Spomnimo se, da je bil v 86. številki Zaveze naš sogovornik gospod Jožko Berce (1932), ki nam je nekoliko osvetlil medvojno obdobje v svojem rojstnem kraju Dornberk. Tokrat pa nam bo pripovedoval o aretaciji in obsodbi svojega očeta Jožefa Berceta (1904), po domače Mežnarjevega Pepča. Preden pričnemo s to pripovedjo, se opravičujemo Bercetovim za nekaj napak, ki so se

prikradle v zgodbo prejšnje številke Zaveze: v enem od odstavkov se nam je namesto Bercetovi zapisalo Brecljevi; v Bercetovi družini je umrla petletna deklica Marija in ne petletni fantek; dnevu, ko so prodajali trgovcem vino, so pravili ‘pounca’ in ne pouca; huda zima je bila leta 1929 in ne 1925. Gospod Jožko Berce zanika, da bi bila v Dornberku domobranska postojanka, kot piše v članku, pač pa je bila v šoli fašistična postojanka, ki so jo partizani razgnali in šolo požgali.

Pričnimo torej z zgodbo Bercetovega tata Jožefa, kot nam jo je povedal njegov sin Jožko. »Ko smo živeli še v coni A, smo slutili, da bomo pridruženi komunistični Jugoslaviji in da se bo življenje zelo spremenilo, na slabše seveda. Tata je imel na Tržaškem prijatelja. Ponujal mu je lepo posestvo, da bi se vsi preselili in se rešili pred komunizmom. A tata je odklonil: »Tu smo zrasli, tu živeli in trpeli.« 15. septembra 1947, dan pred prihodom komunistične oblasti, sta tata in dekan Jožef Godnič dolgo v noč modrovala, kako bo pod novo oblastjo. Kako bodo živeli? Ugotovila sta, citiram dobesedno: »Požreti bomo morali vse, s čimer nas bodo ‘futrali’, v dejanskem in prenesenem pomenu besede, tudi to, kar je sicer za zdravo pamet neprebavljivo.«

Počasi smo se vživljali v nove razmere, komunizem je postopoma kazal svoj pravi obraz. Na praznik Brezmadežne, zvečer po deseti uri, zaslišimo razbijanje po vratih. Spali smo že in Zalka je sanjala, da nam podirajo hišo. Pred vrati so bili trije moški: eden v civilni obleki, dva pa v dolgih, črnih usnjenih plaščih. Dobesedno kot psi so planili po stopnicah v tatovo sobo. Zunaj sta stražila dva domačina. »Z nami greste! Aretirani ste!« so se drli na tata. In že so pričeli s hišno preiskavo. Najbolj so razmetavali mojo sobo; vedeli so, da sem bil gojenec goriškega semenišča, zdaj pa dijak šempetrske gimnazije. Imel sem še vse zvezke in učbenike iz semenišča, v omari se je našla tudi kakšna knjiga mojega strica duhovnika. Takoj po končani vojni so bile v coni A obnovljene slovenske šole: dve gimnaziji, semeniška klasična in državna gimnazija, tehnična šola, ekonomska in Glasbena matica. Ustanavljali so jih profesorji, ki so pred komunizmom pribežali iz Ljubljane, in

nekateri domobranci.«

Škof Carlo Margotti je za župnika v Solkanu (že v času cone A) nastavil izobraženega in gorečega duhovnika dr. Franca Močnika, ki mu je katedra za matematiko univerze v Bologni ponujala mesto profesorja, a ga ponudba ni premamila. Po priključitvi cone A Jugoslaviji je bilo v Gorici razpuščeno semenišče, ki je ostalo prazno, semeniščniki pa brez semenišča. Dekan Jožef Godnič je takoj videl stisko mladih fantov. Posredoval je v Vatikanu in že čez nekaj tednov je dr. Močnik dobil dekret za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške škofije. Zdaj je Godnič poslal Jožka in mlajšega brata Bogdana k dr. Močniku, naj ustanovi zavod za semeniščnike. Toda to so bile samo pobožne želje dekana in mladih semeniščnikov; nahujskana drhal, med njimi mnogo mladine, je kar dvakrat zapored izgnala župnika dr. Močnika iz župnišča v Solkanu in ga dobesedno vrgla preko žice v italijanski del Gorice. Zgodba dr. Močnika bi bila srhljiva zgodovinska kronika! A vrnimo se nazaj k Jožkovi pripovedi o aretaciji njegovega tata.

»Ves čas preiskave sem moral močno tiščati pokvarjeno stikalo na viseči žici s svetilko; prsti so mi že otrpnili, toda vselej, kadar so mi popustili in je luč ugasnila, so vpili in zmerjali. To je trajalo dve uri. Niso iskali knjig, ampak listine in dokumente. Vsak listič posebej so vzeli v roke in si ga pozorno ogledali. Po dveh urah so tata odpeljali. Bil je že med vrati, ko je prosil može v črnem, če se sme od mene posloviti. Prihitel je po stopnicah k meni v sobo, me poljubil in zašepetal: »V zakristiji pod omaro.« Razumel sem. Takoj naslednje jutro sva šla z mamo v zakristijo; segel sem pod omaro in privlekel na dan šop papirjev. Vedel sem, da so verjetno tisti papirji, ki so jih možje v črnih plaščih prejšnji večer iskali. Doma jih je mama bežno pregledala, a nič razumela. Ker pa smo domnevali, da so ti papirji za tata obremenilni in da se lahko možje v črnih plaščih nenadoma spet pojavijo, jih je mama ročno vrgla v ogenj.Podobno kot našega tata so aretirali dekana Josipa Godniča in še dva tatova prijatelja: Franca Vodopivca iz Klanca in Franca Pavlica [Stran 036]iz Dornberka, po domače so mu rekli Profeserjev Frenck. Poleg njih pa še tri druge, ki so bili povezani z dekanom Godničem, a so jih po nekaj dneh izpustili.

Devet dni smo se grozno počutili. Ali bo tata ostal živ? Morda so ga že likvidirali? Vedeli smo, kaj vse se dogaja v Jugoslaviji, tudi to, da mnogi za vedno izginejo. Molili smo devetdnevnico v čast patru Leopoldu Mandiču. Pa tudi veliko prejokali. Po osmih dneh smo prišli nekoliko k sebi in se domislili, da gremo lahko vprašat na milico, kje je tata. S kolesom sem se odpeljal do Branika, takratnega Rihenberka, kjer je bila postaja ljudske milice. Miličnik mi je dal točna navodila: »Odpeljite se v Solkan. Prvega miličnika, ki ga srečate na cesti, vprašajte, kje je urad Točka. Kasneje sem zvedel, da je bila beseda Točka le geslo za zapor v nekdanji vili Nanuta, premožnega človeka v delu Solkana, ki se mu pravi Žabja vas ali Žabji kot.

Deveti dan po aretaciji sem se s kolesom odpeljal na Točko. Vse se je zgodilo tako, kot mi je povedal miličnik v Braniku. Dovolili so, da lahko očetu prinesemo kakšen kos perila. Mama je šla z vlakom do Solkana in potem peš. Lahko mu je osebno izročila, a spregovoriti nista smela niti besedice. Tata je ostal v Solkanu nekaj tednov. Potem so ga premestili v Postojno in nazadnje v Ljubljano, v sodnijske zapore na Miklošičevo, kjer je dočakal polnomočno razsodbo. Zapori so bili tako natrpani, da je bilo v sobi kakih trideset zapornikov. Spoznal je monsinjorja Jožeta Šimenca, ki je bil med ljudmi znan kot ‘atomski pridigar’, ko pa je v zaporu na kolenih ribal hodnik, ga je Ribičič zajahal in ga gnal: ‘Ribaj, far, ribaj!’ Velik vtis je na tata napravil tudi semeniški profesor Jakob Šolar, za humor med jetniki pa je skrbel nekdanji direktor jeseniške železarne dr. Klinar. (Njegova zgodba bi v Zavezi zaslužila samostojen članek, ker je več kot absurdna. Ker med vojno jeseniške ‘fabr’ke ni v luft’ pognal, čeprav je dajala kruh več tisoč delavcem, so ga obsodili na smrt. Že pred vojno je kot velik metalurški strokovnjak gradil železarne v Indiji in po vojni ga je Nehru hotel ponovno dobiti v Indijo; pozanimal se je zanj pri svojem ‘prijatelju’ maršalu Titu; ta ni poznal dr. Klinarja in ni vedel, da ga je ljudska oblast obsodila na smrt. Ko je maršal prišel mimogrede na obisk v jeseniško železarno, je spraševal za človekom, ki se mu je treba zahvaliti, da tovarna še stoji in obratuje. Po takih in podobnih peripetijah je bil nemudoma izpuščen na svobodo, toda v socialistični izgradnji nove Jugoslavije zanj ni bilo primernega mesta. Bilo pa je v tujini.) Kadar so se jetniki smeli pogovarjati, je bilo to zanje zelo razbremenjujoče. Dobro pa so vedeli, da so med njimi ovaduhi, in so bili zato previdni, kaj smejo reči in česa ne. Tudi mi doma smo morali biti zelo previdni. Ko je nekoč mama pometala cerkev, je vstopil neznan moški, jo poklical in jo spraševal, kam naj se skrije, ker ga zasledujejo. »Tega pa ne vem. Prav nič ne vem.« Delal se je zelo zaskrbljenega in skrivnostnega. Namignil je na Jožka, češ, kdo je ta fant, da slučajno ne bi kaj slišal. »Tiho! Tiho!« je šepetal in polagal prst na usta. Mama je vztrajno ponavljala svoj ‘ne vem’, dokler se neznanec ni naveličal spraševati in je končno odšel. Če bi mu mama le s kakšno besedo namignila, kje naj se skrije ali ga skrila pri nas doma, bi jo takoj obtožili, da je skrivala ubežnika, sovražnika naroda, in bi jo zaprli.

Ko je bil tata v preiskovalnem zaporu na Miklošičevi v Ljubljani, se je lepega dne pojavil pri nas doma moški, star okrog štirideset let. Povedal je, da je bil skupaj z očetom zaprt, da ga pošilja k nam oče in bi rad za eno noč prespal pri nas. Prenočili smo ga na seniku. Ko je pozajtrkoval, je segel po robec in mama je videla, da je imel v njem zajeten šop bankovcev. Ponudil je mami denar za zajtrk, a ga ni hotela. Prosil me je, če ga lahko pospremim do železniške postaje. Med potjo mi je zaupal, da je v senu pustil skrito pištolo, ki jo pušča meni. Pri šestnajstih sem bil ravno prav neumen, da sem bil pištole vesel. Takoj sem jo pokazal prijatelju, katerega oče je bil prav tako zaprt in se mi je zato zdel vreden zaupanja. Tudi njemu je bila pištola tako všeč, da mi je ni nikoli vrnil. Kdo je bil neznanec, ki mi jo je podaril, nismo nikoli zvedeli. Vedeli smo samo to, da je na begu v Italijo. Takrat je veliko ljudi bežalo v Italijo, cele skupine fantov, ali pa fant in dekle, in zgodilo se je, da so dekle ustrelili na begu, fantu pa je uspelo zbežati. Mnogi so bili samo zaradi poskusa pobega obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.«

8. avgusta 1948 je bila za Berceta, Vodopivca in Pavlica pravnomočna obravnava. Bercetovi so najeli advokata iz Ljubljane, ki so jim ga svetovali sorodniki. Mama je podpisala pooblastilo in mu povedala vse, kar ga je zanimalo. Obravnava bi morala biti v Ljubljani v sklopu Bitenčevega procesa. Profesor Bitenc naj bi bil tvorec »diverzantske skupine« in zato obsojen na smrt z ustrelitvijo. (Izčrpen članek o polkovniku Bitencu, o njegovem delovanju med vojno, o ilegalnih prehodih meje iz Gorice v Jugoslavijo, o njegovi aretaciji, sodbi [Stran 037]in obsodbi na smrt z ustrelitvijo je napisal Janko Maček v 9. številki Zaveze.) V Solkanu pa so ‘organizirani trojki’ sodili v solkanskem procesu, saj so si po vzoru Bitenčevega v tistem času procesi kar sledili; tako je narod lahko spoznaval svoje sovražnike in izdajalce. Bitenčevo obravnavo so prenašali po zvočnikih, da je grmela vsa Miklošičeva, Bercetovi so jo poslušali po radiu in slišali: njihov tata Pepč, Franc Vodopivec iz Klanca ter Franc Pavlica so bili ‘vojaško organizirana trojka’, ki je pripravljala atentate na komuniste, Pepč Berce je bil njihov idejni vodja. Ta je tega in tega dne prinesel v Ljubljano tako in tako pošto neki omenjeni osebi. Spočetka je bilo mišljeno, da bi bila organizirana trojka ‘obravnavana’ v sklopu Bitenčevega procesa v Ljubljani. Toda v tem primeru krivda trojke ne bi prišla tako do izraza, zato je bilo odločeno, da bo obravnava potekala v Solkanu, ločeno od Bitenčevega procesa. Poleg tega naj Primorci vidijo in slišijo po zvočnikih, kaj pomeni, da imajo zdaj novo oblast, ki razkrinkava zločince in izdajalce.

