Sredi letošnjega oktobra je bil na Otočcu v organizaciji civilne pobude Prebudimo Slovenijo, ki jo vodi nekdanji ljubljanski župan inž. Jože Strgar, drugi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki naj bi pomagal prekiniti idejno in politično spanje Slovencev in zlasti miselno lenobo tistih, ki se štejejo k krščanskim skupnostim. Na tem zboru so razmišljali in govorili, kot poudarja spletna DRUŽINA, predvsem o odnosu sedanjih slovenskih kristjanov do družbene in zlasti politične resničnosti ali kot na spletni strani imenovane civilne pobude pravi Urška, za tehten razmislek o družbeno političnih zadevah ker je trezna krščanska politična misel bila odstreljena, sedanja pa je kompromitirana. Med pozdravnimi nagovori gostov je opazna zelo jasna misel evropskega poslanca dr. Milana Zvera, ko je poudaril pomen krščanstva kot prvega zagovornika demokratične tradicije v slovenski politiki, katere nov razvoj po nasilni revolucijski prekinitvi so omogočile šele nove demokratične spremembe. Tudi novomeški škof Andrej Glavan je bil povsem jasen: »Kristjani smo dolžni iti in posvetiti vse poti človekovega življenja.«

V osrednjem predavanju literarnega kritika in zgodovinarja dr. Matije Ogrina so bila vprašanja slovenske stvarnosti postavljena na splošni, vendar zelo jasni ravni. Opozoril je, da je današnja kriza, s čimer navadno mislimo na [Stran 071]gospodarsko krizo, v resnici predvsem kriza slovenske zavesti. Nekateri znaki te krize so: trganje kolektivne zavesti o naši osamosvojitvi, ponarejeni enobejevski mit o temelju slovenske državnosti, zamenjava vzroka s posledico, hitra pozaba nedavnega totalitarnega nasilja in idealiziranje zločinske preteklosti, Opozoril je, da so bili v zgodovini Slovencev ljudje, ki so stanovitno vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo. Na noben način tega svojega vedenja in te vezi s slovenskim krščanskim izročilom niso hoteli pretrgati. Mnogi so danes dediči tistih, ki so to storili. Zato ne vedo, od kod so prišli in ne, kam gredo.

Poslanec državnega zbora dr. France Cukjati je rekel, da se takšnega razmisleka ne loteva samo zaradi dolžnosti, ampak zaradi veselja do odkrivanja resnice in zavzemanja za pravičnost. Dodati pa je treba, da je v vsakem primeru, najsi gre za krščansko dolžnost ali za prav tako krščansko veselje do resnice in pravice, obiskovalcev Otočca 2 bilo odločno premalo, samo nekaj sto bolj ali manj sivih glav. Smo kristjani res že sami po sebi dobri ljudje, kot naj bi razodevalo že ime zbora, vprašuje Urška Makovec, ali je tudi drugih dobrih ljudi tako malo, vprašujem sam. Eno je očitno, čeprav tudi vsebina zbora ni bila popolna, je bila dovolj jasna in glasna, da bi se prebudili, vendar se nismo.

Ni nas prebudilo niti glasno povabilo na zbor, kar kaže skromna udeležba zlasti mlajših Slovencev, niso nas prebudile niti jasne besede in misli, ki so odmevale z zbora, kar so dobro pokazali pomembni dogodki po zboru. Nismo jih slišali ali pa jih – kar je še bolj žalostno in še bolj nevarno – nismo razumeli. Vendar jih bomo morali slišati in razumeti, saj druge možnosti za narodovo preživetje ni. Ni druge poti posvetitve, druga pot je samo pot smrti.

Nismo se prebudili! Predsedniške volitve, ki so bile mesec dni po Otočcu 2 in so najbolj natančna slika dejanskega stanja, so naše spanje jasno razkrile. Prvega kroga teh volitev se je od 1,712.500 volilnih upravičencev udeležilo 48 %, ali približno 826.000 volivcev. Kandidat desnice dr. Milan Zver je od teh dobil komaj 24 % glasov, kar pomeni, da je zanj glasovalo kakšnih 198.200 volivcev ali samo dobrih 11 % vseh volilnih upravičencev.

Pred drugim krogom je spanec premagal še nekatere in na volišča je prišlo samo slabih 42 % volilnih upravičencev, t.j. okrog 717.900 volivcev. Za levega Boruta Pahorja, ki je po sili razmer postal tudi predsedniški kandidat desnice, je glasovalo 67 %, t.j. okrog 481.000 volivcev, kar je le dobrih 28 % vseh volilnih upravičencev. Pri tem je treba upoštevati, da so Pahorja volili pripadniki vseh strank razen Jankovičeve Pozitivne Slovenije!

Koliko je od tega bilo kristjanov? Upoštevaje dejstvo, da se h kristjanom z »drugimi dobrimi ljudmi« vred prišteva vsaj 65 % Slovencev, bi smeli reči, da nas je med volilnimi upravičenci bilo več kot 1,100.000. Na volitve pa nas je prišlo okrog 200.000. Priznajmo, takšna številka je v času vsesplošne, zlasti tudi politične in moralne krize, sramotna!

Figure 1. Anton Drobnič – Ali smo se prebudili?

Ne smemo in ne moremo trditi, da akcija Prebudimo Slovenijo ni nikogar prebudila. Brez nje bi stanje morda bilo še slabše. Očitno pa je, da ta pobuda opazne spremembe še ni prinesla, pa tudi da ne vemo, ali jo bo prinesla kdaj pozneje. Treba bo še mnogo budnic! Kakšnih, ko vendar znatne večine slovenskih kristjanov na volišče ne zvabijo niti papeževe besede o družbeni odgovornosti vernikov niti glasni pozivi naših škofov, ne pisanje demokratičnih medijev in ne pobude civilnih združenj. Slovenski kristjan vztraja in ostaja politično mrtev.

