vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 12

»Maščevanje je naš program«

Helena Jaklitsch
-
0

Maja lani je takratn …

Maja lani je takratna vlada 17. maj razglasila za narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kot je zapisala v obrazložitvi, se je za ta korak odločila, ker samostojna Slovenija ni zmogla v kolektivno zavest vnesti védenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih, zaradi česar je odnos do teh žrtev še vedno ali celo čedalje bolj nepieteten, vse glasnejši pa so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja. Da se Slovenija vse do danes ni zmogla soočiti z grozljivim zlom komunistične revolucije, ki je ljudem še posebej hotela vzeti notranjo svobodo, je mogoče občutiti na vseh nivojih našega družbenega življenja. Razlogi za to so seveda različni, zagotovo pa je eden bolj očitnih, da pred tridesetimi leti nismo naredili pravega preloma s totalitarnim sistemom, ki je obvladoval vse pore družbe skoraj pol stoletja. Na vodilnih mestih na vseh področjih, od izobraževanja in kulture do sodstva in medijev, so ostali ljudje, ki jih je tja postavil nesvobodni sistem. Seveda ne kar tako, ampak ker je v njih imel svoje lojalne podložnike.

Dejstvo je, da kot družba še nismo v celoti ozavestili, kako zelo je izkustvo tretjega, skoraj pol stoletja trajajočega totalitarizma zarezalo v naš narod, v posameznike in skupnost, v naše medosebne odnose in predvsem v našega duha. Poslanec SD, ki je vse svoje življenje kot sin člana predsedstva CK ZKS in republiškega sekretarja za informiranje preživel ob bogati žlici, ki se je vedno znova polnila s sadovi dela drugih, je pred časom pred vsem vesoljnim svetom glasno oznanil, da je njegova stranka ponosna naslednica komunistične partije. Tiste partije, ki je septembra 1941 ukazala likvidacijo vsakega zavednega Slovenca, ki bi želel organizirati upor zoper okupatorja mimo nje; ki je organizirala VOS, katere naloga je bila likvidacija idejnih nasprotnikov revolucije in ustrahovanje celotnega naroda. Tiste partije, ki si je podredila partizansko gibanje in ga naredila sokrivega za številne zločine – za umor 42 Romov v Iški 17. maja 1942, za likvidacijo skoraj tisoč ljudi še pred julijem 1942, med katerimi so bili tudi družine, otroci in stari ljudje, za izvensodni poboj okoli dvesto slovenskih četnikov in šeststo vaških stražarjev, zajetih pri Grčaricah in Turjaku jeseni 1943, pa tudi za številne žrtve okupatorja kot posledice njihovega nespametnega izzivanja. Tu je več kot sto tisoč žrtev povojnih zunajsodnih pobojev, med katerimi je skoraj petnajst tisoč Slovencev. Razglašal se je za ponosnega naslednika partije, ki je po vojni prek nacionalizacije in zaplemb prišla do premoženja, ki ga ni sama ustvarila niti ji ni pripadalo, skoraj pol stoletja pa je teptala vsa načela demokracije, pravne države in človekovega dostojanstva. Vse do danes nihče v stranki izjave svojega člana ni preklical niti je zanikal. Prav nasprotno, ponosni dediči so se šli poklonit pred spomenik človeku, soodgovornemu za zločine nad slovenskim narodom, ter s tem dejanjem potrdili, da tudi sami stojijo za izrečenim.

Tako ravnanje bi nas vse moralo skrbeti, zazvoniti bi morali vsi zvonovi, saj ne gre za ljudi z obrobja, ampak skupino, ki je s somišljeniki v samem jedru odločanja o naši državi in njeni poti. Njihove besede in njihova dejanja potrjujejo, da nikoli, ampak res nikoli niso dejanj svojih ideoloških prednikov videli kot zločin, vreden obsodbe, temveč kot vzor, ki mu želijo slediti. Vedno bolj je očitno, da so besede o demokraciji in vladavini prava, ki jih tako radi stresajo, predvsem puhlice in pesek v oči javnosti, za katerim se skriva želja po utrjevanju popolnega (duhovnega) obvladovanja prostora, v katerem nenaši nimajo mesta. Če kaj, zanje ne velja biblična misel: »Česar je polno srce, usta govoré.« V luči tega spoznanja je mogoče razumeti njihovo ihtavo, besno zaganjanje v sedanje vodstvo javne televizije, ki ne prihaja iz njihovih, temveč demokratičnih vrst. Da bi jo, kot so vajeni že od njene ustanovitve dalje, spet popolnoma obvladovali, so pripravljeni teptati celo ustavne določbe.

Čeprav so javno že večkrat zapisali, da obsojajo medvojne in povojne poboje, njihove besede nikoli niso bile udejanjene v nobenem konkretnem aktu, s katerim bi potrdili resničnost svoje obsodbe. Pa so imeli dovolj priložnosti, saj so del slovenskega vladajočega razreda večino časa v zadnjih tridesetih letih (na pol stoletja podlage). Ob tem mi nehote prihajajo na misel besede Arthurja Londona, zapisane v delu Priznanje: »Ne morejo nam odpustiti svojih grehov.«

Iz teh vrst, ki že več kot osemdeset let drugače mislečim sistematično zanika pravico do obstoja, je pred leti vzniknila še bolj radikalna struja, ki jo v dobršni meri prav tako sestavljajo otroci, ki se hranijo z isto bogato žlico kot prej omenjeni. Imajo polna usta svobode in demokracije, toda njihova dejanja kažejo njihovo pravo podobo. Čeprav ni bilo nobene potrebe, saj je imel udobno večino, jih je sedanji premier, izbranec stricev iz ozadja, vzel v vlado. Če smo se takrat še spraševali o razlogih za tako odločitev, se po letu dni odgovor ponuja kar sam. Sploh ne gre za to, da bi bila ta skrajnost uporaben motilec pozornosti ob morebitnih neuspehih vlade ali pa da bi bila nekaj drugega kot ponosni rdeči dediči. Ravno nasprotno. Gre pravzaprav za istega duha, za iste vrednote, za isto družino ponosnih naslednikov. Samo da sedaj slednji brez zavor razkazujejo ne le svojo navezanost na »tekovine revolucije«, temveč svojo utemeljenost v njej sami. Ob dejanjih vlade je jasno, da ideološki, razredni boj ni le stvar leve skrajnosti, ampak so skrajni skupaj. Če bi ne bilo tako, bi ideološki pogrom ne šel tako zlahka skozi. Izključujoča skrajnost je postala njihova osnovna norma. Kdor ni z nami, je proti nam. Zgodovina se pač ponavlja. Ali pa zgolj nadaljuje. Odvisno, iz katerega zornega kota gledamo.

Sedanji oblasti več kot očitno ne gre v prvi vrsti za blaginjo in prosperiteto slovenske države, temveč za utrjevanje ideološkega monopola, pri čemer je vedno bolj jasno, da v vseh teh tridesetih letih niso ponotranjili temeljnih vrednot demokracije in pravne države. Če bi jih, bi jim bilo samoumevno, da je dobro in prav, da se na oblasti izmenjujejo vlade različnih svetovnih nazorov in pogledov, da se ne ruši vsega, kar je vlada pred njimi naredila, da imajo pravico do javnega prostora in javne besede ljudje različnih pogledov, da je svoboda govora temeljna vrednota, ki pripada vsem, ne le izbranim, da imajo pravico do protesta ne le petkovi kolesarji, temveč tudi kmetje ali upokojenci, da zakoni veljajo za vse enako, ne pa, da za nekatere ne veljajo, da morajo sodniki odločati na podlagi zakonov, ne pa reference ta je/ni naš. Če bi resnično želeli demokracijo in vladavino prava, bi bil obračun s preteklim totalitarnim režimom nekaj najbolj naravnega, obsodba njegovih zločinov in zločincev pa nujno potrebno dejanje. Namesto tega pa smo v zadnjih mesecih doživeli ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in odločitev vlade, da vrne kip Josipa Broza Tita v protokolarni park Brdo, čeprav je ustavno sodišče že pred leti jasno povedalo, da predstavlja Tito kot vodja nekdanje države simbol povojnega totalitarnega komunističnega režima, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Toda nespoštovanje ustavnih odločitev, ki jim niso všeč in s katerimi se ne strinjajo, je zanje nekaj zelo domačega. Ravno te dni tako mimo odločitve ustavnega sodišča koalicija začenja postopek razreševanja tistih članov programskega sveta javne televizije, ki jih ne morejo streti. V posmeh demokraciji in vsem žrtvam komunističnega nasilja, tako v času vojne kot v vseh petinštiridesetih letih njegove hegemonije, je bila udeležba ministrice za kulturo na proslavi obletnice ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah aprila letos. Tiste komunistične partije, ki je odgovorna za desettisoče pomorjenih, uničeno življenje tisočev in tisočev, za brezštevilne krivice. Tja ni šla kot predstavnica svoje stranke, kar bi še lahko nekako sprejeli, ampak kot ministrica, torej kot predstavnica vlade. Ta se od njenega ravnanja ni distancirala, temveč je molčala. Kdor molči, pritrjuje, pravi rek.

Toda civilizacijsko dno je vladajoča elita, ponosna dedinja rdeče revolucije, dosegla z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tega pa ni storila pri belem dnevu, ampak v maniri svojih ideoloških prednikov – v temini noči, na predvečer samega praznika in s kazanjem s prstom na ideološke nasprotnike. Tako naj bi pieteten spomin ljudi na žrtve komunističnega nasilja po njihovem izražal predvsem revanšizem teh ljudi in njihovo ideološko borbo, usmerjeno v preteklost, namesto da bi se »kot družba soočali z izzivi sedanjosti in prihodnosti«. Kakšna sprevrženost, kakšno sprenevedanje. In če pomislimo, da so odločitev o ukinitvi dneva spominjanja na žrtve komunističnega nasilja sprejeli prav v dneh, ko je Ljubljana gostila mednarodnopravno diplomatsko konferenco za sprejem besedila konvencije o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu najhujših zločinov, je njihova odločitev še bolj absurdna. Res so mojstri manipulacije in dvoličnosti. Predstavniki slovenske vlade so se udeležili omenjene konference, mednarodni javnosti kazali demokratičen obraz, se zgražali in obsojali zločine in genocide, ki smo jim bili priča v 20. stoletju in vse do danes, obenem pa so spet poteptali žrtve komunističnega nasilja in jim vzeli pravico do spoštljivega narodnega spomina. Znova so pokazali in dokazali, da so njihove besede prazne marnje in da v resnici ne želijo obračuna z zločini svojih ideoloških prednikov. Žrtve morajo biti oziroma kot je 26. maja 1945 ves vzhičen na prvi strani Slovenskega poročevalca zapisal Tone Seliškar – torej na dan, ko je Tito na balkonu ljubljanske univerze javno naznanil besede maščevanja: »In tako je nam ob tej strašni jami postalo maščevanje – program. Morda bo marsikoga ob tej ugotovitvi mraz pretresel, kajti v nekaterih je še ostalo mnogo žalostne zapuščine dolgih stoletji: vse zle posledice hlapčevstva, ponižnosti in licemerstva, hinavstva in klečeplazenja ter omahovanja. Toda tudi to smo že premagali. In premagali bomo tudi vse pomisleke, ki bi nam ovirali izvrševati to maščevalno poslanstvo, kajti žrtve morajo biti maščevane in tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. … Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo.« Da, maščevanje je njihov program. Tudi danes.

[Page 11]

Farne spominske plošče: dejanje v modusu države

Matija Ogrin
-
0

Smisel praznikov je …

Smisel praznikov je v tem, da skupnost v njih ohranja svoj spomin in svojo dediščino: tisto, kar skupnosti daje, da je skupnost. To je spomin na izkušnje dobrega in slabega, dragocenega in hudega; spomin torej, ki je vsebino preteklosti etično premeril in s tem postavil pred skupnost neko podobo preteklosti, ki deluje med člani kot naravna in notranja vez. To je smisel državnih praznikov. Starejši še kako dobro vemo, da so bili državni prazniki v prejšnji državi in so deloma še sedaj potvorbe preteklosti, lažno postavljene slike.

In ko je 12. maja 2022 vlada, ki jo je vodil Janez Janša – in je imela še polna pooblastila –, razglasila 17. maj kot narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, se je pokazala možnost, da se bomo spominjali nečesa resničnega in zelo pomembnega; da bomo spomin na pobite nasprotnike komunizma obhajali kot država in ne le kot zasebni posamezniki.

In potem je prišel predvečer letošnjega 17. h maja. Štiri organizacije civilne družbe so zvečer ob 21 organizirale spominsko slovesnost v Ljubljani na Trgu republike: Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Združeni ob lipi sprave in Nova Slovenska zaveza. Začela se je prireditev, za katero je precej ljudi reklo, da je bila pietetna, spoštljiva in po vsebini plemenita. Sredi te slovesnosti nas je doletela novica, da je Vlada Roberta Goloba na nočni dopisni seji, prav tedaj, ko smo se mi spominjali pobitih, ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Občutek je bil »nadrealističen«, v trenutku je skoraj vidno zazijal prepad med množico na slovesnosti in oblastno elito na vrhu države. Potem so postopoma prišla občutja prizadetosti in jeze. Praznični dan, ki bi ga lahko oblastniki ignorirali, če bi hoteli, so morali prav po komunistično zatreti, uveljaviti svojo moč in obvladovanje. Kaj jih žene? Potem se spomnimo vseh zloveščih znamenj zadnjih let in več, ko so slovenski ljudje pokazali, da izgubljajo mero in odnos do realnosti. Vse do izgubljenih treh referendumov 27. novembra 2022, ki so dejansko pomenili referendum za padec v preteklost, v iluzije in nasilje. Kajti iluzije so nasilne. Komaj pol leta je minilo od takrat – in res, v kraljestvu iluzij se spretno gibljejo nasilni ljudje. Javno spominjanje na žrtve njihovih političnih predhodnikov, ki bi imelo značaj državnega spominskega dne, je bilo treba zatreti.

Večkrat si je treba v duhu obnoviti misel, da to, kaj država o kakšni stvari misli, država pove samo na en način: s svojimi zakoni in odloki. S sklepom Janševe vlade o dnevu spomina je bilo v jeziku države povedano in utemeljeno, da se je zlodel komunizma nad Slovenci potrebno spominjati. S sklepom Golobove vlade se nakazuje več, kot so morda sami hoteli povedati.

* * *

Takšnega razpleta 17. maja kot spominskega dne iskreno rečeno nismo pričakovali. Ko se je spomladi letos pojavila ideja o komemorativni slovesnosti, smo pri Novi Slovenski zavezi razmišljali, da bi moral ta dan dobiti tudi pravno, judirično vsebino, ko naj stopimo pred slovensko državo in jo vprašamo, kaj je storila za pobite žrtve in širok sklop problemov okrog njih.

Zato smo hoteli znova opozoriti na mrliške liste za pobite, problem, na katerega Nova Slovenska zaveza opozarja že od začetka. To ni prazno formalno vprašanje, kakor bi se lahko zdelo na prvi pogled. V kontekstu komunističnih zločinov, ki jih država Slovenija nikoli ni obsodila in zavrgla, je vprašanje mrliških listov še kako pomembno: gre za to, ali država uradno prizna, da so neki njeni člani, njeni ljudje nekoč živeli, obstajali. Gre za to, ali so naši pokojni za Republiko Slovenijo dejanske osebe in člani slovenskega naroda, ki so izginili v revoluciji. Da ali ne? Trenutno naši pokojni zanjo niso osebe, ker ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije. Torej bi morala slovenska država prvi, čisto temeljni izraz spoštovanja do pobitih pokazati s tem, da bi najprej priznala, da so te osebe nekoč obstajale in da so zdaj pokojne. To naj država stori z izdajo mrliškega lista in z javno evidenco žrtev. Mrliški listi pa so bili izdani doslej le v primerih, ko so to zahtevali svojci pobitih, običajno v okviru nekega drugega pravnega dejanja. Toda ne le da nekatere žrtve nimajo svojcev in zanje po dosedanjem redu nihče ne more zahtevati izdaje mrliškega lista. Krivično je, če je breme te zahteve na svojcih; nasprotno, država sama bi morala raziskati smrt žrtev komunističnega nasilja in o tem objaviti ustrezno javno evidenco.

* * *

Pravna podlaga, ki narekuje, da mora Republika Slovenija preiskati okoliščine smrti pogrešanih žrtev in izdati ustrezne dokumente, je bistveno bolj zavezujoča od trenutka, ko je Slovenija sprejela »Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem« (MKZVOPI). Zakon je v veljavo stopil 20. 11. 2021.

V zakonu, katerega del je omenjena konvencija, lahko preberemo: »Pogosta ali sistemska praksa prisilnega izginotja je zločin proti človeštvu, kakor je opredeljen v veljavnem mednarodnem pravu, in ima posledice, predvidene v tem veljavnem mednarodnem pravu« (5 člen). Države, ki sprejmejo to konvencijo, pa »se bojujejo proti nekaznovanosti za zločin prisilnega izginotja« (preambula). Toda pri nas je ostalo izginotje neznanega števila Slovencev – med 15.000 in 25.000 – do danes strašljivo neopaženo.

Na revolucionarne poboje po koncu vojne, ki jih je izvedla komunistična jugoslovanska oblast, se nanašajo že opredelitve 2. člena konvencije: »V tej konvenciji ’prisilno izginotje‘ pomeni pripor, pridržanje, ugrabitev ali vsako drugo obliko odvzema prostosti, kar stori predstavnik države ali osebe ali skupine oseb po pooblastilu, s podporo ali privolitvijo države, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali prikriva usodo izginule osebe ali, kje je ta oseba, s čimer ji je odvzeto pravno varstvo.«

Za teroristične napade in likvidacije v vojnem času pa je relevanten 3. člen konvencije: »Vsaka država pogodbenica sprejme ustrezne ukrepe za preiskavo dejanj, opredeljenih v 2. členu, ki jih storijo osebe ali skupine oseb brez pooblastila, podpore ali privolitve države, in odgovorne privede pred sodišče.« Nato konvencija podrobno opredeljuje dolžnosti države, da preišče odgovornost oseb, zlasti nadrejenih, ki storijo, ukažejo ali spodbudijo prisilno izginotje.

Kot žrtve prisilnega izginotja 24. člen konvencije opredeli »izginulo osebo in katerega koli posameznika, ki je utrpel škodo kot neposredno posledico prisilnega izginotja«. Ta člen evidentno velja za svojce pobitih, ki so s tem utrpele največjo škodo. V resnici: neizmerljivo bolečino in rano v družini, večkrat tudi konec celega rodu.

Vse žrtve prisilnega izginotja imajo pravico do povrnitve škode, kar zajema materialno in moralno zadoščenje, zlasti mora država poskrbeti za »(b) rehabilitacijo; (c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda; (d) zagotovilo, da se to ne bo ponovilo« (24. člen).

Kaj od tega je Republika Slovenija storila? In kakšna je pot do tega, da bi država pobite rehabilitirala kot nedolžne? Toda kaj naj ob tem porečemo o novih krivicah – zlasti preprečevanju pokopa – in zmerljivkah, ki se s strani nekaterih predstavnikov politike zgrinjajo nad izginulimi žrtvami in njihovimi svojci?

Še posebej precizna je dikcija konvencije, ki nalaga državi, da po svojem kazenskem pravu kaznuje »nezakonito odstranitev otrok, ki so žrtve prisilnega izginotja, otrok, katerih oče, mati ali zakoniti skrbnik so žrtve prisilnega

[Page 6]

Delo Nove Slovenske zaveze. Namesto države.

Figure 1. Delo Nove Slovenske zaveze. Namesto države. Tamino Petelinšek

izginotja, ali otrok, rojenih med ujetništvom matere, ki je žrtev prisilnega izginotja« (25. člen). Kaj ob teh besedah čutijo »otroci s Petrička« in preštevilne druge otroške žrtve, katerih starši so bili pobiti, oni sami pa kot sirote vrženi v bedo in psihične stiske? In kaj ti ljudje čutijo zdaj, ko je vlada še uradno zavrgla spomin na žrtve?

* * *

Zgoraj nakazana, moralno in legalno utemeljena pričakovanja, so v razmerah, kamor zdaj retrogradno drsimo, mnogo, mnogo preveč. Spričo tega, kar je oblast zdaj storila, je jasno, da trenutno ni mogoč noben napredek; vse kaj drugega. Kljub temu pa moramo vztrajati pri minimalnem civilizacijskem standardu: da država izda za žrtve komunizma mrliške liste in napravi javno evidenco. Manj kot to se ne da zahtevati.

Veliko delo, ki ga je Nova Slovenska zaveza naredila v prvih letih delovanja, je bilo, da so naši ustanovitelji zbrali in preverili imena žrtev, jih vpisali na farne plošče in jih na koncu uredili v seznam: 14.901 pobitih v knjigi Farne spominske plošče. S pobudo, naj za osebe, dokumentirane na farnih ploščah, država izda mrliške liste, smo dne 17. maja 2023 prireditelji spominske slovesnosti obiskali predsednico Komisije Državnega zbora za peticije in človekove pravice, gospo poslanko Evo Irgl, in ji predali naš apel (glej str. 132) skupaj s knjigami Farne spominske plošče. Ob razumevajočem in odprtem sprejemu predsednice komisije smo dobili upanje, da bo komisija s svojimi pooblastili vsaj temeljito izprašala ustrezne državne službe o konkretnih postopkih in poteh k temu cilju – javni evidenci žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci. Poslanki Evi Irgl smo bili hvaležni za to. Bil je poseben in slovesen trenutek, ko smo ji kot predsednici Komisije za človekove pravice Državnega zbora predali v roke Farne spominske plošče. Bil je trenutek, ko je delo Nove Slovenske zaveze ponujalo in izročalo državi Sloveniji nekaj, česar ta doslej ni bila zmožna narediti.

Justin Stanovnik je v prvi številki Zaveze zapisal: »Slovenski domobranci so bili legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Domobranci so bili vojska neke države v njeni odsotnosti.« (Zaveza, št. 1)

Kako nenavadno, toda resnično: 30 let po tem zapisu Farne spominske plošče čedalje bolj stopajo pred nas kot veliko dejanje, ki je bilo storjeno na način, kakor delujejo države; storjeno je bilo v modusu države, ki skrbi za svoje državljane. Bilo je dejanje, ki so ga isti ljudje, nekoč domobranci, v svojih poznih letih storili še enkrat: dejanje neke države v času njene omrtvičenosti in odsotnosti.

[Page 8]

Tesnoba, sveta jeza in upanje

Lenart Rihar
-
0

Ideološko do kraja i …

Ideološko do kraja izdelanega človeka nič ne sili, da bi zardeval, pa tudi nobene kazni mu za to ni treba plačevati. To je zdaj normalen človeški obraz, saj nad stvarmi ne dela nobenega nasilja: so takšne, kakršne so: vedno enake, vedno na razpolago. Justin Stanovnik

Tesnoba ni edini obč …

Tesnoba ni edini občutek, ko precej brezmočno opazujemo brezsramno lomastenje postboljševizma po težko pridobljeni slovenski državi. Pograbi te tudi sveta jeza. Seveda najprej na protagoniste, katerih krvavordeča sled sega skoraj osem desetletij nazaj. A v mislih imamo tudi demokratično stran, ki je definitivno imela več možnosti, kot jih je vnovčila. In to do današnjih dni! Naj tisočič ponovim svojo mantro na enem primeru: nerežimski novinarji, komentatorji in politiki šele zadnje tedne ugotavljajo, da imamo morda vendarle levo vlado. Prej so desetletja pisali o levosredinskih, kadar so bile enobarvno postboljševiške oz. skrajno levičarske, in o desnih, če je bila slučajno kdaj mešana koalicija, se pravi, da je bila poleg levih v vladi tudi kaka desnosredinska stranka. Človek je samemu sebi nadležen, ko jim skuša kaj dopovedati, a vse bob ob steno.

V začetku je bila … beda

Vendar je šlo tako že od samega začetka naše tridesetletne poti. Dobro vemo, da ni bilo lahko. Dobro vemo, da je bila demokratizacija hočeš nočeš talka osamosvojitve. In dobro vemo, da že v izhodišču ni bilo poštene politične igre. Eni so štartali oziroma nadaljevali kot desetletja uigrana konjenica, demokratična stran kot nekaka razglašena skupina, ki se ne zaveda prav dobro, kje vse jo čakajo pasti. Eni so imeli medijsko mašinerijo, drugi so se spotikali s posameznimi radijskimi in časopisnimi poskusi. Eni so imeli gospodarsko moč, sodstvo in inercijo birokratskega stroja, drugi nič. Eni so imeli – skratka – natančne scenarije za navidezen sestop z oblasti, drugi so tavali po odru in si kradli replike, mnogokrat priučene od tistih, ki so bili za oblast predestinirani in so na njej kraljevali pol stoletja. A glavno je bilo sledeče: eni so znali prilagajati svojo igro tako, kakor jim je koristilo. Brez najmanjšega sramu, brez kančka ponosa. Kot so bili ploščo vajeni obrniti za 180 stopinj, ko je bilo treba slaviti ali pozabiti Stalina. Ali kot je bilo treba povzdigovati kolega, če ga je partija potrepljala, drugi dan pa ga pljuvati, če se je iz čiste poljubnosti odločila, da ga pošlje na Goli otok. Ali kot je bilo užitek ustrahovati podrejene, v istem hipu pa klečeplaziti pred tistim, ki je bil nosilec surovejše moči. Tako ni bil problem v svobodnem času všečno tuliti »Evropa zdaj«, sočasno pa sejati cinizem do njenih ustanov. Nobene kontradikcije niso videli v hkratnem zaničevanju domoljubja in rohnenju čez »narodne izdajalce«. Lahko so prihajali z dražgoških bakhanalij in rjoveli, da je treba gledati v prihodnost. Nobene težave ni bilo danes slaviti revolucije, jutri pa jo zanikati in jo nadomeščati z enobejem.

Stran od dobrega!

To slednje z revolucijo in enobejem ne pritrjuje le boljševiški manipulativnosti, pač pa dokazuje tudi, da nikoli niso imeli nobene želje odmakniti se od svojega diaboličnega bistva. Mostograditeljska narava demokratične strani jim namreč že trideset let servilno ponuja možnost častnega umika z izjavami, češ saj partizanstvo je bilo samo na sebi nekaj dobrega, le revolucija da je bila slaba. Glede na njihovo virtuoznost v sprenevedanju in lažeh bi ta zasilni izhod zlahka pograbili in vsaj pro forma igrali na pošteni strani. Ampak ne. Niti toliko se jim ni ljubilo potruditi, saj bi jih to na prelomnici barbarstvo vs. civilizacija sililo ostajati na strani slednje. Posledica te odločitve in vse večjega prisvajanja politične moči je legitimiranje zločinskega sistema s postavljanjem rdečih zvezd na vpadnicah prestolnice, slavljenje likvidatorskih trojk s športnimi dogodki, pokopavanje prvega ovaduha politične policije z državnimi častmi, vladno romanje na Čebine, vračanje Broza v protokolarni prostor, omalovaževanje osamosvojitve, ukinitev spominskega dne za žrtve totalitarizma itd. itd.

Šibka temeljna odločitev

Ob vsem tem se ne da ubežati vprašanju, kako je vse to mogoče, kakšna so bila izhodišča, kje se je zalomilo. Justin Stanovnik se je velikokrat spraševal, koliko globine je bilo v večinski odločitvi ljudi, da pustijo stari režim in prevzamejo odgovornost, ki jo prinašajo zasebna pobuda, tržno gospodarstvo in še zlasti demokracija. Vse bolj očitno je, da te globine ni bilo. Zanimale so jih predvsem stvari, ki so se nasmihale s površja svobodnih držav. Praški in kava, kavbojke in dobri avtomobili, veliki plakati in lepe fasade, spodobne plače in počitnice, ki niso zakuhana stoenka na tretjem klancu proti Kopru. Sicer je očitno že to bilo dovolj, da so se sredi vsesplošnega vretja odločili za spremembe. A ko so minile prve zasilno demokratične volitve, ko je minil plebiscit, ko je minila osamosvojitev, je pod težo medijskih kanonad, manipulacij kontinuitetnikov in zanikrnosti v demokratičnem taboru sleherniku hitro začela pohajati pomladna sapa. Ko danes gledamo nazaj, je precej jasno, da spričo polstoletnega poneumljanja kaj drugega niti ni bilo pričakovati.

Smo pa več pričakovali od demokratičnih voditeljev. A tu je bila približno enaka revščina. Nekateri so prebegnili, od koder so se vzeli, drugi so oportunistično begali iz tabora v tabor, nekateri so neprestano gradili mostove med demokratično stranjo in strupeno boljševiško želatino, spet drugi so se vedno znova vdajali po vzoru kocbekjanskih koristnih idiotov. Malo je bilo vizije, malo je bilo klenih stališč, malo je bilo poznavanja zgodovine, malo razgleda čez svetovno dogajanje in primanjkovalo je politične veščine.

Zaveza nam nima česa povedati!

Predvsem pa je bilo malo želje, da bi se dali poučiti. Justin Stanovnik mi je povedal, da ga je predsednik stranke, katere član je bil, v nek gremij povabil le enkrat, in sicer takrat, ko so ga levi koalicijski partnerji (znova?!) grobo izigrali in je bil zato povsem sesut. Sestali so se enkrat, potem se je možakar nekoliko pobral in koordinacije je bilo konec. V pogovoru za Zavezo sem gospoda Justina vprašal, kakšen je bil nasploh odnos pomladne strani do njega in njegovega kroga. Odgovoril je, da so mu dajali vedeti, naj se ne vmešavajo: »da je to sedaj njihova igra; da taki ljudje, kot sem jaz, prihajajo iz neke druge zgodovine, ki so jo izgubili in naj sedaj ne vnašamo nemira še v njihove vrste.« Tako. Težko se je otresti misli, da tu notri tičijo usodni vzroki. Če že ne kot konkreten primer, pa kot ponazoritev, kot prispodoba. Niso hoteli vedeti oz. upoštevati, iz kakšnega časa izhajamo in da je to naš ključni, usodni določevalec.

Ko smo naštevali, kakšne klavrne politične like je naplavila slovenska pomlad, nismo omenili še enega, pozitivnega. Nekateri so se tudi učili. Ne samo iz sprotnih političnih dogajanj, pač pa tudi iz zgodovine in iz trdih osebnih izkušenj. Tudi iz tega, kar je učil Justin Stanovnik. Zato je slednji zapustil svojo prvo stranko in s ponosom gledal na tak politični in osebnostni razvoj. Če bi bilo nekaj več te jasne in klene politike v nekdanjem Demosu in če ta ne bi vrgel puške v koruzo ter se razpustil, se Slovenija danes zagotovo ne bi znašla na zastrašujočem pragu, ko se zdijo mogoči tudi najslabši scenariji.

Kristusova nevesta

Na koga smo ljudje od začetka tranzicije še polagali svoje upe? Na slovensko Cerkev. Sicer ne moremo reči, da je bila demokratična pobuda od nje povsem zapuščena, saj gre navsezadnje za ogromen presek članstva. A mislimo zlasti na njen »profesionalni« del, na vizijo vodstva, na njeno pastirsko vlogo. So bili naši upi neupravičeni? Poglejmo, denimo, kaj so prestajali slovenski duhovniki. 124 so jih boljševiki ubili med vojno ali po njej. 275 jih je moralo ob koncu vojne zapustiti domovino, če so se hoteli izogniti smrti oziroma nasilju. Samo v prvih desetih letih po vojni so bili obsojeni na več kot 1200 let zapora, vključno z mučenji, nočnimi zasliševanji, samicami, suženjskim delom. Nadaljnjih 500 jih je bilo tako ali drugače v kazenskih postopkih do srede sedemdesetih let. Govorimo samo o duhovnikih, nič o neštetih laikih in redovnikih. Ali ni to mučeniški izplen, spričo katerega bi upravičeno pričakovali jasna in premočrtna stališča? Pa polnokrvno vzgojo duhovnikov ter po njih nedeljnikov in šolarjev pri verouku? Kje je teološka fakulteta s svojimi profesorji? Kaj raziskujejo, kje je njihova suverena beseda? Bolje, da končamo pri vprašanjih …

Slepec slepca vodi

Naše upanje pa je bila seveda tudi Evropa. O tem smo pisali v enem od zadnjih uvodnikov in še kdaj prej. Sama vse večja talka (in obenem nosilka) nasilnih levičarskih ideologij ne pozna razmer v postboljševiških državah, kar samo po sebi tvori začaran krog, zaradi česar si učinkovito pomoč težko obetamo. A naše izhodiščno upanje ni bilo naivno. Gradili smo ga na temeljih, iz katerih je zrasla ta edinstvena politična tvorba. In na njenih dokumentih, katerih preroškost je osupljiva. Le poglejmo si še enkrat del resolucije 1096, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sredi devetdesetih: Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do žametne restavracije totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. Vse do danes bi ti stavki v Sloveniji zveneli kot teorija zarote, a jih tako rekoč nihče niti slišal ni. Kocbekovi epigoni se ji bržčas režijo še danes. In tu tiči velik del težave. Kako naj nam pomaga Evropa, tudi če bi bila v stanju pomagati, če niti na pomladni strani kolikor toliko enotno ne vidimo nevarnosti?

Demokratična Slovenija v svoji politiki v celoti gledano torej nima niti kake posebne kvalitete niti kvantitete. Podobno je z mediji, novinarji in komentatorji, ki v grobem delujejo na demokratičnem polu. Nič kaj bolje ni s slovensko Cerkvijo – od pastirjev do božjega ljudstva. A vseeno upamo, da vsi skupaj predstavljajo neko kritično maso kakovosti, ki bo lahko s pomočjo evropskih okvirov, znotraj katerih smo in ki izhajajo iz njenih klenih časov, slovenski svet vendarle nekako ohranila ter ga obrnila k polnokrvni demokraciji in zreli državnosti.

[Page 4]

Šentjošt 2023: nagovor Toneta Rodeta

Tone Rode
-
0

Spoštovane gospe in gospodje, dragi Šentjoščani!
Spet smo zbrani pred kapelo mučencev. Pokloniti smo se prišli žrtvam revolucije, sorodnikom, članom vaških straž, domobrancev in slovenske narodne vojske, mučencem, mučenim in umorjenim po koncu druge svetovne vojne, desetletja zamolčanim in izbrisanim, katerim je še danes vzeto dobro ime. K njim se vsako leto vrača naš duh v prepričanju, da je veliko od njih pri Bogu in so naši priprošnjiki, v trdni zavesti, da je njihova žrtev obrodila duhovne sadove za slovenski narod in domovino.
Naši mučenci nas prebujajo iz otopelosti, apatije in malodušnosti, spodbujajo nas k dejavnemu življenju po vrednotah, po katerih so oni živeli, trpeli in umrli, vedno znova nas postavljajo pred sledeče izzive:

  1. pred nujnostjo spominjanja in prepoznavanja na kakšnih vrednostnih temeljih stojimo,
  2. pred vedno perečo moralno odločitvijo med resnico in lažjo,
  3. pred vprašanjem, kaj osebno in kot skupnost storiti danes,
  4. pred odločitvijo, da postavimo Boga na prvo mesto.
  5. Zakaj nujnost spominjanja? V teh zmedenih časih nam vedno preti skušnjava, da bi prelomili s preteklostjo in živeli iz dneva v dan. A le spomin nam daje perspektivo, nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel.
    Kot pravi filozof dr. Milan Komar: »Zgodovina ni posledica neorganskih preskokov in prelomov. Stvari in položaji se razvijajo iz prvih zajemov, bodisi Božjih bodisi človeških (…) Stvari od nekod prihajajo in nekam gredo. (…) Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost kot taka vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti.«
    Zakoreninjenost v spominu nam omogoča, da se ne utopimo v veletoku sprotnega dogajanja temveč, da živimo svoje lastno zrelo osebnostno in skupnostno življenje. Komar tudi opozarja: »Doslednost in zvestoba lastni poti in lastnemu poslanstvu sta s trnjem prepreženi.«
    Takšne, trnjeve, so bile poti naših mučencev. Živeli so v prepričanju, da se človeška zgodovina izteka onkraj smrti v Božjo večnost in da bodo le Bogu dajali odgovor za svoja dejanja. Zato so se trudili delati po vesti, kar je prav. Domačini v Šentjoštu in drugje so se organizirali v vaške straže v samoobrambi pred revolucionarnim terorjem, v bran duhovnih in materialnih razsežnosti svojega doma, za zaščito življenj, družin in skupnosti. Tej odločitvi so sledile druge, še težje. Gledano z očmi tega sveta, so te odločitve imele krute posledice. Gledano z vidika Božje večnosti, pa so bile prave, neizogibne. Vodile so do tega, da so bili eni ubiti med vojno, drugi izvensodno umorjeni in izbrisani po njej. Od teh, ki so vojno preživeli, so eni ostali v domovini ter trpeli krivice in teror komunistične totalitarne oblasti. Spet drugi, moji predniki, so bili prisiljeni v begunstvo, da bi sebi in svojim družinam ohranili življenje in svobodo. Vsi pa so zaradi skupnih duhovnih temeljev ostali povezani s trajnimi vezmi, ki sežejo onkraj smrti in zemljepisnih razdalj. Tako so pokojni s svojo žrtvijo in priprošnjo Bogu, živi pa z vztrajnim delom v težkih razmerah pomagali ohranjati in predajati vero, krščanske vrednote ter zgodovinsko resnico. Koliko jih je v težkih razmerah vztrajalo v ljubezni do domovine ter gojilo sen o nekoč samostojni in demokratični Sloveniji, osvobojeni jarma komunizma! Na tej vrednostni osnovi so potem s pričevanjem, pisanjem in delovanjem, ne nazadnje z aktivno podporo demokratičnim silam, prispevali svoj delež, da je ob začetku devetdesetih let preteklega stoletja prišlo do resnične osvoboditve, osamosvojitve in demokratizacije Slovenije.
  6. Spomin na mučence ter na naše prednike pa je protistrup proti relativizmu, saj nas vedno znova postavlja pred moralno odločitvijo med resnico in lažjo. Ta izbira je z izredno silo razdelila naš narod med drugo svetovno vojno in po njej ter nas kot težka megla, ki je nekateri nočejo, drugi ne morejo ali ne znajo razkaditi, teži še danes. Moj pokojni dragi tast, dr. Marko Kremžar, je to stanje odlično opisal: »Leta 1941 je organizirana laž bruhnila med Slovence z revolucionarno silo in z znanstveno propagandno tehniko, ki so se je komunisti posluževali, kakor povsod po svetu, tudi pri nas. (…) Kljub temu se laž ne bi mogla zakoreniniti, če je ne bi spremljalo nasilje. Slovenski komunisti so uvedli med revolucijo zločinski teror in kasneje strahovlado, ki je obrodila enoumje, v katerem je pojem resnice izgubil svoj pravi pomen. S strahom so nosilci partijske oblasti hromili ljudem vest, da so pričeli ob lažeh molčati in jih na ta način sprejemati. Resnica pa, če ni izrečena, ne izgine s časom le iz javnega življenja, marveč tudi iz človekovega srca. Tako postane razumljivo, da se v Sloveniji desetletja po propadu komunističnega režima med rojaki še ohranja in ponovno dviga glavo stara zgodovinska laž, ki naj bi prekrila krvavi teror komunistične revolucije.«
    Kremžar nadalje ugotavlja: »Res, da niso nikdar vsi rojaki sprejeli teh laži. (…) V desetletjih pod komunističnim režimom so ohranjali zvestobo resnici svobodni in pogumni ljudje. Teh morda ni bilo veliko, a vendarle dovolj, da tudi sredi najbolj temnih let naše preteklosti plamen resnice ni ugasnil.«
    Kremžar poda še diagnozo naše družbene bolezni: »Po sesutju komunističnega političnega sistema smo upali, da je pod njegovimi ruševinami ostala pokopana tudi gora nakopičenih laži. Pa ni bilo tako. Tudi po padcu komunizma celo med mnogimi demokrati ni bilo dovolj poguma, da bi odločno presekali z lažjo pa morda tudi ne zavesti, do kake mere je virus laži trdoživ in razdiralen. Lahkoverno so pričakovali, da bo ostanke enoumja odplavil čas sam od sebe. Motili so se. (…) Ljudje ob starih lažeh molčijo misleč, da je to varneje, predvsem pa bolj udobno. Zakaj bi spreminjali kar so se učili v šolah, si mislijo, ne da bi se zavedali, da so tudi na videz male laži del velike mreže nekdanjega enoumja. Hoteli bi zaživeti na novo, ne da bi prej uredili s preteklostjo, a to ne gre. (…) Ob množici dolgo prikrivanih morišč, od Teharij in Roga do Hude jame, kjer čakajo na pravico in resnico desettisoči žrtev komunizma, je bilo mogoče pričakovati, da bodo dejstva sama zadosti glasno pričala resnico, pa se to ni zgodilo. Dejstva sama so premalo. Resnica mora biti izgovorjena, glasno in jasno, da prežene laž.«
    Takšno nujno resnico je pred leti izrekel profesor dr. Peter Jambrek, ki je izjavil: »Družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor«. Še drugo je pred časom izpostavil ustavni sodnik dr. Jan Zobec: »Sprava se bo najprej začela v bistvenem – pri temeljnem odnosu do človečnosti, se pravi pri človeka vrednem pokopu vseh mrtvih. Dokler na tej točki ne bo moralno-etičnega soglasja, dokler ne bo sprave, ki jo sam razumem ne (samo) kot spravo dveh sprtih strani, ampak kot nacionalno poenotenje na tako temeljni in absolutni točki, kot je odnos do umora in umorjenih ter do njihove pravice do groba, toliko časa ne bo normalne, civilizirane in ustavno integrirane Slovenije.«
    Dovolite, da na tej točki javno vprašam: kako naj preklic oz. cenzuro razstave o breznu pod Macesnovo gorico razumemo drugače kot pa kot skrajno dejanje proti človečnosti, kot poskus ohranjanja mitoloških laži, na katerih je slonel stari totalitarni režim, kot še en perverzen poskus preprečitve, da bi resnica o revolucionarnem zločinskem terorju relevantno odmevala v javnosti?
    Ta primer spet jasno kaže na dejstvo, da so kolesnice osemdesetletnih laži zelo globoke in najlažje jih je še naprej ponavljati ali pa se pustiti zaslepiti, kako je za vse najbolje, če kot družba »prenehamo s preštevanjem kosti« in z ukvarjanjem s preteklostjo ter se zazremo v prihodnost. Dediči totalitarnega režima dobro vedo, da prav na takšen način njihov utemeljitveni lažni mit ne bo nikoli podvržen kritični presoji zgodovinske resnice. Da se enkrat prenehamo vrteti v tej vse globlji kolesnici laži, pa bo potrebno še veliko naporov pokončnih in notranje svobodnih ljudi, ki se bodo pogumno odločali za resnico in jo glasno izgovarjali. Bodimo prepričani, da bo le zaradi vztrajnosti v resnici to v laž usužnjeno kolo naše stvarnosti enkrat iztirilo in se resnično osvobodilo.
  7. In kaj še lahko storimo danes za Slovenijo? Časi niso rožnati, zdijo se celo vse bolj mračni. Nekdaj krščanska Evropa in z njo Slovenija se prostovoljno in celo z navdušenjem odrekata svojim duhovnim koreninam. Naši, danes spet kar odkrito ponosni dediči preteklega totalitarnega režima, so v tem času po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije dobili nove zaveznike in somišljenike ne samo po uradih Evropske unije, temveč tudi v mednarodnih t.i. nevladnih organizacijah, ki pa se vse po vrsti napajajo z državnih proračunov, ter v globaliziranem kapitalu, ki v imenu svojih interesov deluje proti družini, proti narodu, proti človeku in njegovemu dostojanstvu od spočetja do naravne smrti. Vse več je znakov, da se naši oblastniki ponovno nostalgično in z naklonjenostjo spogledujejo s totalitarno ideologijo, ki bo vsak čas drugače mislečim odrekla pravico do sooblikovanja družbene in politične stvarnosti, ki bo političnim tekmecem in vsakomur, ki bo kritično hotel nastopati v javnosti, kratila pravico do svobode govora in javne besede. Včasih se zdi, da bi, če bi mogle, politične sile režimske kontinuitete celo z navdušenjem preklicale proces osamosvojitve in demokratizacije Slovenije in nas vrnile v nove-stare totalitarne čase. Te iste sile, s skupino usklajenih nevladnih organizacij in medijev, pa nam in predvsem našim mladim skušajo, kot je opazil sodelavec z Družine, “priskutiti” našo državo. Prepogosto namreč slišimo: »To pa ni več moja država, ipd.« Dragi rojaki, ne smemo dopustiti, da bi prav ljudem, ki so največ naredili za našo državo, med katerimi smo bili tudi katoličani, odtujili Slovenijo.
    Za premagovanje teh izzivov pa ohranjajmo in razvijajmo skupnosti, trdna jedra, z etično, krščansko antropološko, kulturno in narodno zavestjo ter jih med seboj povezujmo. Takšna jedra, kot je ta tu, v Šentjoštu. Vztrajanje pri tem, kar smo v samem bistvu, je edino, kar lahko zares storimo. V tem smislu ni nepomembno koliko nas vsako leto roma v Kočevski rog ali v Teharje, se udeležuje slovesnosti ob lipi sprave na Ljubljanskih Žalah, žalne slovesnosti na dan umora dr. Lamberta Ehrlicha ali pa te spominske svečanosti v Šentjoštu. To je merilo zavezanosti skupnim vrednotam. Zato se po svojih zmožnostih udeležujmo teh dogodkov z otroki in vnuki, spodbujajmo mlade v tej drži, saj je spoštovanje naših mučencev v bistvu zvestoba do nas samih.
    Dr. Marko Kremžar nas je v nekem drugem tekstu spominja na še na eno neodložljivo nalogo. Nalogo zadoščevanja za grehe in zločine, ki so jih povzročili naši rojaki, naše sestre in bratje, člani našega naroda. Tako je zapisal: »Dejstva revolucionarnega terorja in povojnih grozot so še živo prisotna, morda ne manj med nekdanjimi revolucionarji in njih dediči, kot med njimi, ki so preganjanje trpeli. Zato bi tisti, ki so nekoč opravičevali svojo nasilnost nad drugače mislečimi rojaki z marksistično zgodovinsko nujnostjo, danes radi, da ostane zgodovina dokončno prekrita s plaščem nekdanje propagandne laži. To bi pomenilo likvidacijo spomina in ponovno simbolično likvidacijo vseh žrtev komunizma med nami, kar je daleč od resnične, odkritosrčne sprave. Ker pa je pomiritev nujna in narod ob tako globoki, nezaceljeni rani ne more živeti in rasti, se je v diaspori že pred leti pričela obnavljati misel, da smo kristjani dolžni, ob ohranjanju spomina na žrtve revolucije, izprositi pri Bogu milost kesanja in obžalovanja za vse, ki so krivi pobojev, laži, krivic in tudi našega zdomstva.«
    Zato molimo in prosimo Boga za narodno pomiritev v resnici ter darujmo svoje trpljenje in preizkušnje za spreobrnjenje našega naroda, za svetlejšo prihodnost Slovenije.
  8. Na koncu pa dovolite še najbolj pomembno misel od vseh. Nujnost, da Boga postavimo na prvo mesto. Le tako bo vse na pravem mestu. Le tako bomo lahko prepričano rekli: »Zdrava bodi, moja lepa domovina!«. To je odločitev, ki edina lahko, sredi najhujših preizkušenj, napolni srce s pravim, Kristusovim mirom.
    Kot pravi Jezus v Janezovem evangeliju, ko se po velikonočni večerji poslavlja od učencev: »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje.« In še: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«
    Pred petnajstimi leti sva v Argentini s prijateljem posnela niz pričevanj starejših, med njimi tudi domobranca, ki je bil vrnjen iz Koroške, skupaj s soborci poslan v Teharje v smrt in je po čudežu uspel uiti z brezna. Na zelo nazoren način je opisal prizor pobojev, ki me še danes prevzame. Ti mladi fantje, domobranci, so po njegovih besedah drug za drugim hodili v smrt polni vere, z rožnim vencem v rokah in z molitvijo na ustih, kljub strahotnemu mučenju, trpinčenju in nečloveškem ravnanju njihovih krvnikov. Še posebno takrat, pred gotovo smrtjo, je bila ljubezen do Boga in vera v vstalega Jezusa na prvem mestu. Še posebno takrat so bili pričevalci vere v odrešenje in večno življenje! Naj nam bodo vzorniki, da se bomo v življenju iz ljubezni pripravljeni razdajati in žrtvovati, za svoje bližnje, za družino, za skupnost, kot so se sredi vojne vihre naši mučenci. In ostanimo mirni, resnicoljubni, pogumni, dobronamerni ljudje, polni upanja Vanj, ki je edini zmagovalec nad svetom.

Stari Hrastnik 2023: Spomin je znak notranjega življenja

Marko Jerman
-
0

Kdor se spominja, vase se povrača
v sam začetek, v prvo izhodišče
si skrbno pota sem in tja preišče
smeri po igri vetra ne obrača.

Pokoj in sprava sta njegova plača
v globini lastni najde zatočišče
je slep za videz, za zunanje blišče
požene korenine v tla domača.

Spomin je znak notranjega življenja
zahteven je do sebe, zvest resnici
je stroga mera in zalet hotenja.

Je nepremičen kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh, podoben ptici
spomin in bistrost sta najožja brata.

Milan Komar

Dragi prijatelji!

Mislim, da se ob tem sonetu velikega slovenskega filozofa, vsak izmed nas čuti nagovorjenega. Besede kot spomin, resnica, zvestoba, sprava, so vedno prisotne na slovesnostih, kot je današnja, in dajejo smisel našemu vztrajnemu iskanju pravice.
Tukaj in v bližnji okolici je bilo po vojni pobitih in zmetanih v rudniške jame več kot 4000 oseb – nikoli ne bodo izkopani – izgovorov je veliko. Nikoli ne bomo vedeli njihovih imen. Skratka, bili so izbrisani iz obličja zemlje in izbrisani iz uradnih evidenc. Pred kratkim je vlada Republike Slovenije izbrisala iz uradnega koledarja 17. maj kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. O nekih drugih „izbrisanih“, ki to niso bili in za katere se načrtuje spomenik v slovenski prestolnici, ni vredno izgubljati ne časa ne besed.

Vrnimo se k našim mučencem. Po skoraj osmih desetletjih se jih še vedno drži vzdevek „izdajalci“, čeprav so prav oni bili zvesti do konca. Zvesti Bogu, krščanski tradiciji, slovenskemu jeziku in narodni kulturi. Tak je bil slovenski narodni značaj, o katerem so se v OF na vrhovnem plenumu (november 1941) v Ljubljani odločili, da ga preoblikujejo. To je pomenilo, čeprav ni tam zapisano, da postane Slovenec marksist, leninist, revolucionar, materialist in ateist. Komunistična partija je podlo izkoristila stisko Slovencev pod tujo okupacijo in napadla lastni narod, ki je dolgo okleval, preden se je začel braniti.
Kar je sledilo, poznamo. V zmedi in trušču konca svetovne vojne, je komunistični partiji uspelo prisvojiti si oblast in izvršiti veliki bratomor, zločin, ki ne zastara. Pol stoletja „svobode“, ki to ni bila, je bolj ali manj uspešno skrivala to sramoto. Ko smo si pred tremi desetletji izborili lastno državo, je ob zlomu komunizma izgledalo, da bomo zmogli razčistiti s preteklostjo, obsoditi zločin, se spraviti med seboj in s skupnimi močmi in dvignjeno glavo stopiti v nov demokratični čas. A „preoblikovan“ narodni značaj in pohabljenost narodnega telesa to še danes preprečujejo. Posledice komunističnega socialnega inženiringa bodo še dolgo prisotne in okrevanje težavno, če bo sploh volja za okrevanje.

Zato sprave ni bilo. Danes se iz visokih položajev oglašajo apologeti zločincev in negacionisti. Pravica pa nima samo zavezanih oči, ampak tudi ušesa in usta. A obstaja tudi svetla stran te zgodbe. Tisoči in tisoči Slovencev, katerih telesa trohnijo v breznih, jamah, jarkih in jaških, so iz tega sveta odhajali pripravljeni na smrt, z molitvijo na ustnicah, nekateri z odpuščanjem. Oni sprave ne potrebujejo.

Pod Peco ni Matjaževe vojske in ne kralja Matjaža. Pod tem hribom pa spi množica slovenskih mučencev, ki so, skupaj z vsemi drugimi raztresenimi po naši lepi domovini, naši mogočni priprošnjiki pri Bogu, in verjamem, da je tudi od tam prišla izdatna „čudežna“ pomoč pri osamosvojitvi. Nanje se še vztrajno obračajmo!

Na začetku sem zajel iz studenca slovenske kulture in prebral pesem Milana Komarja. Za konec še kamenček iz mozaika evropske kulture. Klavdijev monolog iz Shakespearove tragedije Hamlet. Klavdij je kralj Danske. Krono, kraljico in oblast si je vzel potem, ko je skrivaj umoril lastnega brata, kralja Hamleta. To je pogled iz druge strani, iz perspektive morilca. Nekatere podobnosti s slovensko stvarnostjo so me spodbudile, da to preberem. Namenjen je vsem, posebno pa tistim, ki zločina še danes niso sposobni obsoditi in ki verjetno tega ne bi želeli poslušati. Tako govori Klavdij, ko ostane sam na odru:

O gnila je žalitev moja, smrdí v nebo
prvotno, prastaro prekletstvo ima na sebi
za brata umor. Molit ne morem,
čeprav sta želja in volja močni,
močnejša krivda vsak poskus porazi
in kakor človek v dva opravka vpet
stojim omahujoč – kje naj začnem,
a oba opustim. Kaj če bi ta prekleta roka
bila še enkrat debelejša od bratove krví,
ga ni dovolj dežjá v milem nebu,
da izpral bi jo, belo kot sneg? Čemú le milost,
če ne da grehu zoperstaviš se iz oči v oči?
In, ali ni v molitvi dvojne te moči,
da nas prestreže v padcu – ali če pademo – odpusti?
Potem ozrem se gor; krivde ni več. Ampak, joj!
Kakšna molitev pa naj meni ustreza?
„Odpusti mi ta podli umor?“ To ne bi šlo,
saj še sem v lasti teh stvari, ki so zavedle me v umor.
Moje krone, moje kraljice – in oblasti.
A se mi lahko odpusti in sadove greha obdržim?

V pokvarjenih tokovih našega sveta
pravico zlahka odrine zločinca pozlačena roka;
in večkrat, vidi se, da se prav s plenom zakon kupi.
Toda ni tako nad nami. Tam ni izmikanja.
Leži dejanje tam razgaljeno in mi sami primorani
v samo lice in čelo svojim grehom predati dokaze.
Kaj zdaj? Kaj mi še ostane?
Poizkusi kaj zmore kesanje. Česa pa ne zmore?
A kaj sploh zmore, če se kesat ne zmorem?
Gorje! O, prsi črne kakor smrt!
O duša – na limanice ujeta – v borbi
za prostost se lepiš bolj in bolj!
Pomagajte angeli. Vsaj en poizkus!
Kolena trmasta, upognite se! Srce jeklenih strun
– mehko postani, kakor kite so dojenčkove.
Vse lahko se v prav še obrne …

Besede moje vzletajo – je mislim mojim pretežko …
Besede pa brez misli – nikoli ne gredo v nebo.

Klavdij (Hamlet, Shakespeare)

Izbris razstave o množičnem zločinu pod Macesnovo gorico

Urednik
-
0

Ministrstvo za kulturo je od decembra 2022 z zahtevami po dodatnih utemeljitvah in dopolnitvah odmikalo izvedbo razstave o breznu pod Macesnovo gorico, ki je največje slovensko prikrito morišče z več kot 3450 izkopanih posameznikov oz. njihovih posmrtnih ostankov. Že sama velikost in podatek, da je bilo izkopanih tudi preko 9000 različnih osebnih predmetov žrtev, bi terjalo, da se to slovenski javnosti na urejen način predstavi, najmanj z razstavo. Podatek, da je projekt Muzeja novejše zgodovine za sofinanciranje pristojna komisija za premično kulturno dediščino zavrnila z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje meril, je neverjetno sprenevedanje. Iz objave dr. Jožeta Dežmana (https://spletnicasopis.eu/2023/06/08/natasa-je-cenzurno-stalisce-komisije-skrivala-pred-novinarji/) jasno razberemo, da so se članice komisije spustile na vsebinsko področje in ne na formalne kriterije.

Drugega sklepa, kot da gre za onemogočanje javne predstavitve razsežnosti prikritega morišča pod Macesnovo gorico, ni mogoče izpeljati.

Kočevski Rog 2023 – „Še nam bodo cveteli kostanji“

Andrej Fink
-
0

Spet smo se zbrali v tej naravni katedrali kot že tolikokrat in se še bomo, da proslavimo in priznamo veličino, da se poklonimo življenju in obsodimo krivično smrt, da mrtvim po vsej Sloveniji, ležečim v več kot 750 evidentiranih množičnih grobiščih, izkažemo čast in da se jim zahvalimo za njihov zgled.
Pred dobrimi osemdesetimi leti je našo domovino zadela najhujša nesreča, ki jo je v tisoč petsto letih lahko doletela. Slovenci smo se znašli v svojevrstni situaciji. V okviru svetovne kataklizme, druge svetovne vojne, so nas od zunaj napadli in okupirali trije sovražniki. Pred njimi smo se bili pripravljeni bojevati, kot smo to svojo odpornost uspešno izkazali večkrat v preteklih stoletjih. A leta 1941 nas je napadel še četrti sovražnik, ki se je kmalu začel izkazovati kot najhujši, ker je bil notranji, čeprav je po miselni zasnovi prihajal tudi od zunaj. Da je bil ta najhujši, se je pokazalo že maja 1945, ko je v nekaj tednih pomoril deset tisoče lastnih ljudi, potem se je pa to izkazovalo skoraj pet desetletij in se izkazuje še danes. Trije sovražniki so okupirali našo zemljo med vojno dobra štiri leta, domači sovražnik nas je pa okupiral 46 let. Ta je zmes evropskih in ne-evropskih evrazijskih tokov, tako kot so se med nami začeli javljati v revolucionarnem nasilju. Zunanje sovražnike smo po njih delih že dvajset let prej poznali, predvsem na Primorskem in Koroškem. Italijanski fašizem in germanski nacizem sta nas hotela uničiti. Proti njima so se že po mesecu napada in zasedbe začele organizirati ilegalne odporniške skupine, ki jih je bilo vseh skupaj devet in so bile vse demokratično nastrojene. Slovenski narod je bil tedaj kljub normalnim razlikam politično enoten v istem cilju: priprava na oborožen odpor in končni izgon okupatorjev, v soglasju z večjimi narodi, ki so bili prav tako napadeni in zasedeni, ko bodo okoliščine narekovale, da so večje akcije smotrne in da vsaj minimalno zagotavljajo končni namen.
Komunistična partija Slovenije, četrti sovražnik, ki je do 22. junija 1941 soglašala s nacistično-komunistično kolaboracijo iz pakta Hitler-Stalin, torej tudi z okupacijo našega ozemlja, je pa po tem datumu v hipu obrnila plašč po vetru in preko od nje ustanovljene Osvobodilne fronte oklicala totalen in takojšen oborožen odpor proti prvim trem na vsem slovenskem teritoriju. Naj spomnim, da je ustanovitev te Partije pred nekaj tedni, to je letos, proslavljala sedanja slovenska vlada v Čebinah. Tedaj je ta Partija klicala že prej napadeni eno milijonski slovenski narod, naj pomaga pravkar napadeni dvesto milijonski Sovjetski zvezi. V tistem trenutku so bili okupatorji v največji vojaški moči in neprimerno večji narodi in države so ječale pod njihovimi škornji. Za Slovenijo je bil oklic totalnega in oboroženega odpora poziv k narodnemu samomoru. Komunistična partija Slovenije je sama sebe proglasila za edino legitimno voditeljico tega odpora, vsakogar drugega, ki bi se mimo nje hotel bojevati proti okupatorju, pa proglasila za izdajalca!
Istočasno so pa začeli z domačo revolucijo. Saj je šlo izključno in samo za revolucijo! Govorjenje o domnevnem Narodno-osvobodilnem boju ni nič drugega kot laž in varanje še danes po skoraj 80 letih. Komunistični partiji je preko OF šlo samo za prevrat in za dosego oblasti. Ker oblasti v mirnodobnem času po demokratični poti ni mogla doseči, ji je prišel prav najhujši trenutek slovenskega naroda, ko ji je uspelo ribariti v kalnem in marsikaterega iskrenega Slovenca pregovoriti, da se jim je pridružil. Vsi imamo znance in morda sorodnike, ki so se na začetku iz domoljubja pridružili OF, a kmalu od znotraj spoznali njeno resnično naravo. Nekaterim je uspelo od nje odstopiti, drugim ne, velika večina takih je pa desetletja pozneje z grenkobo ugotavljala: za 46 let totalitarne nesvobode se nismo bojevali. Bilo bi pa zdravo za našo družbo, če bi se ti oz. njih potomci danes od tega javno in jasno distancirali.
Revolucija je bila krvava kot malo kje po svetu. O likvidacijah ljudi, ki so se ji uprli, danes ni treba več argumentirati. Obstaja že dovolj napisanih publikacij o umorih in mučenjih ne samo izstopajočih osebnosti, temveč mož, žena, celo otrok, celih družin. Napisanega o tem je že dovolj, da je evidentiran slovenski razkol, ki ga je povzročila Komunistična partija Slovenije. Brez njene revolucije tudi protirevolucije ne bi bilo.
Pred revolucijo in že nevzdržnim nasiljem je normalno nastopila obramba v silobranu. Alternativ ni bilo. Okupator se za vso morijo ni zmenil, kljub dolžnostim, ki jih je v tem po mednarodnem pravu imel. Ostalo je samo, ali prepustiti se domačim nasilnežem, kar bi pomenilo izginotje naroda in kulture ob že siceršnjem pritisku totalitarnih zunanjih okupatorjev, ali pa poskusiti samoobrambo s komaj razpoložljivimi sredstvi. Navadni ljudje so predvsem na podeželju z dovoljenjem italijanskega okupatorja začeli ustanavljati Vaške straže, ki so se začele množiti in uspešno braniti življenja in imetje. Kako je do tega prišlo, je tudi že znano in dokumentirano in ne bom ponavljal.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je nastala nova situacija. Italijanski okupator je izginil, partizani so od fašistov radi vzeli njihovo orožje. Nemški okupator je bil nevarnejši, a so se razmere spremenile toliko, da so njegove vojaške sile na svetovnih bojiščih že začele trpeti bistvene poraze. Zato ni bil sposoben ohranjati reda na svojem okupiranem ozemlju.
Revolucionarno nasilje se je nadaljevalo in stopnjevalo. Zato so se Vaške straže preuredile v Slovensko domobranstvo, ki je bilo ustanovljeno med oktobrom in novembrom 1943, torej se letos spominjamo 80-letnice njegove ustanovitve. Objektivnega ocenjevalca ne smejo motiti okoliščine nastanka niti Vaških straž niti Slovenskega domobranstva. Šlo je za trenutni stik različnih interesov med okupatorjema na eni strani in od OF napadenimi slovenskimi ljudmi na drugi. Okupatorju je šlo za lastne vojne interese, posebno nemškemu, ker je v tistem času njegova vojaška uspešnost na svetovnih bojiščih že jenjala. Napadenim slovenskim ljudem je šlo pa za najelementarnejši namen preživetja pred krvavimi napadi lastnih, s tujo ideologijo okuženih ljudi.
Da se pred revolucionarji in teroristi, ki te ubijajo in ropajo, uspešno braniš, moraš dobiti od nekod primerna sredstva. Orožje in denar po svojih učinkih nimata narodnosti. Orožje katerega koli izvora povzroči isti učinek. Slovensko domobranstvo je že ob nastanku nastopalo kot Slovenska narodna vojska, kar se je izkazovalo v izključno slovenskem namenu njenega formiranja – ki je bil specifična obramba zgolj domačih interesov –, v slovenskem imenu, v slovenskem pogovornem in poveljevalnem jeziku, v slovenskih znakih (slovenski zastavi in kranjskem deželnem grbu), v domobranskih pesmih (ki so še na razpolago), predvsem pa v bojevanju zase, na svoji zemlji. Izjeme so bili tisti Slovenci, ki so bili od okupatorjev prisilno mobilizirani. Končno, na zasedanju Narodnega odbora za Slovenijo 3. maja 1945 so predstavniki vseh demokratičnih strank proglasili Slovensko domobranstvo in še nekaj drugih bojnih formacij tudi formalno za Slovensko narodno vojsko.
V jedru so Vaške straže in Slovensko domobranstvo bili protirevolucija. Tega pojma komunistično zgodovinopisje ne uporablja. Tudi ne uporablja imena Domobranstvo in se ga striktno izogiba. Beseda „domobranec“ je v 80 letih bila namenoma razvrednotena. Mi jo hočemo ponovno ovrednotiti. V komunističnem zgodovinopisju še danes ponavljajo različne sramotilne vzdevke. Seveda, če bi omenjene pojme dovolilo, bi s tem priznavalo, da pri njih ni šlo za Narodnoosvobodilni boj, temveč za revolucijo, pri Domobranstvu bi bil pa priznan namen obrambe doma, v ožjem in širšem pomenu besede. Protirevolucija je bila revolucionarjem nevarna, najprej zato, ker se je pojavila, a tudi zato, ker je bila na vojaškem področju uspešna. Potrebno jo je bilo torej čimprej mogoče in čimbolj radikalno onemogočiti, če ne pa jo vsaj propagandno diskreditirati. Za to še danes uporabljajo besedo „kolaboracija“, tujko, ki je popolnoma kontaminirana. Človek je po naravi družbeno bitje, zato soživi in sodeluje z drugimi z najrazličnejšimi nameni. Med drugo svetovno vojno so za svoje vojne in politične cilje kolaborirali, sodelovali, vsi z vsemi. Najprej Stalin in Komunistične partije s Hitlerjem. Ko je za ta pakt izvedela idealistična komunistka Angela Vode in protestirala, so ji rekli: Stalin že ve, kaj dela. Potem so kolaborirali zahodni zavezniki s totalitarnim Stalinom. Titovi partizani so kolaborirali z „imperialističnimi“ Britanci, da so od njih dobivali orožje. Nasprotno je tudi Churchill dejal, da se je za zmago pripravljen povezovati, kolaborirati, s hudičem iz najglobljega pekla, in se tudi je. So pa Britanci kolaborirali s Tretjim rajhom na Guernsayskih otokih, edinem britanskem ozemlju, ki je bilo od Rajha okupirano. Po vojni je britanska vlada podelila več priznanj tamkajšnjim funkcionarjem, ker so s svojim delovanjem med okupacijo prebivalstvu prihranili dodatno trpljenje. Danska je bila zasedena brez odpora ter sta kralj in vlada ostala na oblasti. Iz Belgije je vlada emigrirala, kralj pa je po kapitulaciji ostal na svojem položaju. Na Holandskem je ostal neokrnjen ves upravni aparat. Peklenska učenca Stalin in Tito sta rada kolaborirala s kapitalističnimi imperialisti Britanci in ZDA, da sta od njih dobivala pomoč, predvsem orožje. Partizani so na mnogo skritih načinov, kar se počasi razkriva in o čemer govori nešteto osebnih pričevanj, kolaborirali z Nemci in Italijani. S temi so na viden način rade volje kolaborirali, ko so fašistični topničarji rušili Turjak. Pa je kolaboriral Tito s Stalinom, s katerim se je samo tri leta po koncu vojne sprl na smrt in na Goli otok pošiljal proruske prejšnje tovariše. Pa spet je Tito kolaboriral s kraljevo jugoslovansko Vlado v Londonu (dogovor Tito-Šubašić) in požrl dejstvo, da je dobro leto prej na 2. zasedanju AVNOJa revolucionarno prekinil z njo vse stike in ji odrekel vse pristojnosti. Tito je že vedel, kaj je delal! Pa nasprotni primer Draže Mihajloviča in njegovega takojšnjega odpora proti okupatorju. On se na noben način ni povezal z okupatorjem, pa je ob koncu njega in njegove zadela ista obsodba kolaboracije in izdajstva kot naše domobrance, vojake Slovenske narodne vojske. Z naštevanjem bi lahko še nadaljevali. Medvojna kolaboracija med zahodnimi zavezniki in Stalinom se je pa kmalu po koncu vojne spremenila v skoraj polstoletno hladno vojno. Pa nekateri govorijo o „pravi strani zgodovine“! Kateri „pravi strani“? Vsi so za svoje interese kolaborirali z vsemi, le slovenski narod bi med tem svetovnim kolesjem ne smel iskati svojih legitimnih in najbolj elementarnih interesov za preživetje in bi se moral pustiti ugonobiti od ene in druge strani. Pri vprašanju o sodelovanju je očitno, da je edino važno vprašanje: Če je kdaj za zaščito najosnovnejših interesov neobhodno potrebno pristati na nezaželeno sodelovanje, ki predstavlja manjše zlo, se je treba vedno vprašati za cilj oziroma namen ali nagib tega sodelovanja. Ali tisti, ki še vedno trobijo o kolaboraciji, sploh vedo, kaj govorijo? Retorično vprašanje. Pač, lažite, lažite, nekaj bo že ostalo. Komunistične partije ljudstvo ni zanimalo. Znana je bila njihova parola: Žrtve morajo biti. Če gre za revolucijo, je menda tedaj bilo vse dovoljeno, če gre proti njihovi revoluciji, je vse umazano in izdajalsko. Za Slovence in Slovenijo je tedaj edino pravo stran predstavljalo Slovensko domobranstvo, ki je bila Slovenska narodna vojska. Pri domobrancih je šlo striktno in izključno za lastne, domače in narodne interese in nič drugega.
Mednarodni splet dogodkov, odnosi med zavezniki, silnice, ki so delovale, odločitve pred in med Jalto in po njej, so povzročili, da so slovenski narodni in državni interesi, sicer doma vojaško uspešni, ostali iznakaženi na najbolj brutalen način, za kar so poskrbeli domači revolucionarji s Komunistično partijo na čelu, komunistični internacionalizem in nekateri drugi mednarodni interesi, ki so se izkazovali bodisi s svojo kratkovidnostjo, bodisi s perverznostjo, kar ima po svojih posledicah iste učinke. Nekateri od teh učinkov so se pokazali takoj – s sramotno britansko izdajo in predajo Slovenske narodne vojske revolucionarjem in s sledečimi množičnimi poboji. Oboroženih niso mogli premagati, znesli so se pa, kot vedno, nad neoboroženimi. Drugi učinki so se izkazovali skozi 46 let totalitarnega enopartijskega sistema, brez najosnovnejših človekovih pravic in svoboščin. Končno se pa izkazujejo tudi v njegovih ostalinah, ki se kažejo še danes in jih doživljamo vsak dan, med drugim npr. v dogajanju okoli RTV Slovenija. Kaže se pa to tudi v spremenjenem slovenskem narodnem značaju, ki ga opažajo tisti Slovenci, ki so dalj časa ali celo dober del svojega življenja preživeli v tujini. Že 8. novembra 1941 je Komunistična partija Slovenije preko OF objavila t.i. Temeljne točke, med katerimi se točka 4 glasi: „Z osvobodilno akcijo in aktivacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj“. Če ji je to do danes uspelo ali ne, je lahko predmet razmisleka. Pa se nekateri še vedno sprašujejo, zakaj se pri nas stvari tako počasi spreminjajo. Pa trditev, da mlajših generacij vse to ne zanima. Seveda, ker se o vsem tem menda ne sme govoriti, najmanj v šolah. Očitno je, da je slovenska družba danes še vedno hudo ranjena.
Tragedija, ki se je zgrnila nad nami kljub poštenim naporom, da bi jo preprečili, pa ni bila sad kake naravne kataklizme, temveč človeške podlosti, ki je bila sad delovanja nekaterih ljudi in združb z imenom in priimkom. To je treba poudariti. A da bo jasno. Osebno je bilo že vse gorje z nadnaravno pomočjo odpuščeno. Tudi osebnih krivcev danes ni več. Vendar z javnega, družbenega in državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nenehno spominjanje na to ni nikakršna maščevalnost, kot zlohotno ponavljajo sejalci megle v službi nekdanjih krvnikov. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej. O tem govori psihološka stroka. Slovenski genocid, ki se ga danes na tem mestu spominjamo, je zadnja etapa revolucionarne tragedije. Kot njena posledica je cela naša država eno samo pokopališče in mi živimo v njem. Naša zemlja nosi v sebi zemske ostanke desettisočev raznih narodnosti, ki so bili vsi žrtve iste revolucije. Ne glede na pietetno razpoloženje do vseh, se mi posebej spominjamo pobitih domobrancev, pripadnikov Slovenske narodne vojske. Ti so nenehno med nami. Izkazujemo jim čast in zahvalo.
Razkropljeni po slovenski zemlji nenehno kličejo božji blagoslov nanjo in na nas, da vztrajamo, da se še bolj utrdi naš pogum in da prikličemo na dan pravico, ki jo že osem desetletij terja naš dom. Dolžni smo pa nepokopanim poleg spomina in skrbi, da se kaj takega nikoli ne ponovi, tudi najelementarnejše. Raziskati je treba vsa grozodejstva, preiskati okoliščine nasilne smrti, s tem pa evidentirati žrtve, sicer bi ostale zamolčane, neobstoječe, torej ne-osebe. Po uradni dolžnosti mora država žrtvam izdati mrliške liste. Mora jim nameniti spoštljiva grobišča. Končno pa vrniti dobro ime. Klicati in trkati moramo na narodno in državno zavest in vest ter neprestano opominjati. Na temelju zločina nad slovenskim narodom ni mogoče dolgotrajno sožitje, kar se očitno izkazuje danes. Ni dovolj samo farizejsko obžalovanje. Naravnost perverzna je floskula: Obsojamo medvojne in povojne poboje, a to pustimo preteklosti in zgodovini in se s tem danes ne obremenjujmo! Strašna preteklost nas sama po sebi še danes bistveno obremenjuje, tudi če bi tega ne hoteli. Naše današnje življenje temelji na uradni laži. Nujno jo moramo še naprej in do konca razkrinkavati!
Ob koncu tega razmišljanja dovolite, da se na poenostavljen način spomnim črtice Kostanj posebne sorte iz ciklusa „Podobe iz sanj“ pisatelja Ivana Cankarja, ki jo je napisal med prvo svetovno vojno. V njej govori o posebnem kostanju, ki je rasel v zeleni samoti zunaj naselja. Vsi so ga hodili gledat, ker je bil čudo svojega plemena. Začel je brsteti že zgodaj v marcu, prve dni maja pa je že v svoji razkošni radodarnosti trosil belo cvetje vse naokoli in ga trosil še potem, ko ga drugi že niso več imeli. Jeseni, junak med junaki, se on še zmenil ni za sever in mraz. Njegovo listje je ostalo temnozeleno, košato. Kdor je kdaj sedel pod tistim kostanjem, je bil mlad. Prišel je poln skrbi in hudih misli, odšel pa z vedrim obrazom. Vsak posamezen list je bil znamenje moči, dobrote in vere, in od vsakega izmed njih je v svetlih kapljah rosila ljubezen.
Nekoč se je stari vaščanki Marjeti sanjalo, da je ta kostanj mahoma postal ves zlat. Listi in žuželke so se lesketali v soncu kakor cekini. Sredi noči se je vzdramila in se zamislila v svoje sanje. Takoj je vstala, vzela rovnico in motiko, šla do kostanja in začela pod njim kopati. Kopala je in kopala do ranega jutra. Ko je zasvetila jutranja zarja, kot še nikoli tako, je žena zavpila na ves glas, pustila rovnico in motiko in kot brez uma tekla proti vasi. Brez sape je komaj pritekla do ljudi in priklicala vse. Brez besed so šli za njo moški, ženske in otroci in se ustavili ob razkopani zemlji pod kostanjem. Med mogočnimi koreninami, ki so se vile na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje. Druge kosti so bile vsevkrižem razmetane. Bilo jih je toliko, da se jih ni dalo prešteti. Če bi kopali še dalje in globlje, bi morda razgrnili tako pokopališče, da ga na svetu še ni bilo. Vsi so gledali, bledi in onemeli. Ko so se pa vračali, je starejši mož rekel: Zdaj se je izkazalo, od kod ta moč, ta ljubezen in ta mladost.
Spoštovani in dragi! Naj zaključim, a bom to storil z istimi besedami, s katerimi pisatelj Cankar zaključuje svojo črtico, ko pravi: „Oj prijatelji, ljubi moji! To, to nam bodo še cveteli kostanji!“

Lambert Ehrlich, spominska slovesnost

Helena Jaklitsch
-
0

Spoštovane gospe in gospodje,
stati pred spomenikom dr. Lamberta Ehrlicha tu, na dvorišču Teološke fakultete, na dan, ko mineva 81 let od njegove nasilne smrti in smrti visokošolca Viktorja Rojca, je velika stvar. Mož, ki ga je medvojna revolucionarna sila razglasila za narodnega izdajalca in si s tem podelila licenco za njegov umor, bi moral biti, če bi se uresničila želja njegovih tožnikov in sodnikov obenem, še danes osovražen in kriv za vse zločine, ki jih je revolucionarna stran naredila. Vsaj tako usodo mu je namenila totalitarna oblast. Po vojni je sistematično črtila in blatila njegovo dobro ime, z oskrunitvijo njegovega groba je šla celo v predcivilizacijsko skrajnost. Toda še hujšo krivico je temu velikemu Slovencu delalo slovensko povojno režimsko zgodovinopisje, ki kot sveti in nedotakljivi gral še danes duši novejša zgodovinska spoznanja in odkritja. Potvarjati zgodovino je huda reč. Zgodovinarji bi morali biti zavezani resnici, k spoštovanju temeljne zgodovinske premise – vzroku sledi posledica in ne obratno, ter stalnemu raziskovanju že spoznanega, da bi popravili, kar je tam zmotno. Toda danes stojimo tu, ne le v pietetni zbranosti ob misli na njegovo smrt, ampak s pokončno dvignjeno glavo, navdihujoč se ob življenju in delu velikega domoljuba, predanega pa tudi premočrtnega vzgojitelja mladih, socialno občutljivega človeka, globoko duhovnega in zvestega duhovnika, preroka slovenskega naroda. Kljub vsem poskusom očrnitve, ki se vlečejo že osem desetletji in jih najdemo zasidrane tudi v šolskih učbenikih, se nam lik dr. Lamberta Ehrlicha skozi časovno distanco ter sito resnice vedno bolj jasno izrisuje kot eden najimenitnejših oseb in najbolj prepričljivih strateških državniških osebnosti našega naroda v 20. stoletju. Velika zasluga za odstiranje njegovega izjemnega življenja in dela gre prof. dr. Janezu Juhantu, ki mu ob spomeniku temu velikemu človeku izrekam posebno zahvalo.
Alain Besançon, nekdanji član francoske komunistične partije, nato pa zavzet raziskovalec totalitarizmov, zlasti sovjetskega komunizma, je zapisal: »Komunistična morala je utemeljena na neki nadnaravi, ki ne obstaja, in na zgodovini, ki je brez resnice.« (Zlo stoletja, str. 53) Nekaj podobnega, prav tako iz lastne izkušnje, je zapisal Milovan Đilas. Temu aksiomu, ki je bil v stoletju zla prevečkrat potrjen, je zvesto sledila tudi komunistična partija Slovenije. Ta je dr. Lamberta Ehrlicha, ob njegovem justificiranju, kot je neobčutljivo birokratsko poimenovala hladnokrven umor, uvrstila med »najreakcionarnejše klike v slovenskem narodu, ki nikoli ni imela pred očmi interesov slovenskega naroda« in ki se je »še pred zlomom Jugoslavije naslonila na nemški nacionalsocializem in italijanski fašizem« (Slovenski poročevalec, 2. junij 1946, str. 4). S temi besedami je v Slovenskem poročevalcu pojasnjevala upravičenost njegovega umora. Kako zlahka je naprtila domoljubu in pokončnemu Slovencu etikete, ki bi si jih, če bi bila količkaj resnicoljubna, upravičeno morala pripeti na svoje prsi. Namesto tega je simpatijo z nacionalsocializmom in fašizmom očitala človeku, ki je najostreje obsojal nacionalsocializem in tudi sam izkusil njegovo preganjanje, zaradi česar je moral kot aktiven zagovornik pravic Slovencev na Koroškem celo zapustiti svoje domače kraje; človeku, ki je že med obema vojnama opozarjal na nedopustna ravnanja fašizma na Primorskem in celo napisal pismo v Vatikan, v času okupacije pa se zavzemal za ljudi, ki jih je okupacijska oblast zaprla. Pri tem se je potegnil za vsakega, tudi za komunista, saj je štelo človeško življenje. Skoraj ironično se zdi, da je že pred vojno na Dunaju posredoval za zaprtega Borisa Kidriča, ki je le nekaj let kasneje, skupaj z Edvardom Kardeljem, naročil njegov umor.
Aprila 1942 je spisal in italijanskim okupacijskim oblastem izročil spomenico, v njej pa jasno obsodil njihova nasilna ravnanja nad slovenskim prebivalstvom, kar je bilo izjemno pogumno dejanje, s katerim je tvegal zaporno kazen ali celo smrtno obsodbo. In vendar so prav to spomenico komunisti zlorabili za obračun z njim, ker je v njej opozoril tudi na nedopustna ravnanja partizanov do lastnega naroda; na nevarnost komunizma za slovenski narod in vero je opozarjal že vrsto let prej. Da so bila njegova opozorila na mestu, njegov strah pa upravičen, dokazuje stanje duha v slovenskem narodu, v naši državi danes, po desetletjih miselne prevzgoje in vztrajnem prevračanju temeljnih narodnih in krščanskih vrednot.
Zdi se skoraj norost očitati človeku, da pred očmi ni imel interesov slovenskega naroda, ko pa je ta kot član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, ko so se ob koncu velike vojne na novo risale meje Evrope, vse svoje znanje in moči namenil dokazovanju, da je Koroška tudi slovenska, in da si slovenski narod kot subjekt zasluži svoje mesto med evropskimi narodi; človeku, ki je v 30-tih letih navduševal mlade nad idejo o slovenski državi, v vihri vojne pa celo pozval, žal neuspešno, slovenske demokratične voditelje k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo.
Ampak, če razumemo revolucijo in njene najgloblje potrebe, razumemo tudi njeno norost. Čeprav so njena gesla še tako milozvočna, ušesom prijetna, saj se sklicujejo na ideale, ki so nam vsem blizu, pa so ta gesla prav zaradi tega nerealna. Za njimi se skriva nekaj drugega – želja po popolnem monopolu in obvladovanju. Zato nas ne more čuditi, da revolucionarji – skozi zgodovino so si nadeli različna imena, enako danes – vedno znova zahtevajo neomajno vero v ta gesla, brez dvomov in neprijetnih vprašanj. Kdor ne verjame geslom, je reakcionar ali izdajalec ali kaj podobnega, kar opraviči njegovo odstranitev (Prim.: Marko Kremžar, Prevrat in spreobrnjenje); na začetku iz javnega prostora in iz družbe, v skrajnih primerih, kot je vojna, njegovo fizično odstranitev, na koncu pa iz spomina. Ker jih tudi spomin plaši in opominja na njihovo radikalnost in resnične cilje.
Ukinitev javnega spomina smo bili deležni pred nekaj dnevi, menda zato, ker so se ljudje že zbirali … Kakšen neverjeten strah pred preprostim človekom, ki je s svečko spoštljivo stal tisti večer pred dnevom spominjanja na žrtve komunističnega nasilja na Trgu republike s strani tistih, ki se sicer tako radi sklicujejo na ljudstvo. Predsednik Nove Slovenske zaveze je ob tem sprevrženem dejanju, ki se v državi, ki se je zavezala k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in demokratičnih standardov, ne bi smelo zgoditi, dejal: »Lahko nam vzamejo dan spomina, ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.« Prav zato je zlom duha vedno eden od temeljnih ciljev sistemov, ki hočejo podjarmiti.
Tudi sicer smo v zadnjih mesecih priča ponovnemu vsiljevanju kulturnega boja, za katerega smo mislili, da so se mu iztekle njegove ure. Vlada se je tako odločila, v posmeh vseh žrtev preteklega totalitarnega sistema, pa tudi tistih, ki so dali življenje za samostojno Slovenijo, da z državnimi častmi pokoplje nekdanjega vodjo Udbe, da v protokolarni objekt države vrne kip diktatorja, da ukine muzej slovenske osamosvojitve, ob tem pa tudi molče pritrjuje samovolji župana glavnega mesta, ki ne pusti pokopa žrtev komunističnega nasilja na osrednjem slovenskem pokopališču. Ob teh dejanjih, namesto da bi zmogla kritično samorefleksijo, obtožujoče kaže s prstom na tiste, ki taka dejanja obsojajo in menijo, da jim ni mesta v demokratični in pravni državi, in vzklika »glejte jih, netilce sovraštva in povzročitelje razklanosti naroda«. Toda zanje je netilec sovraštva vsak, ki jim ne pritrjuje, ki ne govori enako kot oni, ki ne dela enako kot oni.
Res, zopet nam vsiljujejo kulturni boj, da bi sprožili njim tako potrebno reakcijo, ki bi jo krivili za svoje neuspehe na področju zdravstva, gospodarstva, skrbi za mlade in starostnike, za splošno blaginjo; da bi pozornost državljanov preusmerili od njihove duhovne praznine na polje ideologije, ki jim je tako domača.
Kako bi ravnal dr. Lambert Ehrlich danes, če bi bil tukaj z nami? Iz njegove drže, iz njegovih dejanj lahko upravičeno sklepamo, da ne bi molčal, temveč bi se pogumno postavil za tisto, kar mu je bilo sveto in kar bi moralo biti sveto danes tudi nam, saj je to naša dediščina premnogih preteklih slovenskih rodov – dom, družina, narod, vera. Za to bi neumorno delal, pisal in se razdajal ter k temu spodbujal tudi druge rojake vedoč, da lenoba, brezbrižnost, naveličanost, nespamet ali strah dobrih ljudi odpira pot tistim, ki jim slovenstvo v vseh njegovih dimenzijah ni intimna izbira. Ne bi ga bilo strah znova in znova govoriti resnico, zavedajoč se, da je »prelom z resničnostjo začetek mrtvila« (Marko Kremžar, Prevrat in spreobrnjenje).
Trdno usidran v stvarnost, ob vsakodnevnih obveznostih in bitkah, bi bile njegove misli usmerjene tudi v prihodnost našega naroda. Pred sto leti je razmišljal o samostojni Sloveniji, o njeni vključenosti v evropske države in njeni vlogi za spravo med narodi na jugu, severu, vzhodu in zahodu. Velikopotezne, ambiciozne so bile njegove misli, toda čas je pokazal, da niso bile nerealne. Njegova širina je slonela na širini, globini in gorečnosti njegove ljubezni. Dobro je poznal duhovno moč slovenskega naroda. Zakaj torej ne bi bile velikopotezne naše misli tudi danes? Prepričana sem, da duhovna moč naroda ni še popolnoma zbledela in oslabela, kljub desetletjem njegovega načrtnega uničevanja. To so nam izpričali varuhi spomina, ki so spoštljivo stali s svečkami v rokah na predvečer dneva spominjanja žrtev komunističnega nasilja, to so nam pokazali kmetje, ki so množično prišli v Ljubljano, in upokojenci, ki so napolnili trg pred Državnim zborom, to nam potrjuje vsak, ki se pogumno oglasi v podporo dobremu, resničnemu in pravičnemu.
Spoštovani,
Naši časi so zanimivi za svobodoljubne in resnicoljubne ljudi. Toda če se ozremo okoli, na vse, kar se dogaja okoli nas, vidimo, da so to tudi težki časi. Toda to so naši časi in tako kot je dr. Lambert Ehrlich izpolnil svoje naloge v svojem času, moramo in moremo tudi mi izpolniti svoje v našem. Brez izgovorov in izmikanj. Toda brez skrbi – če ljubimo kakor je ljubil Ehrlich, potem bomo tudi mi imeli njegovo širino in velikopoteznost. Če ljubimo, potem v nas ne bo strahu. Prepričana sem, da kri naših mučencev, ki so jo prelili za svobodo, za vero, za narod, ni bila prelita zaman. Bodimo njihovi ponosni in vredni dediči. In ne pozabimo – za našo Slovenijo gre.

Apel Republiki Sloveniji

Urednik
-
0

Z obžalovanjem smo sprejeli vest, da je Vlada RS ukinila 17. maj, narodni dan spomina na žrtve komunizma in s tem represivno zatrla javno spominjanje slovenske družbe na zločine revolucije.

To je boleče, saj Vlada s tem izraža zaničevanje do Slovencev, ki so jih mučili in pobili komunistični partizani.

To je žaljivo in razdiralno, saj Vlada s tem izraža prezir do prizadetih svojcev v domovini, zamejstvu in po svetu, kar je dodaten udarec že poprej ranjenim družinam.

To je nevarno, saj s tem Vlada omalovažuje žrtve, posredno pa zanikuje zločine nad njimi.

Do zločina ni možno biti nevtralen: če ga ne zavračamo, mu s tem tiho ali izrecno pritrjujemo. S tesnobo ugotavljamo, da Vlada z odpravo dneva spomina relativizira zločine komunizma nad Slovenci in jim s tem tiho pritrjuje.

Državljani Slovenije ob pravkar ukinjenem narodnem dnevu spomina na žrtve komunizma v spoštovanju trpljenja in krivične smrti teh žrtev ugotavljamo, da s trenutno politično oblastjo ni možen nikakršen napredek k obsodbi zločinov revolucije kot zavržnih dejanj, ni možen korak k obžalovanju teh zlodel in k moralni rehabilitaciji žrtev kot nedolžnih.

Zato pozivamo državo Slovenijo, naj v dejanju izkaže, ali je zmožna vsaj minimalnega, uradnega priznanja, da so naši mrtvi nekoč obstajali: pripravi naj javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci.

Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama. Mnoge žrtve niti nimajo svojcev.

Država naj z vpisom v evidenco žrtev vsem pokojnim zagotovi ne le elementarno pravičnost, marveč jim izkaže osnovno spoštovanje z uradnim priznanjem, da so te osebe nekoč živele in so zdaj pokojne.

Pravno dolžnost, da to stori, nalaga Republiki Sloveniji mdr. »Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem« (MKZVOPI), ki je v veljavo stopil 20. 11. 2021. V pravnem jeziku te konvencije so revolucionarni poboji vzrok prisilnega izginotja tisočev in tisočev oseb, kar konvencija definira kot zločin, ki ga mora država raziskati ter podati o njem uradno poročilo. Žrtve prisilnega izginotja imajo tudi pravico do moralnega zadoščenja: država mora poskrbeti za njihovo »(b) rehabilitacijo; (c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda« (24. člen).

Kakor žrtve nacizma v kulturnih narodih obžalujejo vsi, vseh poklicev, vseh političnih usmeritev, stari in mladi; prav tako moramo doseči obžalovanje za žrtve komunizma, stari in mladi, ljudje vseh političnih usmeritev in vseh poklicev. Tako bo zlo zgodovine premagano.

Apeliramo in prosimo, naj Vlada misli na vse Slovence in naj ustavi uničujoče drsenje v toleriranje zločina. Država Slovenija naj napravi prvi korak k temu z javno evidenco žrtev komunističnega nasilja. Čeprav je žrtev še veliko več, državi predajamo seznam 14.901 pobitih oseb v knjigi Farne spominske plošče I–III.

dr. Matija Ogrin, Nova Slovenska zaveza
Romana Bider, Vseposvojitev
Vlasta Doležal Rus, Prebudimo Slovenijo
zasl. prof. dr. Janez Juhant, Združeni ob lipi sprave

Ljubljana, 17. maj 2023

Ob narodnem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja

Matija Ogrin
-
0

Ljubljana, Trg republike, 16. maj 2023

Spoštovani! Medtem, ko se zbiramo ob spominu, je Vlada ukinila praznik dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. V tej nespoštljivi odločitvi lahko vidimo strah vladajočih pred spominom na žrtve, ki so jih njihovi politični predhodniki gole in zvezane pahnili v brezno. Lahko nam vzamejo dan spomina; ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.

Mrliški list ni kakršen koli formalni dokument. Mrliški list je odtis življenja, ki je bilo pretrgano. Za mrliškim listom stoji bitje neke neponovljive osebe. Zato je mrliški list minimalni izkaz spoštovanja države do pokojnega človeka.

Za večino pokojnih žrtev komunistične revolucije mrliški listi niso bili napisani. Ti pokojni so Slovenijo imeli radi takšno, kot so jo poznali iz domače hiše, iz dela na polju, iz cerkve in domačih praznikov. Ta slovenski svet, ki jim je bil izročen od prednikov, so želeli ohraniti. Zato se niso pridružili revoluciji. In zato jih je zadelo najhujše. Država Slovenija pa za njih ne ve: ne ve kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je.

Za njih so vedeli neki drugi ljudje. Tisti, ki so jih imeli radi. In tisti, ki so sami prestali gorje na Teharjah, v Škofovih zavodih in drugod – in so imeli blagoslov, da so preživeli. Ti so v emigraciji zbrali podatke o žrtvah in objavili Belo knjigo ali Matico mrtvih. V domovini so se preživeli povezali v Novo Slovensko zavezo z obljubo, da bodo ohranili spomin na svoje pobite in razložili njihovo stvar. »Razloži mene in mojo stvar, tistim, ki je ne vedo!«, so zadnje Hamletove besede, preden še reče: »Vse drugo je molk.«

Tako so šli ustanovitelji Nove Slovenske zaveze od hiše do hiše, kjer so imeli pobite, in zbrali ter uredili tisočera imena žrtev ter jih vpisali v kamen farnih plošč. Nazadnje so vsa imena zbrali na seznamu 14.901 oseb, žrtev komunističnega nasilja, v knjigi Farne spominske plošče. Tako so žrtve dobile imena in priimke, pokazal se je številčni obris te množice utrnjenih življenj.

Zatem je še obsežnejšo zbirko zbral Inštitut za novejšo zgodovino v znanstveni raziskavi Žrtve II. svetovne vojne. Dostopna je na spletu, toda doslej med podatki o žrtvah javnosti ni dostopen povzročitelj smrti, čeprav je raziskan. Jože Dežman meni, da če bi bil dostopen tudi podatek o povzročitelju, bi se število žrtev komunizma med Slovenci povzpelo na 25.000.

Če so svojci pobitih hoteli urejati pravne zadeve, kakor dedovanje, so morali sami sprožiti postopek za izdajo mrliškega lista. Sprva pred sodišči, kar je bilo za stare ljudi in za zdomce domala nemogoče, pozneje na upravnih enotah. Po podatkih pristojnih služb je bilo tako na pobudo svojcev do leta 2009 vpisanih okrog 4.600 žrtev, torej morda petina ali četrtina, za poznejši čas niti ni natančnih podatkov, v raznih evidencah jih ni moč zlahka prešteti.

Vsi ostali tisočeri pobiti ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije. Za državo so še vedno ne-osebe.

O njih, ki so prestali tolikšno krivico, tolikšno bolečino smrti, država Slovenija ne ve, kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je.

Čigava je ta država? Mar smo tujci v njej? Tako ne more ostati. Zato pošiljamo ljudje dobre volje naši državi nujen poziv, ki ga bomo jutri v Državnem zboru predali predsednici Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

* * *

Državljani Slovenije ob dnevu spomina na žrtve komunizma v spoštovanju njihovega trpljenja in krivične smrti pozivamo državo Slovenijo, naj pripravi javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci.

Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama. Mnoge žrtve niti nimajo svojcev.

Država naj z vpisom v evidenco žrtev vsem pokojnim zagotovi ne le elementarno pravičnost, marveč jim izkaže osnovno spoštovanje z uradnim priznanjem, da so te osebe nekoč živele in so zdaj pokojne. Tako bodo žrtve komunizma vsaj uradno ponovno vključene v slovensko občestvo.

Pravno dolžnost, da to stori, nalaga Republiki Sloveniji mdr. »Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem« (MKZVOPI), ki je v veljavo stopil 20. 11. 2021. V pravnem jeziku te konvencije so revolucionarni poboji vzrok prisilnega izginotja tisočev in tisočev oseb, kar konvencija definira kot zločin, ki ga mora država raziskati ter podati o njem uradno poročilo. Žrtve prisilnega izginotja imajo tudi pravico do moralnega zadoščenja: država mora poskrbeti za njihovo »(b) rehabilitacijo; (c) zadoščenje, kar vključuje tudi vrnitev dostojanstva in ugleda« (24. člen).

Kakor žrtve nacizma v kulturnih narodih obžalujejo vsi, vseh poklicev, vseh političnih usmeritev, stari in mladi; prav tako moramo doseči obžalovanje za žrtve komunizma, stari in mladi, ljudje vseh političnih usmeritev in vseh poklicev. Tako bo zlo zgodovine premagano. Tako preprosto je to. In tako težko.

Prav ti dnevi, pred praznikom Jezusovega vnebohoda, so prošnji dnevi, ko so naši predniki v stoletja stari pesmi prosili Gospoda, naj blagoslovi njihovo delo, naj blagoslovi

                  žitno polje, vinske gore,
žitno polje, vinske gore.

Tudi mi želimo, da bi nam Slovencem sprejetje resnice bilo v blagoslov. Naj bo uradna evidenca o žrtvah komunizma k temu prvi korak.

Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza

1...111213...335Page 12 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza