volilci opremili posamezne kandidate, zaposlujejo že vse od nedeljskega večera, ko so nam bile prvič sporočene. Čeprav, kot rečeno, niso dokončne, čutimo, da so nam povedale pomembne reči o družbi, v kateri živimo. O svetu, v katerem nam je bilo določeno živeti. V predvolilnem času so pred nas prihajali trije možje in pred nas polagali svoj svet, ki mu bodo pomagali do uresničenja, če jim bomo omogočili službo, za katero se potegujejo. Iz njihovih besednih nastopov, še bolj pa mogoče iz specifične zgodovine, ki je hodila za vsakim od njih (in tudi ni molčala), smo precej zanesljivo čutili, v koga bi smeli vložiti svoja pričakovanja. Omenjena reč je v zadevi, ki ji pravimo volitve, prvenstvena, a mi bi se raje še prej ozrli na nekatere splošne stvari, ki postavljajo okvir volitvam v specifični slovenski zgodovini.

2. Dvoje ljudi – dvoje volilcev

Najprej moramo nujno povedati, da so to bile sicer volitve v demokratičnem političnem okolju, za katerega ne moremo reči, da je brez tradicije, obenem pa tudi to, da je v preteklosti ta tradicija bila radikalno motena, še več, da je prišlo do njene polstoletne zatemnitve. V času tega somraka smemo – ali pa moramo – dopustiti, da se je zgodilo dvoje: ali so ljudje v tej temi na demokratične volitve sčasoma po malem pozabili ali pa so, nasprotno, začutili, da jim je z njihovo odsotnostjo vzeta ena od temeljnih človekovih pravic, ki je v tem, da vplivajo na življenje svoje države tudi, ali predvsem, preko demokratičnih, se pravi, svobodnih volitev.

Z obnovo demokracije leta 1990 se je pokazalo, da sta se, v različnem obsegu, uresničevali obe možnosti. Ena od okoliščin, ki so nakazovale količinsko razmerje enih in drugih, je bila in je volilna udeležba. Neudeležba na volitvah je sicer lahko tudi upravičen protest, a redko, redko. Večinoma je znamenje, da se je iz ljudi izselila tista misel ali vednost ali notranja obveščenost, ki postavlja integralnega človeka. Praznina, ki je v ljudeh s to izselitvijo nastala, je ena od oblik tega, čemur pravimo »totalitarna poškodovanost«. Ljudje, ki so v totalitarizmu boleče čutili omejevanje svojega dostojanstva, so čutili, da ne morejo svojega zadovoljstva, da se je svet odprl, izkazati bolj naravno in bolj pristno kot tako, da se udeležijo enega od temeljnih postopkov, ki ta svet omogočajo in vzdržujejo. Tisti pa, ki so na volitve, ko so bile še obvezen totalitarni ritual, ubogljivo hodili, danes pa, ko bi s potjo na volišče manifestirali svojo svobodo, ostajajo doma, pripovedujejo s tem o sebi več, kot bi želeli, da o njih vemo.

3. Stanje duha v postboljševiški Sloveniji

To je ena reč, druga – ne manj, temveč bolj pomembna – pa je naslednja. Volitve v državah, ki so desetletja in desetletja živele pod boljševiško diktaturo, stopajo pred volilce s povsem drugimi moralnimi in političnimi terjatvami kot pa volitve v etabliranih demokracijah. Poglavitni vzrok, da so se sedanje postboljševiške družbe – med njimi je tudi in mogoče predvsem Slovenija – znašle v negativnem in napornem političnem stanju, leži v tem, da so države prešle iz fašizma in nacizma radikalno drugače kot pa iz boljševizma. Italijanski fašizem in nemški nacizem sta bila poražena na bojiščih, se pravi, da sta bila odpravljena vojaško. Ločnica med vojno in mirom je dokončna in nedvoumna, mednarodno pravno regulirana: Stran, ki ne vidi več smisla v nadaljevanju vojskovanja, položi orožje, prosi za premirje in sede z nekdanjim nasprotnikom za mizo, da skupaj spišeta mirovno pogodbo in skleneta mir. Fašizem in nacizem sta s porazom Italije in Nemčije bila tudi sama vojaško poražena. Dokončno, v kolikor je sploh mogoče uporabljati to besedo, spričo nesolidnosti odločitev, ki jih sprejema svet. Nasprotno pa se nobeden od nosilcev boljševizma, ne Rusija oziroma Sovjetska zveza ne katera od srednjeevropskih ali vzhodnoevropskih držav ni vpletla, posamezno ali skupinsko, v vojno in zato tudi ni mogla biti premagana, ne v državnem ne v ideološkem smislu. Zato ne sovjetski boljševizem, pa [Stran 002]tudi ne kateri koli drug evropski boljševizem ni končal na bojišču, ampak doma, vsak na svoj način sicer, a hkrati vsi iz istega razloga. Boljševizmi so odpovedovali drug za drugim, ker jih je koncipiral pohujšani prometejski um, ki je bit postavljal, namesto da bi jo spoznaval in sprejemal. Od tod izhaja njihova neustreznost spričo zahtev, ki jih postavljata zgodovina in življenje.

Vendar to umiranje le ni bilo tako spokojno, kot bi zgornja opažanja komu dajala misliti. boljševizem je bil namreč tudi v vojnem stanju: ne sicer s katero od neboljševiških držav zunaj, ampak z lastnim ljudstvom. Tako sta bili obe državi, ki so ju poganjale turbine fašizma in nacizma, zelo zadolženi pred državami, proti katerim sta vodili napadalno vojno, boljševizem pa takih zamer ni povzročal, sploh pa ne v taki meri. Njegova zadolženost ostaja znotraj države, katere se je z revolucijo polastil ali pa mu je bila dodeljena ob delitvi plena po drugi svetovni vojni, v vsakem primeru pa je arhivirana v spominu ljudstva, na katerem je preskušal svoj eksperiment.

To je ena reč. Druga pa je ta, da je začetni upor, ki je boljševike pognal v napad na lastno domovino, kakor se je zgodilo v Sloveniji, še tu, v svežini »prvega jutra«. Dokaz za to trditev izvajam iz svoje nepotešene začudenosti nad tem, da so potem, ko so jim bila prebrana poročila o njihovi uničevalni prisotnosti v tem narodu, mirno ostali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Da so z umitimi obrazi prihajali celo na forum in se tam potegovali za prva mesta. Tolika odsotnost sramu jim obeta dolgo življenje, če se zgodovina končno le ne bo česa domislila.

A vrnimo se k naši temi. Pravkar smo ugotovili, da postboljševiško stanje duha terja drugačno naravnanost do družbe, kot jo terjajo tradicionalne demokracije. Če velja trditev, da je boljševiška snov, čeprav zgodovinsko premagana, še vedno prisotna na način, ki ne skriva političnih ambicij, potem velja za vse družbene manifestacije, da jih je treba presojati po tem, koliko katera prispeva k duhovni in politični normalizaciji družbe. Vsako od družbenopolitičnih dejanj ima v sebi možnost, da se skupnost globlje zave, kaj jo v resnici nosi in katerih stranpoti se mora na vsak način izogibati. Volitve, posebej parlamentarne in predsedniške volitve imajo v sebi vzgib, ki posameznika in družbo sili k politični prizemljitvi.

4. Novembrske volitve in njihova civilizacijska vloga

To je čas, ko nikoli ni daleč misel, da je prebivanje v zgodovini lahko tudi nevarno in da lahkomiselni koraki narod ali državo utegnejo pripeljati na brezpotja, iz katerih se ne bo lahko rešiti, če sploh. Zato za vsake volitve, tudi letošnje, velja vprašanje, koliko so pripomogle k splošni streznitvi.

Nobeni računi, ne politični ne nobeni drugi, ne smejo biti tako impresivni, da bi zameglili prioriteto tega vprašanja: za koliko točk smo napredovali na premici, ki pelje k normalizaciji. Iz kakšne zadolženosti si moramo to vprašanje najprej postaviti in potem v vsej iskrenosti in natančnosti nanj odgovoriti? Zaradi sebe, zaradi svojih prijateljev, zaradi – naj se ne sliši patetično – zaradi slovenskega imena. Zato da bodo še živeli ljudje, ki bodo razumeli in hoteli razumeti besede, iz katerih je izdelana Cankarjeva Skodelica kave;ki jih bo še ustavila tiha slovesnost Murnove Pesmi o ajdi in brezkončnost Balantičevih Zasutih ust in pretresljiva tožba Sirote Jerice; da bo še koga ganilo, ko bo slišal, kako je slovenski vojak umiral na pobočjih Rombona ali kako je za zidovi Przemysla umirajoč klical ime svoje rodne vasi; da se bodo ponavljale in ponavljale besede, ki jih je slovenski fant povedal, potem ko je po treh mesecih pobegnil iz boljševiškega šolskega taborišča: To niso moji ljudje. Najpreprostejše in obenem največje besede, ki so bile izgovorjene v slovenskem dvajsetem stoletju!

Kako lahko v luči teh vprašanj razumemo letošnje predsedniške volitve? Ali jih imamo lahko za znamenje rastoče zgodovinske prisebnosti? Kako si smemo razložiti naklonjenost slovenskih volilcev? Kako moramo razumeti ščuvanje medijev in politično modrost analitikov? Koliko glasov pa je dobil dr. Milan Zver? Ali je bil prvi, ali je bil vsaj drugi? Seveda ne. Toda po perspektivah, ki jih je odpiral pred Slovenci, ali ni bil v tem prvi? In vendar je govoril take besede, da smo zaradi njih slišali tudi tiste, ki jih ni govoril, a smo čutili, da so v njem: da je sedaj čas, da Slovenci odpremo vrata resnične zgodovine in stopimo v svet, v katerem bomo lahko skrbeli zase in obenem z drugimi – z ljudmi dobre volje – ohranjali svet. Saj ni mogoče, da v zgodovini, skozi katero smo šli v minulem stoletju ne bi videli zapisanih velikih poverilnic. Dr. Milan Zver torej.

Več glasov sta dobila Borut Pahor in dr. Danilo Türk. Türk je bil drugi. Kaj naj rečem o njem? Pero se mi ustavlja, a vseeno. Temu gospodu se je moralo zgoditi nekaj, kar ni najhuje na svetu, seveda, a je, če pomislimo, [Stran 003]

Bilo je mnogo zim, samotnih in divjih v gorahFigure 1. Bilo je mnogo zim, samotnih in divjih v gorahLovro Stanovnik

hudo. Ko poslušamo stavke iz njegove kovnice, nas včasih obide misel, da med njimi ni takega, ki bi ga bil kdo iz prepričanja hotel sprejeti in ponavljati, kakor da bi pripadal vsemu narodu. S tem nikakor nočem reči, da so povsem zgrešeni in napačni, niso pa taki, da bi človek mogel reči, da so pomembni za skupnost, ki hoče živeti kot narod ali država. Pravzaprav žalostno.

In potem Borut Pahor. Protežiranec množic, predestinirani zmagovalec drugega kroga. Toda iz tabora nekdanjih boljševikov najnevarnejši za integralno restavracijo demokratične Slovenije. Omenjena ugotovitev nima ničesar opraviti z njegovo človeško naravo, ki ji ne manjka nobena od stvari, ki jih ponavadi hvalimo na ljudeh. Toda med tem ko Türk nikakor ni človek, ki bi mogel postavljati temelje za kako postrevolucijsko politejo, za kako tolikanj izklicevano sredino, tako drago ljudem kova dr. Gregorja Viranta, v nasprotju z dr. Danilom Türkom je Boris Pahor človek, ki mu je vloga predsednika države pisana na kožo, kot pravimo. Čisto mogoče je torej, da bi si v teku petletnega predsednikovanja pridobil toliko simpatij – toliko kelnaricam bi kdaj pomagal pobrisati posodo – da bi bil dokončno sprejet. (Spomnimo se, kako zelo si je vedno želel biti predsednik in s kolikim odporom je leta 2008 prevzel predsedstvo vlade z zoprnimi operativnimi nalogami.) Pri Pahorju si torej čisto lahko predstavljamo, da bi »pomiril Slovence« in po končani petletni službi, s kreditnimi papirji, ki jih bi imel sedaj v rokah, ustanovil veliko stranko in z njeno pomočjo sklenil mir po državljanski vojni – na boljševiških premisah. To pa bi bilo brez slehernega dvoma za Slovence usodno. To bi bilo mogoče samo tako, da bi se odpovedali zgodovinskemu spominu. To pa ne gre, brez spomina nista ne posameznik ne skupnost nič.

Kar želimo povedati – in katera scenografija bi bila za to bolj primerna, kot je tista, ki jo postavljajo volitve – kar želimo povedati, je to, da moramo Slovenci dokazati svojo polnoletnost in počistiti svoj zgodovinski prostor. Sredi neregistriranih zločinov in sredi zlagane zgodovine ne bomo mogli živeti. Tudi ne bi bilo prav, tudi ne bi smeli, tudi ne bi bilo dopustno. Ne samo da bi nas, če tega ne bi [Stran 004]storili, zadel prezir sveta, prezirati bi začeli tudi same sebe. Ne samo da bi nam drugi začeli odrekati mesto v zboru svobodnih narodov, tudi sami si ne bi upali mednje. In če bi se kdo le drznil vstati, da bi govoril, ali se mu ne bi glas tresel, ko bi čakal, da se bo kdo oglasil iz množice, naj raje gre prej domov in pospravi svojo hišo.

5. Boljševiška manipulacija z osvobodilnim bojem

A nazadnje zunanji svet vendar ni najpomembnejši. Gre predvsem za nas same. Agresija boljševiške politične sekte na narod, iz katerega je izšla tudi sama, v času, ko so na njegovih tleh stale sovražne vojske, je najbolj zavratno in zavrženo dejanje, ki si ga je mogoče zamisliti. To dejanje ne bremeni samo boljševikov, ampak vse Slovence. Vse, ne samo kocbekovcev in krščanskih socialistov in plebejskega liberalnega podeželja, ki se ni bilo več v stanju držati civilizacije in njenega moralnega kodeksa, ki ga je dosegla in postavila civilizacija in so v boljševiškem razvratu videli nekakšno »osvoboditev«. Ta napad nas je prizadel vse. Tudi nas, ki smo bili njegova prva in največja žrtev. Vsi smo prizadeti, ne samo kot žrtve, saj so snovalci te agresije izšli iz naše snovi, tako da nas že obiskujejo mučne slutnje, da je mogoče z nami kaj narobe. Ne brez vsakega vzroka. Boljševiki so bili povsod, a tega, kar so naredili v Sloveniji, niso naredili nikjer. Ta žalostna in neslavna slovenska prednost bi morala postati ena od osrednjih točk refleksije naše preteklosti, v prvi vrsti 20. stoletja.

In koliko rafiniranosti so slovenski boljševiki investirali v svoj projekt! Pa tudi velikopoteznosti. Ko se pred nami razgrne strašljiva dramatizacija njihove zarote, si pravimo: Kaj je človek! Kaj je vse človek! Pomladne mesece 1942 so uporabili za intenzivni začetek revolucionarnega nasilja. (Poleg tega so z Dolomitsko izjavo iz »pluralne« OF iztisnili odpoved vsaki resnični pluralnosti.) Pet mesecev so po Notranjskem, Dolenjskem, Beli krajini, deloma tudi na Gorenjskem in Goriškem noči prinašale grozo in strah, dokler ljudje niso več vzdržali in zahtevali od Italijanov orožja, da bi se branili. Da so to morali storiti, bi moralo slovenske boljševike tako bremeniti, da bi to moralo biti sprejemljivo za osnovnošolsko pamet. Bi, pravimo, če bi lahko računali na moč argumentov. Ali niso zgodovinarji izračunali, da so boljševiki pomorili 900 ljudi, preden se je to zgodilo? A kaj se varamo. Prav to so ti ljudje hoteli doseči. V nekem pismu jeseni 1942 je Kardelj ukazal vojaškemu vodstvu v Dolomitih, da storijo vse, da bo ta strateški cilj »NOB« ostal nedotaknjen. Kaj je to moglo pomeniti drugega kot to, da z nadaljevanjem terorja poskrbijo, da bodo ljudje ostali povezani z okupatorjem do konca in jih bodo »pobili Angleži, ki bodo prišli ob koncu vojne.« In prav to se je zgodilo. Res se je vse končalo tako, da so jih pobili Angleži! Domiselnim bralcem prepuščamo, da poiščejo besedo, ki bi imela v sebi to moč, da bo povedala, katero zadnjo mejo je prestopilo to početje. Ali ni razumljivo, da na te reči spet mislimo ravno ob volitvah, za katere bi pričakovali, da bi jih tisti, ki imajo v očeh bistvene slovenske reči, imeli za dogajanje, preko katerega bi Slovenci lahko prišli do rešitve temeljnega zgodovinskega problema? Boljševiški vdor v slovenske zadeve ni nekaj, kar bi se izživelo v zgodovinski enkratnosti. Ena od nosilnih prvin boljševiške intuicije je tudi ta, da so tu za zmeraj. To jim je bilo sporočeno takrat, ko so v zanosu zadnje hybris zagledali, da so duhovno in politično počelo Druge Evrope.Od takrat živijo od vere, da jim pripada prihodnost kot prihodnost. Spričo te izbranosti jim je dovoljeno vse: laž ni več laž, umor ni več umor; to so legitimna sredstva za dosego legitimnih ciljev.Ta vera jih vseskozi nosi, kljub preizkušnjam, kot je bila implozija imperija ob koncu tisočletja. Zato so še vedno tukaj – enako prisebni in enako predrzni, kot da se nikoli ne bi bilo nič zgodilo. Takega nasprotnika civilizacija še ni imela.

A zakaj smo se s tem toliko zamujali? Zato, da bi nam postala duhovno prisotna temeljna okoliščina, ki spremlja našo sedanjost in bo spremljala našo prihodnost, če se ne bomo ovedeli akutnega dejstva, da smo Slovenci v protislovju in bomo v protislovju ostali, dokler bodo tu boljševiki kot politično formativna prvina družbene biti. Biti v protislovju pomeni biti v izključujočem nasprotju s seboj, pomeni iz enojnosti spremeniti se v dvojnost, v izključujočo dvojnost: kar enega veseli, drugi odklanja, kar eden kliče, drugi odganja, kar eden ljubi, drugi sovraži.

Odkar so boljševiki sprejeli vero, da so tu zato, da bodo ostali, so se dokopali še do enega spoznanja: če hočeš ostati in biti, se je treba nenehoma spreminjati. Enega največjih doktrinarnih premetov so naredili takrat, ko so iz središča vrgli revolucijo in na izpraznjeno mesto ustoličili »NOB«. A vse to se je omejilo samo na to, kar je bilo zunaj, samo na to, kar je bilo za ljudi. Znotraj je ostalo vse isto, kot da tam nikoli ne bi bilo nič dvojega, ampak ena sama stvar: oblast.[Stran 005]

Mnogo zim, ukročenih s toplino človeških bivališč Figure 2. Mnogo zim, ukročenih s toplino človeških bivališč Lovro Stanovnik

Tu si ne moremo kaj, da ne bi omenili nekega odlomka iz Orwellovega romana Tisoč devetsto štiriinosemdeset,kjer O’Brian, vodilni član Notranje partije v »ministrstvu ljubezni« zaslišuje aretiranega Winstona Smitha, od katerega hoče izvedeti, zakaj se partija tako poteguje za oblast. Potem pa se odloči, da mu bo to sam povedal: »Partija stremi po oblasti zgolj zaradi nje same. Nam ne gre za dobro drugih ljudi. Nas zanima samo oblast. Ne bogastvo ali udobje ali dolgo življenje ali sreča: samo oblast, čista oblast.« Potem pa še dostavi: »Cilj preganjanja je preganjanje. Cilj mučenja je mučenje. Cilj oblasti je oblast.« Orwell je bil v stanju te stvari tako lucidno videti, ker je 1937 v Španiji doživel svoj »Damask« in je bil čez dobrih deset let v stanju napisati knjigo, ki je postala ep stoletja. Partiji, vsem partijam, ki so vredne tega imena, je vedno šlo samo za oblast. Take reči, kot so na primer »NOB«, so vedno bile samo politični strateški biznis. Dekor.

Slovenski boljševiki danes, tako rekoč uradno – v resnici o tem ne obstaja nobena deklaracija, zgolj usus – stojijo na stališču, da angažma KPS med vojno ni imel nobene zveze z revolucijo. (Morda je mimogrede in spotoma šlo tudi za kake »družbene spremembe«. – Kako nedolžno, kako slučajno!) Njene cilje in njeno prakso je mogoče pravilno zajeti samo s klišejem »NOB«. To gledanje je postalo razpoznavni znak. Kdor tako govori in ravna, se s tem uvršča v kategorijo tradicionalnih boljševikov. »NOB« je postala osrednji articulus fidei– stavek veroizpovedi. Boljševiki se v boj za oblast niso spustili z dvignjenim vizirjem – z razpoznavnim obrazom. Okupacija jim je omogočila, da so uprizorili »narodnoosvobodilni boj.« Na to so čakali. Tako se je začela igra med videzom in resnico, spretno zasnovana in vodena dramatizacija velike prevare.

Kako pozorno je bilo treba to igro voditi, koliko nevarnosti je bilo treba ob tem predvideti, ljudem sedanjega časa nekoliko pokaže neko dogajanje 60 let pozneje.

6. Težava zgodovinarjev z »ljudsko revolucijo« in »narodnoosvobodilnim gibanjem«

Septembra leta 2001 je izšla 8. knjiga Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Izdal jo je Arhiv[Stran 006]Republike Slovenije in pokriva julij medvojnega leta 1943. Na začetku knjige stoji pojasnjevalni uvod, ki ga je podpisalo »uredništvo«. Kdo to »uredništvo« je, ni povedano. Mogoče se za njim skrivajo ista imena, ki so na začetku navedena pod oznako »Pripravile«, na čelu katerih stoji zapisano ime Marjete Adamič. Omenjeni uvod je zelo zanimiv. Iz njega se oglašajo neke nejasnosti ali nedoslednosti, ki izhajajo iz odločitve »uredništva«, da serije teh dokumentov ne bo peljalo naprej z oznako »Dokumentov ljudske revolucije«, pod katero je izšlo sedem knjig te »edicije«, ampak jo bo – spričo novih časov – zamenjalo v oznako »Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji«.

Spomladi in poleti 1942 pa so bili sami pogrebiFigure 3. Spomladi in poleti 1942 pa so bili sami pogrebi

V oči udarja protislovnost prvega stavka tega uvoda, ki se glasi: »Do leta 1989 je Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani izdal sedem knjig dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja na slovenskem narodnostnem ozemlju za obdobje od aprila 1941 do konca junija 1943 pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. Tu vznikajo zanimiva vprašanja. Ali »uredništvo« s tem kritizira Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) in ga dolži falzificiranja: dokumente organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja je objavil pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. Kaj je INZ s tem hotel povedati in doseči?

»Po letu 1989 so avtorji edicije nadaljevali s pripravo dokumentov za objavo še za obdobje od julija 1943 do kapitulacije Italije septembra 1943, tako kakor je bilo od začetka edicije načrtovano. Torej pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji.«

Avtorji so torej »nadaljevali s pripravo«. To so počeli kar deset let. Sledeč besedilu »uredništva«, bi človek sklepal, da je INZ, raziskujoč obdobje med julijem 1943 in septembrom 1943, opazil in spoznal – potem pa potegnil tudi ustrezne konsekvence – da se je »vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja« odločilo za intenziviranje narodnoosvobodilnega gibanja, »predvsem pa prevzemu in organizaciji ljudske oblasti na terenu«. Kako je treba to razumeti? Ne gre drugače, kot v naslednjem

smislu:

Vodstvo NOG je, potem ko je dobri dve leti zasledovalo zgolj svoj cilj, se pravi narodno osvoboditev, sklenilo da se polasti in samo pelje naprej »organizacijo ljudske oblasti na terenu«. (Nič ne izvemo, kdo je to oblast organiziral.) Tudi se zdi, da se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja tako intenzivno bavilo z »organizacijo ljudske oblasti na terenu«, da je nekoliko pozabilo na svoje začetno opravilo, se pravi nanarodno osvoboditev, in vse ali večino svojih sil usmerilo v zadevo »ljudske oblasti«, tako zelo, da jo je nazadnje vzelo v svoje roke ali, z drugo besedo, uzurpiralo, kar je imelo za posledico, da je na koncu (maj 1945) ostala samo še ljudska oblast«, »narodne oblasti« pa ni in ni hotelo biti od nikoder, vse do leta 1990, ko se je njena negotova zarja

le pojavila na obzorju.

Ko se je končno izkazalo, da INZ že deset let pripravlja nadaljevanje svoje »edicije« in da očitno iz tega še dolgo ne bo nič, je celo stvar vzel v roke Arhiv Slovenije in sklenil poimenovati edicijo v »Dokumente organov in organizacij NOG v Sloveniji«. Z novim naslovom je Arhiv Slovenije uskladil naslov z vsebino dokumentov, saj, »novi naslov mnogo bolj natančno pojasnjuje izvor in vsebino objavljenih dokumentov«. INZ očitno tega ni prav dobro razumel in svoje delo – bogve če ne celo na željo ali pa na zahtevo koga drugega – napačno poimenoval.

O vseh teh rečeh je novo uredništvo – upamo, da smo njegovo identiteto prav uganili [Stran 007]

Spomladi 1942 pa so bili sami pogrebiFigure 4. Spomladi 1942 pa so bili sami pogrebi

– intenzivno razmišljalo. Dešifrirali so »ilegalna imena in kratice«, pojasnili so mnogo »nerazumljivih pojmov in dogodkov«. Le na nekaj je uredništvo pozabilo. Ko se je namreč »v duhu političnih sprememb zadnjega desetletja« – mišljeno je desetletje med 1990 in 2000 – odločilo za drugačen naslov »edicije«, je »uredništvo« čisto pozabilo raziskati, v kakšnem odnosu je celotna vsebina obdelanih dokumentov z »duhovnimi in političnimi spremembami zadnjega desetletja«. Saj vsebina dokumentov celotne »edicije« dobi spričo »duha političnih sprememb zadnjega desetletja« povsem drugačen pomen.

Če vse premislimo, je to velika pomanjkljivost. Le kje se bo našlo novo uredništvo, ki bo opravilo to delo, ki ima dve fakturi: preprostost in enostavnost in zapletenost in herkulovsko težavnost. Najprej se bo moralo novo vodstvo odločiti za povsem nov naslov celotnega gradiva. Tistim, ki bodo izbirali novo moštvo za spopad s temi vprašanji, bi svetovali, da se ozrejo po novi znanstveni lokaciji. Na primer na Univerzo v Ljubljani. Še najbolje bi mogoče bilo, če bi novo ekipo izbral dr. Božo Repe, ki brez dvoma pozna teren in mu ni neznana vsaj periferna geografija problema. (Vendar to pomeni samo to, da bomo potem, ko bomo končali s še tretjo varianto tranzicijskih rešitev, lahko začeli zares.) Zaradi dolgih diskurzov, ki smo se jih privoščili tudi v tem komentarju, bralcem ne bi mogli zameriti, če bi že pozabili, da naš razmislek velja letošnjim predsedniškim volitvam. Rekli smo še, da bi v državi z nedokončano tranzicijo, kot je Slovenija, poleg specifičnih in tehničnih smotrov, ki jih vsake volitve imajo, te morale vzpodbujati tudi razmislek o tem, kako poteka proces vračanja k sebi, ki je vsebina tranzicije. Tudi o tem smo že govorili, da je izhod iz totalitarizma boljševiškega tipa tako zahteven in naporen, da se utegne zgoditi, da ljudje od utrujenosti že mislijo, da je dovolj, da so že dosegli cilj. Če bi bilo tako in če bi se s tem zadovoljili, bi to pomenilo, da bi bili na zahtevno pot v prihodnost opremljeni s hudimi okvarami.

Volitve so v nekem smislu zrcalo vsake družbe. Zrcalna ploskev tega mehanizma ni izdelana samo iz volilnih rezultatov: snov, ki odseva podobo družbe, so tudi nastopi vodilnih tekmecev in njihova retorika: njihovo razumevanje relevantnih družbenih dejstev, natančnost in korektnost njihovega zgodovinskega spomina, njihovo pričakovanje prihodnosti – ali se je veselijo ali jih je pred njo strah, ali izkazujejo znanje in pogum, da se z njo spoprimejo, pa naj bo že kakršna koli.

7. Osebno sovraštvo – ideološka opora

Če to velja za vsako družbo, velja to za postboljševiško tembolj. Boljševizem, naj ga je po veliki imploziji ostalo malo ali dosti (kot na primer v Sloveniji) deluje vedno enako – protislovno. Med boljševizmom in demokracijo obstaja tako celostno in izključujoče nasprotje, da ga moramo označiti za protislovje. In ker ima sedanja zgodovina na programu epoho demokracije, smemo in celo moramo reči, da se boljševizem upira prihodnosti, in sicer, kot smo rekli, na protisloven način.

To pomeni dvoje: da to, sledeč svoji biti, dela zato, ker ne more drugače – ker je tisti »drugače«, če se kdaj pojavi, zgolj trik in retorika – in da, drugič, dela vse na izključujoč način. Pri vsem moramo upoštevati tudi to, da boljševiki ne delajo samo iz svoje intuitivne biti, ampak tudi iz sovraštva do poraženca, ki je postal zmagovalec. To pa je sovraštvo, ki z velikim količnikom presega sovraštvo do nasprotnika v fazi bojevanja.

[Stran 008]Kakor bomo videli iz neke primere v nadaljevanju, dobi sovražnik najbolj domiselno in napadalno formo, če se usmeri na človeka – na enega človeka, določenega človeka. Pri nas je to aktualni predsednik vlade Janez Janša. Janša je ime za tisto vzmet, ki jih je katapultirala v orbito odsluženih. Ali je to v celoti res ali ne, niti ni tako zelo važno. Važno je to, da so našli nekoga, na katerega lahko zvračajo svojo nezadostnost, ki jo izkazujejo že s tem, da se oprijemljejo praznih reči. Taka prazna reč so sodni postopki, na katere kličejo predsednika vlade v zadevi Patria, ki je že zdavnaj izgubila svojo predmetnost, med tem ko zaman čakamo, kdaj se bodo nadaljevali in končno sodno zaključili primeri težke korupcije. Gre torej za na ničemer utemeljeno napadalnost.

Vlada, ki je na začetku tega leta prevzela z dolgovi obremenjeno državo, ni storila ničesar drugega kot to, da je aktivirala reševalne programe, s katerimi so razpolagali koalicijski partnerji. Obenem pa je sporočila naciji, da je Slovenija v tako težkem položaju, da nas lahko rešita samo skrajna odgovornost in prisebnost. In kako so to držo sprejele leve stranke SD in PS? Ko smo potem gledali kak televizijski prenos, na primer na »parlamentarnem kanalu«, smo se prav kmalu morali vdati nečemu, čemur ni mogoče reči drugega kot slovenska sramota: z ljudmi, ki jim je naloženo težko delo, da rešujejo državo; ki torej opravljajo težko delo in jim moramo zato priznati visoki status delavcev; te ljudi sedaj tisti, ki jih je najprej degradirala zgodovina, sedaj pa še politika v najbolj banalni postavitvi, ti sedaj ljudi z najtežjimi nalogami v tem predelu Evrope obsipavajo s stavki, ki so bili izdelani v področjih temne ideološke mržnje.

In ko je Janez Janša v nekem pogovoru na TVS poizkušal predočiti gledalcem, v kakšnem položaju smo, se je potem predsednik PS Zoran Janković odzval z naslednjimi besedami: »Janez Janša, če ne znaš, ne grozi ljudem, ampak se lepo umakni in prepusti stvar drugemu.« Pri tem, ko je sugeriral Janši, naj »prepusti stvar drugemu«, je pozabil specificirati svoj predlog, ali je s tisto »stvarjo« mislil parlament ali vlado. Nekaj dni prej je, tudi na televiziji, mimogrede pripomnil, da se v parlamentu prav ne znajde – kar je mimogrede v začetku leta tudi dokazal, za vladanje pa da je dober. Žal pa se mora vsak aktualni politik od časa do časa pojaviti tudi v parlamentu.

Scene, ki se sedaj dan za dnem ponavljajo v parlamentu, nam vsiljujejo misel, da so tu dvoji ljudje, od katerih eni mislijo in delujejo tako, da vedno bolj dajejo vtis, da z njimi ne bo mogoče doseči take enotnosti, da bi mogla nositi državo.