Figure 1. Dornberk leta 1930

‘Organizirana trojka’ je bila najprej osem mesecev v preiskovalnem zaporu v Točki v Žabji vasi pri Solkanu. To so bili meseci hudega trpljenja in negotovosti za domače in obsojence. Vsega hudega so bili vajeni že iz vojnih časov, zdelo se jim je, kot da se je trpljenje pri njih že udomačilo. Ves čas so jih zasliševali in pri tem pretepali, tako da so po dveh brutalnih postopkih morali menjati zasliševalca, ker obtoženci sploh niso mogli spregovoriti. A ga verjetno ne bi zamenjali, če se Bercetov tata ne bi pritožil. Dekan Godnič je po treh mesecih zapora bolan in živčno razrvan umrl. Zapornike so še naprej mučili na najrazličnejše načine in jim nastavljati pasti. Latrino so imeli nekje na prostem. Stražar, ki je nekoč spremljal Bercetovega tata, naj bi bil pred latrino tako trdno zaspal, da ga je moral tata za spremstvo nazaj grede prebuditi. Stražar je bil vidno presenečen, da se mu lahko kaj takega primeri, a tata je dobro vedel, zakaj je stražar zaspal: takoj bi streljal, češ da je tata hotel pobegniti.

Za ‘vojaško organizirano trojko’ so torej načrtno pripravili obravnavo v Solkanu: ljudstvo bo sodelovalo ‘v živo’ in hkrati spoznalo moč in strahovlado »pravosodja« ter mogočnih oblastnikov. Mama Fani je bila preveč prizadeta, da bi šla na obravnavo; s stricem Viktorjem, ki je tisti dan prišel iz Slivja v Brkinih, sta poslušala prenos obravnave po radiu. V Solkan pa sta šla najstarejša hčerka Zalka (1928) in sin Jožko (1932). In videla sta prizor, ki ga nista nikoli pozabila: vse tri obtožence so vklenjene kot hudodelce peljali skozi Solkan. Njihov tata in Vodopivec sta bila vklenjena skupaj z enimi lisicami, Pavlica je imel le na hrbtu zvezane roke. Nahujskana množica je vklenjene obtožence pospremila v dvorano in tam še glasneje kričala: »Smrt izdajalcem!«, »Smrt reakciji!« Še posebej glasne so bile na novo »pečene« uslužbenke.

[Stran 038]Figure 2. Z leve zadaj tata Pepč, hčerka Zalka, stric Viktor, Anica, mama Fani – spredaj Joško in Bogdan – na steni Toneta Kralja Srce Marijino

Tata Pepč je že med sprevodom po cesti skozi Solkan opazil Zalko in Jožka. Zalka je rahlo upognjena strmela predse. Tata pa ni gledal v tla ali predse, ampak je takoj opazil Zalko in Jožka. Za hip se je ustavil, vzravnal prsi, vzravnal vrat, kar je pomenilo: »Drži se pokonci!« Razumela ga je Zalka, razumel Jožko. Vzdržala sta obravnavo in se ves čas držala pokonci.

Ko so obtožence pripeljali pred dvorano, se je v gneči prikazal glavni tožilec: »Kaj pa je to?« in z roko pokazal na zvočnike. »Kaj ste neumni? Dvesto metrov od meje smo. To se nam bodo Italijani smejali, ko nas bodo poslušali!« V Solkanu so hoteli posnemati Bitenčev proces v Ljubljani, ki je bil ozvočen, a so se po tej tožilčevi pripombi premislili in zvočnike sneli.

S sestro sva sedela nekje na sredi dvorane in še dobro, da naju v množici hujskačev ni nihče poznal, sicer bi se sadistično izživljali še nad nama. Po končani razpravi so prebrali obsodbo: »vojaško organizirano trojko« so obtoženci ustanovili z namenom, da strmoglavijo vlado. Tata je bil obsojen na dvanajst let odvzema prostosti, petdeset tisoč dinarjev denarne kazni in po prestani kazni še na pet let izgona iz domačega kraja. Na pritožbo advokata, da je bilo obtožencu dovoljeno pošiljati pošto iz Gorice v Ljubljano, ker je takrat prebival še v coni A, je javni tožilec, prišel je iz Ljubljane, samo zamahnil z roko. Pa tudi je cona A spadala pod zavezniško upravo in ta bi morala obsoditi obtožence, če so česa krivi. Advokat je oporekal obsodbi tudi zato, ker je temeljila le na izjavi tožilca in obsojencev, brez prisotnosti priče. A je tožilec tudi tokrat zamahnil z roko, češ, govori kar hočeš. Vsi smo vedeli, da je glavni vzrok za obtožbo ta, da je tata veren, da je mežnar in da ima brata duhovnika. Sodnik Venturini iz Trsta, brat skladatelja Venturinija, je bil načrtno izbran. To, da je bil Tržačan, pa sodišča ni motilo. Narodno zavedni Primorci so vedeli, da iz Trsta ne prihaja nič dobrega. Etbin Kristan je že v času Avstro-Ogrske tam ustanovil delavsko gibanje Rdeči prapor in po vojni je bil Trst leglo komunističnih vohunov in izdajalcev. Sodnika je zanimalo, če je tata katolik in če hodimo v cerkev! Kot da ne bi tega vedeli! Ali pa so [Stran 039]pričakovali, da bo tata to zanikal? Nasprotno, postavil se je v bran vseh narodno zavednih Primorcev, saj so bili le-ti za boljševike največji sovražniki naroda. »Lepo je slišati, da so se partizani borili za osvoboditev,« je izjavil tata, »mi Primorci pa smo se kar petindvajset let borili za slovenstvo in trpeli pod fašizmom!« Še danes je primorskim boljševikom in njihovim somišljenikom tega kaj malo mar, sicer rodoljubnih Primorcev ne bi poniževali s sramotnim Titovim napisom na hribu nad Branikom v bližini Renč, pod katerim je, kot se domneva, neraziskano množično grobišče pobitih primorskih domoljubov. Rodoljubni Primorci tudi vedo, da je bila v levičarsko delavskih Renčah že leta 1937. ustanovljena celica komunistične partije in da so bile med vojno Renče leglo partizanstva.

Figure 3. Profesor Bitenc na boljševiškem sodišču – v ozadju javni tožilec dr. Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik

Ko je tata med drugim v obrambi omenil svoje posestvo, s katerim se družina preživlja, mu je Venturini takoj segel v besedo z ironično pripombo: »Kakšno posestvo le! Če imate dva hektara in pol pa nekaj njivic, pravite temu posestvo? Trepetate za tiste borne kvadratne metre zemlje, istočasno pa se bojite priznati, da ste bili skupaj z Vodopivcem in Pavlico »vojaško organizirana trojka«! Prirejali ste sestanke.« Tata se je branil: »Nobenih sestankov nismo imeli.« Sodnik pa kar naprej: »Vendar ste se sestajali.« Zdaj je posegel vmes advokat: »Nobenih sestankov niso imeli, ampak snidenja. Sestajali so se s somišljeniki na vasi.« Advokat je bržkone vedel, da je beseda ‘snidenje’ edina, ki jo je toleriralo takratno sodstvo. Samo komunistom je bilo dovoljeno, da so se hvalili s sestanki. Tako je bila na hiši v Renčah pritrjena spominska plošča z bahavim napisom, da je bil leta 1937 v tej hiši ustanovni sestanek Komunistične partije za Primorsko. Torej so sestanke smeli imeti samo komunisti, da so se zmenili, kaj vse bodo lagali ljudem, kot npr. to, da so med vojno v Cerknem delali lokomotive; potem so take in podobne floskule tvezili ljudem na mitingih.

Za tatovo obsodbo je bilo predvsem obremenilno pismo, ki ga je dobil v trgovini Alpina v Gorici, ki je bila last zavednih Slovencev iz Mirna, po domače se je reklo pri Krpanu. Tata je nesel pismo neki ženski v Ljubljani, ki ji je povedal geslo, nato je vzela pismo. Za vsebino pisma ni nikoli zvedel. Verjetno je ta Ljubljančanka izdala tata in bila povezana [Stran 040]z invalidno, šepavo žensko v Gorici, ki je vohunila za partizane. Že med vojno in posebej po njej sta bila Gorica in Trst prepredena z ovaduhi, ki so vohunili za komuniste. Tako so komunisti vdrli tudi v trgovino Alpina in na zaslišanjih izvedeli imena ljudi, ki so bili že v času cone A povezani z domoljubnimi Slovenci, ki so se srečevali v trgovini. Zato so jim na sodni obravnavi tudi očitali, da je bila trgovina njihova ‘javka’. Če bi bil tatov delikt samo v sklopu Bitenčevega procesa, verjetno ne bi dobil tako stroge kazni, kot si jo je nakopal z omenjenim pismom in stiki z ljudmi v trgovini Alpina.

Bercetov tata je bil prepričan, da so s pomočjo ovaduhov in izdajalcev, ki so dan in noč vohunili okrog hiše dr. Janka Kralja, ukradli njegov arhiv, ki ga je bil zakopal na vrtu. Partizanski osvoboditelji so prišli v Trst in Gorico z seznami ljudi, ki jih je treba ugrabiti, zaslišati in pobiti. Za Bercetovega sorodnika trgovca Karla Kerševana iz Gorice je znano, da so ga vrgli v fojbo. Toda to so druge zgodbe, ki bi nas oddaljile od obsodbe ‘trojke’ Berce, Vodopivec in Pavlica. Vodopivec, Maistrov prostovoljec za severno mejo, je v svoji obrambi odločno zavrnil tožilko, ki ga je vprašala, ali je optiral za Jugoslavijo ali za Italijo. »Boš ti mene, Maistrovega borca, spraševala o mojih odločitvah v času zavezništva? Ti, ki si se takrat pajdašila z Italijani! Pojd’ k vragu!« Ta izjava je bila za vse prisotne v dvorani kot hladen tuš in je vidno vplivala nanje. Dekan Godnič in še nekateri drugi so bili po treh mesecih preiskovalnega zapora odpuščeni, ne pa naša ‘trojka’. Najstrožja kazen je bila izrečena Bercetovemu tatu, kot smo že omenili kar dvanajst let strogega zapora, Vodopivcu sedem let in Pavlici osemnajst mesecev. Glavna obtožba je bila, da se je trojka sestajala z namenom, da strmoglavi obstoječi družbeni red in da je bila povezana z imperialističnimi velesilami.

Ob odhodu iz Solkana v Ljubljano je tata prestregel besede miličnika, ki jih je polglasno zašepetal stražarju: »O tem odhodu,« in pomignil na tata ter pristavil prst k ustom, »niti besedice.« Tata je bil prepričan, da ga bodo likvidirali. V Ljubljani so ga strpali v sodnijske zapore na Miklošičevi in na Povšetovi. Obiski niso bili dovoljeni. Toda kot smo že videli, se je na Miklošičevi vsaj lahko pogovarjal s zanesljivimi in pametnimi ljudmi. Iz Ljubljane so tata premestili v Maribor, na Pobrežje. Kadar sta tata obiskala Jožko in Zalka, sta potovala kar dva dni. Prenočiti sta morala v Ljubljani in v Mariboru. S tatom pa sta lahko govorila le deset minut.

Eden takih obiskov jima je ostal še posebej v spominu. Vselej je bila pred vrati zgradbe dolga vrsta obiskovalcev, ki bi vsi hkrati radi prišli do zapornikov, in veliko stražarjev v črnih oblekah. Jožko se spominja miličnika, ki ga je spraševal, h komu sta s sestro namenjena: »Alora, pojdita naprej.« – »Prekleti Primorec,« za slišita za seboj jezen glas. Oba z Zalko sta bila prizadeta. Kaj pa sta mogla, če so že po pr vi svetovni vojni ‘jugobežniki’ dobili službo policaja, še več pa po drugi vojni, ko je oblast novačila mlade primorske fante za službo miličnikov.

Iz Maribora so ata poslali na prisilno delo na ‘avtoput Bratstvo i jedinstvo’ Zagreb–Beograd. Zvedeli smo, da je zaprt v Resniku, ki je devet kilometrov oddaljen od Zagreba. Tisto poletje je tudi novogoriška gimnazija organizirala delovno brigado pri Novi Gradiški. »Odšel sem v brigado, čeprav je bilo doma ogromno dela, toda upali smo, da bo to koristilo tatu. Ko se je septembra pričela šola, je novogoriška gimnazija organizirala ekskurzijo na zagrebški velesejem s posebnim vlakom. Ekskurzija je bila skoraj zastonj in prijavil sem se z namenom, da obiščem tata. V Zagrebu je večina dijakov odšla na velesejem, jaz pa sem se z velikim, težkim pletenim kovčkom, naloženim s hrano, odpravil peš do Resnika. Vreme je bilo sončno in še zelo vroče. S tem tovorom sem se potil po prašnem kolovozu, vedno bolj utrujen, žejen in prepoten. Priganjal me je čas, saj me je čakala dolga pot še nazaj do Zagreba in točen prihod na postajo, da ne zamudim vlaka. Končno sem se privlekel do Resnika in se znašel pred velikim, z lesenimi deskami ograjenim prostorom, s stolpom na sredi. »Stoj!« je zagrmel s stolpa stražar z brzostrelko. Le to sem mu povedal, da sem prišel na obisk k tatu, Jožefu Bercetu, potem sem se takoj umaknil nekaj korakov vstran v senco slive. Tedaj spet zaslišim povelje: »Makni se!« Bil sem tako utrujen, da sem bil odločen ostati v senci in se za stražarjevo kričanje nisem zmenil. Nenadoma sem zagledal obrite glave jetnikov, ki so pričele poskakovati izza visoke lesene pregrade; hoteli so me videti. Kasneje mi je tata povedal, da so vsi jetniki hoteli videti Bercetovega sina, ki se drzne kljubovati stražarju in mirno obsedi v senci pod slivo. Čestitali so mu, da ima tako pogumnega sina. Stražar se je hočeš nočeš vdal, pride do mene in mi pove, da tata ni! Le dan pred tem je bil s transportom poslan na gradbišče Novega Beograda: brusil je rezila za stroje v mizarski delavnici, kjer so izdelovali notranjo opremo [Stran 041]za Rankovićevo notranje ministrstvo, ki je bilo prava palača.

Ko sem se vrnil z nekoliko lažjim kovčkom nazaj do Zagreba, so mi sošolci vedeli povedati o velesejmu le to, da so brezplačno delili kondome. Naj socialistična mladina uživa in se zabava, da bo čimprej ‘naša’! Šele naslednje leto sva šla s stricem Viktorjem obiskat tata v Beograd. Potovanje z vlakom je bilo dolgo in mučno zaradi vročine. Množico obiskovalcev je hotel stražar razgnati, pa sva s stricem moledovala, da sva prišla na obisk iz Slovenije. Dovolil je pogovor za osem minut, ko so te pretekle, je dodal še dve minuti. Tudi Vodopivec je bil s tatom v Beogradu, Pavlica pa na Igu.

Doma smo po svoje tudi mi trpeli zaradi tatove odsotnosti in njegovega trpljenja po zaporih in delovnih taboriščih. Denarna kazen petdeset tisočih dinarjev je bila zelo huda. Takrat je bila plača zidarjev približno tisoč petsto dinarjev. Na srečo so pri pritožbi odobrili, da bomo lahko to ogromno vsoto odplačevali v obrokih. Garali smo še naprej in služili le s prodajo vina in žganja, tako da smo toliko prihranili, da smo lahko vsak mesec plačali obrok. Naša edina želja je bila, da tata ostane živ in se čim prej vrne. Stric Viktor Berce, duhovnik, nam je pomagal kmetovati, saj z Zalko in mamo nismo vsega zmogli, kljub vsem našim naporom. Danes vem, da sta nas ves čas podpirala Božja previdnost in blagoslov.

Nekoč sva šla z mamo čistit štirno, ker so nalivi nanosili vanjo ilovico do vrha. Kopal sem s krampom v trdo ilovico, mama jo je s kanglico metala ven. V nižjih plasteh je bila ilovica mehkejša, zato sem odložil krampič in z roko grebel ilovnato blato. Nenadoma začutim pod roko nekaj trdega in okroglega. Bila je ročna bomba, »balila« smo ji rekli, takrat smo jih vsi poznali. Za trenutek sem bil zmeden, saj nisem vedel, kaj početi z njo. Pazljivo sem jo prijel pod detonatorjem, ker sem vedel, da mi lahko vsak čas v roki eksplodira. Tako sem bil zmeden, da sem jo enostavno vrgel ven. Nedaleč od naju je z velikim pokom eksplodirala. Oba z mamo sva zakričala – in v grozi čakala. Bomba se je razletela ob kolu trte, le en delček je ranil mamo v nogo. Kaj bi bilo z nama, če bi kopal naprej in s krampom udaril v bombo, na to raje nisva pomislila. Že med vojno smo se navadili, da smo molili v zaupanju, da nas Bog ne bo zapustil. Zdaj, ko smo bili brez tata, smo molili še bolj goreče. Vsak večer smo se zbrali pod sliko Srca Marijinega Toneta Kralja in molili. Kot refren naših molitev je bila prošnja stalnica: Sveta Marija, apeli (t. j. pripelji) našega tata domov. In pisali smo prošnje za pomilostitev, eno za drugo. Bogdan se je tata komaj še spominjal, rojen je bil leta 1944.«

Figure 4. Šentjoški skrivači septembra 1945 – z leve Viktor Tominec, Pavel Žakelj, Stanko Guzelj, Jakob Žakelj in Florijan Duh

Kdaj se bo tata vrnil domov, domači niso vedeli. »Nekega dne je tata prišel domov,« se spominja Jožko. Bilo je junija 1951. »Z vlakom sem se s sošolci peljal iz Prvačine v gimnazijo v Šempeter. Nenadoma začnejo kričati: »Glej, tvoj tata gre domov!« Zagledali so ga, ko je šel peš ob progi. Takoj ko pridem v šolo, poiščem razrednika in skoraj zakričim: »Tata je doma!« Ni mi dovolil domov! Tako sem bil vznemirjen, da sem ves iz sebe ponavljal: »Saj je res doma. Sošolci so ga videli!« Toda vztrajal je pri svojem. Danes vem, da se je bal. To je bil profesor Margon, maturant Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida.

Ko po pouku pritečem domov, je dopoldanska procesija ljudi, ki so hodili pozdravljat tata, že ponehavala. Mnogi od njih, tudi nekateri sorodniki, so ga prišli prosit odpuščanja: bali so se, da bi bili v težkih letih preizkušnje solidarni z nami.«

Za lažje razumevanje obdobja, ko so bili obsojeni Berce, Vodopivec in Pavlica, bo za bralce zelo zanimiv prispevek Tineta Velikonje v Zavezi št. 31 »Celice Franca Pavlica« na straneh 23 do 40. Pavlica (1904), kmet iz Dornberka, rekli so mu »Profeserjev Frenck«, je namreč Velikonji zaupal svoje zapiske o dogodkih tistih dni. Na kratko si oglejmo samo bistvene stvari, ki nam bodo še bolj osvetlile aretacijo in zapor dornberške trojice.

V Gorici je bila 17. januarja 1947 pod zavezniško upravo ustanovljena Slovenska[Stran 042]demokratična zveza, SDZ, v kateri je sodelovala omenjena trojica. Tudi to sodelovanje je vplivalo na njihovo aretacijo. Zaprli bi tudi organista in rodoljuba Joža Čotarja, če ne bi pobegnil v Italijo. Pavlica naj bi širil glasilo Demokracija in sovražno propagando proti Jugoslaviji. Domoljubje, ki so ga gojili pod fašizmom, tudi po koncu vojne pod zavezniško upravo ni prenehalo. Dornberški rodoljubi in demokrati niso bili pravi za fašiste, še manj za komuniste. Berce je bil edini prebivalec Dornberka, ki mu Italijani niso izdali potnega lista, da bi lahko šel v Jugoslavijo, in tudi eden redkih, ki do leta 1960 ni smel v Italijo.

Figure 5. Obisk Vinka Žaklja pri prijateljih v Italiji oktobra 1945 – sedijo z leve Stanko Guzelj, Pavel Žakelj, Vinko Žakelj, Jakob Žakelj, zadaj Florijan Duh, Franc Zorec in Jože Žakelj

Pavlici so sodili tudi zaradi kurirske vohunske službe, vendar sta bila vpletena v kurirske poti ilegalnega prehoda čez mejo Mirka Bitenca in njegovih tesnih sodelavcev le Vodopivec in Berce. Bitenc je moral po aneksiji 15. septembra 1947 iskati druge zveze in poti, če se je hotel iz Gorice vračati v Jugoslavijo. Prvi stik z Bitencem naj bi imeli Dornberžani 5. novembra 1947 v svoji vasi; sledilo je nekaj potovanj v Slovenijo in skrivno prenašanje literature in sporočil. Enkrat je odnesel pošto v Ljubljano Vodopivec, 7. decembra pa zadnjikrat Berce. Naslednji dan so ju že aretirali. Pavlico malo kasneje.

Mirko Bitenc se je zadnjikrat odpravil iz Gorice v Jugoslavijo 29. novembra 1947 skupaj z Jakobom Žakljem iz Šentjošta in še dvema drugima. Tudi tokrat so za ceno lastnih življenj prenašali literaturo in ideje v domovino. V Šentjoštu so neke noči obkolili senik, kjer so se zadrževali, in pričeli nanje streljati. Bitencu se je posrečilo, da se je prebil skozi obroč. Šest tednov kasneje so ga aretirali na ženinem stanovanju v Ljubljani, in kot smo že videli, 16. aprila 1948 obsodili na smrt skupaj s Sokličem na t. i. Bitenčevem procesu, ostale obsojence pa na dolgoletne zaporne kazni.

Bitenčevemu procesu so po stalinističnih metodah sledili še štirje drugi, kjer so bili ljudje obtoženi, da so sodelovali z Bitencem, dajali zatočišče skrivačem, sodelovali s četniki itd. Prav tako tudi solkanski proces trojici iz Dornberka ni bil edini. Težko si predstavljamo, kako zelo do kraja izdelan je bil aparat OZNE, ki je bila na preži za svojimi žrtvami štiriindvajset ur na dan.

In današnje stanje v državi, ali ni zgolj logična posledica zametkov državne ureditve, sodstva in tožilstva iz leta 1945? Ali nismo državljani še vedno žrtve revolucionarnega prava, paradržave in teh, ki po njej hočejo še vedno in do smrti vladati ? [Stran 043]