Treba je opozoriti še na drugo dejstvo, ki prav tako štrli iz letošnjih volitev. Te je skrajna levica, ki je naposled le začutila svoj moralni [Stran 072]in fizični konec, preko kričečega predsednika »borcev za vrednote« vnaprej razglasila za plebiscit proti sedanji vladi, proti demokratični državni in družbeni ureditvi. Objavila je izjemno stanje in sprožila vse alarme, da bi s strahom za prihodnost mobilizirala doslej vedno poslušne »borce« in druge častilce rdeče zvezde. Kljub viku in kriku so ob prvem volilnem krogu tudi ti ostali gluhi. Zato je bilo potrebno za drugi krog strahove in grožnje okrepiti. Na čelo boja je grozeče stopil sam zamrznjeni patriarh levice, ki je z odprtim pismom Pahorja in njegove volivce po Dolančevem zgledu ostro spomnil, da v Sloveniji oblast pripada samo njegovi besedi pokornim komunistom in nikomur drugemu. Da ni ostalo samo pri kričanju in pismih, so organizirali še ustrezno dogajanje »naroda« na ulicah, katero je predsednik Danilo Türk pohitel javno odobriti za državotvorno, končalo pa se je kot plačan huliganski uničevalni pohod z zločinskimi pozivi na morilsko vstajo. Sam vodja Türkove volilne pisarne Igor Pribac je povedal, kako so pričakovali, da bodo protesti na ulicah »pognali ljudi na volišča« in povzročili premik volivcev v korist njihovega hladnega kandidata.

Nič ni pomagalo, tudi »borci« in drugi »na pravi strani« so do drugega kroga volitev postali še bolj gluhi in so še v večjem številu preslišali histerične klice k varstvu »vrednot enobeja«. So že hudo senilni ali so se na koncu le spomnili tudi na svet zunaj boljševiškega raja in partijskih ukazov? Tako to vprašanje kot tisto o spancu krščanskih volivcev čakata na od govor političnih in drugih analitikov. Še ve, na odgovor čaka tudi vprašanje, zakaj je občudovalca zločinskega maršala in predsedniškega kandidata Slovencem najbolj nasprotne Pozitivne Slovenije poleg te in komunističnih Socialnih demokratov volilo relativno največ volivcev Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki naj bi bili stranki slovenskih kristjanov. Sodeč po zapisu Boštjana M. Turka (Reporter 4. 12. 2012) je za Türka v drugem krogu glasovalo 4 % volivcev SDS, 16 % volivcev DL in kar 23 % volivcev tako NSI kot SLS. Tudi slovenski kristjani, ki zadnjih volitev niso prespali in so šli na volitve, niso bili vsi dovolj budni.

Čeprav odgovor na začetno vprašanje ni vesel, je vendar splošno pomemben izid zadnjih volitev naravnost navdušujoč. Z vrhovnega državnega položaja smo se končno znebili zadnjega boljševiško utirjenega predsednika, po Karlu Čapku bi lahko rekli učenega bedaka, največjo nesrečo za civilizacijo. Njegova bednost je največja v njegovi obljubi, da bo predsednik vseh Slovencev. V resnici je s hladnim prezirom do živih in mrtvih Slovencev tako poglobil njihovo razdvojenost, da so se začeli zavedati njenega strupa za narod. To je povzročilo njegov nepričakovani poraz in konec boljševiških podaljškov za dediče rdeče revolucije. Slovenci so odstranili skalo s poti vrnitve v evropsko normalnost!

[Stran 073]

V Sloveniji se že vse od osamosvojitve (pa tudi že nekaj let pred tem) ukvarjamo s tem, ali je bila naša, predvsem polpretekla, zgodovina že napisana ali ne. Na eni strani so tako predvsem tisti, ki so svoje privilegije utemeljili na interpretaciji zgodovine, kot jo je dalo povojno, z ideologijo prepleteno, zgodovinopisje. Ti so prepričani, da je zgodovina nekaj, kar se napiše enkrat za vselej. Pri tem kažejo na skladovnice knjig, izdanih po vojni, v katerih je, po njihovem mnenju, napisano vse, kar je za slovensko zgodovino pomembno. Vsak poskus ponovne interpretacije doživlja zato z njihove strani ogorčene napade. Na drugi strani pa predvsem mlajše generacije zgodovinarjev odkrivajo, da spoznanja o preteklosti ne morejo biti dokončna in da vsak na novo odkrit vir dopolni podobo časa, ki ga preučujejo, pri čemer se opirajo na znanstvene pristope raziskovanja. Pri tem jim je jasno, da se mora pri razumevanju zgodovine nujno spoštovati preprosto dejstvo, da je tisto, kar je prej, vedno vzrok za tisto, kar se zgodi po tem in ne obratno, kot se pogosto dogaja v slovenskem prostoru. (Sama ne morem pozabiti besed profesorja na oddelku za zgodovino, ki mi je skušal dopovedati, da je bila najprej kolaboracija, potem šele državljanska vojna.) Med obema skupinama pa je še ena velika razlika. Če prva skupina trdi, da je pri svoji interpretaciji zgodovine popolnoma nepristranska in objektivna, pa druga priznava, da je njena interpretacija vezana tudi na njen svetovni nazor in njen odnos do resnice in da je treba njeno interpretacijo brati skozi to prizmo.

Vse te razlike najbolj pridejo do izraza prav pri odnosu do naše polpretekle zgodovine. Prav na tem polju se pri nas pravzaprav najbolj spopadata znanost in ideologija. Zgodovinarji, ki so tako ali drugače služili komunističnemu sistemu, so prepričani, da je bila napisana že vsa resnica ter da gre pri vsakem morebitnem poskusu ponovne interpretacije preteklih dogodkov najmanj za revanšizem in revizionizem, če že ne kaj hujšega. Pri tem pa pozabljajo, da je režimsko zgodovinopisje pretekle dogodke prikrojevalo glede na potrebe vladajoče politične skupine, medtem ko je bila znanstvena verodostojnost zgolj drugotnega pomena. Zaradi tega je ponovna interpretacija nujna, čeprav se s tem ne strinjajo. Morda se spomnite protestne izjave nekaterih slovenskih zgodovinarjev, v kateri so aprila 2005, ob najavi takratnega ministra za šolstvo, da bi bilo treba v luči odkritij, ki smo jim bili priča po osamosvojitvi (medvojni in povojni poboji, številni montirani procesi itd.), učne načrte za zgodovino spremeniti oziroma dopolniti, izrazili zaskrbljenost, da prihaja do politizacije zgodovinske stroke. Šlo je predvsem za »uradne« zgodovinarje, ki še vedno vztrajajo pri nedotakljivosti slovenske novejše zgodovine, kot je bila napisana po drugi svetovni vojni.

Njihova »zgodovina« je zgodovina poveličevanja narodnoosvobodilne borbe, v kateri zločini, ki so bili storjeni v njenem imenu, dolga desetletja sploh niso imeli mesta ter so bili namerno spregledani in zamolčani. Danes, ko ni mogoče več zanikati medvojnih likvidacij zavednih Slovencev, katerih krivda je bila predvsem, da niso podpirali komunističnega prevrata, Hude jame, Kočevskega roga, te zločine sicer priznavajo, vendar nikakor ne v odnosu do narodnoosvobodilnega boja in delovanja komunistične partije. Saj veste – menda so se zgodili kar sami od sebe in z medvojnimi dejanji partizanov in dejanji povojne oblasti nimajo nič. Še slabše. V zadnjih letih so v javnost celo plasirali misel, da so domobranska stran ter škof Rožman oziroma Katoliška cerkev pravzaprav soodgovorni ter krivi, da je večina nasprotnikov komunizma končala v kraških jamah in breznih. Spomenka Hribar je tako pred nekaj leti med drugim zapisala, da je bil škof Rožman pri nas »simbolna točka vseh faz sodelovanja z okupatorji in je zato soodgovoren za medvojno katastrofo in moralno sokriv tudi za povojni pomor vrnjenih razoroženih domobrancev in civilistov«. Tu gre zagotovo za popolnoma sprevrženo misel, ki vzdrži samo v okviru ideologije, ki je napajala prejšnji sistem, ne vzdrži pa kritične znanstvene presoje. Le v okviru te ideologije lahko tudi razumemo odnos zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca do Tita kot osrednjega lika slovenskega povojnega zgodovinopisja. V enem izmed intervjujev, v katerem je predstavljal svojo knjigo o Titu tako prostodušno pove, da »je bil Tito pastir ljudstev, zato pa tudi klavec …, da je bil vodja likvidatorske skupine v Parizu, da se brez njegove vednosti poboji niso zgodili … ampak glavne plati njegovega življenja pa so bile pozitivne«. V teh dveh primerih se zagotovo vidi, da je odnos do naše polpretekle zgodovine še vedno močno zaznamovan z ideologijo in da mnogi zgodovinarji z njo še vedno niso pripravljeni obračunati. Po drugi strani je vendarle vedno več zgodovinarjev, ki zavračajo ideološko interpretacijo zgodovine in ki želijo na podlagi znanstvenih metod, na podlagi kritične presoje dokumentarnega gradiva odkrivati resnico naše [Stran 070]polpretekle zgodovine. Ob tem sicer lahko vedno znova opazimo, da se tisti zgodovinarji, ki odklanjajo režimsko zgodovinopisje, ki ne poveličujejo narodnoosvobodilnega boja, temveč razkrivajo tudi njegovo zlorabo s strani komunistov ter številne zločine, ki so bili narejeni v imenu osvoboditve, skušajo v javnosti tako ali drugače diskvalificirati. Tako so hitro označeni za nasprotnike antifašizma (ker sta antifašist in komunist tako ali tako sinonima) ali revizioniste, njihova dela za pristranska, podrejena se ve kateri politiki, njihova reinterpretacija med- in povojne zgodovine pa je zagotovo namenjena opravičevanju domobrancev in drugih slovenskih izdajalcev.

Rada bi opozorila še na en problem, s katerim se srečuje slovensko zgodovinopisje in zaradi katerega se njegovo približevanje resnici (vsaj v odnosu do polpretekle zgodovine, čeprav je prav zaradi preteklega režima v veliki meri popačen naš pogled na celotno slovensko zgodovino – tako šele v zadnjih letih v naši zgodovini odkrivamo velike Slovence, ki so bili zamolčani, ker so bili katoličani ali celo duhovniki – recimo Anton Martin Slomšek, Matija Majar – Ziljski, Janez Evangelist Krek, Anton Bonaventura Jeglič, France Balantič idr.) dogaja počasneje, kot si želimo. Še vedno generacije zgodovinarjev na fakultetah oblikujejo predvsem režimski zgodovinarji, ki prenašajo svoj pogled na polpreteklo zgodovino na nove in nove generacije. Te generacije nato prihajajo kot profesorji in učitelji poučevat v osnovne in srednje šole tisto zgodovino, ki jo je napisal totalitarni režim oziroma dediči tega režima. Zavedajoč se, da bi se s padcem njihove »uradne« zgodovine zamajali sami temelji, na katerih so opravičili svojo »nesmrtno« oblast, se kot ena najpomembnejših trdnjav varuje prav študij zgodovine ter inštituti, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino. Tja je dostop tistim, ki ne verjamejo v te temelje, skorajda nemogoč. Verjetno se vsi spominjamo, kakšno gonjo so nekateri režimski zgodovinarji recimo organizirali ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo. Če bi verjeli v resničnost svoje interpretacije zgodovine, bi bili verjetno bolj gotovi vase in bi se ne bali takega centra. K ohranjanju režimske zgodovine in s tem tudi ideologije v našem zgodovinopisju zagotovo prispevajo tudi učbeniki, ki jih praviloma pišejo zgodovinarji, ki se kot dediči starega režima še vedno sklicujejo na »idealizirano podobo partizanstva ter posledično črno-belo prikazovanje državljanske vojne«. Zgodovinarjev, ki bi predstavili tudi nova dognanja na področju slovenskega (novejšega) zgodovinopisja, seveda k pripravi takih učbenikov praviloma ne povabijo.

Nakazala sem le nekaj problemov, s katerimi se srečuje slovensko zgodovinopisje, ki je zato razpeto med ideologijo preteklega sistema ter znanstvenim pristopom, kot ga pozna demokratični svet. Ob tem velja vendarle poudariti, da z oddaljevanjem od preteklega sistema tudi ideologija bolj izgublja moč ter pušča prostor resnici. Prepričana sem, da bo v prihodnosti slovensko zgodovinopisje zmoglo kritično ovrednotiti dogajanje v slovenskem prostoru med vojno in po njej, da bo zmogla v rdeči zvezdi videti tudi (ali predvsem) simbol totalitarizma, ki je povsod po svetu (in v Sloveniji) povzročil številne krivice in zahteval milijone nedolžnih žrtev. Tega se zelo veselim, ker bo to pomenilo, da se je tudi slovensko zgodovinopisje očistilo ideologije ter trdno stopilo po poti znanosti in resnice.

Kaj je politika? Je to skrb za skupno dobro? Skrb za družbo, za narod, za državo?

Ko bi le bilo vedno tako! Pogosto, prepogosto je v bistvu le skrb za lastno korist. Seveda na škodo države in državljanov.

Tudi za politiko in politike velja, »po njih delih jih boste spoznali«. In dela neke zavržene politike se še nikoli niso tako razgalila, kot letos, v letu 2012, ki si ga bomo za vedno zapomnili.

Že pred več kot desetimi leti so nekateri kritični ekonomisti javno opozarjali, da se je slovenske države polastila ozka klika, ki ima svoje lovke v gospodarstvu, politiki, bančništvu, sodstvu in medijih. »State capture«, ugrabitev države, so ponavljali, pa jih uradna politika ni hotela slišati.

Ko je dr. Lovro Šturm leta 2010 (Reporter, 19. 4. 2010) obelodanil svojo trditev, da je največji problem Slovenije v kompleksni »kleptokraciji«, to je vladavini predrznih, brezobzirnih zmikavtov, ki iz ozadja vlečejo glavne poteze in živijo kot paraziti ob državnih bankah, so mu slovenski dnevniki namenili le žaljivo norčevanje.

Maja lani pa je Komisija za preprečevanje korupcije v svojem letnem poročilu že opozorila, da je omejevanje sistemske korupcije za Slovenijo ključnega pomena, saj – citiram – »Pri sistemski korupciji /…/ gre za stanje, ko posamezniki ali interesne skupine /…/ ustvarijo okolje, v katerem načrtno in sistematično izkoriščajo institucionalne organizacijske, kadrovske ali druge mehanizme moči za uresničevanje koruptivnih, nezakonitih, neetičnih, kriminalnih in drugih podobnih namenov in ciljev. /…/ To je okolje, v katerem organizacija, institucija oziroma sistem dejansko postane ujetnik/plen (»state capture«) posameznikov, interesnih skupin oziroma klik, ki delujejo v lastnem ozkem interesu.«Tako torej Protikorupcijska komisija v svojem poročilu za leto 2010.

Od osamosvojitve dalje smo morali slovenski davkoplačevalci kar naprej dokapitalizirati Novo Ljubljansko banko, pa nikoli nismo vedeli zakaj. Še letos spomladi so tekle razprave, ali bo potrebna ponovna dokapitalizacija s tristo ali celo 450 milijoni evrov. Potem pa se je nenadoma odprlo brezno večmilijardne luknje. Še v sanjah si nismo mislili, da smo tako izropana država.

In kam je šel ta denar? V Nemčijo, ki je naša največja gospodarska partnerica, je šlo lani iz Slovenije 20 milijard evrov, v Luksemburg, ki je 160-krat manjši od Nemčije, pa 21 mi-lijard. Ne vemo pa, koliko denarja je šlo na primer na Ciper, s katerim praktično nimamo nobenih omembe vrednih blagovnih menjav.

Izropanega denarja ni več v Sloveniji. So pa v Sloveniji še lastniki tega denarja in tisti, ki so organizirali, izvajali in pomagali pri tem ropanju. Nekateri še vedno zasedajo pomembna mesta v bančništvu, politiki, medijih ali pri drugih vzvodih oblasti. Nekateri bodo ponovno kandidirali in bodo ponovno izvoljeni – v posmeh vsem nam, ki smo ob osamosvojitvi sanjali o pravični državi.

Kako je to mogoče?

Na zadnjih volitvah je bila volilna udeležba v tradicionalno slovenskih okoljih 30%-na, na mestnih voliščih, kjer je nova leva stranka prepričljivo zmagala, pa 80 ali celo 90%-na. Pa tega nisem zvedel iz Majerjevega pisma, ampak so mi še isti večer na dan volitev povedali naši člani volilnih komisij.

In tu smo pri tistem usodnem stališču, ki se glasi: »Mene politika ne briga, volitve me ne zanimajo!« To je tako, kot če bi vas sredi noči žena zbudila in rekla: »Ti, nekdo hodi po dnevni sobi in odpira predale, kjer imamo spravljen denar za – kurilno olje (otroke, hišo …),« vi bi pa zamahnili z roko in rekli: »Pusti me! Mene ne briga, kaj delajo!«

Če nas ne briga politika, nas mora pa brigati usoda slovenskega naroda ali vsaj bodočnost naših lastnih otrok. Lani se je dolg državnega proračuna povečal za več kot 3 milijarde in je ob koncu leta znašal 15 milijard. Če pa k temu prištejemo še večmilijardno bančno luknjo, potem je vsakega državljana, vsakega našega otroka država že zadolžila za 10.000 evrov.

Vlada se očitno zaveda, da bančnega sistema ne bomo mogli sanirati, če ne ustanovimo slabe banke in razkrinkamo omrežja, ki je državne banke spremenilo v svojo samopostrežno. »Rešitev ni le očistiti banko slabih terjatev, ampak tudi slabih ljudi,« pravi Bečir Kečanovič iz protikorupcijske komisije. Predsednika protikorupcijske komisije pa skrbi, »da si ob iskanju rešitev za sanacijo bank ne bomo pripravljeni priznati globine problema, [Stran 068]ki je v delu povezan s sistemsko in politično korupcijo. Prvi korak k reševanju problema je, da ga priznaš. In v Sloveniji tega koraka še nismo naredili – ne lastniki, ne same banke, ne regulator bančnega sistema«, pravi Goran Klemenčič

In še kako prav ima!

Takoj ko je vlada omenila namero ustanovitve slabe banke, na katero bi prenesli slabe terjatve, s čimer bi se razkrili nečedni posli tranzicijskega omrežja, je završalo v opoziciji in v strukturah tega omrežja. Bančna luknja je naenkrat postala minorna, sama zamisel slabe banke pa neumna, čeprav so tudi Nemčija, Irska in druge države tako sanirale in prevetrile svoje banke. Zopet doživljamo široko aktiviranje politične, medijske in kvazi strokovne kritike, da se le ne bi nič spremenilo in ne bi kdo motil koruptivnega omrežja.

No, pa smo pri temeljni značilnosti slovenske politike.

Vaclav Havel, nekdanji češki disident in kasneje predsednik države, je v svoji knjigi Moc bezmocnych zapisal: »Življenje v tem (posttotalitarnem) sistemu je pretkano skoz in skoz s pletenino hinavščine in laži. /…/ Oblast /…/ ponareja preteklost, sedanjost in prihodnost. Ponareja statistične podatke. Ustvarja lažno podobo …« Potem pa dodaja: »’Življenje v laži’ pa ne prenese sobivanja z ‘življenjem v resnici’. /…/ Tako dolgo, dokler ‘življenje v laži’ ni soočeno z ‘življenjem v resnici’, ni videti nobene perspektive, ki bi to zlaganost lahko razkrila.«

To, kar je Vaclav Havel zapisal za češki komunizem leta 1978, velja za Slovenijo še danes.

Samo droben primer, ki ga je opazil tudi Reporter. Sedanji predsednik države je nekoč javno izražal nezadovoljstvo, da je Cerkev aktivna na humanitarnem področju. Sedaj pred volitvami pa je nenadoma odlikoval glavnega tajnika Slovenske karitas za – kot je rekel – »požrtvovalno in uspešno delo pri uresničevanju človekoljubnega poslanstva Slovenske karitas«. Kako lahkotno neka politika prilagaja svoje barve in svoje vrednote dnevnopolitičnim potrebam, poznamo še iz časov Tita. Šele 30 let po vojni je za NOB priznal: »Bila je torej državljanska vojna. No, med vojno o tem nismo hoteli govoriti, ker nam to ne bi koristilo.«

Vaclav Havel temu reče ‘življenje v laži’, ki v Sloveniji še vedno duši resnico. Pa ne samo resnico o dogodkih polpretekle zgodovine, ampak tudi resnico o stanju sodstva, bančništva in korupcije. Koliko energije se še vedno troši za snovanje lažnih afer in za ohranjanje zaprtega medijskega prostora? Kako trdovratno so nam državne banke prikrivale vzroke nenehnih potreb po dokapitalizacijah? In kako orkestrirano se javlja nasprotovanje ustanovitvi slabe banke, da ja ne bi prišla na dan imena tistih, ki so odobravali, in tistih, ki so prejemali stomilijonske kredite na ‘lepe oči’.

Tranzicija še ni končana. ‘Življenje v laži’ še kar traja in resnica še zdaleč ni splošno sprejeta. Spopad med resnico in lažjo pa se celo zaostruje, ker med njima ni možna sprava. Pomiritev, ki bi jo kupili z umikom resnice, ne bi bila pomiritve, ampak še globlja ujetost v laž.

»Le resnica vas bo osvobodila!« To ne velja le za posameznega človeka, ampak tudi za človeško družbo, za narod, za državo. Le ob spoštovanju resnice je možna pravičnost. Le če spoznamo in priznamo resnico o človeku, o njegovih dejanjih in hotenjih, ga lahko razumemo, mu ustrezno pomagamo in smo do njega pravični. In le če spoznamo in priznamo resnico o stanju v državi, v gospodarstvu, bančništvu, politiki, sodstvu itd., smo lahko v svojih sodbah in ukrepih pravični in učinkoviti.

Iskati resnico, jo sprejeti in v skladu z njo ravnati pravično – to je tisto, kar danes potrebuje slovenska politika in kar se pričakuje od slovenskih politikov. Politiki pa smo mi vsi, ki imamo volilno pravico, s tem pa možnost vplivati na zmago resnice in pravičnosti. Ta odprta možnost delovanja za skupno dobro nam ni v breme, ampak je del našega veselja in optimizma.

Pred več kot 2300 leti je grški mislec Aristotel rekel, da so pošteni ljudje tisti, ki jim je v užitek delati dobro. Še več! Človek, ki naredi dobro stvar, pa pri tem ne uživa, po njegovem ni dober človek.

Nas torej, ki smo danes prišli na Otočec, stanje v državi, iskanje pravične rešitve in sploh politika – z volitvami vred – zelo zanima. Pa ne kot dolžnost in breme, ampak kot veselje in strast odkrivati resnico in se zavzemati za pravičnost.

[Stran 069]

O delu za skupno dobro v času krize slovenstva

Kdor želi kaj dobrega narediti, se ozira v resničnost okrog sebe, da vidi, kaj je možno storiti; ozira pa se tudi vase, vrača se v svoje srce in v svoj um, da tam prejme spoznanje, kako naj deluje, kakšna naj bo mera njegovih dejanj.

Tudi v tem premišljevanju o delu za skupno dobro bomo ravnali tako, da se bomo ozirali okrog sebe, še bolj pa vase, v notranjost. Vsaj dotakniti se želimo namreč nekaterih temeljnih vprašanj, kakor so: Kaj ob delu za skupno dobro pomeni biti slovenski katoličan? Kaj za nas pomeni, da so naše vrste maloštevilne in da smo »mala čreda«? Ob čem meriti svoj dosežek ali uspeh, ki se navzven pogosto kaže kot neuspeh? In kako upati, da je ob vsem tem mogoče živeti življenje, polno smisla?

Preveč vprašanj za eno kratko predavanje – toda vredno se jih je vsaj dotakniti, ker stojijo v ozadju domala vseh mnogolikih položajev v prizadevanjih za skupno dobro.

I

Ko danes govorimo o krizi, največkrat mislimo na ekonomsko krizo. Toda nekateri pojavi v naši stvarnosti so tako resni in daljnosežni, da je v njih treba videti nič manj kot krizo slovenske zavesti, t. j. duhovno krizo Slovencev, najbrž bi smeli kar reči, da kažejo – krizo slovenstva. Naštejmo nekaj od teh stvari, ki so po naši pameti simptomi krize slovenske zavesti.

– Pomislimo na razne oblike diskontinuitete v naši kolektivni zavesti. Denimo, da je neka raziskava ob 20. obletnici slovenske samostojnosti pokazala, da velika večina mladih ni vedela, da je osamosvojitev Slovenije pripravil in izpeljal Demos; pač pa so z našo osamosvojitvijo mladi v anketi tesno povezali osebo tedanjega predsednika republike.

– Pomislimo na falzificirani enobejevski mit, ki ga zadnjih deset let bolestno prikazujejo kot temelj slovenske državnosti, popolnoma odtrgano od resničnosti (ki je bila povsem drugačna). Če neki večji del skupnosti sprejema tako daljne izmišljenine, je v tem treba [Stran 064]videti znamenje resne, krizne oddaljenosti od resničnosti.

– Pomislimo na zamenjevanje vzroka s posledico: mnogi ljudje danes ob težki socialni problematiki porečejo: država ni preprečila zlorab, ni preprečila kraje skupnega premoženja itn. Oblastniki niso hoteli. Ti naj bi bili torej vzrok socialnih stisk, vsepovprek. Toda to, da neki politiki »niso hoteli« preprečiti kraje, je v resnici posledica zavestnih političnih odločitev levih strank, njihovi nameni in odločitve pa so tukaj vzrok. Toda ker mnogi tega vzroka nočejo videti, postavljajo na njegovo mesto posledico.

– Pomislimo, kako hitro so mnogi naši ljudje pozabili na tako otipljive reči, kakor je bilo nasilje prejšnjega, totalitarnega režima, denimo, njegovo vseprisotno ovaduštvo, njegov kapilarni nadzor v podjetjih in šolstvu, njegovo preganjanje drugače mislečih. Ob tem pa hkrati jugonostalgija, idealiziranje totalitarne preteklosti itn. Takšna pozaba še nedavnega totalitarnega nasilja in hudodelstev pač že meji na hotenje: ne videti, ne slišati, ne umeti, ne sprejeti, ne biti v stiku z resničnostjo. Pomanjkanje stika z dano resničnostjo, življenje v milnem mehurčku ideologij je zlasti pri mnogih t. i. intelektualcih prignano do te stopnje, da pri njih peša zdravorazumsko vzročnoposledično sklepanje. Kakšne posledice bo neka odločitev imela? Kaj pride iz tega, kaj pride iz onega? Čut za posledičnost je danes oslabljen. Zavest, da imajo dejanja posledice, tudi takšne, ki si jih ne želimo, je bila pri naših slovenskih prednikih zelo močna. V slovenski verski literaturi 18. in 19. stoletja, denimo, je pri meditaciji o štirih poslednjih stvareh pogosto z barvitimi podobami orisana »dolina Jozafat«– namreč znameniti svetopisemski topos, ki je uvod v poslednjo sodbo. V dolini Jozafat, kjer se zberejo ob koncu časov ljudje vseh rodov in jezikov, se ni moč nikamor skriti ali ubežati, marveč se tam razkrijejo pred vsem svetom vsačlovekova dela, misli in hotenja, vsa resnica o njegovem žitju in bitju. Slovence mnogih generacij je vsaj občasno spremljala ta živa misel – da vsakogar med nami, tudi »mene«, čaka vstop v »dolino Jozafat«. In danes? – Kaj naj sploh rečemo? Niti toliko vzročnoposledične pameti ponekod ni, da bi ljudje razumeli, da če bo kašča prazna, iz nje ne bo več mogoče jemati. Da, tako se zdi: ko izgine misel na poslednje stvari in na večno povračilo dobrega in hudega, navsezadnje prej ali slej zakrni tudi praktična zavest, da imajo naša dejanja posledice.

Vse to žal še kako je očitno znamenje duhovne krize naše narodne skupnosti. Znamenje mrtvila. In kakor drži, kar je filozof Milan Komar zapisal o poti iz mrtvila – da je edina pot iz mrtvila razmah človekovega duha, to je, razmah uma in volje v stiku z resničnostjo – prav tako velja tudi nasprotno, da je mrtvilo le druga beseda za upad uma in volje, za upad stika z resničnostjo. Ko začne temneti spoznanje o resničnem, začne zamirati tudi spoznanje o dobrem in pravičnem.

Figure 1. Matija Ogrin – prvi po vrsti (po prepričljivosti besede so bili vsi prvi)[Stran 065]

II

Sredi takšne krize nam je živeti in delovati. Z zunanjega, izkustvenega gledišča to za kristjane pomeni predvsem, da so s svojimi cilji in prizadevanji v sedanji družbi največkrat – manjšina. Da torej obstajajo le kot »mala čreda«, če uporabimo evangeljski izraz. In ker kristjani kot manjšina, ki sledi nekaterim absolutnim vrednotam, delujemo v svetu relativizma, pogosto izkušamo neuspeh za neuspehom. Za kristjane v politiki, denimo, so lahko dolgi meseci dela, včasih cela leta, v enem samem trenutku izničeni. Kot da so bili meseci in leta trdega dela – zaman. Veliki napori – kakor da bi izpuhteli v brezdno naše kolektivne nerazsodnosti in duhovnega kaosa. Toda kristjani v politiki so le najbolj izpostavljen in viden primer. Na mnogih drugih položajih v družbi izkušamo manjše ali podobne boje, katerih končni izid se po vsem sodeč kaže kot – neuspeh. Vsaj navzven je tako videti.

Kakšen pa utegne biti notranji pogled na to isto situacijo?

III

Tu vas poprosim, da se spomnite nekega evangeljskega odlomka. Farizeji, ki iščejo, kako bi Jezusa zavrnili, porečejo: »’Ti pričuješ sam o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.’ Jezus je odgovoril in jim rekel: ‘Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično’,« – in zdaj sledi bistveni del odgovora: moje pričevanje, pravi Jezus, »je resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem.« (Jan 8,14) Biblicisti pravijo, da se v tem stavku izraža star obrazec iz svetopisemskih knjig, s katerim so potujočega tujca povpraševali o njegovi istovetnosti: od kod prihajaš in kam greš? To je bilo določilno vprašanje identitete. Jezus da temu vprašanju nov pomen, kajti on pričuje o sebi kot Bog, njegova vednost je vzvišena nad vsak dvom. Toda kljub svoji ontološki vzvišenosti je uporabil starodaven obrazec osebne istovetnosti: »Vem, od kod prihajam in kam grem.«

Samo Jezus v polnosti ve za svoj izvor in svoj cilj. Mi drugi pa ju moramo šele iskati in odkrivati. V tem je kajpada velikanska razlika. Toda čeprav ta stavek za Jezusa pomeni nekaj drugega kakor za nas, je v njem izoblikovan temeljni princip človekove identitete (saj je bil Jezus tudi človek): zavest nepretrgane kontinuitete o lastni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kdor se tako zaveda svojih izvorov ter preteklosti, svojega tu in zdaj ter svoje poti v prihodnost, za njega res velja, da ve,od kod prihaja in kam gre, tak človek je istoveten sam s sabo, in – kakor bi rekel Komar – stoji na svojem. Zato ne potrebuje aplavza drugih, ni odvisen od hvale ljudi, ker je ukoreninjen v resničnosti.

V moči krščanske vere zaupamo, da prihajamo iz Božje stvarjenjske zamisli in da gremo proti absolutnemu cilju v večnosti ter da so zato temelji naše identitete položeni v presežno, v skrivnost. Toda ker smo ustvarjeni kot telesna in časovna bitja, našo istovetnost bistveno dograjujejo in podpirajo tudi časovne prvine: naša osebna ter skupna zgodovina, naša konkretna sedanjost, naša s skrbjo pričakovana prihodnost. To ni nič abstraktnega, marveč pomeni mnogo zelo konkretnih stvari: če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo med drugim spomniti na to, da so bili naši predniki – vsaj večinoma – eno ali dve generaciji nazaj še vsi kmetje; da so bili zelo povezani z zemljo in s kmečkimi izročili; da so bili vsi deležni katoliške vzgoje in so prejemali zakramente. Itn. Če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo spominjati, kaj vse se nam je katoličanom kot skupnosti zgodilo v času revolucije in totalitarne dobe. Kdor se trudi, da živi v trirazsežju svojega človeškega časa, ta dejansko ve zase, je istoveten s sabo, je priseben in pri stvareh – je navzoč v resničnosti. Neštete drobne niti naše istovetnosti nas vežejo na brezštevilne drobce resničnosti, na našo osebno preteklost, družino in rod, skupnost, deželo, slovenski narod, zgodovino …

IV

Nemški mislec Josef Pieper pravi o kreposti razumnosti tako: »Prvenstvo razumnosti pred drugimi glavnimi krepostmi pomeni, da uresničevanje dobrega predpostavlja poznavanje resničnosti. Delati dobro zna le tisti, ki ve, kakšne so stvari in kako je z njimi.« Za uresničevanje dobrega je neogibno potrebno, da se naše ravnanje sklada z realno situacijo. Če otrok prosi za jajce, mu ne bomo dali škorpijona. Najprej moramo videti resničnost, šele nato lahko v skladu s tem naredimo kaj dobrega. To se zdi preprosto. In vendar mnogi ravnajo nasprotno, denimo v nezaslišani izjavi glede Hude jame ali v trditvi, da naj bi Hitler ne imel nikjer tako dobrih posnemovalcev kakor pri Slovencih – s čimer je avtor te izjave udaril ves slovenski narod. Teh ljudi primarno ne zanima resnica, ampak jih giblje ideologija.

Kristjana, ki se trudi za skupno dobro, pa privlači resničnost sama, da bi v nji lahko uresničeval dobro. Resničnost zanj ni nema, ampak ga nagovarja. Kristjan sluti, da za resničnostjo [Stran 066]stoji Bog, ki je v globino stvari položil neizčrpni smisel. Stvari kristjana nagovarjajo s tem smislom, to je, s tihim glasom vrednot. Ko si prizadeva za skupno dobro, sodeluje z naravnim redom, položenim v stvarnost, nanj odgovarja s svojim življenjem. Kdor je, denimo, kakor koli pomagal pri referendumu o t. i. družinskem zakoniku, je gotovo čutil, da brani mesto družine in človeka nasploh v naravnem redu Stvarstva. Za svojim delom, za svojimi prizadevanji čuti neizčrpno trdnost naravnega reda, ki ga skuša braniti in udejanjati v skupnem življenju. Zato ga neuspehi ne zlomijo, kajti njegova notranja trdnost se opira na trdnost stvarjenjskega reda. Kristjan, ki se trudi za skupno dobro, živi v intimnem in razboritem stiku z resničnostjo, zato sliši glas, ki prihaja iz stvari, in ob tem se njegov duh široko razmahne, ker ga navdaja privlačna sila vrednot. Edith Stein je o duhu dejala: Duh je smisel in življenje v polni realnosti; bolje rečeno, je življenje, polno smisla. Da, kadar naš um razbira globoki smisel stvarnosti, ker je učljiv in posluša glas vrednot, in kadar naša volja sledi temu spoznanju s primernimi dejanji – takrat je naš duh gotovo v polnem razmahu, takrat je življenje polno smisla. Gotovo so tu tudi borbe in »neuspehi«. Toda ti se ne dotaknejo skritega, trdnega temelja, iz katerega tak človek deluje. Tudi ob neuspehih tak človek ostane srčen, kar pomeni: neuspehe prenaša kot udarce in rane zaradi dobrega, za katero se trudi. Dobro, katerega se trdno oklepa,daje njegovemu življenju trdno podstavo smisla.

V

»Neuspeh« kristjana v trudu za dobro je namreč samo nemočen človeški izraz za to, da uspeh pogosto nima takšne neposredne oblike, kakor jo pričakujemo sami in si je želimo, ampak se uspeh naših prizadevanj lahko kaže na povsem drugih področjih ali po časovnem zamiku ali pri osebah, pri katerih tega sploh ne bi pričakovali. Trud za dobro ima nepredvidljive sadove, nad njimi ne gospodarimo mi, marveč nekdo drug.

Kdor ve, od kod prihaja in kam gre, se zaveda, da so bili pred nami drugi ljudje v zgodovini Slovencev, ki so se stanovitno oklepali dobrega,t. j., ki so vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi od njih so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Komaj predstavljivo. Njihova zunanja usoda se zdi, po človeško gledano, največji možni neuspeh. Njihova imena so bila prekleta, njih dela zasuta z molkom ali potvorbo, njih grobovi so neznani.

Največji možni »neuspeh«.

In vendar more biti njihova zgodaj dopolnjena mladost(Z. Simčič) vir življenjskega vzgona vsakomur, kdor je odprt za nepotvorjeno resnico dejanskih stvari. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo, in za nobeno ceno niso hoteli storiti dejanj ali privolitev, s katerimi bi to védenje izgubili. Če bi ti ljudje začeli sodelovati z revolucionarnim prevratom slovenskega sveta ali vanj privolili, bi s tem pretrgali vez s svojim slovenskim krščanskim izročilom, vez s svojim svetom – in potem bi ne vedeli več, od kod prihajajo in kam gredo. Pretrgali bi svojo povezanost s tem, kar nas je v stoletjih izoblikovalo v narod; in bi ne vedeli več, kdo so. Velik del slovenskega naroda je danes dedič tistih, ki so prav to vez na razne načine pretrgali, bodisi dejavno ali s privolitvijo ali z opustitvijo – in zato danes velik del slovenskega naroda ne ve, od kod je prišel in kam gre.

Ne verjamem, da je mogoča kakšna prenova Slovenije, vredna te besede, brez vitalne oživitve prav tega vprašanja. Kakšno in čigavo izročilo nadaljujemo, kar tudi pomeni: kakšno izročilo obnavljamo, prenavljamo, da ga lahko nosimo v nov čas.

***

Vprašanja o dediščini, kontinuiteti in prenovi ni mogoče reševati drugače kakor osebno. Seveda mora osebni premislek mnogih privesti na koncu tudi do ustreznih strukturnih, pravnih dejanj. Toda začeti se mora na osebni ravni, v naši notranjosti, kakor vsaka prenova. Zato naj to razmišljanje sklenem z odlomkom iz baročnega rokopisa Adama Skalarja iz leta 1643, kjer je to veliko vprašanje o istovetnosti kristjana prvikrat vstopilo iz evropske asketike v slovensko duhovno izročilo. Takole zapiše Skalar po sv. Bernardu in sv. Bonaventuri v svojem rokopisu:

»’Toje premišluvajnje se ima nad tabo začeti, de ti nikar na druge reči na misliš inu sam sebe pozabeš.’ Zakaj pravi on: ‘Veliko ludi znajo velike reči inu je žele vedit, ali sami sebe na znajo inu na spoznajo, na druge gledajo inu sami sebe pozabijo, Boga v zunanih rečeh išejo inu te znotrajne zamude.’ Zato čem jest od teh unanih reči na te znotranje priti, inu od teh na te visoke se ugniti: kam jest grem, od kod sem inu kaj sem, inu taku skuzi spoznajne moje na to spoznanje božje se vzigniti.«

12. okt. 2012, na god sv. Serafina Montegranarskega

[Stran 067]

Po lanskem prvem zboru v organizaciji civilne pobude »Prebudimo slovenijo« na Otočcu in drugem novembra v Ljubljani je bil letošnji v soboto, 13. oktobra, spet na Otočcu. Udeležilo se ga je nekaj sto udeležencev in tudi pomembnih predstavnikov Cerkve in države. Program je povezovala gospa Jasmina Rihar. Za slovesen začetek je mladi baritonist Lucas Somoza Osterc z žarom zapel državno himno. Zbrane je v imenu organizatorjev pozdravil gospod Jože Strgar, sledili pa so pozdravni nagovori novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana, dr. Mihe Japlja, gospoda Jožeta Žaklja iz Argentine in evropskega poslanca ter predsedniškega kandidata dr. Milana Zvera. Osrednji govorec, literarni kritik in raziskovalec dr. Matija Ogrin, je predstavil položaj kristjanov v slovenskih razmerah v govoru s pomenljivim naslovom »Trud brez uspeha in vendar življenje polno smisla«. Sledila so krajša razmišljanja strokovnjakov za posamezna področja. Poslanec dr. France Cukjati je govoril o politiki, antropolog dr. Jože Ramovš o kristjanu kot poštenem državljanu, profesor filozofije dr. Ivo Krže o krizi družine kot materi vseh kriz, profesorica Vlasta Sagadin o slovenskem šolstvu, uspešni podjetnik Japec Jakopin o slovenskem gospodarstvu, odvetnik Ivan Kukar o pravu in gospodarstvu, profesorica Helena Jaklitsch o slovenskem zgodovinopisju med znanostjo in ideologijo, pravnik in publicist Miha Movrin o ljubezni in kritičnosti do Cerkve in pisateljica Berta Golob o maternem jeziku.

O dogodku so kratko, a dobrohotno poročali med drugim tudi na TV Slovenija 1 pri večernih poročilih. Spodaj v celoti navajamo govore dr. Ogrina, dr. Cukjatija in gospe Helene Jaklitsch. Vsi govori v pisni obliki kot tudi v obliki video posnetkov pa so dostopni na spletnem mestu http://www.prebudimoslovenijo.si/.

Figure 1. Čakajoč na besedo – Ljudje, ki bi radi z njo pomagali prebujati slovenski narod, ne iz spanja, ampak iz morečih sanj, ki so se vsako jutro spreminjale v resničnost in nas pohabljale[Stran 063]Figure 2. Sejalci dobrih semen – Besedniki na Otočcu II. Od leve: Mihael Japelj, Vlasta Sagadin, Ivan Kukar, Japec Jakopin, Ivo Kerže, Berta Golob, Helena Jaklitsch, France Cukjati, Jože Strgar, Matija Ogrin, Miha Movrin in Jože Ramovš