8. Romunska analogija

Letos poleti se je evropsko časopisje veliko ubadalo z Romunijo. Že v začetku se je pokazalo, da so napetosti, ki tam nastajajo tako podobne našim, da bi se splačalo tamkajšnjim razmeram nekoliko bolj slediti. Mi smo to storili z branjem poročil, ki jih je za FAZ iz Romunije pisal Karl-Peter Schwarz. Zadeve, ki so se tikale pravnosti države, so se v Romuniji tako zaostrile, da se je zanje začel zanimati tudi Bruselj. Romunija je pristopila k EZ leta 2007. V petih letih je naredila lep napredek, ki pa ga je koalicija socialdemokratov, ki jih je vodil Victor Ponta – ob sporu, o katerem govorimo, tudi predsednik vlade – in narodni liberali pod vodstvom Crina Antonescuja, sicer predsednika senata, sabotirala. Ta koalicija je začela boj s predsednikom države Traianom Basescujem, ki prihaja iz konservativne stranke in ima v Romuniji, ki ima polpredsedniški sistem, precejšnjo moč. Zdi se, da je Basescu s svojo privrženostjo pravni državi omejeval koalicijo pri njenem samovoljnem razpolaganju z državo, pa tudi z zunajpolitičnimi nadstrankarskimi in, kot pravijo nekateri, tudi mafijskimi navezami. Zato je postajal pri Ponti in Antonescuju vedno bolj osovražen. Ponta ga je javno zmerjal z mafijevcem, lažnivcem in lopovom. Za kritike, ki so na vlado prihajale iz Bruslja, je krivil Basescuja in grozil, da bo vlada že nastopila proti njegovim lažem in fašistični propagandi. Referendum, ki je imel nalogo, odstraniti predsednika Basescuja, je bil napovedan za 29. julij. Udeležilo se ga je 8 od osemnajstih milijonov Romunov; 7 mil. je glasovalo proti Basescuju in eden za, a predsednik je vseeno ostal na oblasti, ker romunska ustava zahteva 50 % udeležbo za veljavnost referenduma, tega pa se je udeležilo le nekaj nad 46 %. Novinar Karl-Peter Schwarz je enega svojih poročil (31. 7. 2012) končal z mislijo, da Pontova in Antonescujeva referendumska kampanja ni uspela, ker sta Basescu in opozicija pozvala k bojkotu. Potem tu dodaja: »Basescuja ima sicer 85 % Romunov dovolj. Toda Romuni so odrekli podporo tudi Ponti in njegovi demontaži pravne države. Niso se dali vplivati od nakopičene oblasti nekdanjih komunistov (sedanjih socialdemokratov)«. Pri tem novinarja obide še interesantna misel, da bodo Ponto in Antonescuja ob njunem neuspehu njuni nekdanji delodajalci (v Sloveniji bi rekli [Stran 009]»strici«) odpustili. Čisto nazadnje pa pristavi še naslednji stavek: »Stabilizacija Romunije bo možna šele takrat, ko se bosta Ponta in Antonescu izselila iz političnega odra.« Sic.

Spomladi 1942 kar naprej neskončno dolgi pogrebiFigure 5. Spomladi 1942 kar naprej neskončno dolgi pogrebi

9. Za nacisti in fašisti še Britanci

Največjo uslugo so slovenskim komunistom naredili fašisti in nacisti tako, da so, kot smo že rekli, poskrbeli za okupacijo Slovenije in jim s tem dali možnost, da so uprizorili »narodnoosvobodilni boj«. Izkazal se je za najmočnejše mobilizacijsko sredstvo Partije. Brez vojne in razmer, ki jih je vojna vzpostavila, bi se boljševiki še naprej v ilegali reševali svoje odrešujoče napetosti. Tudi druga usluga se je boljševikom nasmehnila iz prostora, od koder tega nihče ne bi pričakoval. Zanjo so poskrbeli »vojni lordi« zahodnih demokracij, v prvi vrsti britanski premier Winston Churchill. Britanija je bila sicer pogodbeno vezana na jugoslovansko begunsko vlado v Londonu, ki je v ilegali na Balkanu imela svojega vojnega ministra in v kateri so sedeli tudi slovenski ministri. Konec leta 1943 pa je Churchill, iz razlogov, v katere se tu ne bomo poglabljali, prisilil kralja Petra II., da sprejme njegov načrt za sestavo filokomunistične jugoslovanske vlade v Londonu. S tem je bila zapečatena usoda Jugoslavije in s tem tudi Slovenije. Kako se je britanska izdaja pripravljala, dozorevala in zaključila, imamo več zapisov. Za dva je poskrbel angleški pisatelj Evelyn Waugh. Prvi zapis je dosegljiv v tretji knjigi njegove vojne trilogije, ki nosi naslov Brezpogojna vdaja,in se zvečine dogaja v medvojni Jugoslaviji. Za ljudi iz našega dela sveta je to prezanimivo branje. Bralci Zaveze lahko preberejo to pretresljivo zgodbo z naslovom Meč in čast – Izgubljeni boj Guya Crouchbackana sedmih straneh v Zavezi št. 12. Za njegov drugi prikaz pa bomo prelistali njegov Dnevnik in se za trenutek ustavili pri katerem od tistih njegovih vpisov, ki zadevajo njegova medvojna opažanja, ki so nastala v Jugoslaviji in nakazujejo zbliževanje med Britanci in jugoslovanskimi boljševiškimi gverilci: kako je ta politični manever potekal in kdo je nazadnje od njega imel največje koristi.

Evelyn Waugh je julija 1944 z majorjem Randolphom Churchillom zapustil London in se pridružil britanski vojni misiji pri Titovih partizanih v okupirani Jugoslaviji. Letalo je ob pristanku doživelo nesrečo, zato sta se Waugh in mladi Churchill ranjena vrnila v Italijo in po okrevanju na Korziki septembra spet vrnila v Jugoslavijo. Waugh je bil do decembra [Stran 010]na Hrvaškem, potem pa so ga kot oficirja za zvezo med britanskimi četami in domačimi oblastmi premestili v Dubrovnik. Februarja leta 1945 se je moral vrniti v Italijo, ker so »partizani ugotovili, da ni njihov človek«.

Takšna je bila pomlad in poletje 1942Figure 6. Takšna je bila pomlad in poletje 1942

Stiki Britancev z jugoslovanskimi komunističnimi gverilci so se začeli že zelo zgodaj. Od jeseni 1941 pa do septembra 1943 so se med drugimi spustili v Jugoslavijo britanski oficirji z naslednjimi imeni: stotnik Hudson, stotnik Hunter in major Jones, stotnik William Deakin in stotnik Stuart. Septembra 1943 pa je odskočil posebni Churchillov odposlanec brigadir Fitzroy Maclean. Z njim se je začela povsem nova zgodba. Njegova poročila, ki jih je pošiljal direktno premieru Winstonu Churchillu – ta ga je tudi poslal v Jugoslavijo – so imela za končno posledico odločitev, ki je padla proti koncu leta 1943, »da zapustimo generala Mihailovića in damo Titu vso možno pomoč.« »Šele neposredna intervencija prvega ministra je končno prekinila to, kar se je vse od začetka zamolčevalo v Londonu in Kairu.« Z zamolčevanjem – z »zaroto molka« – so mišljene velike zasluge boljševiških gverilcev. (Citati so vzeti iz zagovora, ki ga je na razne očitke objavil Fitzroy Maclean v The Timesu januarja 1976.)

V odgovor na neko zgodnejšo Macleanovo »apologijo« v The Timesu10. junija 1946 zapiše Waugh v svoj dnevnik naslednje: »Fitzroy Maclean trdi, da se nikoli ni pretvarjal, da jugoslovansko odporniško gibanje ni komunistično. V resnici pa je bil, pravi Waugh, on tisti, ki je v najbolj kritičnem času opolnomočil Randolpha Churchilla, da uradno obišče Rim in London in zagotovi papežu in Winstonu, da celotno gibanje (mišljeno je gibanje jugoslovanskih komunistov) »teži k liberalni demokraciji«.

Vtisi, ki jih je Evelyn Waugh dobival o partizanih, so bili drugačni od tistih, ki jih je v zvezi s svojo misijo hotel videti Fitzroy Maclean. Nekje (16. 9. 1941) zapiše: »Oni se zanimajo samo za državljansko vojno. Partizani hočejo Nemce čim preje spraviti ven zato, da bi laže dokončali državljansko vojno.« Za nas je še posebej zanimivo, da je neke nedelje pri maši (17. 9. 1944) spoznal dr. Snoja, »člana slovenske klerikalne stranke«. Toda, ko se je odločil, da bo Snoja spremljal v Slovenijo, so mu komunisti to preprečili, češ da je »pohod na sovražno ozemlje nevaren«. Ustrašili so se njegovih stikov s takim človekom, kot je bil Snoj. [Stran 011]

Leta 1991 pa so slednjič slovenski vojaki stali v LjubljaniFigure 7. Leta 1991 pa so slednjič slovenski vojaki stali v Ljubljani

Po padcu Beograda so postajali partizani vedno bolj samozavestni. Odnosi z Britanci so se slabšali, zgodilo se je celo, da so Randolpha Churchilla klicali na odgovornost zaradi nekih britanskih neuslužnosti. A Angleži, očitno zainteresirani, da se obdržijo stari odnosi, so reagirali tako, da so povečali svoje pošiljke. Komunistom pa je bila pomembna samo državljanska vojna in oblast, ki jo je prinašala. V kaj so komunisti s tem edinim ciljem v glavi spremenili domovino, vidimo iz opisa, ki ga je Waugh naredil med neko vožnjo po Liki: »Lika, opustošena dežela, široka ravna dolina pod snegom, goli griči okoli nas, porušene vasi, nobenih ljudi, razen nekaj komaj človeških postav, ki se plazijo iz hiš in strme v nas.«

Po oktobru 1944, ko so v Jugoslaviji že Sovjeti, se stvari vedno hitreje spreminjajo. Partizani so vedno bolj predrzni. Govorijo, da bodo odklonili UNRRO, »če bodo razdeljevali naši opazovalci.« Waughov položaj v Dubrovniku, kamor so ga premestili, je vedno bolj nevzdržen. Komunisti ga sovražijo posebej zaradi njegovih stikov s »hrvaškimi katoličani«.

A stanje, ki smo ga hoteli nekoliko ilustrirati z izpisi iz Waughovega Dnevnika, nam najbolj približa vest, ki je dosegla pisatelja 7. dec. 1944, da so v Atenah grški partizani napadli Angleže. Njihov položaj (13. 12. 1944) je postajal domala brezupen. »Naše sile so oblegane v majhnem predelu mesta. Nad letališčem imajo sicer še oblast, negotovo, od obale pa so povsem odrezani. Komunisti so jim na primer prekinili dobavo vode z Maratona. »Poleg tega so atenski dogodki razdelili London. Mnogi laburisti, izučevani v določeni smeri skozi štiri leta, so očitali vladi, da se ljudje po svetu Britancem upirajo, ker podpirajo nazadnjaške in nedemokratične režime.« (Ob tej ironiji človek ne ve, ali naj se smeje ali joka.) Toda ker naslednji Waughov komentar zadeva tudi Slovence, ga bomo navedli v celoti: »Krivda je na naših časopisih in na angleških politikih, ki niso hoteli priznati, da so partizani vsepovsod homogena revolucionarna vojska, mi pa smo o njih trdovratno govorili kot o »patriotih«, o »uporniških skupinah«, o »osvobodilnih vojskah« in dajali besedo »komunisti«, če smo jo sploh uporabljali, v narekovaje, kot da bi bila nemška propagandna laž.

Ob tem Evelyn Waugh deprimirano dodaja: »Sedaj bi tu pomagala samo večja vojaška moč, mi pa nimamo ljudi za to, četudi bi se država končno za to odločila.« Tako torej. [Stran 012]

Stali so tam in odločno gledali pred seFigure 8. Stali so tam in odločno gledali pred se

10. Krščanstvo – temeljna postavka prihodnosti evropske civilizacije

Gotovo tudi bralci čutijo, da ob vsem, ob čemer smo se v tem komentarju ustavili, lahko končamo svoja opažanja s kratko gloso o krščanstvu ali, ker smo v Sloveniji, o katolištvu. Zakaj trdno in vztrajno obstaja resnica, da smo katoličani v najtežji zgodovini branili Slovenijo in Evropo.

Katoličani smo solastniki mogočnega izročila, ki nam ne dovoljuje, da ne bi vedeli, sleherni čas, za svoje duhovno in zgodovinsko dostojanstvo.

Naši nasprotniki se zelo dobro zavedajo, kaj katoličani izvorno smo in kakšne energije nosijo naša sporočila. Zato nikomur ne more biti skrito, da je prva in najbolj negovana zapoved postboljševiškega programa boj proti katolištvu. To je deloma tudi zato, ker politične in medijske agenture, ki imajo na skrbi izvajanje tega programa, obenem zelo dobro čutijo, da bodo njihove spodbude lepo sprejete tudi od starega in zakompleksanega slovenskega liberalizma. Ta družbeni ambient jim daje moč in jih pomirja.

Noben od katoliških Slovencev ni danes tako daleč od sveta, da ne bi vedel, da živi v deželi, kjer ni izpuščena nobena priložnost, da mu ljudje, ki so samo drugačni, izkazujejo tudi mržnjo. Postavili so to deželo, naredili so jo za slovensko domovino in jo slovensko ohranili tisoč let, potem pa so, ker so to delali tudi v najbolj težavni zgodovini, postali »izdajalci«. In prav ti »izdajalci« so leta 1990 na zavrženem slovenstvu in preziranem krščanstvu ohranili toliko od obojega, da so dosegli, da je zmagala nova Demosova politika.

V 20. stoletju so se neki ljudje, imenovani boljševiki, odločili, da bodo odpravili krščanstvo z nasiljem. Izmišljali so si vsemogoče načine, a se je nazadnje vse končalo tako, da so morali priznati poraz tisti, ki so nasilje izvajali, in ne tisti, ki so ga prenašali. Po tej zgodovinski lekciji so se boljševiki, kljub temu, da smo vsi pričakovali nasprotno, odločili, da bodo ostali: sla po oblasti – libido dominandi – jih ni zapustila. A so se sedaj odločili, da je ne bodo več vzdrževali z nasiljem, ampak z večanjem kaosa in anarhije.

Toda kljub vsemu povedanemu so zadnje volitve spet pokazale, da v slovenskih katoličanih [Stran 013]politični čut le ni razvit do te mere, da bi lahko preprečil frustracijo njihove politične volje: da se ne bi izgubljala v prostorih, ki niso njihovi. Če bi jih kdo opravičeval s tem, da so tudi oni prestajali polstoletni boljševiški kurz, se z njim nikakor ne bi strinjali. Varovale so jih namreč mogočne stvari: vsako nedeljo so poslušali besedila, ki so skozi vso zgodovino civilizacije držala človeka v ravnotežju, in vedeli so za kraje, kot so Kočevski rog in Huda jama in Konfin in tako dalje skoraj brez konca.

Stali so tam in niso slišali tihega joka kosti po breznih Figure 9. Stali so tam in niso slišali tihega joka kosti po breznih Blaža Cedilnik

Treba pa je le priznati, da je nova metoda nevarnejša. Nazadnje sicer tudi ta ne bo uspela, a koliko opustošenja bo po njej ostalo, človeškega in političnega! A ker ni nobenega dvoma, da je boj napovedan in sprejet, vemo, kje bomo v prihodnosti morali stati – in tam vedno več vedeti in tam vedno bolj razumeti, za kaj na svetu končno gre.

Leta 1999 je izšla knjiga Hansa Maierja, »najuglednejšega krščanskega znanstvenika«, sicer profesorja na univerzi v Münchnu (in še marsikaj) z naslovom Svet brez krščanstva – kakšen bi bil? O njej nekaj pove že to, da je letos spomladi doživela peto izdajo. Pisatelj je knjigo končal s kratkim poglavjem Kaj bi izginilo s krščanstvom? V odgovoru se je odločil za eno samo stvar: svet bi ostal sam, izgubil bi kriterij.

Kaj bi izginilo s krščanstvom? Ne enostavno samo neka dediščina, neko izročilo, nekaj kar bi se v skrajni sili dalo tudi »sekularizirati,« nekaj kar bi v drugih podobah lahko živelo naprej. Izginila bi protiutež, prvina nasprotovanja, neka interakcijska sila. Izginila bi dialektika med Cerkvijo in svetnim redom, ki označuje in oblikuje Evropo in moderni svet. Družba bi se, kot v antiki, vrtela okoli ene same osi. Ugovori Cerkve proti svetu in sveta proti Cerkvi bi ostali brez odziva. To bi lahko pripeljalo v stanje nenapetosti in dolgočasja, v pragmatično udušeni svet, v katerem ne bi

bilo nikogar, ki bi se vnemal za »nemogoče«. Lahko pa bi se tudi – in to je precej bolj verjetno – pojavile nove koncentracije moči, ki smo jih doživeli z modernimi totalitarnimi režimi.

Na začetku enaindvajsetega stoletja sta obe možnosti odprti. Zamisliti si je mogoče tudi tretjo možnost: da medsebojna dialektična [Stran 014]igra Cerkve in Sveta na novo oživi. V novejšem času so religiozne in kulturne sile pridobile na moči ne samo v zunajevropskem prostoru. Laične in krščanske sile v Evropi iščejo neko ravnovesje. Totalitarna izkušnja kliče in sili k ponovni preizkušnji starih front. Cerkev in svet bi tako tudi v prihodnji zgodovini bila navezana in bila odvisna drug od drugega.

Krščanstvo ni rešitev vseh svetovnih ugank. Tudi ni enostavno načelo napredka, nekakšen politično socialni terapevtik. Krščanstvo je merilo – za kristjane pa merilo sploh. Z njim bo svet izmeril svojo pot, krščanstvo pa svojo zvestobo božji besedi.

O, moj kraj Figure 10. O, moj kraj Bara Remec[Stran 015]

Spomin 1942, po 70 letih

Urednik
-
0

Vse leto 2012, ki se zdaj izteka, smo se v teh obvestilih NSZ spominjali strašnih dejanj, s katerimi se je pred 70 leti začenjala komunistična revolucija v Sloveniji. Spomnili smo na nekatere politične umore, s katerimi so se slovenski komunisti omadeževali že proti koncu leta 1941. Predvsem pa smo iz meseca v mesec obujali spomin na pomlad in poletje 1942, ko je teror nad slovenskimi katoličani, ki se niso hoteli priključiti OF, dobil neslutene razsežnosti – ko so šteli žrtve mučenj in likvidacij v desetinah in stotinah in je nezaslišani napad komunistov na slovenski narod povzročil ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942.

Zakaj se hočemo vsega tega spominjati – in ta spomin obuditi še enkrat ob koncu leta 2012?

Najprej zato, ker so te žrtve bili pošteni slovenski ljudje. Naši ljudje. Velika večina teh ljudi so bili zavedni slovenski katoličani. Svoje krščanske omike niso hoteli potlačiti, prikrojiti, zatajiti – zato niso mogli sodelovati s komunisti. Zadelo jih je nepojmljivo gorje. Sveto pravico imajo, da vemo resnico o njih. Iz hladnih senc morišč nam tiho šepetajo s Hamletom: „Razloži mene in mojo stvar tistim, ki je ne vedo.“

Nadalje se hočemo teh mučenih ljudi spominjati zato, ker nam sporočajo, da je grozota, skozi katero so morali iti, resnična možnost človekovega življenja: resnična možnost takoj, ko se zlomijo osnovni zakoni človeške civilizacije in omike. Če se ti zakoni kršijo in lomijo, potem grozota, skozi katero so šli, postane bivanjska možnost vsakega od nas. Zato ti trpeči ljudje niso kakšna pasivna teža zgodovine, ampak stoje ob nas in njihova usoda nam tiho spregovarja: „Tua res agitur – za tvojo stvar gre“. V nekem pomembnem pomenu besede je njihova stvar – stvar nas vseh.

In navsezadnje je med razlogi, zakaj teh ljudi – ljudi bolečin in gorja – ne smemo pozabiti, tudi ta, da nam spomin na njihove usode edini lahko kaže nastanek in potek slovenske državljanske vojne tako, kakor se je res odvijala. Bili so komunistični umori, stotine strahovitih dejanj – nekateri menijo, da je žrtev čez tisoč; šele potem je nastal odpor proti komunizmu. Usode teh ljudi, ljudi bolečin in gorja, nam suvereno, vzvišeno nad dvome, kažejo, kaj se je dogajalo, kako se je dogajalo in zakaj je bilo odpor proti komunizmu treba organizirati.

Njihova ugašajoča življenja nam govorijo pomembne, nadvse pomembne reči. Nikakor ne smemo biti gluhi. Zato bomo v letu 2013 nadaljevali in se spominjali na čas izpred 70 let. Sledili bomo letu 1943 in skupaj z vami skušali razumeti njegova sporočila.

Ob koncu leta 2012 se še enkrat ozrimo na nekatera od njih – da ohranimo svoj človeški obraz.

Pokol Jakopinove družine v Ponovi vasi

V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani v Ponovi vasi pri Grosuplju na grozovit način umorili šest članov Jakopinove družine: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Hkrati z mamo Marjeto je ugasnilo tudi sedmo življenje, ki ga je nosila pod srcem. Oče Jakopin je po prvi svetovni vojni z ženo in malim sinom pribežal pred fašizmom z Unca pri Rakeku. Preden so kupili skromno hišico v Ponovi vasi, so nekaj let stanovali v mežnariji poliške podružnične cerkve sv. Lucije na Dolah. Oče se je tedaj zaposlil kot tesač pri lesnem trgovcu Drobniču iz Velike Srednje vasi. Zakaj so se partizani tako kruto znesli nad celo družino in niso prizanesli niti noseči materi in ne otrokoma Vinku in Štefanu?! (Več Zaveza št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem, str. 51; Zaveza št. 84 – Polica v viharju komunistične revolucije, str. 23)

Umor noseče učiteljice Ivanke Škrabec Novak

28. maja 1942 zjutraj so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Profesor France Novak, mož učiteljice Ivanke, rojene Škrabec – ker je bil Novak viden član Straže, ju je decembra 1941 poročil dr. Lambert Ehrlich – se je zadnji trenutek umaknil pred partizani, učiteljico pa so še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma.

Naslednji dan, 29. maja zjutraj, so na »bloku« pod Zamostecem ustavili dva voza Ciganov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer – naslednji dan je bil praznik sv. Rešnjega telesa. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. (Zaveza št. 22, – Umor dveh dolenjskih učiteljic)

Mračen kresni večer v Rožnem Dolu pri Semiču

Na kresni večer, 23. junija, so se partizani s Kleča pod Mirno goro oglasili v podružnični šoli v Rožnem Dolu in zahtevali, da upraviteljica Marica Nartnik gre z njimi na zaslišanje. Zaman se je učiteljica branila, da ponoči ne bo šla od doma, zaman so bile materine prošnje, naj hčerko pustijo, ker je bolehna. Odpeljali so jo, bolje rečeno odvlekli, v taborišče in po zasliševanju in mučenju umorili. Po več mesecih se je zvedelo za njen grob in 1. aprila 1943 so vaški stražarji prepeljali njene posmrtne ostanke v Semič. Nartnikova je bila ena tistih učiteljic, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Bila je članica Katoliške akcije in je poleg rednega dela v šoli skrbela tudi za versko in kulturno vzgojo deklet v Rožnem Dolu. Pri tem ji je pomagala Karlina Jakša s Pribišja, ki je bila sicer zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Njo so umorili na Brezovi rebri malo prej kot Nartnikovo. (Zaveza št. 22, str. 18 – Umor na Kleču pod Mirno goro; Zaveza št. 46, str. 21 – Poligoni zločina)

Rešenci z vlaka in Krimska jama

V nedeljo 28. junija 1942 so Italijani v obširni raciji, ki je zajela predvsem Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo, prijeli veliko Ljubljančanov. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih „sortirali“ in določene za internacijo še isti večer v živinskih vagonih odpeljali proti Italiji. Pri Verdu so vlak z interniranci napadli partizani. Prav to noč je namreč Druga grupa odredov nameravala prestopiti železniško progo in preko Polhograjskih hribov oditi na Gorenjsko. Z napadom na vlak naj bi zamotili Italijane in omogočili grupi varen prehod preko proge. Partizani, ki niso vedeli, kdo je na vlaku, so tako rešili več kot 300 internirancev in jih odgnali v taborišče pri kožljeških žagah v bližini Krimske jame. Na izbiro so jim dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da se vključijo v delovno enoto na Kočevskem in da se vrnejo domov. Tiste, ki so se prijavili za povratek domov – menda jih je bilo 12 – so takoj ločili od ostalih in močneje zastražili, saj so jih obsodili za izdajalce. Čeprav do danes za to ni dokaza, se sklepa, da se je njihova pot končala v Krimski jami. Krimska jama je bila tedaj že znana kot kraj, kjer so partizani obračunavali s svojimi nasprotniki oziroma tistimi, ki so jih smatrali za nasprotnike. (Zaveza št. 48, str. 42 – Osvoboditev; Zaveza št. 50, str. 39 – Osvoboditev; Zaveza 25, str. 10 – Teror povzroči strah in državljansko vojno)

Umor dveh belokranjskih duhovnikov

Zvečer 6. julija 1942 so se partizani oglasili v župnišču v Dragatušu, ga izropali, župnika Jakoba Omahna in kaplana Škerlavaja pa odpeljali s seboj na Maverlen. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Kaplana so čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva pa so umorili. Zvedelo se je, da so župnika pred smrtjo hudo mučili. (Zaveza št. 48, str. 21 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Eno znanih partizanskih morišč v Beli krajini je bilo na Brezovi rebri pod Peščenikom. Do tja sta vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh vasi večkrat opazovali, kako se je partizanska patrulja vračala proti Peščeniku in vodila s seboj rekvirirano živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Po suhorskega župnika Janeza Raztresena so prišli 21. julija 1942 opoldne in ga potem vodili skozi Osojnik. Pretresljiv opis njegove smrti najdemo v knjigi Jožeta Javorška, Spomini na Slovence III. (Zaveza št. 15, str. 14 – Taborišča in morišča; Zaveza št. 46, str. 22 – Poligoni zločina – Brezova reber)

Komunistični napad na Borovnico

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo društveno in strankarsko življenje v Borovnici zelo razgibano. Leta 1939 je bila ustanovljena prva celica KP; niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije. Že avgusta 1941 so začeli organizirati tudi odbore OF. Kako močan vpliv je imela OF spomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje dejstvo, da je v začetku maja samo z Brega in s Pakega odšlo v partizane 32 moških. Veliko Borovničanov je tedaj še verjelo, da je edini cilj OF in partizanov izgon okupatorja. Temeljito spremembo tega gledanja je prinesla nedelja 12. julija, ko so partizani proti koncu popoldneva iz bližnjega grmovja ustrelili očeta Emila Vičiča, ki je pred domačo hišo sedel z družino, 17-letno hčerko Ivko pa smrtno ranili in je umrla nekaj ur kasneje. Ko se je stemnilo, so se pojavili na drugi strani železniške proge pri Lončarjevih in umorili očeta Franca, mater Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Tako se je v septembru 1942 tudi v Borovnici ustanovila vaška straža. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942)

Kruto maščevanje nad ljudmi stopiške fare

Isto nedeljo kot v Borovnici, to je 12. julija 1942, je v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, že zjutraj šlo od hiše do hiše opozorilo, naj vaščani ne gredo k maši v Stopiče. Prejšnji dan popoldne je prišlo do prvega spopada med partizani in „štajerskim bataljonom“, ki se je že nekaj časa zadrževal okrog Stopič, večinoma na robu gozda pri Šentjoštu. Partizani so končno spoznali, da „štajerci“ niso komunisti ampak nacionalna ilegala. Sredi dopoldneva so obkolili županovo hišo. Prijeli so župana in njegovega 17-letnega sina Jožeta ter ju odpeljali proti Gabrju. Spraševali so tudi za starejšega sina Lojzeta, vendar so se zadovoljili z odgovorom, da ga ni doma. Če bi tedaj naredili preiskavo, bi ga našli v podstrešni sobi. Pri Turkovih na Zajčjem Vrhu so se oglasili še pred zajtrkom in zahtevali, da oče Franc gre z njimi na sestanek v Gabrje. V naslednjih dneh so vzeli še Matija Turka iz Verduna, njegova svaka Alojza in Antona Vidmarja iz Šentjošta, Alojza Kastrevca iz Hrušice, Franca Ovnička iz Zajčjega Vrha in več drugih. Nekatere so potem izpustili, druge pa pomorili zaradi „sodelovanja s prepovedano organizacijo“. 29. oktobra 1942 so v Stopičah pokopali v blagoslovljeno zemljo deset žrtev komunističnega nasilja, ki so jih legisti pripeljali iz okoliških gozdov. (Zaveza št. 49, str. 15 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare; Zaveza št. 50, str. 18 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

Ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom

Z mašo pri kapelici mučencev in spominsko slovesnostjo v Šentjoštu smo se letos 8. julija spomnili ustanovitve prve vaške straže – 17. julija 1942. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Že pred tem so se nekateri ob večerih zbirali na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz leta 1941. Seveda so bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani, ki so marsikje zaradi nepomembnega incidenta požgali celo vas, prebivalce pa odpeljali v internacijo ali jih postrelili kot talce. Nastop vaške straže 17. julija so odobrili tudi Italijani in dali nekaj orožja. Že v noči od 24. na 25. julij je Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot dvesto mož, napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu, nobena italijanska enota iz okolice oblegancem ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je imel na svoji zastavi rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je napad na Šentjošt mogoče razložiti kot osvobodilni boj? Mar ni res, da so šentjoški branilci tedaj branili svojo vas – kot košček demokratičnega sveta, njihovi napadalci pa so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas? (Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza št. 64, str. 17 – Zgodnji znanilci revolucije; Zaveza št. 85, – Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu)

Pokol Romov iz Kanižarice pri Črnomlju

V nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju. Prebudili so še speče prebivalce in jim ukazali, naj se zberejo na cesti, obenem pa že začeli požigati njihove skromne domove. Le redki so tedaj uspeli pobegniti, vse ostale pa so v deževnem nedeljskem jutru odgnali mimo Dragovanje vasi proti Doblički Gori in Mavrlenu. Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. Dva dni kasneje so vse te jetnike, tudi ženske in otroke, tudi dojenčke pokončali v gozdu blizu Mavrlena. Po italijanskem poročilu je bilo tedaj odpeljanih 61 Romov, nekatera poročila pa menijo, da jih je bilo precej več. (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid; Zaveza št. 48, str. 16 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)

Maščevanje zaradi neuspelega napada na Šentjošt

Je bil osvobodilni boj to, kar so partizani v prvih dneh avgusta 1942 počeli v okolici Šentjošta? V noči na 1. avgust so vlomili pri Bradeškovih in že na hišnem pragu ustrelili očeta Franca, mater pa, ki je pripravljena na beg držala v rokah dober mesec starega Lojzeta, so pokončali nekaj korakov od gorečega doma. Ko so zgodaj zjutraj na kraj dogodka prišli vaški stražarji, so pred pogoriščem ob mrtvi materi in njenem dojenčku našli štiriletno in dveletno hčerko, medtem ko sta 8-letni Pavle in 6-letna Marija s kraja groze že ponoči zbežala k sosedu. Podoben prizor je čakal stražarje pri Jesenovčevih, kjer sta nekaj metrov od požganega doma ležala umorjena oče Alojz in mati Ivana, poleg njiju sta trepetala in jokala 6-letni Ludvik in 4-letna Julči, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču.
Prav tisti ali morda naslednji dan so „osvoboditelji“ v bližini svojega taborišča pri Kajndolu pomorili osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja Jakoba, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja ter soseda Šelovsa, očeta desetih otrok; od doma so jih odpeljali že dan ali dva prej. Vseh devet so zagrebli v skupen grob. Dne 4. avgusta 1942 okrog dveh zjutraj so na njegovem domu v Butajnovi vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Skoraj istočasno so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. (Zaveza, št. 17 – vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza, št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem)

Partizanski napad na Suhor

Urednik
-
0
Glavno poveljstvo slovenskih partizanov je  septembra 1942 izdalo ukaz o „protibelogardistični akciji“. Prve take akcije, ki so jih imenovali tudi „očiščevalne“, niso bile uspešne, čeprav so bile v nje že vključene brigade. Kardelj si je zelo prizadeval, da bi to stanje spremenil. Izredno dobro sliko teh prizadevanj imamo v knjigi Jesen 1942. Poglejmo nekaj odlomkov.
„Niste se še vživeli v to, da se bo poslej pač treba boriti proti utrjenim postojankam bele garde. Naši partizani so navajeni na lahke zmage iz zased. Tega je sedaj v glavnem konec.” (str. 209) … “Nujno potrebno je čim prej uničiti Polico. Na noben način ne dopustite b. g., da bi se sprehajala po vaseh! Če jim boste postavili zasede okoli Police, bo hitro konec njihovega sprehajanja … Prenehajte šteti pri b. g. mitraljeze, češ bo še težko delo z njimi. Vzemite mitraljeze beli gardi!! To mora biti vaše geslo, ne pa da prosite druge odrede za mitraljeze … “ (str. 211)
Skoraj istočasno s temi Kardeljevimi smernicami je Glavno poveljstvo izdalo posebna „Navodila za boj proti belogardističnim enotam“, ki sta jih podpisala Jernej Posavec (Maček) kot komandant in Peter Kalan (Kidrič) kot politkomisar.  „ … Iz vsega tega sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost … Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp.“ (str. 186)
Prva uspešna akcija večjega obsega, ki jo je izvedla Cankarjeva brigada skupaj s 13. hrvaško (kordunaško) brigado, je bil napad na Suhor v noči od 26. na 27. november 1942. Kratko poročilo o tem napadu povzemamo po brošuri Dokumenti o belogardistični in mihajlovićevski izdaji I., ki jo je v začetku leta 1943 izdala OF. Pravzaprav je to zapisnik o zaslišanju kapetana Dobrivoja Vasiljevića in kurata patra Klemna Norberta. Vasiljević naj bi izjavil, da je bilo 26. novembra 1942 v župnišču na Suhorju 128 mož pod poveljstvom poročnika Ivana Šabića, on sam pa je bil z dvanajstimi možmi bataljonskega štaba v nadstropju suhorske šole; počutili so se varne, saj so verjeli informacijam, da nikjer v bližini ni partizanov. Še preden so se dobro zavedeli, je bila šola popolnoma obkoljena in odrezana od posadke v župnišču. Napadalci so kmalu vdrli v pritličje šole in ga zažgali. Ogenj se je hitro širil in oni zgoraj so imeli na izbiro le dvoje: zgoreti ali poskakati skozi okno v roke partizanov. Vasiljević si je pri skoku iz prvega nadstropja zlomil obe nogi. Spodaj so jih čakali partizani in vse prijeli. Branilci v župnišču so kljub sovražni premoči celo noč odbijali napade in šele proti jutru naredili izpad, pri katerem so utrpeli velike izgube. Člane štaba so že pred koncem boja za župnišče odpeljali na Popoviče pod Gorjanci, kjer so jim sodili.
Posebno zgovorno pripoveduje brošura o patru Norbertu, ki je menda v začetku bil za OF, potem pa prestopil na drugo stran. Kot je razvidno iz zapisnika, je mladi duhovnik, ki je bil po rodu Čeh, izjavil, da se je obrnil proti OF potem, ko so partizani umorili suhorskega župnika Janeza Raztresena, agronoma Antona Starca in več drugih poštenih Belokranjcev. Zakaj je bilo med žrtvami tega konca toliko deklet? Na farni spominski plošči, ki so jo leta 1997 blagoslovili pri Treh Farah, je med 69 imeni kar 19 žensk in štiri od njih so bile ob smrti stare komaj 15 let ali manj.
Cela desetletja je bil 27. november, obletni dan padca suhorske postojanke vaške straže, glavni praznik na Suhorju, zato ni čudno, da je bil odpor proti postavitvi farne spominske plošče nenavadno velik; šele oktobra 2006 je bila končno blagoslovljena in komaj štirinajst dni kasneje že razbita. Podobno se je zgodilo tudi v sosednji Radovici. (Zaveza št. 28 – Zakaj so komunisti zadali Beli krajini tako hude rane; Zaveza št. 63, str. 97 – Suhor in Radovica)

Kakšen je bil namen revolucionarnega nasilja v Zaklancu novembra 1942?

Je bil glavni cilj tega nasilja res preprečiti državljansko vojno? Kardeljeva navodila o spodbujanju sovraštva do bele garde in njenem fizičnem uničevanju se nikakor ne ujemajo z opravičevanjem, da je nekaterim izredno krutim dejanjem pri njihovem izvajanju  botrovala samovolja posameznikov, na primer komandirja udarne čete Dolomitskega odreda Petra Cafute – Gada po neuspelem napadu na komaj ustanovljeno postojanko vaške straže v Šentjoštu. Dokaz te samovolje naj bi bilo dejstvo, da so Gada sami obsodili na smrt in obsodbo med pohodom na Hotedršico v pozni jeseni 1942 tudi izvršili. Toda celo površen bralec knjige Karla Leskovca Križpotja opazi, da Gad ni bil obsojen zaradi dogodkov v okolici Šentjošta, ampak ker „je koval zaroto proti svojemu nadrejenemu komandirju Turetu“. (str. 299) Ko so dolomitski partizani obračunavali z vaščani Zaklanca, Gada ni bilo več med živimi, vendar njihov obračun zato ni bil nič manj krut. V noči 20. novembra 1942 so namreč udarili po treh hišah v vasi. Odpeljali so Dolinarjeve: očeta Janeza (65), mater Marijo (57),  hčer Ivano (19) in še drugo hčer Bernardo (16). Od Zalaznikovih so odpeljali dve: mater Ivano (59) in hčer Katarino (25), pri Fajdigovih so pa vzeli hčer Marijo (22). Vseh sedem so potem poklali v kake pol ure hoda oddaljenem Širokem potoku. Oče Janez Dolinar jim je moral še prej odpeljati naropano blago v taborišče.
Zakaj ta zverinski pokol nič krivih ljudi v času, ko naj bi revolucijski teror že nekoliko popuščal? Ena od razlag, ki pa nikakor ni neverjetna, je, da je bilo treba ljudem v kosti vliti strah in s tem omogočiti voditeljem revolucije varno bivanje v Dolomitih. (Zaveza št. 62, str. 52 – Znamenja) Čeprav Zaveza o tem ni pisala, naj tu dodamo, da se je roka partizanske pravice le nekaj dni pred krvavim obračunom v Zaklancu dvignila nad Hudnikovo družino na Hruševem pri Dobrovi in da je kar devet njenih članov tedaj izgubilo življenje.

Slovenska slepota

Urednik
-
0

Ob letošnjem praznovanju dneva državnosti smo v nekaj tednih prej in potem doživeli in do konca spoznali vso stvarnost slovenske demokracije, njenih oblastnikov, političnih strank, medijev in celotne družbe. Z eno besedo lahko vse skupaj označimo za klavrno! Tako klavrno, da bi nadaljevanje brez bistvene spremembe spravilo v nevarnost obstoj slovenske državne samostojnosti in suverenosti, da bi Slovenijo pognalo nazaj v totalitarno komunistično preteklost.

Kamen, ki je zbudil dremajočo »javnost« in razbil zlagano sliko naše stvarnosti, je vrgla vladna komisija za državne slovesnosti. Prenehala je z dolgoletno, za večino samoumevno navado, da je oblast na državne slovesnosti in druge javne dogodke vabila samo eno stran državljanske vojne, samo »pravo stran«, ki nas je z zločinskimi umori razdvojila med drugo svetovno vojno. Za državno oblast in za večino drugih državnih ustanov je v polnosti obstajala samo ena javnost, samo ena vrsta državljanov, samo ena civilna družba, t.j. tista, ki se je ob koncu vojne pririnila in prilepila na zmagovalno stran, tista na »pravi strani«, označena s krvavo rdečo zvezdo. To se je dogajalo kljub ustavni enakopravnosti državljanov in njihovih združenj, kljub temu, da je samostojna in neodvisna Slovenija nastala zaradi političnega in vojaškega odpora ter zmage nad silami rdeče zvezde, kljub svetovnemu porazu komunizma, ki se je na zunaj pokazal prav z odstranitvijo rdeče zvezde in drugih znakov totalitarnega komunizma z državnih simbolov.

Takšno protiustavno priznavanje samo ene strani iz državljanskega spopada in dosledno izključevanje, ne samo izključevanje, celo zanikanje druge strani državljanske vojne in njenih organizacij je veljalo pri vseh dosedanjih vladah tako pri postkomunističnih kot pri onih demokratičnega izvora. Te so bile na oblasti le kratek čas in se niso niti utegnile izviti iz komunistične koprene laži in iz lastne naivnosti. Le spomniti se je treba, kako so visoki Demosovi politiki dosledno preprečili izločitev boljševiških voditeljev iz nove oblasti in družbe, popolnoma onemogočili kakršenkoli pregon partizanskih zločincev, kako je celo Bajukova vlada ignorirala Novo Slovensko zavezo, kako je prva Janševa vlada praznovala na Mali gori pri Ribnici obdana z rdečimi prapori, komunističnimi simboli in njihovim brkatim vodjem, medtem ko na drugo stran ni nihče niti pomislil. Vedno so bili k državnim in javnim dogodkom povabljeni samo t.im. »borci«, nikoli pa državljani in organizacije z nasprotne strani. Izključevanje je bilo stalno in popolno, drugače si državnih dogodkov in slovesnosti sploh ni bilo mogoče predstavljati. Če nisi s »prave strani«, nimaš pri državnih rečeh ničesar iskati ne uradno in ne zasebno!

Takšne so bile v resnici vse do sedaj tako opevane prejšnje državne slovesnosti »za vse«, »brez delitve«, »brez izključevanja«. Zato ni čudno, da so se proti letošnji spremembi in izključitvi totalitarnih rdečih praporov ogorčeno uprli privilegirani nekdanji partizanski borci in vsi njihovi pristaši in nasledniki vključno z Danilom Türkom, »predsednikom za vse«, saj razen tistih na »pravi strani« drugih ne priznavajo, ne vidijo in jih torej zanje sploh ni. Takšna slepota je nujna, razumljiva in znana posledica trajnega in neizmernega sovraštva, ki ga do idejnih in političnih nasprotnikov skrbno gojijo že sedemdeset let, da bi s tem prikrili prevaro in svoj veliki zločin. Čim večji je zločin, tem večje sovraštvo je potrebno, da ga skrije. Zato je njihovo sovraštvo neizmerno, neizmerno sovraštvo pa povzroča popolno slepoto.

Težje razumljiv in povsem nelogičen pa je bil odziv strank in politikov demokratičnega izvora, zlasti odziv dr. Gregorja Viranta ter še posebej predsednika Slovenske ljudske stranke mag. Radovana Žerjava. Njune ogorčene izjave in nerazsodna podpora izključenim rdečim praporščakom so huda žalitev demokratov, neštetih žrtev in nasprotnikov partizanskega nasilja, so zanikanje logičnega razmisleka in želje po resnici in pravici, so odstop od evropske normalnosti. Njuna slepota ni kazen za sovraštvo, ta slepota je hči miselne in moralne lenobe ter koristolovskega sprenevedanja.

Ob odločitvi vladne komisije za državne prireditve, da na letošnji slovesnosti za dan državnosti ne bo več simbolov in zastav, ki so med vojno in revolucijo razdvojile slovenski narod in pol stoletja slavile totalitarno nasilje, da torej vsaj na največji državni slovesnosti ne bo več pretekle ideološke delitve državljanov in njihovih združenj, je dr. Gregor Virant, predsednik sredinske Državljanske liste in kot predsednik državnega zbora drugi najvišji državni funkcionar, v trenutku izgubil glavo. Brez razmisleka in modrega preudarka, ki bi ga pričakovali od osebe njegove izobrazbe, njegovega položaja in ugleda, zlasti pa njegove odgovornosti, je kot užaljen otrok svoji lastni vladi pokazal jezik, ji v odkritem nasprotju z dejstvi kot kakšen boljševik očital »delitev in izključevanje« in na slovesno sejo Državnega zbora RS prvič v samostojni Sloveniji kljubovalno poklical nosilce sovražnih komunističnih zastav in njihovega brkatega vodjo. Ta razbijalski odziv je povsem nesmiselno in žaljivo, kot da državljani ne ločimo belo od črnega, zagovarjal z nujnostjo »povezovanja in združevanja«. Vse nas je imel za neumne!

Virantovo povabilo sovražnih zastav v slovenski parlament je bilo času in prilikam tako neprimerno, da ga niti povabljeni nosilci rdečih zvezd niso upoštevali. Celo oni, ki so bili zaradi vladne odločitve ob svoj stalni privilegij, so ostali bolj trezni in preudarni kot predsednik Virant, ki je v hipu pozabil na temeljno načelo, da mora vsaj državni zbor vselej ostati nepristranski dom vseh državljanov, kot je bil vse doslej. Utopiti ga je hotel v sovražne rdeče zvezde, v tiste zvezde, ki smo jih Slovenci navdušeno in množično izbrisali z naših avtomobilov še globoko v rdeči Jugoslaviji!

Predsednik Virant se očitno sploh ni zavedal, kaj je v svoji nestrpni kljubovalnosti storil. Na pričakovano, času primerno in razumno vladno odpravo dosedanje delitve in izključevanja je na vrat na nos uvedel novo delitev in novo izključevanje na najvišji ravni. Večno preteklim in večno privilegiranim je dal nov privilegij tam, kjer ga doslej še niso imeli.

Ne moremo si misliti, da Virant ne ve, kako je njegov predhodnik dr. France Bučar pred dvajsetimi leti prav v tem domu razglasil konec državljanske vojne. Sedaj pa Virant, ki se je zaklinjal, da se ne bo oziral na preteklost, pokliče eno stran državljanske vojne, eno stran preteklosti, naj zasede državni zbor! O drugi strani pa nič, kot da ta že sedi tam in je potrebno samo izenačenje, združevanje. Ali pa morda tudi Virant, tako kot »borci«, šteje, da druge strani sploh ni, saj so jo vendar že pospravili v brezna in neštete hude jame? Ali tudi on misli, da nasprotniki in preživeli uporniki proti zločinskemu partizanskemu nasilju niso polnopravni slovenski državljani?

Slovenci so bili pol stoletja in so deloma še sedaj vzgajani v socialističnem nauku, da nasprotniki partizanov niso pravi ljudje, partizani pa so nadljudje, enakopravnosti enih z drugimi vsekakor ni in ne more biti. Za nekdanje partizane veljajo pravila, ki si jih sami postavljajo po svojih potrebah, ker so bili na »pravi strani«. Za druge, ki niso bili na »pravi strani«, velja pravo za »fašiste in njihove pomagače«. Ve se, v Sloveniji je pravo za »fašiste« strel v tilnik, bolj »vzgojna« varianta pa: mučen in živ vržen v prepad.

Nekdanjemu predsedniku republike in zadnjemu vojaku revolucije Milanu Kučanu najljubši Slovenec vseh časov dr. Ljubo Bavcon, zaslužni profesor kazenskega prava, je od nekdaj učil in večino slovenskih pravnikov tudi naučil, da je predpise, ki veljajo za sojenje fašističnim okupatorjem in njihovim pomagačem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna stran silam osi in njihovim pomagačem« (Mladina, št. 18/2009). Zato v Sloveniji kljub tisočem zločinov ni bilo nobenega kazenskega postopka proti nobenemu komunističnemu partizanu. Takšno razredno pravo je sprejel celo dr. B. M. Z., slovenski sodnik pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, ki je po tem pravilu sodil v znameniti zadevi Kononov proti Latviji, oprostil sovjetskega partizana težkih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo ter nazadnje, namesto Ljuba Bavcona, doživel svetovno sramoto, ko je vrhovni senat njegovo sodbo povsem spremenil  in jasno izrekel, da za enaka dejanja veljajo enaki predpisi tako za fašiste kot za protifašiste in tudi za komunističnega partizana Vasilija Kononova. Tudi nedotakljivi partizani so padli na trdo zemljo, Evropa se je vrnila k resnici in pravici za vse enako, Slovenija pa še vedno lebdi v megli partizanskih zločinskih »vrednot«!

Ali je tudi Virant žrtev te sprijene razredne in pri nas še vedno prevladujoče Bavconove znanosti, ko sploh ni pomislil, da sta v vsaki državljanski vojni dve strani in da demokratični državni funkcionarji vsaj po sedemdesetih letih ne smejo zanikati in prezirati ene strani ter dajati prednosti drugi? Ni razumel, da je v demokraciji dovoljeno samo ločevanje po tem, kaj si naredil, in ne po tem, kdo si, na kateri strani si. Mislim, da Viranta v nasprotovanje vladni izključitvi sovražnih simbolov ni gnalo sovraštvo, ki poganja »borce«, ampak le miselna okorelost in idejno podrejanje večno vladajočim. To daje upanje, da je to bila njegova zadnja ideološka delitev državljanov, zadnje dajanje prednosti enim in izključevanje drugih glede na preteklost in »pravo stran«. Da bo z lastnim umom in premislekom spregledal Bavconovo razredno pravo in se sam razgledal po puščavi revolucije.

Virantovo nedržavniško cepetanje smo skušali razumeti in pojasniti z njegovim napačnim in preplitvim premislekom sedanjosti in preteklosti. Še težje pa razumemo ogorčen, povsem nerazsoden izpad mag. Radovana Žerjava, predsednika Slovenske ljudske stranke. Ta je odločno zahteval, naj se vlada »opraviči organizacijam, ki so bile s proslave izključene«, češ da državna slovesnost pripada narodu, vsem Slovenkam in Slovencem brez izključevanj (Dnevnik, 22. 6. 2012).

Če Žerjav vladni sklep razume in razlaga kot izključitev organizacij, zakaj nista niti on niti njegova stranka nikoli ugovarjala, ko je bila z vseh državnih slovesnosti in z drugih državnih in javnih dogodkov doslej pri vseh vladah, tudi pri tistih v katerih je sodelovala njegova SLS, vselej dosledno izključena Nova Slovenska zaveza, organizacija pripadnikov in somišljenikov druge strani v državljanski vojni, nosilka javnega spomina na tisoče zločinsko umorjenih Slovenk in Slovencev, ki so se uprli partizanskemu nasilju? Ali člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze in člani številnih drugih organizacij, ki so tudi bile vedno izključene z državnih slovesnosti,  niso Slovenke in Slovenci?

Žerjav ni Virant, pri katerem bi neko mero zgodovinske okorelosti ter miselne pristranskosti in togosti lahko razumeli. Mag. Radovan Žerjav je vendar predsednik stranke, pravne naslednice klasične Slovenske ljudske stranke, ki je prav te dni slavila 120. obletnico ustanovitve. SLS je bila glavna članica medvojne Slovenske zaveze in politična ter organizacijska nosilka slovenskega odpora proti nasilju partizanskih tolp pod komunističnim vodstvom. Vsaj ta temeljna in vsem znana dejstva preteklosti in sedanjosti bi predsednik današnje SLS moral poznati in jih upoštevati, ko je govoril o državi in enakopravnosti vseh Slovencev. Pa jih ni, v ogorčen nastop proti lastni vladi ga je dvignil odvzem prednosti in posebne časti sovražnim simbolom in prizadetost sovražnikov Slovenije. Zavrnitev sovražne in krvave rdeče zvezde z državne slovesnosti ga je tako užalila, da je izgubil prisebnost in zahteval, naj se država nemudoma opraviči organizaciji za vrednote nekdanjega NOB-ja, naj se opraviči tistim, ki so z boljševiškim napadom na slovenski narod v času njegove največje nesreče v nesmiselno smrt pognali 87.000 Slovencev, oropano in s trupli posejano, duhovno in materialno razdejano Slovenijo pa spravili v polstoletno boljševiško diktaturo. Naj se za izključitev opraviči tistim, ki so sedemdeset let – tudi z množičnimi umori – izključevali vse druge, tistim, ki še danes širijo ideologijo trajnega sovraštva in ogrožajo slovensko svobodo.

Drugih, od nekdaj izključenih organizacij, kot je Nova Slovenska zaveza, drugih zanikanih Slovencev Žerjavova ogorčenost in zahteva za opravičilo nista nikoli dosegli, še omenil jih ni. Sedaj pa se v isti sapi ves zgrožen čudi, zakaj neki politik dvomi, ali je SLS prava pomladna stranka, svoje člane pa s svojim ravnanjem poziva na podporo kandidatu komunistov in na enotnost z njimi.

Razen pri tistih, ki so duhovno slepi zaradi nepremagljivega sovraštva, in pri teh, ki jim pogled megli pomanjkanje odgovornega premisleka in modre prisebnosti, je največja krivda za utapljanje Slovenije v boljševiško preteklost pri predsedniku republike dr. Danilu Türku. Ta za nazaj in za naprej obljubljeni »predsednik za vse Slovence« je vneti zagovornik in častilec partizanstva in njegovih najbolj zločinskih ostankov. Tudi njega slepi sovraštvo do drugorazrednih državljanov, do tistih ki niso na »pravi strani«. Tudi njegov um ni pripravljen na globlji premislek, ker ga zadržuje strah pred resnico. Zgleduje se po brezobzirnosti in razkošju nekdanjega maršala. Zadovoljen je s praznimi besedami, kaj več mu onemogoča pomanjkanje modrosti in prisebnosti.

Glavni vzrok njegove duhovne slepote pa je slepota srca. Od daleč se vidi, da je hladen človek, ki ljudi nima rad, niti svojih na »pravi strani«, še manj vse druge, »drugorazredne«. Odljuden, da bi se spozabil in pokazal pristno prisrčnost, človeško toplino in svojo dušo, ni pričakovati. Njegova dela so odločno usmerjena v rušenje sedanje vlade, v zaničevanje njenih podpornikov in v pehanje za svojo lastno prihodnost, za svojo ledeno veličino.

Izključitev privilegiranih rdečih praporov z državne slovesnosti je za Danila Türka »samo po sebi precej nekulturno ravnanje«. »Reagiral sem na nekaj, kar je resnično nekulturno« (Delo, 13. 10. 2012). Na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi za okupatorje privedlo do strašnega stvarnega in duhovnega razdejanja med Slovenci,  predsednik Türk še ni reagiral. Komunistično zločinsko nasilje zanj očitno ni nekulturno, vsekakor ni precej nekulturno, ni resnično nekulturno! V tem pogledu ni bistveno drugačen niti drugi kandidat levice za predsednika republike Borut Pahor. Tudi zanj je rdeča zvezda simbol svobode. Kaj ob njej čutijo tisoči žrtev, pa v svoji sebični samozadostnosti ne razmišlja, ali pa v brigadirskem spoznavanju sveta tako daleč še ni prišel. Kot Danilu Türku tudi njemu zadošča lastno zadovoljstvo!

Ogledali smo si nekaj slik slovenske sedanjosti, ki kar kričijo k pomiritvi in naši vrnitvi v normalnost, v slovensko krščansko kulturo in evropsko civilizacijo. Takšno pot nam lahko kaže in varuje samo nov, demokratičen predsednik republike, ki ne izhaja iz slepote in sovraštva komunistične preteklosti. Med tremi kandidati je takšen samo dr. Milan Zver, slovenski poslanec evropskega parlamenta, nov človek za nove čase!

 

Prispevek je bil objavljen v reviji DEMOKRACIJA z dne 8.11.2012.

 

 

1...140141142...335Page 141 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza